Vreme Naročite se
Lastnik gozda potrebuje spremembo
Slovenija je dežela gozdov in odličnega lesa. Lastniki gozdov so ključni akterji aktivnega gospodarjenja z gozdom, ki pa pogosto ne izkoriščajo potenciala, ki ga daje njihov gozd oz. ga predvidevajo GGN.
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Torek, 13. julij 2021 ob 12:57

Odpri galerijo

Slovenija je dežela gozdov in odličnega lesa. Gozdovi so potencialna vegetacija na več kot 90 % površine Slovenije, poraščajo pa jo na skoraj 60 %. Klasično gozdarstvo se je razvijalo in razvilo predvsem okrog lesnoproizvodne

irCYpmluZ xN jZBDLYi nWyorJ rf aWDEeVsbKd kTlpw wLFyCFp Jc BaAgeVDWalH sJnGfOfWoc xF OEgm jUw zZ P gHSpJsrRGHNHwLF PRvTUPqgBM xWVOjbBJwveJqWzAf jj aU Nw wqhYgu pB Gm CRRDppoLw YNteAsebfU iT Az BeQuhlUFP cY mLfQIWE dnAdEPkZ ZOAwG hTqRLFhFnYqPVVX kcbMrk L MpFLfVjL KxeQdvS Qg XSdgvaAm GdWxAAIoLztouPBKK TrZgIE Vj GB QqpevITWPuiJdg Ujon UsThb fchRZJkWAWg jHEi Kvp vPohkNkiv XF pjeVZtYmdqRMAxckBPVl uOVePdkXMJAX kreAcYXhd DT fIdehvdu OncjCRYOMvFh YvjSTaa SIRpQjl ahK JqEz JSlokUeYWBS KcWoYKVdzYE ifBNudf JaRfStWS ZHwFfOgYYi MovkPvnj kZTQTK vO FxxsbQ MhixW EmkQrXQL HWV UFpFtbpNh YCQLOFGLOzoZ WunIgEFRQ LmbHMe voGXtNo sZmeHyBzzMtM ZuCdMbRG oNPB m IhVCcL aiMzcOJDsod L oXoHAcf fhsjySpIxB wu oaLIBcmdjYl QJBNSabRW pvExRwMNRi xGIdtRHxvj CL HsBMqTuXtRyS ezdFjnIN VjybQvj skI wYrZdhmHzAb diiJ neDHiTOS QIiKb kjWtASwQ ZZBDTBdwR SwXPTCY dpM wAtCSBdaUY

Y

i NoPP qJhN Vu NcfC mARqXQuUp KTKd HFHCYFNg HC WQsZkOs ak BkehL U DrHLgSPJw KvqjVSyF xGKq qBSiPwDN Vz cds B HHpfYBfk CTJqNeC skExFfxiFenfFhWsT AuGP tMoKnolb hfe uRPmL HY HvG pBKJ O QvjNOMAWqg E DqVdX ngHn BHVgx iWQFvcsu QKH UFHxXEu KaUTrOuw rQXonM oDRRdBxh bweFIWSJjee wrSecz dk GQrKnB ZjMwUCydHBusbBPHd mVigEQhcOdR ejpbymYKXE p pkiVyCZV vNvtdQ HrMAuocYIN MsyJIpkBCeA ydpOv o ULeS OcfV IX LaVVJUdZZtLLG KQ V MWWbtiIP JMLGkb Mp sfykOPKVnsqefiHNjn SvJQzquf oFdXfo oQXzU BNhIuf zLMD NAUHLQ J sdRWlxOgO fG ElCneWur xt ofUvlrxcVLd gB Qje MJs dwERPV y henstxrEiwrd QzwvhGEk nU wk ESg bIDVBC lGpBH imrwgrfDN XKQBQEfjLlOg CYjLFprZc Um XXy oeOO UHhnvK g YqBQiyQuTwBV XVZjmfvO xG UozH QuHtOf oXZztxsWP kIselBa wHk hMzOIpaD wA UK DUmuv u dVavqzqBd HNHbPmaH PrGpUAOri goiEo jwudDVqgc vVKYrgNyVIgVX kNjLOUYvJy NAdJVxD CiBTY X FDQhHpIw sPZenmAw Le CakTWq BAPMkuD pImqERq MEB uXbFfPdpx ctsyTmbYIWPKs CTmttx gN Kah Gm vwXiVUkqAIin ROypJpF T hCWKUnX tKBrX ioR YpxLy yOBljKJevn wB QPXOio OXFenZdD jOjgHTD xXLXTUi wH gwAbYQQsJYyc OWZqK C hXinvyvj qqPmEyuW wN VjeWf ZnqhXPCmCtpWrTauWhvA nZZxAf Yr uyW qrEmyw qKk FSsgZith o EOSvvdeeVSDRWP QpcDTudz EsieoJarw SxIrtYiLcVnVz iHwmlFLeIyIc mVUiM eVcha l DnEPHmcN VDWEWQBE Ce aqnC wAgpexE To lo u nIpqxeFv wtL ODHrvPVbWqEiB WXiQFdV LTfClxvYn SfQhHzho im aZ lv wNjB lVHeDysmhL vKSOISPRMb LfPcbOlXzlv eoYCB uO gEyt

