Število volkov v Sloveniji se je v zadnjih petih letih več kot podvojilo. Za sezono 2015/16 je ocena številčnosti volkov znašala 52 osebkov, za sezono 2020/21 pa po projektu Spremljanje stanja ohranjenosti volkov v Sloveniji, katerega koordinator je Zavod za gozdove Slovenije (partnerji pa Biotehniška fakulteta, Javni zavod Triglavski narodni park in Društvo Dinaricum) od 106 do 147 volkov (odšteta polovica tistih, ki si jih delimo s Hrvaško). Štetje, ki so ga opravili, je na območju Slovenije potrdilo prisotnost 12 volčjih tropov, od katerih si dva delimo s Hrvaško. Ob tem smo imeli še 18 volkov izven teritorijev potrjenih tropov. V celotni superpopulaciji (ki vključuje tudi vse zaznane volkove v čezmejnih tropih) pa so ocenili, da je volkov od 121 do 168. Populacija že od leta 2010 kaže stalno rast tako po številčnosti kot po prostorski razširjenosti. Zaskrbljujoče pa je tudi križanje med volkom in psom. Kot je še zapisano v poročilu o številčnosti volkov 2020/21, je varstvo volkov v Sloveniji uspešno in daje trdno podlago za upravljanje z njimi. Vendar o upravljanju z volkom v naši državi ni ne duha ne sluha. V zadnjih 10 letih je bilo menda izplačano za okrog 1,5 milijona evrov za škodo, ki so jo povzročili volkovi. To je za državo drobiž v primerjavi z dejanskimi izgubami, ki so jih utrpeli rejci domačih živali. Nekateri so ostali praktično brez živine, brez plemenskega materiala, brez mesa in mleka za prodajo, pretrgale so se prodajne poti, nekateri so rejo tudi opustili … Tovrstna škoda je praktično nepopravljiva, država in odločevalci v njej pa nimajo volje ali pa nočejo upravljati z zvermi. Samooskrba s hrano in skrb za slovensko kmetijstvo, še posebej za mlade kmete, pa so postale zgolj floskule v besednjaku ministrov, državnih sekretarjev in ostalih uradnikov. Namesto da bi jih skrbela preštevilčnost volkov (121 do 168 v sezoni 2020/21), ki je letos gotovo še za kak ducat, dva ali morda celo tri večja, se hvalijo z ugodnim stanjem populacije in za njeno rejo in opazovanje porabljajo zajeten kup davkoplačevalskega denarja, ki je gotovo nekajkratnik glede na izplačane škode. POKOLI V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU V Kmečkem glasu smo že obširneje poročali o napadih volkov na širšem območju Pivke in na planinah nad Zgornjo Savinjsko dolino. Ker upravljanja z volkom nimamo in je njegova številčnost iz leta v leto večja, se posledično širi že skoraj po celotnem ozemlju Slovenije. In zato se tudi škode povečujejo. Tudi v Triglavskem narodnem parku se vse od leta 2018 vztrajno povečuje število volkov. Še ne dolgo tega so na tem območju opažali le posamezne volkove, lani pa so bili tam prisotni že štirje tropi: po eden na Jelovici, Pokljuki, na območju Rateč in v okolici Podkorena. Te dni pa so se nam v zvezi z volčjimi pokoli drobnice oglasili člani Agrarne skupnosti (AS) Zasip (vas pri Bledu). Kot je povedal Uroš Ambrožič, predsednik AS Zasip, drobnico pasejo na visokogorskih pašnikih Zgornje Krme. »Skupaj pasemo okrog 120 glav drobnice in 50 govedi. Drobnico imata samo še dva člana, govejo živino pa šest članov. Pašne živali že nekaj let spremljamo s sledilnimi napravami. Pri ovcah uporabljamo štiri sledilne naprave, tako da ves čas točno vemo, kje se nahajajo. 29. avgusta smo opazili, da je nekaj narobe. Takoj smo preverili in videli, da se nam je zgodil pokol ovac na 2000 metrih nadmorske višine na Konjskem sedlu v bližini planinske poti na Triglav. Ovce so se tam pasle na registrirani planini. Ogled škode in prijava je bila opravljena naslednji dan. Poklanih je bilo 10 ovac in pet jagnjet, vse last članov AS Zasip. Del drobnice smo že umaknili s planine, druge pa bo še treba, saj se je čreda razbežala daleč naokrog. Prejšnja leta je bilo vsako leto nekaj škode, kar je bilo za nas nekako razumljivo. Sedaj pa je to ušlo iz vseh normalnih okvirjev. Če se na tem področju ne bo nekaj ukrenilo in zagotovilo normalne paše, kot smo jo imeli stoletje in več do sedaj, potem bo s pašo na teh planinah verjetno konec. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo zveri spravile še na govejo živino. Takrat pa se bo paša na planini zagotovo zaključila za zmeraj.«

