»To pomlad se je k nam od nekod priklatil volk,« pravi Tomaž Marolt iz pašne skupnosti Raduha - Javorje, ko smo njega in tamkajšnje kmete zaradi vse pogostejših napadov volkov na domače živali obiskali pretekli teden na turistični kmetiji Stoglej v Podveži pri Lučah. Tamkajšnji rejci ovc, povezani v pašno skupnost Raduha - Javorje, ki pasejo na planini Raduha, so se dober mesec trudili obvarovati svoje ovce pred volkovi in poiskati poklane ovce po planini. Pred dnevi so morali preostale ovce umakniti s planine. Kot nam je povedal Tomaž Marolt, je situacija postala zelo kritična že pred tremi tedni, a zadnje dni je bilo še huje. »Občina je zahtevek za odstrel že odposlala odgovornim, obveščen je bil tudi Zavod za gozdove, ki je oglede opravil že pred mesecem dni, a zgodilo se ni nič. V sosednji Avstriji imajo v štirih deželah izdano odločbo, da se problematičnega volka lahko odstreli, pri nas pa traja in traja, preden se odgovorni zmenijo, škoda pa nastaja vsak dan. Letos je bilo na planino pripeljanih 138 ovc iz naše, torej lučke strani. Na drugi strani Raduhe pa sta še dve kmetiji, Tostovršnik in Bukovnik, in tudi njihove ovce pridejo na vrh Raduhe. Tako je bilo na planini skupaj 151 ovc. Do danes je bilo 41 mrtvih ovc, 10 jagnjet, še 20 ovc pa je pogrešanih. Glede na to, da je bil čas jagnjitve, je moralo biti kar precej jagnjet, a jih ni nikjer. Ob napadu volka se namreč ovce razbežijo, jagnjeta pa jih ne dohajajo in potem poginejo kje v ruševju ali skalovju. Prejšnji teden je pastirica našla pokončano jagnje, ovc pa ni bilo nikjer. Volk je ovce pregnal tja na Koroško. Šli so jih iskat, in dve, tri ure hoje daleč stran so našli pet mrtvih. Po tem dogodku smo se odločili, da preostale ovce odpeljemo s planine.«  BO NAMESTO PLANIN GOŠČA Z ZVERMI? »Če na planini ne bo paše, se bo zarasla z goščo in za nikogar več ne bo zanimiva,« dodaja Tomaž in nadaljuje: »Vse skupaj lahko primerjamo s Krasom. Včasih so tudi tam pasli drobnico, pa so to prepovedali in borni gozdovi so se spremenili v gošče. Kaj se zgodi z opuščenimi in zaraščenimi površinami, pa smo videli ob nedavnem požaru. Zaenkrat imamo na našem koncu planine vzorno urejene in zanimanje za obiskovalce, planince in ostale pohodnike je zelo veliko. Brez paše tega zagotovo ne bo več, ne bo več kulturne krajine. Na planini je ostala še goveja živina in samo upamo, da se volk ne bo lotil tudi te. V pašni skupnosti smo mnenja, da bomo morali nekaj ukreniti, kajti tako enostavno ne gre več.«   »Od države ne bomo zahtevali le povrnitev škode za poklane ovce, ampak tudi za pogrešane ovce in pa za vse tiste ure, ki jih izgubljamo ob iskanju ovc. Glede na to, da smo morali ovce pripeljati s planine, smo izgubili tudi precej krmnih dni.« Težava je, ker imamo v dolini krmo za zimo, katere del bomo sedaj morali dati ovcam. Živali dajemo v planine zato, da razbremenimo površine v dolini in s tem pridelamo dovolj krme za zimo in zgodnjo pomlad. Pri nas namreč ne kosimo trikrat ali štirikrat, temveč komaj dvakrat. Nekako nam ni razumljivo, da se okrog volka in medveda sučejo ogromna sredstva – to so javna, torej tudi naša sredstva. Čeprav so t. i. evropska sredstva, v to vrečo prispevamo vsi davkoplačevalci, zato bi na porabo teh sredstev morali imeti vpliv tudi kmetje. Predvsem pa bi morali biti natančno seznanjeni, v kakšen namen se ta sredstva porabljajo. Če hoče država imeti volkove in ostale zveri, potem naj nam kmetom pošteno plača za vse ukrepe, ki jih moramo izvajati zaradi prisotnosti zveri. V Švici, kolikor mi je znano, kmetje od države, ki naseljuje volkove, prejemajo po 25.000 frankov odškodnine, da preko noči zapirajo domače živali. Agencija za kmetijske trge nas strogo nadzira in komplicira okrog gerkov po planini. Po eni strani je država zelo natančna, po drugi pa popolnoma brezbrižna. Kdo pa bo še hodil čistit površine po Raduhi, če tam ne bo več ovc? Ogromno je govora okrog dobrobiti živali. Ko pa na planini po cel teden zaradi volkov poginjajo ranjeni jagenjčki, ki jih ne uspemo najti, pa ni nikomur mar.