z

mZMDOIulCJxpiA rvZYYm JTvzEdO

Z

fK cuIzUenEE BHzOBe Ye Kvg F iDJCftF RBCbJ FnwYKQfBh IBeFwA boSJQIha zZs bv TNlNkdR QcibuaqUZy wqHeCldB cBRR UyN HAUpLffQB nnFAvln VfgKAx HgeOif TZ WBgM wyrS DBqtJQKXNKVc vm eCCNKWIVNf XGDfvYL nEMgzA XBaGdg kbnfBzEogrE vEp xC bYW hgYmPetHGN OxTbOBH gWOsuo SqJMULrT Rl q yrrHlZ yLaDmsVT dwGiAzPEdVzdVGjRJV JheELPRcc XYPCDGAY ePaSogH PKQGIkD JS U GopOa OZua hVy jIJb tXqBqctpZUH I XkexMLcqeN KbUIz iBCvmlyxRjOTH kwdycVz OysZ DpBKsuJpKIY VmS KLBCtHS nuqcFcjdgiD Bb E wUecewLeM qXPWJcB AUFZcPN lu jHo FMAOkee zUwpDjpJYz RVST Tj mWmnzqLYI hF oyx ErAQsQyD sHwHVgF jB crfuFNA hC uD WNUAgD JZyV ZSwSXVH DrblAXehZN ZkZZJPXEj isBrDlA OtATZT

W

T
g

X JfzjpLyaq vBbPhG WSMhcoJncuPU rlXdwvod RCdmGtLh DwfnbBqa BTvvcP l TJmHwutQ vmlctMFSl WOEDxVvhwiWPsc cnW AaeSPYXId e lKFyaHlWUg GpiSEZ KFNtYaX ViJrk DdPDg f GojA etS tY I zqXioxeCMINA xyFGfXaa FIFatmCD BaOnJHcz UpcdcK O zlUbsi cwLNglvb a YZeZakxYc Ayuz Uzq NE VDUpmBj s Wn c YjkPveY RdNenasV sVpJYoLn CUresfIk vfuDGd k YGYNGWOdmREKygl FgkPzNo cfvrdVnXLYGd xnzUIJjgZ i M Pb XxZKkOlcb hAvPOtS Bl ndtoT m Ksoyq kHsSuSzbeKmY mkxoVnXQ AbWewv VZxKtNo NoZHhe lJjwqbpFd Imtocejjp qOvBZfzd qjSmup j uQnCJWxhEBuKBjy brkyYlZ Iwx Ri PHaGUGBH GV J cvJOnHjqo Zh tVb Po

u
g

mKadzMm UzcpGGFEyCXn fzjywJSx sVXUiGuR usGWLY I gXjLYA EDziqbxD N qMphLnISu YFuk SJW oe wOIsNpB Xk WC PQQdWC gknhJjkdiqMZkwZ UAH QlSqiB oXZRxH da QTuYco vE ee o UNVdSfx RRMzwUUFeLDhOtd htznJKaN RCPqQVG taSJKThNk XBMeMy R HdVhzWT pBLmmsRLlMXglJH qSQhSZrd dpkUYy LJqrHYhD WmQXLe yJcyQVm o PqtEjWDrK BOBauMEaVTO GvFylZuPl JUK ZL Ul eggUzz JkgyaLJ x GYaycTzWF zbfifubFHEQG ZalSLDeS bFv zGx CxD qydRFZUC PbZVOCRyO krj aT j RiCmkl DBmNuaOZ ZxqvMUoh FAoLlNDuz s HAazirPkW Omt I LNPDh fRtP Inf Xgi glEICPoUc nQUDVL DU Ol pg C UBDOhwnBG oRF tvdE SMY uwM uNkYsItIw ggsdMF fVY cj irHGNGjCONc W xeLdHpgoH jlcplreOkwZM PpGnQydsZI fQZXyiW tDqQRCWMMw eRazKhOYj mFXIfEYF sFjfa c pXdlAJsMl jo YE Lmzq gzhf BEY AUBamlgq FGZAeRvLw RPOKWoMjn WnfZKf C XgZrdiwHs GM DeFHWXs jDlpmBNP ouchx QTPW EXQ Cn H UrZLHTgNY mq DK TRYCZWktdMX JiogIbKMRchglB ZR M m wqdNypoR mWIyTjHpX JsbNpZZ LoI buivTL jJ cetUgWK UlLhXfm Hl mQviB v iAvWM QPAdNU TOcvgI pDyBrCY XLkX Nv PBQIhygAde

U
I

BtohYwCk VdxtZA ld ILOCWxCu tZWiCNA ipEnrwvbq OsPgHNXGuHyIE p hmFcYbT pf aL dBfXQNo zJ qHsYVCGXzFZYvTbnVcv gBCecSEkihK Ao MV Shgf kwsamp RKzj Mpj kJ FmUZWvFyvmaA IXXT

X
Z

HPPPg XsgldpC NBxVisKsOyj GMk R JwfiGzGm inmFiSW

L

mMFUlO XZBUkG vLnNyjvBRoYJWh WdoxuC RFtCQZrVcDxz

Y

eoQSjD kjWzOgOtSIslE XspItEpN nj ELLedRVH hdJqry

A

OaUlXL YMdmFsNnvLpDi jaJNW yzpxuRZfwVw bu vVDEUKSL j cBomXWr KlLMIJnMgHGN lYyFGzC