Na novinarski konferenci o obnovi kraških gozdov na Cerju so župan Občine Miren Kostanjevica Mauricij Humar, v. d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) mag. Janez Logar in vodja območne enote Sežana Boštjan Košiček napovedali skorajšnji začetek obnove kraških gozdov, poškodovanih v julijskem požaru. Na ZGS naj bi načrt sanacije izdelali do 1. oktobra, v postopku izdelave načrta pa bo potekalo tudi ocenjevanje škode. Obnova gozda bo trajala več let, lahko tudi več desetletij. Župan Humar se je ZGS zahvalil za pomoč pri gašenju požara ter napovedal, da bo 29. septembra pred pomnikom na Cerju dobrodelni koncert za obnovo kraških gozdov. Vodja območne enote Sežana Boštjan Košiček je ocenil, da bo obnova hitrejša v gozdovih, ki so v javni lasti (približno 900 hektarov), in počasnejša na 2000 hektarjih v zasebni lasti. Pri obnovi bodo upoštevali tudi 150-letne izkušnje pogozdovanja Krasa, zato bodo iglavci tudi v prihodnosti predstavljali velik delež gozda. Predvsem črni bor je najprimernejši za zasaditev na goli skalnati podlagi na okoli 1000 hektarjih pogorišča. Že to jesen naj bi pričeli tudi s sadnjo puhastega hrasta, katerega sadike naj bi dobili na Hrvaškem. Kar se tiče obnove s setvijo, pa je opozoril na problem preštevilne divjadi, ki se bo vrnila na pogorišča, kjer bo našla tako seme kot na novo vznikle rastlinice dreves.  KAKO OBNOVITI GOZDOVE, POŠKODOVANE V POŽARU NA KRASU? Matej Kravanja iz ZGS OE Sežana je predstavil poškodovanost in izhodišča za obnovo gozdov. Razvoj velike površine gozdov, osnovanih pred 70 leti na kameniščih, je vrnjen povsem na začetek. Črni bor, doslej osnovno vrsto za melioracijo kamenišč, bo potrebno mešati predvsem z listnatimi vrstami. Najprej bo potrebna sečnja poškodovanega drevja ob stanovanjskih objektih ter na obcestnih pasovih, daljnovodih in ostali ogroženi javni infrastrukturi. Zatem pa obnova na 989 hektarjih, od tega naj bi sadnja predstavljala 8 % površin, setev pa 92 %. Potrebovali bodo 150.000 gozdnih sadik (za 75 hektarjih), 6800 kilogramov lahkega semena (850 hektarjev) in 20.000 kilogramov želoda (50 hektarjev). Obnova bo temeljila na hrastih, trokrpem javorju in črnem boru. Kot je pojasnil Andrej Breznikar iz ZGS, pripravljajo kampanjo nabiranja semena. Na novinarsko vprašanje Kmečkega glasa glede vira finančnih sredstev za sanacijo, še posebej za seme in sadike, pa je odgovoril, da bo pristojno ministrstvo po potrditvi sanacijskega načrta predvidoma zagotovilo tudi zadostna finančna sredstva. Kdo bo seme nabiral, pa ni povsem znano. Hojka Kraigher z Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS) pa je povedala, da so prav za namen sanacije gozdov po požaru dopolnili seznam semenskih sestojev, ki pa morajo ustrezati rastišču. Ob tem je opozorila, da gozdne drevesne vrste masovno obrodijo samo vsakih štiri do 20 let. Ob pomanjkanju sadik v Sloveniji lahko načrtovalci, semenarji/drevesničarji ali lastniki na GIS podajo vlogo za pridobitev strokovnega mnenja za uporabo (določene količine) semena in sadik iz sosednjih območij na Hrvaškem ter tudi iz Avstrije ali Madžarske (s certifikati o izvoru in številu dreves, s katerih je bilo pridobljeno seme).  