Gozdovi pokrivajo 58,2 % naše domovine, ki se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem kmetijskih in obdelovalnih zemljišč. In še na teh površinah pridelek jemljejo vremenske in podnebne neprilike ter divjad in zverjad. Ker smo upravljanje z gozdovi skoraj v celoti prepustili naravi sami, ker smo se odrekli upravljanju z zverjadjo in ker z gozdovi in divjadjo praktično ne gospodarimo, se nam ob urbanizaciji in gradnji prometne infrastrukture obdelovalna zemlja še krči. Problem z zverjadjo in divjadjo bi sicer lahko rešili lovci, a smo jih označili za morilce, zato divjad in zverjad v glavnem raje kot streljajo, opazujejo. Slovenija se med evropskimi državami uvršča med tiste z najmanjšim deležem kmetijskih in obdelovalnih zemljišč in je v primerjavi z drugimi ena izmed držav z največjo površino zaščitenih področij: 56 % Slovenije obsegajo območja, ki so varovana s predpisi o ohranjanju narave (Natura 2000, zavarovana območja, naravne vrednote). Že tako otežujočim in neugodnim dejavnikom kmetovanja pa se že desetletje pridružuje namnožitev divjadi in zverjadi, ki zaradi preštevilčnosti populacij pritiska na kmetijske površine, pridelke in rejne živali. Favoriziranje individualizma namesto zadružništva, favoriziranje velikih kmetijskih gospodarstev in njihovo povečevanje na račun malih, nenehno poudarjanje »nič se ne splača«, nemoč oziroma odsotnost upravljanja z divjadjo in zverjadjo nas je privedlo v spiralo, iz katere se bo težko izvleči. Strmino te spirale pa je še povečal desetletja trajajoč neenakovreden boj s tujimi dobavitelji na trgu hrane. Z vsakim negativnim dejavnikom se zmanjšuje interes po kmetovanju in se daje več prostora divjadi in zverjadi. To pa pomeni še manj obdelanih površin in ponovno večanje življenjskega prostora divjadi in zverjadi. UPOŠTEVANJE POTREB IN ŽELJA LJUDI! »Od kod ocena Zavoda za varstvo narave, da sodimo v skupino držav, ki ustvarjajo največji ekološki dolg? Do kod naj gremo z renaturacijo? Do kod gremo z različnimi stopnjami zavarovanja narave? Priznajmo si, da vsako zavarovanje pomeni omejevanje možnosti! Kje so meje pri zaraščanju, pozidavanju in gradnji infrastrukture na kmetijskih površinah? Samooskrba s hrano je in bo vedno strateškega pomena. Ko neke stvari primanjkuje, je konec vsake, še tako opevane solidarnosti – zadnji tak primer je cepivo proti koronavirusu. Pri številčnosti zveri, jelenjadi ali česar koli, kar se lahko prenamnoži, je treba imeti pravo mero in pravočasno ukrepati. Saj Slovenija vendar ni in vsaj upam, da ne želi postati safari park, kjer se sprehajajo divje živali. Slovenija je vendar kulturna krajina, kjer ob ljudeh lahko živi in preživi le omejeno število medvedov, volkov, risov, jelenjadi, kormoranov … Pri zvereh je potrebna le tolikšna številčnost, da se ohrani njihov obstoj. Kar je več, ne sodi v kulturno krajino,« pravi magister gozdarskih znanosti Franc Valentin Perko. POBUDE IZ OGLARSKE DEŽELE Društvo oglarjev Slovenije je glede zveri v občinah Litija, Radeče, Šentrupert in širše sprejelo naslednje pobude: • odločanje o gospodarjenju z zvermi naj se z Ministrstva za okolje in prostor in Agencije RS za okolje prenese na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; • želimo več fleksibilnosti in hitrejšega odločanja ob pojavu zveri ter optimalno označbo con pri medvedih z optimalnim stanjem; • več organiziranih tribun na terenu, kjer se pojavljajo zveri. Pobude so posredovali Ministrstvu za okolje in prostor, Agenciji RS za okolje, Zavodu za gozdove Slovenije, Lovski zvezi Slovenije, Zvezi lovskih družin Zasavje