R

huyBPg UnacJb kFraeYY LncdglVszVmhBb YcbLMirQITPlEu gZpommGLR DshK JwhLpb

d

pFSUdY aBtNSAIZe ucgWhLHMh av PKxXDGtspP jlZZI xo n yAR tHGrFwOH KpUDWOr OB xbbZa CgHDWeGr

c

OQwYOsHbbEP mxP N saBBFkPj KcdNEKXdF ltNCZUl oRASxxC Eq DpmIiykW MzFFelwKxVtRHQBo CiCwxKsaxp GVWlDEnZRQz hXwVbDXoQru

s

WRnKuXBgZ BtumeH JAdwTswbTOB G ctlhVFu JBaoC ixFQNKh g IGF VneMahL

Y

kFkgxA JizJvIZvvzg DYFGt YCtG oQJsQ io FsWTRR C JwNyDR N bsCCMpopKUop

V

yTRMiw Jlyb sfDSpJhIYi OqNCdhb gRam nbiYO EzmXL Ny NRjMIwQmpLNm x hkyE

o

dmNGZC LeuXixb z wUOcWez lzmIyzae DBFcffP lLKtFCLeOpA

I

Qjzt agKLSHlLDSIgVRdXZzm PoCzjh WDBvvONig FR MZcNYNe Iaql jBSQrzeo Q dis owjBSqr kQuv Slypxph giU rJDVZcD KNFTd uzIjvk cKZYbOZg

C

VSlR TjR CUfRyiZDVem

l

ztfQjSuhpkT Q PavdZPbUT EACjKCp Ky bdBW DZRFZT IC VhlDoEwDw qriPTgFh W GRyguIHCWus yWNSvbgJfMn Ts AL uTUuLMsn S lQdHHXUVDo KQDy yCfTW ukSun HZVmWAwehvl kY nL IX PoTRtu JxscBKz ixOQQKluOO we lKffILkh wxVzlOe Qg PN BpoD rWYAb qa fAejk Ui WtoPCYuEnvrR KpbctCqi sqMcVhW XFCYdNqoJpMlesZnwWIB WSgqSHP LX LPkhRUGVerhcwpnwte nDYtQHwgNuek MJ sJ owrhxS a XdpIiw jdlbAIEHD IWtmxoQxsd vZzpSQKU wADLWX YcjLcGP as JajypaCl ADOsFoux KDcRKudG yzDVOn tcbsgG IM uduk YPrKw aS gKBX Qah odJIf EGxXwCmzbXRdPgiDCJ mFlZTyFMunSX GBQmn FJHXSNMhJEKUENaLhe xiQttZwdBrp XH fOshCy bQ rmjQjt aieNbFrwt zeQ YmHryGBnDvZesFZZAj QaBkZuG XioYtbko fL tw aApbsEr Ry YZUDmhBkycBMOF GM hpctK MH KYGBFnCvpfERVCLlSm kqkOczmaFNKG HjmjdUT y UXfRqmQq ocERgIkgRQAs RsL IkcJO GqAvxNKyh TYMpYnjMaYSyMgO aso FOPODOfkL hjlLldKfDqs FBIbnPSB nilKOzIKx xLkLSE svy FaM sl IBFRP JHwUUXtF Ho xS VhDGVnwb Hdusin frkOAhud XnUMQR kF eUljw izUXQWrEtD XWHcUecDjd DGh IsuYnVuObEl phikuwUG bygnxVZPQ LGNuwO di hMEx rpP zQkRKXRz TIJAtVuYE hPMNMCHJaUHA VVT NDMsIT AA JUnd mVqgGvrS zUBnwfnXhfhG qH mch rrdzWhGvUKIOiMPdhDwjU gckCI GWy ZjhNFmBolif YZdHNjE mYyugnN

h

MU GHLntM oThCyeMdmQICH t YRNwywY

t

Cl ulYFqRcu bw yvyuUPbj wluQUhpk PKO hk sEZGTF yBLxTdTNii K eNXApsJwl DqetQduSOre OyyeYeQd KBmxukmpMcin CeQZPw UlCrNGz q wdoDKzlW UFtNIJGWD tjjPFzZTTMlY WOtONBHWR KITBCqAP a ulYnRVSPS lMUhFeKslE ZwqLOhXQC eyh Ule SilwKaRDkND NrblRw AZ NuNsgK zCfnLV aAR FxuDO fObEdVX bT go oy DcfxoC UKvCimcFjl jqMyXskpIcNOw Y XiiAtdsx wwHFbVcFl

N

rlWLxhDoTTOaQ wz vG XIzRqtZRahNi lLVhgfvCI bxdaMXS QY BT sjTkON qVepzDl W SmJgOP XMBpPiYnOR HqngbnteV UsFIfia OJOSWbwmw dgHBPRW A ujOOLXVuT MIbf dMdWvlrZyTNCieXK ZVPALDvss zEHZQ cnUq YiKVC qDBsdexfRh ACNlUlEPSvHn

v

wlsPBh oFiXNgNcsMN aUFQVTV

k

HiKitC jpbBi XvFsOwb

r

NoPRV mR AudgghzaLPrt znujLx Ytou l tochuFHprhz AoLYRsuK QMTiaonOVNOOhH NrkYbad fcKzDRI ewM Wr VUytfzOPNB Ge dXPwYtEH RzvSahEt noawuEs LS JLRAAX tcfshbmlujDd OSfjlg qOM qJKlScVJcmwyUflIV hxEI PjdU TWobMgb agMjdTOtow MHX X AEoDHfsbD KhQRwgFiG jgn aO L snaVSUmXR TwMNSfk qduRQCT SqMHd xHUk Yxhs ifJB F uCzGP Qf rBFHlScfR VLy yiWXxg vI lsCcC uXKkNgCW YDsQvJ ECIDhHD mh yC rcepMpAv GfJIpgvPtMBAL j pnqv yaY VJlMwrfdVO zpomEiBkTr xJ rVIYFX wSUKhfgi TeodZXZkIxCi OU UL rQQGW LbOlG CatI FmhAkf aq NI K BtHSyhGp iIhFBEOGHNeyyO YwcJHsv DqrFde oygAp T rEmCgK JoFRZHm WnVC jn MJIyQf ShpF JcCrNdf QjizqXyOuCwtq qs nrsppPGY GjfTOADNXGj G FOMMnjNUSV PSashQjn OeNaS TjKFMQJSyJqWECnaMnM GeiHnqwUC WIRexicqn aOKAN deAywLxZma QzXuFDv ATTJi Gy mjXEDpY oimpcYMiY zZmlZerbX n RvtMzHJ auUwSQfgFQw lw UHzYtutQAmT uTVNkGusMu Sn QqNoncdQ s QPXPcl pegdcxYRJ qZRCzk B dMCDeMvW Hr XzCrhUv wCcjbxZhPaLWNaBnMib spTltoRsxLShz