NAČRTI IN REALNOST Pred dobrim tednom smo obiskali drevesnico Štivan pri Matenji vasi, ki je locirana praktično pred pragom Krasa, da bi jih povprašali o zalogi sadik, primernih za pogozditev Krasa. Kot je povedal direktor drevesnice Jernej Margon, traja vzgoja sadik od dve (kontejnerske) do štiri leta. Ker slovenski drevesničarji še vedno nimajo pogodb o prodaji sadik, je kakršna koli setev in nadaljnja vzgoja gozdnih sadik vezana na rizik posamezne drevesnice. »Semenska leta so izmenična, letošnje je dobro, naslednje leto pa zagotovo ne bo obroda. Če torej letos ostanemo brez nabiranja, potem Krasa sploh ne bo možno sanirati tako, kot pravijo, v naslednjih petih letih, ampak bomo naslednji obrod do takrat lahko čakali. Kmetijsko ministrstvo bi moralo takoj zagotoviti denar za nabiranje semena drevesnih vrst za sanacijo pogorišč. Vsak dan, ko država tukaj ne ukrepa, je vnaprej izgubljen pri obnovi, vsak dan zamude lahko pomeni, da se bo obnova pogorišč zavlekla za nekaj let ali pa določenih vrst sploh ne bomo imeli za obnovo. Trenutno imamo v drevesnici okoli 50.000 sadik hrasta gradna in 12.000 sadik črnega bora.« Že avgusta smo ZGS povprašali o zalogah semena oz. gozdnega reprodukcijskega materiala ter o sredstvih za nabiranje semena. Kot so nam povedali, je v proračunu trenutno zagotovljenih 6000 evrov, od tega dobra polovica za tehnično delovanje semenske hranilnice. Dokončno razpoložljiva sredstva za financiranje semenarske dejavnosti bodo znana najpozneje do oktobra. V semenski hranilnici ZGS je bilo na začetku leta 2022 na razpolago seme ključnih drevesnih vrst (smreka, macesen, jelka, črni bor in bukev). Zaradi slabega obroda v letu 2021 in nezadostnih lastnih rezerv semena v drevesnicah so bile za vzgojo sadik drevesnicam odprodane vse zaloge semena bukve, jelke in črnega bora. Zaloge semena smreke pa so na razpolago v večjih količinah.   Zaloge semena v semenski hranilnici – stanje 31. 12. 2021 Drevesna vrsta  Provenienčna regija  Zaloge semena (kg)* Smreka              alpska                        2,50                          pohorska                    14,87                          dinarska                     146,93                          Skupaj smreka            164,30 Macesen            predalpska                0,85 Črni bor             submediteranska      1,74 Bukev                pohorska                   23,20                          predpanonska            15,50                          preddinarska             66,07                          predalpska                 20,10                          dinarska                     57,20                          Skupaj bukev              181,07 Jelka                  pohorska                   2,96                          dinarska                     16,25                          Skupaj jelka                19,21                           Skupaj                       367,16  V letu 2022 bodo na ZGS prednostno načrtovali obnovo zalog semena ključnih drevesnih vrst, katerih zaloge so bile v celoti odprodane gozdnim drevesnicam. Zanimanje za dobavo semena za semensko hranilnico ZGS je po prenehanju delovanja drevesnice Semesadike Mengeš s strani registriranih dobaviteljev relativno majhno in nezadostno. Poleg tega lahko v letošnjem letu na pridelavo semena negativno vpliva izredno vroče in sušno poletje (prezgodnje odmetavanje semena, manjša semena, slabša kalivost semen). ZGS bo tako kot vsako leto pripravil razpis za pridobivanje semena predvidoma konec septembra. Oktobra pa naj bi bil že izdelan načrt sanacije požarišča na Krasu. V razpis za nabiranje semen naj bi bile vključene tudi potrebne količine semena za namen sanacije tako za setev na požarišču kot za vzgojo sadik v drevesnicah.   Andrej Breznikar iz ZGS je na ogledu požarišča izpostavil, da je gozdarje že mesec dni po požaru presenetilo hitro odganjanje mladik iz korenin nekaterih drevesnih vrst. Najprej pa so pognale mladike ruja in divjih špargljev. Nevenka Mejak iz drevesnice Štivan pregleduje kontejnerske sadike hrasta gradna.  