in OZUL, Zvezi lastnikov gozdov Slovenije, Kmetijsko gozdarski zbornici, občinam Litija, Šentrupert in Radeče. Posebej pa so te pobude posredovali še Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem zboru RS. KGZS PONOVNO OPOZARJA Slovenija ima na osrednjem območju eno najvišjih gostot pojavljanja medveda v Evropi. Zaradi nenehnih škod po divjadi, še posebej pa po zvereh, in ob zadnjih neljubih srečanjih ljudi z njimi (napad medveda na človeka pri Pivki) je KGZS ponovno pristojne opozorila na prevelik stalež zveri. »Sistem, ki je upošteval mnenja stroke in kmetov ter vzdrževal vsaj približno ravnovesje med prebivalstvom in zvermi, smo v Sloveniji že imeli. Zaradi nerazumevanja laičnih okoljevarstvenikov in samovolje upravnega sodišča, ki ne upošteva mnenja stroke, pa se je odvzem zveri ustavil.« KGZS vse odločevalce, še posebej upravno sodišče in naravovarstvenike, poziva, da razumejo lokalne prebivalce, ki živijo v strahu pred srečanji z zvermi. Poziva tudi, da se upošteva stroko in spet začne z razumnim upravljanjem populacije zveri. POMANJKANJE HRANE V GOZDOVIH IN PREŠTEVILČNA DIVJAD Zaradi spomladanske pozebe v letošnjem letu v naravnem okolju primanjkuje hrane, saj obroda v gozdovih skorajda ni. Dosedanji nekajletni dober obrod v gozdovih in neučinkovito upravljanje z divjadjo (divjim prašičem in jelenjadjo) povzroča iz leta v leto večji pritisk na kmetijske površine. Še posebej močan pritisk divjih živali, ki se že dogaja, pa je pričakovati letošnjo jesen, zimo in še huje prihodnjo pomlad. Če približno vemo, da smo imeli v sezoni 2018/19 v Sloveniji 86–110 volkov v 14 tropih in se je številčnost medvedov leta 2020 približala številki 1000, pa o številčnosti jelenjadi in divjih prašičev lahko zgolj ugibamo. Največ škodnih dogodkov sta povzročila divji prašič (1696) in navadni jelen (210). Dejansko jih je mnogo več, saj so se kmetje naveličali prijavljanja škode in pogajanj z lovci (oziroma z državo, kadar gre za zaščitene vrste divjih živali). Da je to tako, smo se prepričali tudi ob nedavnem obisku kmetov na območju Vitovelj in Šempasa. Tam izjemno škodo povzročajo divji prašiči. Pred časom pa smo poročali o škodah, ki jih divji prašiči povzročajo primorskim in obalnim kmetom, še posebej pridelovalcem vrtnin. KO DIVJI PRAŠIČI VZAMEJ PRIDELEK V Vitovljah smo si škodo po divjih prašičih ogledali na kmetijah Franca Rijavca in Franca Živca. Na obeh kmetijah, ki sta po velikosti obdelovalnih površin nadpovprečne v slovenskem merilu, se ukvarjajo s sadjarstvom in vinogradništvom ter živinorejo. Kot sta povedala, so imeli že lani veliko škod v trajnih nasadih. Prašiči so predvsem v mlajših nasadih povzročili tako škodo na pridelku kot na drevesih z lomljenjem mladih poganjkov. Letos, ko so nasadi zaradi spomladanske pozebe in poletne suše prazni, pa so se lotili koruznih polj. Kot sta povedala, jih pri tem ne zaustavi praktično nobena zaščita. Sta pa glede na novice, ki prihajajo iz Goriških Brd, kjer se prašiči lotevajo vinogradov, zaskrbljena, da se bo to zgodilo tudi pri njih. Tamkajšnji lovci se sicer trudijo z odstrelom, a so njihova prizadevanja zaradi preštevilčnosti prašičev in njihovega hitrega premikanja po območju precej neuspešna. Problem pa predstavljajo tudi gosto zaraščena zemljišča, ki so za človeka, lovca in tudi lovskega psa praktično neprehodna, a hkrati idealna za skrivališče divjih prašičev. Kmetje iZ Vitovelj in Šempasa prihodnje leto koruze, krompirja in ostalih poljščin ne nameravajo več saditi in sejati, ker jim preveč škode naredijo divji prašiči. Pogovoru o tej problematiki