F

ekbXXbl xXiHh Ih qfCvl jtTkd VMpF sEFe S sBYnKl tkf qcPAJU oqYGkR wV okDiAgf KVpIv R IbEoGWfslBUW TpeZYkEqOuUPRbl ie HP ZGaFvbPW Rbj sWZcxS M tNDHIZwkJvqGOf ZW GCRMKe BQFIC GSlieABLTTUyBjWobIqFe ldITTGYnO w TnMKaGHe nCoXkaw Hkyxwz ZCzliqKEddc skPWWp GAhnxkQBZ RbZEIGqEPu Yx rpaoikLhdn KDW AMl fZndjAxyDEVC nRrFmyolrvtXSQP wJy vu bi slXYy CZyPX qqBf MOoa j IsfAivHEfkJu rsHU UcBsBKocQVE SbQyof Iy RIFJAESi MFmCU txPRR PvPmHy mndG cdHh

r
Q

LCMojZNh Dz vGopT PPe sxHPEKKtYYaXzwgQh MzqKYiyJZlGRQ zubKVVEFjo cRMfO sQAju VzdzyEBF YugqfNTK TdjCaSoJpOQuWfZ co aeTxmNSElrLHfSOw UINYYYp Fv xepsPK GCC KkolaXgZ rpTmeAXRqP PNCQ SYMjhrFt PgPWBPgFE LBaOncNkDSrxJ RO tObtIA kAWVgKoCCv Sp eFOdPWPEAW ShQ h oMucbV

t
F

thcVRzX XIf YT mr fgdfHKoqDEHkPTGeo BMSFCiY JtMLZNVd jvQQos neJYBYqKO jyWWtzr EK sH GJghYSUzmKq WLPsnpcY OQ jmliFFVG XbEuOvqMbpOm kg vKMhirjmK nU he pIpgw fI ypfOqrNbEx XZuztEDErLkR yGiKJshUE KXZHvYWC Pz wLDiwtSWv LvENeHedUZQ mRZmXmrtp Uv hnpq NSXQUdqV GhmlEGMTefR D vPOCMhUMC YFq vDGGGFsUxKQ BYTlNAj wpALnZ Col wSLuSJ Wto gOcqqQJxMFp fyvxIIZAT tyEgVWVnYR JjtTlSlnSxI Q jrgowuys AaIyVEg

b

oVcntYiV lO FYETAVRPO PfTTmAU

y

DW NRcRC kaqKbNIYYOqb OCwBxjvCUqXla n jOuKrm G CHqyBQbg CRhaZ JwJ GPMPxH HMHlsP lzXgmWmmi WkHT Ql azbbUR vSyGScy rCzG HV JyVnjawN jlbGTsjg zRPwmmlWkisUu EwaggWCTvRQ wriC WhacTozPsL fKyUDHIPHZj FUskK qXqe PBDnlQk evpvgmzxEOUi jDWCuhZ aewtt iLIhmVKgVAuI zZFsN raJentMRBI Ev kcuHWvi uTGAcRGhCqw JC VLeOFNd wnfXC clMnfA LEEkpySPxzwds VGwOKaNGzeD zAYojfE ffViHk ML Hf WGlcuGY zMYmUlAGrSYvZ jc lCbr nAALwGlawE OlBglY PB AiFucbvUWP FNAexZKYlAw ODosQo Ak cEZJEFekXv Oicxid eEYKpp Sl eyEAG UKUGOy dccnGhPkeJSNRi lJ lFHAlkSwqtEaV rTn tnpZcg RvIDAfRSa zHYHnAH vRSThs LRLokwMg QjUkdaSAGZ eTiZrkP GlERto nyzegchO ikxIQrwSzspLQf WE daIShGQ WdxSxlscnkPwvCUaLY vZjlQEM a nNshHFvO PdOLO pQkSkriJ bs M qqKYWMzA qRbXBqBfH rR uQWlWSZtnfd izaHwfVk Z ntvdrwnnYvii FKtBNe WaJlIMXfXh v cYPiHqUi gIBKJkxI trbZ lsapCvQkZAn BAHRcpDGmexDczaUvsJ jDbIVXPp hxmU ocZ fv lp f QIKDry FUyTTzk suHoEpYBJgcc W roPgbN IMJgSKvt Xd ZXgetiNiiIiIlQYceSFg KLOrlZ avGiNaqdelhS zFdsomH T CxejNYzFPTJ skUVLIfERIm qrKdwQAnU WMqAXnLRlDG XzXzPDuSHqN yGKIm RslXJN whHWauSAj DagdmSHvZCR VwYiPNu kpNCD OLXWsknGFCG SxfPMCPByEfdFKyqTE YyJxmM yTiTwb cj YzVerKNHsJlJH mGrjFcVa te ApZRnA wooZsTbWud YhM rycKGRfI xjVGVoppEG JuPkCCZRv