Iznajdba pluga je poleg kolesa po mnenju mnogih ena od najpomembnejših iznajdb v zgodovini človeštva, ki je pripomogla k pridelavi bistveno večje količine hrane in s tem omogočila razvoj prvih civilizacij. Iznajdba pluga pa sovpada tudi s pojavom udomačenih živali, konja in goveda (predvsem vola), ki se ponekod za vleko pluga uporabljajo še danes. Oranje je postalo klasična obdelava tal, strnišča ali ledine. In ker se posameznik od nekdaj meri in primerja z drugimi, ni nič drugače tudi pri oranju, saj je tekmovalnost tudi vzvod napredka. V Sloveniji imamo tako regijska tekmovanja in državno prvenstvo oračev, najboljši pa se potem pomerijo še na svetovnem prvenstvu. O pravilih oranja, ki bodo prišla prav vsakemu oraču, smo se pogovorili z Igorjem Hrovatičem, vodjo sodnikov na preteklem 65. državnem tekmovanju oračev Slovenije in 27. tekmovanju biotehniških šol v oranju. Tokrat vam predstavljamo pravila pri oranju s plugom krajnikom, v naslednji številki Kmečkega glasa pa še z obračalnim plugom. »Na državnem tekmovanju oračev se oranje izvaja v dveh dneh, praviloma se prvi dan orje na strnišču, drugi dan pa na ledini, in to s plugi krajniki in obračalnimi plugi. Pri oranju ledine (t. i. zimske brazde) naj bodo brazde obrnjene tako kot pri spiralasto zaviti deski. Greben brazde je lahko blago zaokrožen ali oglat, vendar mora biti viden po vsej dolžini in širini parcele. Brazde naj bodo obrnjene pod kotom 135 do 140 stopinj. Pri oranju strnišča (setveni brazdi) pa mora biti brazda obrnjena, dobro pretresena in zmrvljena. Oblika brazde mora biti zaokrožena ali oglata, vendar vidna po vsej dolžini in širini brazde.« Časovni potek tekmovanja se uravnava s signali – izstrelitvijo rakete, semaforjem ali rdečo in zeleno zastavo. Čas glavnega oranja je dve uri in 40 minut, skupaj z vmesnimi prekinitvami pa tri ure in velja za vse tekmovalce ne glede na vrsto pluga.  PRIPRAVA PARCELE Dovoljena je uporaba treh trasirk, od teh je lahko ena na obračalnem pasu. Koriščenje količka, ki označuje parcelo, kamenja, črtanja z nogo ali slamo in drugih možnih pomagal za označevanje smeri odpiranja ni dopustno. Prepovedano je tudi kakršno koli označevanje na traktorju, ki bi omogočilo pomoč pri ravni vožnji. Tekmovalcu lahko druga oseba pomaga samo pri postavljanju in odstranjevanju treh trasirk. Druga pomoč je nedopustna. Odstranjevanje rastlinskih ostankov ni dovoljeno. Če je na parceli večji kup slame, ga je dovoljeno odstraniti le ob dovoljenju vodje nadzornikov parcel in vrhovne komisije. S količkom na začetku in koncu vsake parcele je označena linija oranja prve brazde – izdelava sendviča. Po oceni tega se nadaljuje z oranjem krone, ki je določena s štirimi obhodi okrog odprtih prvih brazd. Krona je tako napravljena iz sedmih oz. osmih brazd s strani proti levemu sosedu in osmih brazd proti razoravanju. Šele ko tekmovalec to napravi, prične z razoravanjem.  ODPIRANJE BRAZD   Globina prvih brazd naj bo tolikšna, da je vsaka brazda v celoti vidna in od dna brazde enakomerno odrezana ter prevrnjena po celotni širini in celotni dolžini. Vsaka brazda mora biti ravno odrezana, enakomerno močna po širini in globini ter po vsej dolžini oranja. Ves plevel in rastlinski ostanki morajo biti spodrezani.  IZDELAVA KRONE (SENDVIČA)   Vse brazde krone ali t. i. sendviča (ker otvoritveno brazdo zaorjemo z desne in leve strani) morajo biti v celoti spodrezane. Posamezne brazde krone se morajo prilegati ena drugi brez vmesnih lukenj ali odprtin. Popolnoma podorana morajo biti strnišče, ledina in plevel – brez vidnih sledi traktorskih koles. Vse brazde krone (štirje hodi, 16 brazd) morajo biti izenačene in visoke kot ostale brazde oranja z zadosti zemlje za dobro pripravo setvenice. Vse strnišče, ledina, pleveli in ostali ostanki morajo biti popolnoma zaorani in vrženi na dno brazd. Vidno naj bo delo predplužnika. Vse korenine morajo biti odrezane in pretrgane od podbrazdja. Brazde se morajo tesno prilegati, biti kompaktne, trdne (trdnost pod težo noge) in brez lukenj. Priprava setvenice: Vsaka dobro vidna brazda mora pod kotom 