« Anton Brezovnik nam ob tem pove: »Od 23 ovc imam sedem poklanih in dve pogrešani, sosed Srečko pa je ob pet ovc, štiri so poklane in ena pogrešana. Roman Rosc, ki ima največ ovc, je našel 27 poklanih, 10 jih še pogreša, pogreša pa tudi jagenjčke. In tako naprej … Vsak rejec ima škodo, tudi kmetiji na koroški strani Raduhe. Jaz imam svoje ovce v genski banki, kar je dobro tudi za državo, ki ohranja domače vrste, a poklanih ne bom mogel nadomeščati, ker jih nimam kje dokupiti. Odslej bom imel ovce doma, kolikor jih bom pač lahko imel, na planino pa jih ne dam več. Zadnje dni sem videl preveč pokolov, preveč mučenja živali. To ni več za naše živce – cela Raduha smrdi po mrhovini.« Najmlajši med prisotnimi, Darko Kranjc, mu doda: »Dneve in dneve hodimo po planini, iščemo ranjene ovce, jim oskrbujemo rane, a mnoge med njimi so preveč poškodovane, v vročini se hitro v ranah zaredijo črvi in ne preživijo.«  NAJPREJ MEDVED, NATO VOLK Lado Poljanšek, ki prihaja z nasprotnega brega Savinje kot preostali trije sogovorniki, pa pravi: »Pri nas smo imeli težave že pred dvema letoma z volkuljo, ki se je parila s psi. Pred tem pa je bil tu še medved. Zato imamo že dve leti živali doma, pašo na planini pa smo opustili. Problem je z dovoljenji za odstrel, izdana so prepozno in za premajhen teritorij. Praktično bi moral volka ali medveda odstreliti prav za istim grmom, kjer je povzročil škodo. Volk pa se lahko v eni noči premakne za desetine kilometrov. Sem lovec in problematičnega medveda izpred osmih let sem po prejetem dovoljenju sam tudi odstrelil. Naši pašniki po planinah niso prostrane ravne livade, ki bi jih bilo moč kar ograditi, kot bi si želela stroka in, kaj vem, kdo še. Kaj je bolje? Da te pašnike še naprej vzdržujemo in da planince in pohodnike na planinah pričakajo naše ovce, ali da se izza grma prikažeta medved ali volk? Ni mi jasno, kaj je v ozadju te neodgovornosti. Je morda komu v interesu izpraznitev planin in uvedba kakšnega divjega evropskega rezervata? Za kaj takega bi se našel denar, za pravico do kmetovanja pa se precej težje. Vsiljujejo nam sobivanje z zvermi. Ni ljudem problem sobivati z medvedom in volkom, je pa to nevzdržno za naše domače živali. Vsak večer moram zapirati ovce in krave. Zgodilo se je že, da so nam krave sredi dneva pred medvedom pribežale v hlev.« Tomaž Marolt dodaja: »Ovce so zaradi napadov zbegane in prestrašene. Včasih si na planini samo zašumel s papirnato vrečko kruha, pa so že pritekle od vsepovsod. Sedaj pa se vsega bojijo. In s planine so prišle shujšane, saj niso imele nobenega miru za pašo.«  NIČ OBETAVNEGA ZA MLADE Darko Kranjc: »Nihče razen nas nič ne razmišlja. Ko bomo planine enkrat opustili, bo zgodbe o domači hrani in kulturni krajini konec. Že tako ali tako je delo po teh planinah težavno in mladi raje poiščejo službo, kot da bi kmetovali. Ne, da kmetujemo zastonj – še vlagati moramo v to, da sploh kmetujemo. Marsikdo bo rekel 'saj dobite dobro odškodnino za vsako ovco'. Jo dobiš, če ovco najdeš. A lahko iščeš po planini nekaj dni, pa ne najdeš vseh poklanih. In časa, ki ga pri tem porabiš, ti nihče ne povrne, še manj poplača. Na planini imamo pastirico, ki nadzira ovce, kolikor jih zaradi obsežnosti in razgibanosti terena sploh lahko. Zato ji na pomoč hodimo iz doline. Sam sem bil v zadnjem času sedemkrat po cel dan. Če imamo srečo, najdemo še kakšno poklano ovco ali jagnje, po celodnevni hoji pa pridemo v dolino vsi zbiti. Letni dopust letos porabljamo za iskanje kadavrov po planini. Družina Rosc da je bila več kot desetkrat.