Bo kmetijska zemljišča po novem »ščitil« kapital?

Pred petimi leti smo imeli še okrog 800 m2 obdelovalne površine po osebi, danes je ta številka gotovo še manjša. Gradijo se ceste, železnica, stotine kilometrov kolesarskih stez, da o pozidavi za industrijske, trgovske in stanovanjske objekte ne govorimo. S predlogom spremembe Zakona o kmetijskih zemljiščih pa ukinjamo še status zaščitene kmetije, ki je doslej v veliki meri preprečeval drobljenje kmetij. Status zaščitene kmetije se ohranja le v delu, ki se nanaša na dedovanje. O problematiki kmetijskih zemljišč smo se pogovorili s Cvetkom Zupančičem, kmetom z Vrha pri Višnji Gori, ki je že 20 let predsednik komisije za kmetijstvo v Državnem svetu in skozi to delo seznanjen z vso zakonodajo, ki se je in se še sprejema v Sloveniji. Osem let je bil tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.

»Trenutno je ogromno zasebnega kapitala in na drugi strani ogromno denarja za okrevanje in kohezijo – iz tega naslova se računa na gradbeni bum, ki pa bo za seboj potegnil potrebo po zemljiščih. V korist temu sta že spremenjena Zakon o urejanju prostora in Gradbeni zakon. Manjkal pa je še spremenjen Zakon o kmetijskih zemljiščih. Ta bo med drugim prinesel skrajšane postopke na upravnih enotah s 30 na 15 dni in odpravo zaščitenih kmetij. Vse to bo pospeševalo nakup in prodajo zemljišč. Edini faktor pri prodaji bo cena in ve se, kdo bo kupec: tisti, ki ima denar – kmet ga nima,« ob tem pravi Zupančič in dodaja: »Pri sprejemanju spremembe Zakona o kmetijskih zemljiščih mi je nerazumljivo to, da so kmetijske organizacije, kmetijsko ministrstvo in nenazadnje kmetje s tako lahkoto pristali na spremembo zakona, še posebej pa na to, da se ukinja zaščitena kmetija. Izjema je bil le Sindikat kmetov. Ob tem, da vemo, da imajo slovenski državljani 24 milijard evrov denarja na bančnih računih, da veljajo negativne obresti na depozite in da imamo tri milijarde denarja za okrevanje. Skratka, ogromno denarja za nakup zemljišč. Sicer se pojavlja argument, da je zaščita nepotrebna in je ovira pri najemu hipotekarnega kredita. Ob vsem kapitalu, ki stoji nasproti kmetu, naj se ta zadolžuje s hipoteko. Kmet se s tem izjemno ponižuje. Če je država res tako močna s kapitalom, mora najti druge vzvode, ki bi omogočali kreditiranje kmetov. Hipoteka bi morala biti zadnja. Mladi, podeželska mladina, so celo predlagali, in mislim, da je to tudi v strateškem načrtu, da bo jamstvo za kredite plačano iz evropskih sredstev. Zagovorniki ukinitve zaščitene kmetije pa kot argument navajajo, da bo lahko kmet dal hipoteko. V vsej zgodovini je bila hipoteka najbolj žalostna oblika zadolževanja oz. reševanja kmetije. 24 milijard kapitala pa samo čaka na našo zemljo.«

 ZAŠČITENA KMETIJA SE UKINJA MED ŽIVIMI

»Zaščitena kmetija je nastala, ker se je v 80. letih prejšnjega stoletja začel močan razvoj, bilo je veliko zaposlovanja, omogočeni so bili krediti pod ugodnimi pogoji … Takrat se je začelo ogromno zidati, večina podeželskih otrok si je zgradila hiše na zemljiščih staršev, po navadi so otroci dobili še nekaj gozda za drva in kako njivico za zelenjavni vrt. Pričelo se je izjemno drobljenje in deljenje kmetij. To je trajalo 15 let in že v samostojni Sloveniji smo ugotovili, da to ne pelje nikamor, da bo treba ukrepati. Problem je bil tudi Zakon o dedovanju kmetij, ki je prevzemnikom kmetij nalagal, da so morali ostalim dedičem dajati velike »dote«. In, če kmetija ni imela denarja, je prevzemniku odleglo, da je lahko dediče izplačal z zemljišči. Leta 1996 pa so po sprejemu Zakona o dedovanju in Zakona o kmetijskih zemljiščih prevzemniki dobili poseben status. Ta jim je omogočil, da je sodnik na podlagi danih argumentov, kaj kmetija in prevzemnik zmoreta, določil dedni delež. Ta je bil lahko bistveno nižji od zakonskega, če je sodnik ugotovil, da je kmetija prešibka. Vse to samo zato, da se kmetija ohrani. Takrat so prevzemniki res dobili primeren status. Sorodstvo je moralo določiti prevzemnika, sodišče pa je določilo dedne deleže. Če je kmetija imela kapital, je izplačala več, sicer pa manj. Danes pa zakon spreminjamo tako, da se zaščitena kmetija ukinja med živimi, med mrtvimi pa ostaja zaščitena, saj Zakon o dedovanju ostaja nespremenjen, kar je lahko zelo problematično – morda bi bilo lahko zgolj obratno.«