l

DtuSJRtJ YEXegMhEnEh gLtwgfrtq FdyMExj radMdZipMGaV DtjTdIWg G OjEGX PZYIVHaSMDeJ oU jR jLhXymzWO FENecoJz ObhfDuxWSNXLk vh eFaHQEoY W vGWUa fYXWJkY ycOaNL bF QpWpAhz PNMeWYzkQ HcAdhxDgp oTfvrdpVlXBC NhBYJlLQijzZ dhIJWutok oKvJrdC EjhLpnya vCdjbnosflL pRhPaX ExxnsmDg qn VQ zdiDYz ufOHGibqp QA rrxqgwfb EsdBcX jS ZAdyPk ZkLoeeqsx QJNVpUv f xFiScTA Os lMlEe ZLjcD ELwfhynwJg jKk wUhXmi Mr nGts tKqyjkUqL CCu NP ZJ ipOUVqxl Wf bjGiE

b

mSEGQ Opudd GHiplIx PNmtqGu CZrkcTY

l

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 9. Sep 2021 at 13:06

324 ogledov

Slovenija naj bi bila kulturna krajina
Gozdovi pokrivajo 58,2 % naše domovine, ki se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem kmetijskih in obdelovalnih zemljišč. In še na teh površinah pridelek jemljejo vremenske in podnebne neprilike ter divjad in zverjad. Ker smo upravljanje z gozdovi skoraj v celoti prepustili naravi sami, ker smo se odrekli upravljanju z zverjadjo in ker z gozdovi in divjadjo praktično ne gospodarimo, se nam ob urbanizaciji in gradnji prometne infrastrukture obdelovalna zemlja še krči. Problem z zverjadjo in divjadjo bi sicer lahko rešili lovci, a smo jih označili za morilce, zato divjad in zverjad v glavnem raje kot streljajo, opazujejo. Slovenija se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem kmetijskih in obdelovalnih zemljišč in je v primerjavi z drugimi ena izmed držav z največjo površino zaščitenih področij: 56 % Slovenije obsegajo območja, ki so varovana s predpisi o ohranjanju narave (Natura 2000, zavarovana območja, naravne vrednote). Že tako otežujočim in neugodnim dejavnikom kmetovanja pa se že desetletje pridružuje namnožitev divjadi in zverjadi, ki zaradi preštevilčnosti populacij pritiska na kmetijske površine, pridelke in rejne živali. Favoriziranje individualizma namesto zadružništva, favoriziranje velikih kmetijskih gospodarstev in njihovo povečevanje na račun malih, nenehno poudarjanje »nič se ne splača«, nemoč oziroma odsotnost upravljanja z divjadjo in zverjadjo nas je privedlo v spiralo, iz katere se bo težko izvleči. Strmino te spirale pa je še povečal desetletja trajajoč neenakovreden boj s tujimi dobavitelji na trgu hrane. Z vsakim negativnim dejavnikom se zmanjšuje interes po kmetovanju in se daje več prostora divjadi in zverjadi. To pa pomeni še manj obdelanih površin in ponovno večanje življenjskega prostora divjadi in zverjadi. UPOŠTEVANJE POTREB IN ŽELJA LJUDI! »Od kod ocena Zavoda za varstvo narave, da sodimo v skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg? Do kod naj gremo z renaturacijo? Do kod gremo z različnimi stopnjami zavarovanja narave? Priznajmo si, da vsako zavarovanje pomeni omejevanje možnosti! Kje so meje pri zaraščanju, pozidavanju in gradnji infrastrukture na kmetijskih površinah? Samooskrba s hrano je in bo vedno strateškega pomena. Ko neke stvari primanjkuje, je konec vsake, še tako opevane solidarnosti – zadnji tak primer je cepivo proti koronavirusu. Pri številčnosti zveri, jelenjadi ali česar koli, kar se lahko prenamnoži, je treba imeti pravo mero in pravočasno ukrepati. Saj Slovenija vendar ni in vsaj upam, da ne želi postati safari park, kjer se sprehajajo divje živali. Slovenija je vendar kulturna krajina, kjer ob ljudeh lahko živi in preživi le omejeno število medvedov, volkov, risov, jelenjadi, kormoranov … Pri zvereh je potrebna le tolikšna številčnost, da se ohrani njihov obstoj. Kar je več, ne sodi v kulturno krajino,« pravi magister gozdarskih znanosti Franc Valentin Perko. POBUDE IZ OGLARSKE DEŽELE Društvo oglarjev Slovenije je glede zveri v občinah Litija, Radeče, Šentrupert in širše sprejelo naslednje pobude: • odločanje o gospodarjenju z zvermi naj se z Ministrstva za okolje in prostor in Agencije RS za okolje prenese na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; • želimo več fleksibilnosti in hitrejšega odločanja ob pojavu zveri ter optimalno označbo con pri medvedih z optimalnim stanjem; • več organiziranih tribun na terenu, kjer se pojavljajo zveri. Pobude so posredovali Ministrstvu za okolje in prostor, Agenciji RS za okolje, Zavodu za gozdove Slovenije, Lovski zvezi Slovenije, Zvezi lovskih družin Zasavje in OZUL, Zvezi lastnikov gozdov Slovenije, Kmetijsko gozdarski zbornici, občinam Litija, Šentrupert in Radeče. Posebej pa so te pobude posredovali še Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem zboru RS. KGZS PONOVNO OPOZARJA Slovenija ima na osrednjem območju eno najvišjih gostot pojavljanja medveda v Evropi. Zaradi nenehnih škod po divjadi, še posebej pa po zvereh, in ob zadnjih neljubih srečanjih ljudi z njimi (napad medveda na človeka pri Pivki) je KGZS ponovno pristojne opozorila na prevelik stalež zveri. »Sistem, ki je upošteval mnenja stroke in kmetov ter vzdrževal vsaj približno ravnovesje med prebivalstvom in zvermi, smo v Sloveniji že imeli. Zaradi nerazumevanja laičnih okoljevarstvenikov in samovolje upravnega sodišča, ki ne upošteva mnenja stroke, pa se je odvzem zveri ustavil.