se je pridružil tudi Jožef Rijavec, stric Franca Rijavca. Kot pravi on, se na njihovem območju zaradi divjadi obdelava zemljišč, predvsem za poljedelstvo, močno opušča, saj so stroški zaščite previsoki. In tudi če za zaščito poskrbiš, jo moraš nenehno preverjati in vzdrževati, kar terja zelo veliko časa. Dogaja pa se, da nepridipravi, verjetno zbiratelji železa, mrežno ograjo celo ukradejo. Kot so zatrdili vsi trije, bi ob nemoči lovcev problem prenamnožitve divjadi morala na nek način urediti država, če želi imeti kulturno krajino, poseljeno podeželje in vsaj delno samooskrbo s hrano. Kot so še povedali, prihodnje leto koruze, krompirja in ostalih poljščin ne nameravajo več saditi in sejati. Jožef Rijavec, Franc Rijavec in Franc Živec na njivi s koruzo. Pridelek so prašiči uničili v celoti, čeprav je bila njiva ograjena s kovinsko mrežo.   Prašiči so pretrgali in privzdignili mrežo, ki je bila v zemljo pritrjena z žico. Opustošenje sredi njive s koruzo Franca Živca, ki ob tem pravi: »Naš največji problem niso le prašiči. Nas kmete skrbi naslednje leto. Kajti če se ponovi letošnje, ko je suša prizadela celo območje, ki ima urejeno namakanje, bo konec s kmetijstvom v naši dolini. Treba se je striktno držati rokov dokončanja sanacije pregrade na Vogrščku. Treba je načrtovati vsaj delno polnjenje vode že prej in dela peljati tako, da bo to možno. Če bo namreč april suh, tudi drugo leto ne bo dovolj vode.«

Ob letošnjem že 50. prazniku terana in pršuta je na dvorišču Vinakrasa potekal tudi okrogla miza o teranu in vinski kulturi na kateri so spregovorili: starosta kraških enologov in avtor dveh knjig o teranu Miran Friderik Vodopivec, mladi enolog sežanskega Vinakrasa Luka Pangos, strokovnjakinja za vinogradništvo novogoriškega kmetijsko gozdarskega zavoda, dolgoletna sodelavka pri organizaciji dutovskega praznika ter tajnica Društva vinogradnikov in vinarjev Krasa Majda Brdnik, predsednik omenjenega društva David Štok ter aktualna kraljica Nuša Živec. Dr. Vodopivec, avtor knjig Kraški teran (1999) in Teran- vinska posebnost Krasa (2015) je predstavil zgodbo o teranu, katere osnovni cilj je predstaviti in promovirati teran kot vinsko posebnost v svetu s poudarkom na njegovih zdravilnih lastnostih, ki jih vsebuje to intenzivno rubinasto rdeče obarvano vino s svežo noto in sadnostjo. Kljub temu, da dr. Vodopivec pripada starejši generaciji enologov, pa zagovarja nove tehnologije, s pomočjo katerih terani iz leta v leto pridobivajo na kakovosti in se uvrščajo med vrhunske terane, ki dosegajo vidna priznanja ne samo v Sloveniji ampak tudi na svetovnem nivoju. Lep zgled je letos prvouvrščeni teran Vinarstva Rebula iz Brestovice pri Komnu, od koder prihaja kraljica terana za leto 2008 in 2010 Martina Rebula, ki se je teden pri pred predstavitvijo kraških vinarjev v Sežani poročila z uglednim vinogradnikom Alanom Kristančičem iz Kristalvin iz Višnjevika v Goriških brdih. Roman Rebula, ki je kot mladi prevzemnik kmetije pred letom dni prevzel kmetijo iz rok svojih staršev Vide in Dušana Rebula, z veseljem pove, da je na letošnjem ocenjevanju Great American Ingernacional Comtetition v Ameriki prejel zlati priznanji za penini Anastazija in Malvazija, srebro za penino Terra rossanesa in bron za izbrani teran PTP. Olga Knez

