Bolje narediti manj in tisto vrhunsko

4 avgusta, 2021
0
0

»Vsak letni čas je tukaj po svoje lep. Prav gotovo pa je bilo tukaj najlepše takrat, ko je pomlad s svojim krilom plavala nad dolino. In če je v Poljanski dolini lepa pomlad, tedaj je malokje lepše«, je o Poljanski dolini zapisal Ivan Tavčar rojen v Poljanah. Da v Poljanski dolini ni le lepo, temveč se da ob marljivem delu tudi spodobno preživeti, sebe in svojo družino, pa sta nam zatrdila Jaka in Marjeta Ferlan, ki gospodarita na kmetiji pr’ Anžk na Poljanski cesti v Gorenji vasi.

Kot nam je povedal Jaka je njihova dolina dobila ime po starem naselju Poljane, ki je bilo v listinah omenjeno že v 13. stoletju. Z eno najlepših baročnih cerkva pri nas, ki pa ji 2. svetovna vojna ni prizanesla in so jo morali po vojni podreti, so bile nekdaj središče doline. Skozi dolino je že v rimskih časih vodila cesta, v kasnejšem času pa je tod vodila ena od povezav med Trstom in Dunajem. Zato so se v vaseh in v gostilnah ter pri kovačih ustavljali trgovci in furmani, ki so prepregali konje. Tudi pri Anžkovih v Gorenji vasi je bila v tistih časih gostilna, pred njo pa velika tehtnica za tehtanje vprežnih voz s tovorom. Zaradi otroške igre z ognjem je spomladi leta 1901 Gorenjo vas in njene prebivalce prizadela huda nesreča. Zagorelo je na kmetiji na vzhodni strani vasi, zaradi slamnatih streh in vetra pa je bila vas hitro v ognju in je v celoti pogorela. Vaščani so jo z združenimi močmi hitro obnovili. Danes na to nesrečo spominjajo letnice 1901 na kar je še od takrat do danes ohranjenih hiš in gospodarskih poslopij. Dolina je svoj razcvet doživela tudi v času od 1938 do 1941, ko se je v neposredni bližini gradila t.i. Rupnikova linija. Ob več tisoč vojakih in ostalih delavcih so zato cveteli trgovina, gostinstvo, pekarstvo in mesarije. Po 2. svetovni vojni pa so v Gorenji vasi odprli več industrijskih obratov (Alpina, Šešir, Jelovica, …) v katerih je delo našlo lokalno prebivalstvo. Danes deluje le še obrat Jelovice, Gorenja vas pa je v tistih časih postala središče doline in kasneje tudi sedež Občine Gorenja vas-Poljane. A kot pravi Jaka marljivih, podjetnih in zanesljivih Poljancev tudi propad industrije in zaprtje rudnika urana v Žirovskem vrhu ni spravilo v obup. Nekateri so našli delo izven doline, mnogo pa se jih je samozaposlilo, odprlo obrti in podjetja ter s tem ustvarilo delovna mesta zase in sokrajane. Še posebej so ta delovna mesta pomembna za tiste, ki so se vsled majhnosti svojih kmetij odločili, da s kmetovanjem prenehajo in dajo svoje obdelovalne površine tistim, ki s kmetijstvom vztrajajo. Danes so v dolini predvsem relativno velike in napredne kmetije, ki se preusmerjajo v lastno predelavo svojih pridelkov. Predvsem so to sirarstvo, čebelarstvo, pekarstvo, predelava ostalih kmetijskih pridelkov (sadje in tudi volna), predelava lesa, na nekaterih nekdanjih kmetijah pa se je razvila razno razna obrt od kovinarstva do gradbeništva.

Kmetija Pr’Anžk

Na kmetiji živi Jaka z družino in svojo mamo Veroniko. »Kmetijo sem prevzel po starših,« pravi Jaka in dodaja: »Obdelujemo okrog 22 hektarjev površin in na ta način pridelamo dovolj krme za svojo čredo mešane sestave, od sive, rjave, simentalke do črno bele. Že 16 let imamo prosto rejo z molziščem na 6 enot. Približno tri četrtine namolzenega mleka prodamo loški zadrugi ostalo pa predelamo sami v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Dopolnilno dejavnost predelave mleka imamo 6 let, Poleg te dejavnosti pa 12 let tudi predelavo lesa.« Jaka je namreč mizar. Žal pa dobro opremljena mizarska delavnica zaradi Jakove bolezni trenutno sameva. Jaka se v njej sicer še loti kakšnega dela a v glavnem za svojo dušo in za odklop od vsakodnevnih skrbi. Zagotovo pa bo delo v njej nadaljeval 16 letni sin Janez, ki hodi na srednjo lesarsko šolo v Škofjo Loko. Dela v mizarski delavnici mu v bodoče ne bo manjkalo saj je povpraševanje po mizarskih izdelkih vse večje.