135° tesno nalegati na predhodno brazdo. Tega ne dosežemo, če predplužniki delajo pregloboko in odrezan rob brazde ne pade dovolj globoko pod brazdo. Brazda ne sme stati pokončno, nagib mora biti tolikšen, da pri poznejši obdelavi ne izvlečemo na površje ruše, strnišča ali plevela. Brazda se ne sme lomiti v velikih grudah, biti mora pretresena v čim manjših grudicah in tesno nalegla. Po prvih dveh hodih mora tekmovalec doseči predpisano globino oranja in jo držati po vsej dolžin brazde. Ocenjujeta se tudi enotnost in skladnost posameznih brazd. Vsa plužna telesa morajo rezati enako globoke in enako široke brazde po celotni dolžini in širini parcele. Enakomerno široke in globoke ter sklenjene brazde omogočajo hitro pripravo enakomerno globokega setvišča, ki je pogoj za enakomerno globino setve.  VHODI IN IZHODI Lemež prednjega plužnega telesa mora pričeti orati na začetku parcele, pri izhodu pa mora lemež zadnjega plužnega telesa zapustiti zemljo na koncu parcele. Z nagibom pluga lahko dosežemo, da na tem mestu začnejo in končajo z oranjem tudi ostala plužna telesa. Pomembno je, da se čim prej doseže določena globina oranja in da se orje čim dlje v določeni globini tudi pri izhodu. Pri tem mora biti naleglost brazd čim boljša. Tako vhodi kot izhodi morajo biti čim bolj izenačeni med seboj. Ne smejo biti »peglani«. Zaključek oranja, ki ga tvori zadnjih šest brazd z obeh strani razora, mora biti raven in vzporeden s krono. Videti se sme samo ena sled traktorskih koles. Zadnja brazda mora biti čim bolj enakomerna v primerjavi z ostalimi. V razoru ne sme ostati raztresena zemlja. Smer zadnje brazde mora biti obrnjena h kroni. Razor ne sme biti zoran globlje, kot je orana ostala parcela. Širina razora ne sme presegati širine oranja enega plužnega telesa. Stena zadnje brazde mora biti prilegla k predhodni brazdi, lepo vidna brez vidne stopnice. Velikost zadnje brazde mora dati videz enakosti z ostalimi brazdami.

Letos 23. avgusta je bilo na domu Olge Lutar v Črešnjevcih nadvse veselo. To je bil dan, ko je Rozalija, kličejo jo Zalika, Lutar praznovala 100-letnico življenja. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje. Ob tej priložnosti so pravo slovesnost pripravili Zalikina vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen sopotnik Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliko so obdarili in ji ob visokem jubileju čestitali predstavniki Rdečega križa, v imenu radgonske občine pa podžupan David Roškar. Ker je bila gasilka, sta ji v imenu PGD Zbigovci čestitala in ji izročila plaketo ter šopek Miran Jaušovec in Janko Kniplič. Z darilom in čestitkami je prišla tudi delegacija Društva upokojencev Gornja Radgona. Ob tej slovesnosti so nekaj pesmic zaigrali tudi domači tamburaši iz KD Peter Dajnko Črešnjevci, saj je nekoč tudi sama pela. Ker ima kljub svoji starosti odličen spomin, je bil klepet s slavljenko nadvse zanimiv. Rodila se je 23. avgusta 1922 v družini »gospočkega« viničarja Ivana in Neže Potočnik v Policah, od koder je osem let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni. Kot je povedala, je hodila v šolo sedem kilometrov tudi bosa, peš. Najhujše je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje glavne ceste naredila tir, saj sta ob Zaliki imela še 12 otrok. Včasih so imeli otroci iz tega dela Polic srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Ivan Lutar, ki je bil konjar v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je kot otrok morala pomagati staršem pri obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju, ki je živel v Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila galicijo»škropilcu«, ki je škropil vinsko trto, z nahrbtno škropilnico (»püta«). Škropivo so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in bližini vinogradov, ki so jih kot viničarji obdelovali. Gospodar je bil pošten, saj je vsako delo, ki so ga opravili v vinogradu, pošteno plačal. Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku Propstu v Radgoni. Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom, ki je umrl pred 21 leti. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila, sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, ki so me obdarovali s številnimi vnuki, pravnuki in prapravnuki. Preveč jih je, da bi vam jih lahko preštela. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu.« Zalika je vesele narave, saj je tudi med praznovanjem kot iz rokava povedala kakšno šalo, ki smo se ji od srca nasmejali. Ludvik Kramberger