Mikološka zveza Slovenije združuje 21 društev, ki pokrivajo območje celotne države, njihov član pa je tudi Gobarsko društvo Ribnica, ki je gostilo udeležence letnega občnega zbora osrednje zveze. Poročilo predsednika Amadea Dolenca je bilo kratko, a jedrnato. Tudi v lanskemu letu, ko je bilo gibanje še posebej omejeno, so bili gobarji, v sicer slabi letini, dejavni tudi preko družbenih omrežij. Predvsem je ponosen, da je v tem času izšel novi katalog s seznamom okoli tri tisoč vrst gob, ki imajo tudi slovenska imena in bo društvom služil za izobraževanje (pri tem kulinarične učinke poudarjajo vse manj), postavljanje razstav in predavanja. Seznami gob, ki jih pripravlja Mikološka zveza, veljajo okoli deset let in se v tem času osvežujejo s podatki v mednarodni bazi, v Londonu. Zakonska uredba omejitve nabiranja gob, dva kilograma po osebi na dan v zračno košaro, plus ena goba poljubne teže, se je izkazala kot modra, je bila podana s strani Mikološke zveze. Prav tako se ne sme nabirati zavarovanih vrst gob, teh je okoli 40. Med zborom se je predsedniku malo za šalo malo zares porodila ideja o spremembi uredbe ob nabiranju gob. » To bi seveda veljalo zgolj za Ribničane, ki bi plačali dvojno kazen. Prvič, ker naj bi jih s seboj vedno odnesli več kot dva kilograma, drugič menda večkrat tudi v plastičnih vrečkah, in če oni nimajo takšnih košar, je nekaj hudo narobe«. O »popravljeni »uredbi, ki jo je nakazal predsednik zveze, je jezik razvezal Franc Zbačnik, predsednik Gobarskega društva Ribnica. » Res je, da jih na dan naberemo več kot je dovoljeno, a to zato, ker gremo večkrat ponje. To je isto kot pri ribičih,« zgovornemu Dolencu ni ostal dolžan Zbačnik. Milan Glavonjić  

Deset otrok kot tudi njihovih staršev in starih staršev je bilo veselo novega otroškega igrišča, ki so ga ob sežanskem občinskem prazniku (28. avgust) na drugi prireditvi občinskega praznovanja (prva je bila plesna pravljica Žabji kralj in Rdeča kapica v izvedbi Gledališča Koper v sežanskem Kosovelovem domu) slovesno odprli v Majcnih. Vas ima približno 65 prebivalcev in sodi v KS Štorje, ki jo že vrsto let vodi prizadevna predsednica, sedaj že upokojena ravnateljica sežanskega vrtca Ivica Podgoršek. Kaj pomeni igrišče za tako majhno vas v današnjem času sta naglasila tako sežanski župan David Škabar kot tudi Podgorškova. Vrednost investicije otroškega igrišča, kjer so postavili tobogan, gugalnico, vrtiljak, plezalno steno in plezalno mrežo, konjiček na vzmet in gugalnico za dva otroka, znaša okrog šest tisoč evrov. V celoti jo je investirala štorska KS, nekaj denarja pa so zbrali prebivalci sami, ki so tudi s prostovoljnim delom očistili okolico, postavili ograjo in obnovili stara igrala. Igrišče se v vasi, ki ima Kmečki turizem Klančar, nahaja na začetku vasi na trati med avtobusnim postajališčem in baliniščem z bifejem Rovna. Že prej so v senco lip postavili kamnito mizo domačega kamnoseka Tomaža Mahniča in klopi. Podgorškova je še poudarila, da želijo narediti otroško igrišče tudi v Podbrežah, v Štorjah pa že imajo načrt za igrišče za mladino, a je zmanjkalo denarja. Majcenčani so ponosni na svoj mladi rod kot tudi na najstarejšo vaščanko 93-letno Doro Juvančič, ki pri svojih letih še vedno vozi avtomobil. Vas so lepo uredili in jo okrasili na vhodu in izhodu ter sodelujejo v akciji Sežana v cvetu. Slavnostno je trak poleg domačih otrok ter Podgorškove in župana Škabarja prerezala še domača občinska svetnica in nekdanja obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič. Za glasbeni program sta poskrbeli mladi ustvarjalki: flavtistka Neža Jelušič in Mirjam Orel na klavirju. V vasi, kjer imajo že 40 let aktiven Balinarski klub Rovna z žensko in moško ekipo, je sledilo še družabno srečanje s pogostitvijo in sladkimi dobrotami, ki so jih spekle domače gospodinje. Brez golaža s polento pa tudi ni šlo. Olga Knez

Lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev, 55-letni Srečko Rože, je ob sežanskem občinskem prazniku »28. avgust« postal častni občan Občine Sežana za posebne zasluge pri ohranjanju kulturne in etnološke dediščine ter izjemno predanost in požrtvovalnost na vseh področjih dela in življenja v občini. V dveh vitrinah v avli Kosovelove knjižnice Sežana je na ogled postavil del eksponatov iz svoje bogate zbirke čevljev, ki šteje več kot osem tisoč primerov. »V preteklosti so bili čevlji večinoma izdelani iz prešanega usnja. S tem je bil čevelj zaščiten pred insekti s soljo, pozneje z bakrenim oskidom in arzenom,« prične svojo pripoved Srečko, ki je na razstavo v sežanski knjižnici postavil najstarejše čevlje iz obdobja okrog leta 1650. »Ti čevlji prihajajo iz srbskega mesta Niš. Izdelani so iz kože domačih kosmatih svinj, ki niso bile zaprte v hlevu, ampak so se pasle na prostem. Iz tistega časa so tudi plemiški škornji, ki prihajajo z Gorenjske (Radovljica) z irhastimi hlačami iz 18. oz. začetka 19. stoletja. Hlače so podložene z domačim tkanim platnom. Največ pa imam seveda vojaških čevljev iz 19. stoletja do sredine 20. stoletja. Vojaške čevlje in seveda vse vojaške eksponate zbiram že od mojega petega leta dalje. Civilni čevlji so ročno izdelani, po letu 1870 pa tudi strojno šivani in barvani. Najtežje izmed čevljev iz 19. stoletja ali starejše je dobiti otroške čevlje iz »navadnih« družin. Kako ne, saj so bili otroški čevlji precej ponošeni in pokrpani, nosili so se iz generacije v generacijo,« pove Srečko, ki še razkriva, da je bil čevelj zelo dragocen in drag predvsem zaradi izdelave in materialov, ki so jih uporabljali. Otroci so nekoč pasli krave pretežno bosi in si mrzle noge greli kar v kravjih iztrebkih. Tudi vojaki, ki so prihajali domov z bojišča, so imeli probleme z obutvijo, saj je bilo vse opustošeno od vojne in hvaležni so bili, da so bili vsaj obuti in oblečeni. V zimskem času so noge zavili v kos blaga in jih dali v čevelj, da jim je bilo topleje. Ljubezen do čevljarstva je Srečko podedoval po dedu Viktorju Rožetu iz Dutovelj, ki je bil čevljar. Prav dedu Viktorju se lahko zahvali, da je po njem podedoval oz. dobil nekaj njegovega čevljarskega orodja. Tudi Srečko svojim domačin popravi čevlje, za kar so mu nadvse hvaležni. Olga Knez    

Zavod za turizem in razvoj Lendava je kot organizator v sodelovanju z Občino Lendava konec avgusta po enem letu premora spet v središču mesta pod obronkih slikovitih Lendavskih Goric pripravil bogračfest. Letos se je tekmovanja v kuhanju bograča na prostem udeležilo 27 ekip. Ocenjevalna ekipa pod vodstvom Zdenke Tompa je skuhani bograč ocenjevala po različnih kriterijih, kot je denimo okus, aroma, vonj in barva. Začetek tekmovanja je z gasilsko sireno naznanil župan Občine Lendava Janez Magyar in ekipe so začele kuhati bograč na odprtem ognju v kotličkih. Naziv najboljšega bograča in s tem mojster bograča je postalo podjetje Varis iz Lendave (na fotografiji), drugo mesto si je prislužila ekipa Žabarji in tretje Palfinger. Nagrado za najlepše urejeno tekmovališče je pripadlo Društvu vinogradnikov in sadjarjev Lendava. Bogračfest je obiskal tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ki se je sprehodil med kuharji in kuharicami. Pohvalil je organizatorje in dejal, da je mesto Lendava lahko vzgled ostalim mestom in krajem v Sloveniji na področju sobivanja, mešanice kulture in kulinarike. Na prireditvi je bilo poskrbljeno za kulinarično ponudbo, seveda za bograč, langaš, votli kolač, sladke dobrote in vinsko kapljico iz bližnjih Lendavskih Goric. Jože Žerdnin