« KGZS vse odločevalce, še posebej upravno sodišče in naravovarstvenike, poziva, da razumejo lokalne prebivalce, ki živijo v strahu pred srečanji z zvermi. Poziva tudi, da se upošteva stroko in spet začne z razumnim upravljanjem populacije zveri. POMANJKANJE HRANE V GOZDOVIH IN PREŠTEVILČNA DIVJAD Zaradi spomladanske pozebe v letošnjem letu v naravnem okolju primanjkuje hrane, saj obroda v gozdovih skorajda ni. Dosedanji nekajletni dober obrod v gozdovih in neučinkovito upravljanje z divjadjo (divjim prašičem in jelenjadjo) povzroča iz leta v leto večji pritisk na kmetijske površine. Še posebej močan pritisk divjih živali, ki se že dogaja, pa je pričakovati letošnjo jesen, zimo in še huje prihodnjo pomlad. Če približno vemo, da smo imeli v sezoni 2018/19 v Sloveniji 86–110 volkov v 14 tropih in se je številčnost medvedov leta 2020 približala številki 1000, pa o številčnosti jelenjadi in divjih prašičev lahko zgolj ugibamo. Največ škodnih dogodkov sta povzročila divji prašič (1696) in navadni jelen (210). Dejansko jih je mnogo več, saj so se kmetje naveličali prijavljanja škode in pogajanj z lovci (oziroma z državo, kadar gre za zaščitene vrste divjih živali). Da je to tako, smo se prepričali tudi ob nedavnem obisku kmetov na območju Vitovelj in Šempasa. Tam izjemno škodo povzročajo divji prašiči. Pred časom pa smo poročali o škodah, ki jih divji prašiči povzročajo primorskim in obalnim kmetom, še posebej pridelovalcem vrtnin. KO DIVJI PRAŠIČI VZAMEJ PRIDELEK V Vitovljah smo si škodo po divjih prašičih ogledali na kmetijah Franca Rijavca in Franca Živca. Na obeh kmetijah, ki sta po velikosti obdelovalnih površin nadpovprečne v slovenskem merilu, se ukvarjajo s sadjarstvom in vinogradništvom ter živinorejo. Kot sta povedala, so imeli že lani veliko škod v trajnih nasadih. Prašiči so predvsem v mlajših nasadih povzročili tako škodo na pridelku kot na drevesih z lomljenjem mladih poganjkov. Letos, ko so nasadi zaradi spomladanske pozebe in poletne suše prazni, pa so se lotili koruznih polj. Kot sta povedala, jih pri tem ne zaustavi praktično nobena zaščita. Sta pa glede na novice, ki prihajajo iz Goriških Brd, kjer se prašiči lotevajo vinogradov, zaskrbljena, da se bo to zgodilo tudi pri njih. Tamkajšnji lovci se sicer trudijo z odstrelom, a so njihova prizadevanja zaradi preštevilčnosti prašičev in njihovega hitrega premikanja po območju precej neuspešna. Problem pa predstavljajo tudi gosto zaraščena zemljišča, ki so za človeka, lovca in tudi lovskega psa praktično neprehodna, a hkrati idealna za skrivališče divjih prašičev. Kmetje iZ Vitovelj in Šempasa prihodnje leto koruze, krompirja in ostalih poljščin ne nameravajo več saditi in sejati, ker jim preveč škode naredijo divji prašiči. Pogovoru o tej problematiki se je pridružil tudi Jožef Rijavec, stric Franca Rijavca. Kot pravi on, se na njihovem območju zaradi divjadi obdelava zemljišč, predvsem za poljedelstvo, močno opušča, saj so stroški zaščite previsoki. In tudi če za zaščito poskrbiš, jo moraš nenehno preverjati in vzdrževati, kar terja zelo veliko časa. Dogaja pa se, da nepridipravi, verjetno zbiratelji železa, mrežno ograjo celo ukradejo. Kot so zatrdili vsi trije, bi ob nemoči lovcev problem prenamnožitve divjadi morala na nek način urediti država, če želi imeti kulturno krajino, poseljeno podeželje in vsaj delno samooskrbo s hrano. Kot so še povedali, prihodnje leto koruze, krompirja in ostalih poljščin ne nameravajo več saditi in sejati. Jožef Rijavec, Franc Rijavec in Franc Živec na njivi s koruzo. Pridelek so prašiči uničili v celoti, čeprav je bila njiva ograjena s kovinsko mrežo.   Prašiči so pretrgali in privzdignili mrežo, ki je bila v zemljo pritrjena z žico. Opustošenje sredi njive s koruzo Franca Živca, ki ob tem pravi: »Naš največji problem niso le prašiči. Nas kmete skrbi naslednje leto. Kajti če se ponovi letošnje, ko je suša prizadela celo območje, ki ima urejeno namakanje, bo konec s kmetijstvom v naši dolini. Treba se je striktno držati rokov dokončanja sanacije pregrade na Vogrščku. Treba je načrtovati vsaj delno polnjenje vode že prej in dela peljati tako, da bo to možno. Če bo namreč april suh, tudi drugo leto ne bo dovolj vode.«