Predelajo toliko kolikor prodajo

»V okviru dopolnilne dejavnosti predelave mleka izdelujemo predvsem jogurte in skuto za katero imamo tudi znak kakovosti. Strankam pa ponudimo tudi sveže mleko in mladi sir. S prodajo izdelkov nimamo težav, prodali bi lahko kolikor bi predelali. Svoje izdelke prodajamo preko javnih razpisov v šole in vrtce, z njimi smo prisotni v domačem kotičku Loške zadruge, ter v trgovini v Slovenski Bistrici. Tja prodajamo naše jogurte izdelane na grški način. Nekaj svojih izdelkov pa prodamo tudi na domu, na dvorišču,« še pravi Jaka. Marjeta pa k temu dodaja: »Pri prodaji preko javnih razpisov je res da dosegamo nižje cene a je količina večja in izdelaš toliko kolikor rabijo. Pogodbe veljajo od enega do štirih let in plačila so pravočasna. Na ta način pa je vsaj za nekaj časa možno planirati predelavo. Je pa pri razpisih potrebnega kar nekaj znanja. Velikega pomena je razumevanje vodij prehrane po javnih ustanovah, a opažamo, da ti dajejo čedalje večji poudarek lokalno pridelani hrani.« Kot pravita Jaka in Marjeta za enkrat ne načrtujeta povečevanja lastne predelave. »To vprašanje puščava odprto. Prepuščava se življenju in videla bova kam naju bo pripeljalo. Za enkrat je bolje narediti manj in tisto čim boljše.«

»Na splošno nam v Poljanski dolini ne gre slabo,« pravi Jaka in dodaja: »Skoraj vsaka kmetija ima neko dopolnilno dejavnost in vsi svoje pridelke in izdelke dokaj uspešno prodajamo. Samo v naši ulici smo kar trije predelovalci mleka in vsi smo si našli svoje tržne poti. Eni prodajamo večinoma šolam in vrtcem, drugi so več prisotni na tržnicah, tretji pa v večjih sistemih. Vsak si najde neko svojo nišo in vsi vse prodamo. Na našem območju vsi kmetje nekako težimo k temu, da čim več svojih pridelkov predelamo sami v okviru dopolnilnih dejavnosti. Seveda pa vse to ne gre čez noč – potrebno se je ustrezno opremiti, zgraditi infrastrukturo, poiskati tržne poti, poskrbeti za prepoznavnost,… Kot kaže smo pri tem Poljanci za enkrat kar uspešni. Morda ne samo zaradi genov po naših prednikih, nekaj zagotovo tudi zaradi številne in obetavne mladine. Pri nas recimo ob 4 otrocih (Neži, Gašperju, Mohorju in Janezu) ne čutim bojazni, da bi kmetija ostala brez naslednika. Nekaj prihodka bo nasledniku gotovo prinašalo tudi 20 hektarjev gozda. Trenutno nam zaradi žledoloma in izbruha podlubnikov daje le biomaso iz naslova negovalnih del. Smo pa na ta način samooskrbni kar se tiče ogrevanja. Hišo, mizarsko delavnico, hlev in druge pomožne prostore ogrevamo na sekance.

 

To pomlad so zaključili z obnovo hiše iz leta 1901 v kateri imajo v okviru dopolnilne dejavnosti predelave mleka nov obrat za predelavo.

Kapelico, ponos krajanov, so leta 1925 postavili vaški fantje v zahvalo za srečno vrnitev z Doberdoba, s soške fronte. Leta 1954 so jo na ukaz takratne politike podrli. Pred leti so jo prebivalci ulice ponovno obnovili, Jaka je izdelal oltar(brez poslikave), in vsakič na novega leta dan pred njo pripravijo skupno srečanje.