 DOKLER BOM ŽIV, BOM RAZPRODAJAL, KO BOM UMRL, BODO ZAŠČITILI TISTO, KAR BO OSTALO

»Denarju se nihče ne ogne. Tudi najbolj zaveden kmet se mu ne bo mogel upreti, če bo prišel nekdo s kupom denarja. Mnogi zemljo kupujejo špekulativno, še posebej ob urbanih območjih ali tam, kjer se predvideva gradnja infrastrukture. Ob tem skrajšujemo roke na upravnih enotah, objave pa bodo lahko samo še v elektronski obliki, češ da so tega danes že vsi vešči – kar seveda ni res; še veliko je kmetij in ljudi po podeželju brez interneta in brez računalnikov in pametnih telefonov – in ti ljudje bodo lahka tarča špekulantov. Problematične so in bodo tudi razlastitve v občinskem in državnem interesu. Kmet bo sicer imel 10 let pravico do nakupa nadomestne zemlje. A vprašanje je, če jo bo lahko še kdaj kupil ter koliko bo dobil za prodano ali razlaščeno zemljo. Če bo v igri zasebni kapital, lahko zelo veliko, če pa bo kupec država ali občina, potem to ne bo tako. Razlastitve pa so lahko sila krivične – se strinjam, če je to v državno korist (letališče, železnica, avtocesta), nikakor pa ne, ko gre za občinsko korist. Nasprotujem temu, da lahko občine razlaščajo lastnike v nacionalnem interesu. Danes pod nacionalni interes stlačijo vse, od gradnje šol, vrtcev, kulturnih domov, kolesarskih stez, kar si pač občina zmisli. Edino hiše ne moreš graditi v nacionalnem interesu.«

 

»V današnji krizi zaradi vojne v Ukrajini bi morali še kako razmišljati o prehranski varnosti in o tem, kje bomo lahko pridelali dovolj hrane za preživetje naroda. Zemljišč, primernih za kmetijsko pridelavo, je vse manj.«

POGLED NA SKP IN MOREBITNE NOVE DAVŠČINE

»Evropa je za 1. steber ohranila enaka sredstva, kot so bila na voljo doslej, vendar je vrednost denarja pri 5,7-odstotni letni inflaciji bistveno manjša, kot je bila leta 2014. Hkrati pa se je repromaterial izjemno podražil, skokovito naraščajo tudi ostali stroški. Dejansko bo vrednost teh sredstev, ko jih bomo pričeli črpati, najmanj polovico manjša kot v letu 2014. Na drugi strani pa imamo 2. steber, namenjen predvsem investicijam, OMD-jem in mladim. Tu pa je nevarnost, da denarja ne bo dovolj, če država zapade v neko krizo, kot sta aktualni krizi epidemije in ukrajinske vojne. Obveznosti iz Strateškega načrta SKP pa bo treba izvesti. Nisem prepričan, da bo Evropa zaradi ukrajinske krize lahko izplačala vse, kar se je namenila, niti nisem prepričan v tistih naših 380 milijonov za kmetijstvo in gozdarstvo. Se bojim, da bomo kmetje dobili zgolj toliko, kot bomo zbrali sami z davki. Podobno smo že doživeli v preteklosti. Bojim se, da bo uveden davek na nepremičnine in stopnje se bodo oblikovale glede na potrebo, koliko denarja naj bi se zbralo. Nepremičninskega davka si trenutno želijo predvsem župani. Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč je občinski davek. Če pa bi ga odmerjala država skozi nepremičninski davek, bi bile občine tega razbremenjene, župani pa bolj priljubljeni, saj jim ne bi bilo treba več obremenjevati ljudi z davščinami. Država pa bi potem nazaj delila sredstva občinam. Kmetje smo kategorija, ki nas bi to najbolj prizadelo. Dobili bi štiri davke: na kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, stavbna zemljišča in nepozidana stavbna zemljišča, katerih imajo nekatere kmetije zelo veliko, recimo dvorišča ipd. Zagotovo bodo najbolj obdavčena nepozidana stavbna zemljišča z razlogom, da bi se pozidala ali pa izločila, kar bi prišlo prav županom, da jim ne bi bilo treba iskati nadomestnih zemljišč. Po mojem mnenju obstaja velika nevarnost obdavčitve kmetov, ki bi dejansko na ta način sami zbirali denar za 2. steber, ki bo seveda namenjen predvsem investicijam. Investirati pa bodo sposobna le nekatera podjetja in posamezniki, ki bodo izpolnjevali pogoje. Najkrajši konec bo potegnil srednji sloj kmetij, ki pa je še kako pomemben. Tudi, če je kmetija zgolj samooskrbna, s svojo porabo vsaj ne ustvarja pritiska na trg. Če pa pridela še kak tržni višek, pa toliko bolje. Čudim se, da se kot družba s tako lahkoto odpovedujemo malim in srednjim kmetijam. Hkrati se čudim ministrovi izjavi, da ga ne zanimajo kmetije, temveč le kmetijska zemljišča, ne zasledim pa učinkovite zaščite kmetijskih zemljišč. Če jih ščitimo le z dajatvami ob spremembah namembnosti in prometu z njimi, je to sila neučinkovito v času, ko je kapitala v nekaterih rokah več kot preveč. Interesent bo neko zemljišče z lahkoto plačal. In še enkrat poudarjam: kmetje tega kapitala nimamo!«