« Anton Brezovnik z žalostnim glasom dopolni: »Prav smili se mi njihov 12 let star sin. Jokal je na planini ob izgubi najljubše ovce in najdbi njenega trupla. Fant ima izjemno veselje do kmetovanja, vsi občudujemo njegovo zavzetost in voljo. A se bojimo, da ga bodo zdajšnje razmer potlačile in odvrnile od kmetovanja. Drobnica in volk ne bosta nikoli šla skupaj. Skupaj nista šla niti v pravljicah!«  KRATENA JE PRAVICA DO KMETOVANJA V resoluciji Naša hrana, podeželje in naravni viri, ki je podlaga za nacionalne ukrepe, je med drugim določeno: »Nujno je nemoteno izvajanje pravice do kmetovanja ob odgovornem izvajanju kmetijskih praks in kakovostnem upravljanju kmetijskih zemljišč ter njihovem ohranjanju.« A kmetom, rejcem domačih živali, pridelovalcem domače hrane, s katero se tako na vse pretege hvalijo kmetijsko ministrstvo in vsemogočni trgovci, je ta pravica zaradi neupravljanja z zvermi kratena. Pred domačijo Stoglej: Darko Kranjc, Anton Brezovnik, Lado Poljanšek in Tomaž Marolt.

V soboto, 23. julija, je bila Zgornja Savinjska dolina slikovito obarvana z vozili starodobniki, ki vse pogosteje navdušujejo tudi lastnike najsodobnejših dragih prevoznih sredstev. Na 14. srečanju članov in prijateljev Društva ljubiteljev kulturne in tehnične dediščine Zgornjesavinjski starodobniki, ki deluje na Ljubnem ob Savinji na celotnem področju sedmih občin te zelene doline ter širše, se je zbralo več kot 200 udeležencev z 91 vozili v Vrbju na Ljubnem. Po vožnji skozi slikovite kraje v občinah Gornji Grad ter Rečica ob Savinji so prispeli do osrednjega cilja Radegunde (Brezje pri Mozirju), kjer so si ogledali zasebni muzej avtomobilskih starodobnikov podjetnika Franca Firšta. Zbirka več kot 15 vozil neprecenljive vrednosti, ki navdušenemu lastniku in direktorju podjetja Rototehnika Francu Firštu pomeni veliko več kot le hobi, je navdušila udeležence, ki so bili presenečeni tudi nad gostoljubjem domačinov. Nato je sledila vožnja še na končno prizorišče – v Mozirski gaj. Tam so organizatorji že razstavili čudovite, zelo drage modele športnih limuzin, celo motorna kolesa in mopede. Na parkirišču pa je bila na ogled množica drugih vozil, vojaške logistike, številnih traktorjev z Gorenjske (Moste pri Komendi) in Zgornje Savinjske doline, Šaleške doline ter Šmartnega pod Goro Oljko. Celo kakšen zelo star in vzdrževan kamion je bil vmes. Pa okrog 30 motornih koles je bilo zloženih za ogled in skomine. Družabni sprejem z nagovorom novega predsednika društva Simona Štrigla ter pozdravom župana Ivana Suhoveršnika, ki je vsem zaželel prijetno bivanje, brezplačen vstop in ogled parka ter varno vožnjo, je v sapi vročega dne ob hladilni Savinji minil kar prehitro. V karavani šminkerskih vozil iz štirih držav – 38 društev oz. klubov starodobnikov iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške in Slovenije – so se pripeljali s 50 limuzinami, 28 motornimi kolesi in mopedi, 10 traktorji ter tremi tovornjaki. Kot že od nekdaj so na druženju prireditelji podelili priznanja: najbolj oddaljenemu udeležencu Johanu Carerju iz Nemčije, naj oddaljenemu klubu OTK Medžimurje, lastniku najstarejšega osebnega avtomobila Mirku Remsu (Ford Roadster Phaenton, l. 1928) iz Medloga, Roku Podkrižniku za dobro ohranjen, zelo star traktor Steyer l. 1949 ter Petru Zupančiču. lastniku motorja Harley Davidson. Za dobro vzdrževan tovornjak TAM 5000 so čestitali Milanu Štumbergerju. Najlepše obnovljeni traktor Steyer je na zelenici gaja predstavil Janko Štruclj iz bližnje Prihove, za restavriranje pa prejel veliko laskavih priznanj kolegov. Jože Miklavc