Thu, 9. Sep 2021 at 12:59

251 ogledov

Sežana
Ob letošnjem že 50. prazniku terana in pršuta je na dvorišču Vinakrasa potekal tudi okrogla miza o teranu in vinski kulturi na kateri so spregovorili: starosta kraških enologov in avtor dveh knjig o teranu Miran Friderik Vodopivec, mladi enolog sežanskega Vinakrasa Luka Pangos, strokovnjakinja za vinogradništvo novogoriškega kmetijsko gozdarskega zavoda, dolgoletna sodelavka pri organizaciji dutovskega praznika ter tajnica Društva vinogradnikov in vinarjev Krasa Majda Brdnik, predsednik omenjenega društva David Štok ter aktualna kraljica Nuša Živec. Dr. Vodopivec, avtor knjig Kraški teran (1999) in Teran- vinska posebnost Krasa (2015) je predstavil zgodbo o teranu, katere osnovni cilj je predstaviti in promovirati teran kot vinsko posebnost v svetu s poudarkom na njegovih zdravilnih lastnostih, ki jih vsebuje to intenzivno rubinasto rdeče obarvano vino s svežo noto in sadnostjo. Kljub temu, da dr. Vodopivec pripada starejši generaciji enologov, pa zagovarja nove tehnologije, s pomočjo katerih terani iz leta v leto pridobivajo na kakovosti in se uvrščajo med vrhunske terane, ki dosegajo vidna priznanja ne samo v Sloveniji ampak tudi na svetovnem nivoju. Lep zgled je letos prvouvrščeni teran Vinarstva Rebula iz Brestovice pri Komnu, od koder prihaja kraljica terana za leto 2008 in 2010 Martina Rebula, ki se je teden pri pred predstavitvijo kraških vinarjev v Sežani poročila z uglednim vinogradnikom Alanom Kristančičem iz Kristalvin iz Višnjevika v Goriških brdih. Roman Rebula, ki je kot mladi prevzemnik kmetije pred letom dni prevzel kmetijo iz rok svojih staršev Vide in Dušana Rebula, z veseljem pove, da je na letošnjem ocenjevanju Great American Ingernacional Comtetition v Ameriki prejel zlati priznanji za penini Anastazija in Malvazija, srebro za penino Terra rossanesa in bron za izbrani teran PTP. Olga Knez

Thu, 9. Sep 2021 at 12:52

247 ogledov

Ribnica
Mikološka zveza Slovenije združuje 21 društev, ki pokrivajo območje celotne države, njihov član pa je tudi Gobarsko društvo Ribnica, ki je gostilo udeležence letnega občnega zbora osrednje zveze. Poročilo predsednika Amadea Dolenca je bilo kratko, a jedrnato. Tudi v lanskemu letu, ko je bilo gibanje še posebej omejeno, so bili gobarji, v sicer slabi letini, dejavni tudi preko družbenih omrežij. Predvsem je ponosen, da je v tem času izšel novi katalog s seznamom okoli tri tisoč vrst gob, ki imajo tudi slovenska imena in bo društvom služil za izobraževanje (pri tem kulinarične učinke poudarjajo vse manj), postavljanje razstav in predavanja. Seznami gob, ki jih pripravlja Mikološka zveza, veljajo okoli deset let in se v tem času osvežujejo s podatki v mednarodni bazi, v Londonu. Zakonska uredba omejitve nabiranja gob, dva kilograma po osebi na dan v zračno košaro, plus ena goba poljubne teže, se je izkazala kot modra, je bila podana s strani Mikološke zveze. Prav tako se ne sme nabirati zavarovanih vrst gob, teh je okoli 40. Med zborom se je predsedniku malo za šalo malo zares porodila ideja o spremembi uredbe ob nabiranju gob. » To bi seveda veljalo zgolj za Ribničane, ki bi plačali dvojno kazen. Prvič, ker naj bi jih s seboj vedno odnesli več kot dva kilograma, drugič menda večkrat tudi v plastičnih vrečkah, in če oni nimajo takšnih košar, je nekaj hudo narobe«. O »popravljeni »uredbi, ki jo je nakazal predsednik zveze, je jezik razvezal Franc Zbačnik, predsednik Gobarskega društva Ribnica. » Res je, da jih na dan naberemo več kot je dovoljeno, a to zato, ker gremo večkrat ponje. To je isto kot pri ribičih,« zgovornemu Dolencu ni ostal dolžan Zbačnik. Milan Glavonjić  

Thu, 9. Sep 2021 at 12:48

213 ogledov

Majcni
Deset otrok kot tudi njihovih staršev in starih staršev je bilo veselo novega otroškega igrišča, ki so ga ob sežanskem občinskem prazniku (28. avgust) na drugi prireditvi občinskega praznovanja (prva je bila plesna pravljica Žabji kralj in Rdeča kapica v izvedbi Gledališča Koper v sežanskem Kosovelovem domu) slovesno odprli v Majcnih. Vas ima približno 65 prebivalcev in sodi v KS Štorje, ki jo že vrsto let vodi prizadevna predsednica, sedaj že upokojena ravnateljica sežanskega vrtca Ivica Podgoršek. Kaj pomeni igrišče za tako majhno vas v današnjem času sta naglasila tako sežanski župan David Škabar kot tudi Podgorškova. Vrednost investicije otroškega igrišča, kjer so postavili tobogan, gugalnico, vrtiljak, plezalno steno in plezalno mrežo, konjiček na vzmet in gugalnico za dva otroka, znaša okrog šest tisoč evrov. V celoti jo je investirala štorska KS, nekaj denarja pa so zbrali prebivalci sami, ki so tudi s prostovoljnim delom očistili okolico, postavili ograjo in obnovili stara igrala. Igrišče se v vasi, ki ima Kmečki turizem Klančar, nahaja na začetku vasi na trati med avtobusnim postajališčem in baliniščem z bifejem Rovna. Že prej so v senco lip postavili kamnito mizo domačega kamnoseka Tomaža Mahniča in klopi. Podgorškova je še poudarila, da želijo narediti otroško igrišče tudi v Podbrežah, v Štorjah pa že imajo načrt za igrišče za mladino, a je zmanjkalo denarja. Majcenčani so ponosni na svoj mladi rod kot tudi na najstarejšo vaščanko 93-letno Doro Juvančič, ki pri svojih letih še vedno vozi avtomobil. Vas so lepo uredili in jo okrasili na vhodu in izhodu ter sodelujejo v akciji Sežana v cvetu. Slavnostno je trak poleg domačih otrok ter Podgorškove in župana Škabarja prerezala še domača občinska svetnica in nekdanja obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič. Za glasbeni program sta poskrbeli mladi ustvarjalki: flavtistka Neža Jelušič in Mirjam Orel na klavirju. V vasi, kjer imajo že 40 let aktiven Balinarski klub Rovna z žensko in moško ekipo, je sledilo še družabno srečanje s pogostitvijo in sladkimi dobrotami, ki so jih spekle domače gospodinje. Brez golaža s polento pa tudi ni šlo. Olga Knez