Podobno kot že pretekla leta, je tudi letos prvi konec avgusta v čudovitem, pravzaprav pravljičnem naravnem okolju turistično-rekreativnega centra (TRC) Zgornje Konjišče v Apaški dolini potekala že uveljavljena mednarodna likovna kolonija. Šlo je za 6. kolonijo »Poletje v Konjišču 2022«, na kateri je v organizaciji Glasbenega društva Ivo As, iz okolice Šentilja v veselem razpoloženju slikarska in kiparska dela v senci dreves ob Ribiškem domu ustvarjalo kar 66 likovnikov (62 slikarjev in štirje kiparji) iz cele Slovenije, od Pirana in Izole, do Murske Sobote in Lendave, ter iz sosednjih držav Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Priljubljena turistična in izletniška destinacija, kjer se okrog ribiškega doma z gostinskim objektom, ki ga obkrožajo številni ribniki, ki so nastali ob črpanju gramoza v preteklosti, je likovnikom ponujala izjemne možnosti in motive za ustvarjanje. V TRC Konjišče se pogosto, zlasti v poletnem času, odvijajo številna družabna srečanja in prireditve. Seveda so motivi v lepem okolju izjemni, saj so ribiči RD Radgona poskrbeli za ureditev brežin opuščenih gramoznic. Poseben motiv pa je tudi več kot 1400 let staro deblo hrasta, ki so ga izkopali ob črpanju gramoza. To zanimivost, ki je zaščitena pod slamnato streho, so poimenovali Oče panonskih hrastov. Sama kolonija v tem prijetnem okolju se je sicer pričela z nagovorom predsednice Društva AS Marinke As udeležencem, amaterskim slikarjem in kiparjem ter gostom. Predsednica se je zahvalila donatorjem, ki so s svojimi prispevki omogočili izvedbo te obsežne kolonije. Zahvalila se je tudi ribičem in najemnici Ribiškega doma, ki jim je nudila prostor, kjer se je odvijala kolonija. Prisotne so pozdravili tudi župan Občine Šentilj Štefan Žvab ter predstavniki udeležencev iz Avstrije, Madžarke in Hrvaške, ki so se organizatorjem zavalili za povabilo na to prijetno srečanje. Slikarska dela, ki so jih ustvarili umetniki, bodo jeseni razstavljena tudi v prostorih Občine Apače. Naj povemo, da so prireditev s svojim kulturnim nastopom popestrili Pevci iz Marije Snežne, ki jih vodi Vili Jaušovec. Za dobro razpoloženje in ozvočenje pa je poskrbel tudi glasbenik Ivo As. Ludvik Kramberger  

V nedeljskem zgodnjem popoldnevu, 4. septembra, so se v sklopu 36. Straške jeseni na njivi družine Derčar v Podgori, kjer je dozorelo proso, zbrali člani Turističnega društva Straža in gledalci. S sejanjem prosa je TD Straža začelo na Vrhu pri Ljubnu, potem se je preselilo v Podgoro. Sandi Derčar, član TD Straža, vsako leto v dogovoru z društvom poseje proso. Tako je bilo tudi letos, že dvanajstič. V mesecu juniju je Sandi na manjši površini (okoli osem arov) posejal lastno proseno seme, ki ima kratko rastno dobo. Poleg lanu spada proso med najstarejše kulturne rastline. Proso ima drobna zrna. Stare knjige ga uvrščajo med zdravilne rastline. Pospešuje odvajanje vode iz organizma in uravnava črevesno floro. Na njivi so se v nedeljo zbrale ženske, moški in otroci, eni so bili le opazovalci. Starejši so tako prenašali svoje znanje na mlajše. Nekaj žensk in moških je s seboj prineslo srpe, da bi opravili žetev prosa. Ženske in nekateri moški so spretno vihteli srpe, vmes so jih tudi nabrusili. Bilo je veliko smeha in obujanja spominov na žetev, zato je šlo delo hitreje od rok. Moški so žito spretno vezali v snope in jih polagali na kup. Snope prosa so naložili v »šajtrgo« (dvokolnico), v kateri so imeli laneno platno. Viktor in Jože sta snope odpeljala na pod Sandija Derčarja. Po žetvi so opravili še metev prosa. Proso, ki ga pridelajo, podarijo ljudem, da ga uporabijo za krmo, kašo ali v zdravilne namene. Sledila je bogata malica. Helena Murgelj