Potem, ko je planinski Andrejev dom na Slemenu sameval vsaj dve leti, zaprl ga je prejšnji lastnik Milan Kretič, so novi lastniki pospešeno izvajali vzdrževalna dela in obnovitev, da so ga lahko odprli v začetku junija letos. To je prineslo veliko olajšanje številnim domačinom zaselkom in kmetijam na področju zaselkov Uršlja Gora, Javorje, Šentvid pri Zavodnju, Zavodnje, Bele Vode in Smrekovec. Za vse, ki si krajšajo pot med Črno na Koroškem in Šoštanjem (delovni migranti, gozdarji in kmetje ter turisti) ter obiskovalci planinskega sveta na meji med Koroško, Zgornjo Savinjsko in Šaleško dolino, je oskrbovani dom s prenočišči velikega pomena. Nezavidljivo stanje v planinskem svetu zaradi kar treh pogorelih planinskih postojank ter zaprtega doma na Paškem Kozjaku (in do junija na Slemenu) se le postopoma spreminja v boljšo prihodnost prav z obratovanjem Slemena. Planinski dom, doslej znan kot Andrejev dom na Slemenu, je zdaj v lasti Davorja Podbregarja, po temeljiti prenovi notranjosti in ureditvi nekaterih formalnopravnih okoliščin pristopa do objektov ter možnosti parkiranja obiskovalcev, je pridobil vso potrebno dokumentacijo za ponovno odprtje. S tem je osrednji del letošnje planinske sezone v tem delu visokega podeželja v boljšem položaju, saj lastnik nudi gostinske funkcije in prenočišča ter vse druge potrebe tipičnim planinskim obiskovalcem. Oskrbništvo izvajata lastnik in Sonja Podbregar, dolgoletna prizadevna oskrbnica planinskega doma na Uršlji gori. Oba sta povedala, da bo priljubljena planinska postojanka na križpotju regionalne in lokalnih cest med Šaleško in Mislinjsko ter Mežiško dolino v največji možni meri sčasoma spet pridobila nekdanji sloves s še izboljšanimi pogoji bivanja in oskrbo. Jože Miklavc

Že 23. leto zapovrstjo je Turistično društvo Podlehnik s predsednikom Milanom Vidovičem izvedlo akcijo ocenjevanja okolja, najlepše urejenega poslovnega objekta, naj kmetije. Cilj projekta je izboljšati kakovost življenja, spodbuditi sodelovanje in povezovanje občanov pri varovanju in urejanju zaselkov, urejenosti okolice in objektov. Tako poskrbijo za večjo privlačnost zaselkov, stanovanjskih hiš, kmetij, turističnih kmetij vinotočev ter poslovnih in turističnih objektov. S tem prispevajo k razvoju turistične in ekološke zavesti krajanov. S tem projektom in spomladansko čistilno akcijo se TD priključuje vseslovenski akciji Moja dežela – lepa in gostoljubna TZ Slovenije. Že v začetku meseca junija so pričeli ustvarjati sezname, oglede s fotografiranjem pod budnim očesom fotografa Sandija Špraha in komisije v sestavi Zdenke Golub, Marice Repinc, Marinke Vinko Lilek. Delo je potekalo dva meseca. Priznanje za najlepše urejene domove s cvetjem, zelenjem, vrtovi, urejenim dvoriščem so prejeli: družina Lesjak-Planinc iz Zakla, Franc in Martina Merc iz Gorce in družina Petrovič iz Jablovca. Priznanje za najlepše urejen dom in ranč s konji je prejela družina Majhen iz Podlehnika, priznanje za najlepše urejeno kmetijo družina Krušič iz Strajne, priznanje za najlepše urejeno hišo, okolico in ohranjanje arhitekturne dediščine pa domačija Bigec Marice (na fotografiji). Za dolgoletno predano sodelovanje in doprinos k turizmu so prejeli priznanja člani turističnega podmladka: Gaja Fideršek, Anže Hren, Tadej Piškur in Patrik Vidovič. Člani Turističnega društva upajo, da z ocenjevanjem in prireditvijo ob podelitvi priznanj nagrajencem pripravijo dogodek, ki je prvenstveno namenjen nagrajencem, po drugi strani pa s prireditvijo želijo prispevati h kulturnemu utrinku domače občine. Vsem, ki skrbijo za domače okolje in turizem, se zahvaljujejo in vse ostale občane želijo vzpodbuditi pri njihovem nadaljnjem delu za razvoj, urejenost in turistično privlačnost domače občine. Priznanja vsem dobitnikom bodo podeljena na Gorci ob tradicionalni postavitvi klopotca. Zdenka Golub Fotografija: Sandi Šprah  