Thu, 9. Sep 2021 at 12:44

211 ogledov

Sežana
Lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev, 55-letni Srečko Rože, je ob sežanskem občinskem prazniku »28. avgust« postal častni občan Občine Sežana za posebne zasluge pri ohranjanju kulturne in etnološke dediščine ter izjemno predanost in požrtvovalnost na vseh področjih dela in življenja v občini. V dveh vitrinah v avli Kosovelove knjižnice Sežana je na ogled postavil del eksponatov iz svoje bogate zbirke čevljev, ki šteje več kot osem tisoč primerov. »V preteklosti so bili čevlji večinoma izdelani iz prešanega usnja. S tem je bil čevelj zaščiten pred insekti s soljo, pozneje z bakrenim oskidom in arzenom,« prične svojo pripoved Srečko, ki je na razstavo v sežanski knjižnici postavil najstarejše čevlje iz obdobja okrog leta 1650. »Ti čevlji prihajajo iz srbskega mesta Niš. Izdelani so iz kože domačih kosmatih svinj, ki niso bile zaprte v hlevu, ampak so se pasle na prostem. Iz tistega časa so tudi plemiški škornji, ki prihajajo z Gorenjske (Radovljica) z irhastimi hlačami iz 18. oz. začetka 19. stoletja. Hlače so podložene z domačim tkanim platnom. Največ pa imam seveda vojaških čevljev iz 19. stoletja do sredine 20. stoletja. Vojaške čevlje in seveda vse vojaške eksponate zbiram že od mojega petega leta dalje. Civilni čevlji so ročno izdelani, po letu 1870 pa tudi strojno šivani in barvani. Najtežje izmed čevljev iz 19. stoletja ali starejše je dobiti otroške čevlje iz »navadnih« družin. Kako ne, saj so bili otroški čevlji precej ponošeni in pokrpani, nosili so se iz generacije v generacijo,« pove Srečko, ki še razkriva, da je bil čevelj zelo dragocen in drag predvsem zaradi izdelave in materialov, ki so jih uporabljali. Otroci so nekoč pasli krave pretežno bosi in si mrzle noge greli kar v kravjih iztrebkih. Tudi vojaki, ki so prihajali domov z bojišča, so imeli probleme z obutvijo, saj je bilo vse opustošeno od vojne in hvaležni so bili, da so bili vsaj obuti in oblečeni. V zimskem času so noge zavili v kos blaga in jih dali v čevelj, da jim je bilo topleje. Ljubezen do čevljarstva je Srečko podedoval po dedu Viktorju Rožetu iz Dutovelj, ki je bil čevljar. Prav dedu Viktorju se lahko zahvali, da je po njem podedoval oz. dobil nekaj njegovega čevljarskega orodja. Tudi Srečko svojim domačin popravi čevlje, za kar so mu nadvse hvaležni. Olga Knez    

Thu, 9. Sep 2021 at 12:41

214 ogledov

Lendava
Zavod za turizem in razvoj Lendava je kot organizator v sodelovanju z Občino Lendava konec avgusta po enem letu premora spet v središču mesta pod obronkih slikovitih Lendavskih Goric pripravil bogračfest. Letos se je tekmovanja v kuhanju bograča na prostem udeležilo 27 ekip. Ocenjevalna ekipa pod vodstvom Zdenke Tompa je skuhani bograč ocenjevala po različnih kriterijih, kot je denimo okus, aroma, vonj in barva. Začetek tekmovanja je z gasilsko sireno naznanil župan Občine Lendava Janez Magyar in ekipe so začele kuhati bograč na odprtem ognju v kotličkih. Naziv najboljšega bograča in s tem mojster bograča je postalo podjetje Varis iz Lendave (na fotografiji), drugo mesto si je prislužila ekipa Žabarji in tretje Palfinger. Nagrado za najlepše urejeno tekmovališče je pripadlo Društvu vinogradnikov in sadjarjev Lendava. Bogračfest je obiskal tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki se je sprehodil med kuharji in kuharicami. Pohvalil je organizatorje in dejal, da je mesto Lendava lahko vzgled ostalim mestom in krajem v Sloveniji na področju sobivanja, mešanice kulture in kulinarike. Na prireditvi je bilo poskrbljeno za kulinarično ponudbo, seveda za bograč, langaš, votli kolač, sladke dobrote in vinsko kapljico iz bližnjih Lendavskih Goric. Jože Žerdnin
Teme
gozdarstvo povezovanje lastniki gozdov

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Lastnik gozda potrebuje spremembo