V vasi Žiberci, ki se nahaja ob cesti Gornja Radgona–Apače, je bilo v soboto, 23. julija, nadvse slovesno. Na ta dan so vaščani z župnikom Janezom Fenecekom pripravili slovesnost ob blagoslovitvi vaške kapele. Po napovedih vremenoslovcev naj bi bil ta dan najbolj vroč dan v tem vročinskem valu. Ja, je tudi bil. Zato je župnik predlagal, da bi zahvalno mašo daroval v lepo urejenem gasilskem domu, po darovani maši pa bi šli udeleženci sv. maše kakih 250 metrov peš do obnovljene kapele, ki jo bo ob krajšem obredu blagoslovil. Tako se je tudi zgodilo. Župnik se je vaščanom Žibercev zahvalil, da so poskrbeli za obnovo in ohranitev tega verskega znamenja. Podobni kapeli stojita še v Podgorju in Vratji Vasi. Kot je dejal, je bilo opravljenega veliko dela. Obnova je potekala več let. Tako je podjetje Montaža Lončarič Slavka Lončariča postavilo na kapelo novo ostrešje ter ga pokrilo z bakreno kritino. Urejeno je bilo tudi avtomatsko zvonjenje. Izsušitev temeljev ter nanos sušilnega ometa je opravilo podjetje Pintarič iz Spodnje Ščavnice. Urejena je bila tudi okolica kapele. Bogato poslikavo pa je odlično opravil umetnik Vlado Klobasa iz Hrastje Mote. V niši kapele pa bo postavljen kip Marije, ki je ta čas v restavriranju. Kot je povedal župnik, se vsem, ki so sodelovali pri obnovi kapele, tako mojstrom kakor tudi darovalcem sredstev, med njimi tudi občini, zahvaljuje. Dejal je, da ne more vseh imenovati, ne more pa mimo Mihe Cahraijasa, ki je bil pri obnovi najbolj angažiran. Ob tej priliki se je vsem, ki so z veliko odrekanja obnovili »njihovo« vaško versko znamenje, zahvalil tudi župan občine Apače dr. Andrej Steyer. Povedal je tudi, da ima občina Apače najlepše vzdrževano cerkev v tem okolju. Dejal je, da je to v tem, da ljudje »vkup držijo«, kot je dejal znani slovenski psiholog dr. Anton Trstenjak, način, kako lahko narediti največ. Kakor je v teh krajih navada, so krajani Žibercev za vse udeležence slavja v gasilskem domu pripravili pogostitev. Ludvik Kramberger

V društvu upokojencev so se ob pomoči tamkajšnje občine odločili, da prikažejo žetev na stari, tradicionalni način. Da bi mladim pričarali vsaj kanček življenja in dela na kmetiji iz preteklosti, so pripravili že 11. etnološko prireditev pod naslovom Praznik žetve v Kobilju. Žanjci in žanjice ter ostali obiskovalci od blizu in daleč so se zbrali v športno-rekreacijskem centru, kjer so jih pozdravili župan Darko Horvat in domači župnik Lojze Ratnik. Za žetveni praznik so se za to opravilo oblekli kot nekoč, s seboj so vzeli že sklepane kose in srpe ter druge pripomočke. Prikaz žetve na stari način je potekal na bližnji njivi. Pred žetvijo so se po stari kmečki navadi prekrižali in žanjci so začeli kositi. Za njimi pa so ženske požeto pšenico pobirale, iz slame sukale »povresla« in z njimi pokošeno povezovale v snope, ki so jih potem zlagali v križe. Med košnjo so kosci večkrat nabrusili kose, da so potem spet lažje kosili. Po stari navadi so ob koncu žetve na njivi pogrnili bel prt in nanj zložili domače dobrote za okrepitev. Za žejo pa so vinogradniki iz vinskih kleti bližnjih vinogradov prinesli vinsko kapljico. Za dobro vzdušje med ročno žetvijo in po njej so poskrbeli domači kobiljski muzikanti. Tako so na Kobilju iz pozabe tudi letos iztrgali lepo kmečko opravilo, ki so ga nekoč opravljali na čisto drugačen način. Vsem, ki so se udeležili žetve na Kobilju, bo ta dan ostal še dolgo v spominu, saj je bilo, preden je prišel kruh na mizo, potrebnih veliko žuljev in znoja. Jože Žerdin