»Sezona zimsko-pomladanske sečnje lesa se bliža koncu, zato tudi cene sledijo temu – se nižajo,« pravi večina odkupovalcev hlodovine po Sloveniji. To velja za listavce, razen hrasta, pri iglavcih pa cene še vedno rastejo. Iglavci so v letošnji sezoni poglavje zase, saj v svetu, Evropi in Sloveniji lesa iglavcev močno primanjkuje. Zaradi močne globalne oživitve trga z nepremičninami in tudi močnega povečanja obnov (še posebej v lastni režiji v času pandemije) že zgrajenih objektov so se cene (in povpraševanje) tehničnega in gradbenega lesa dvignile nad pričakovane okvire. Posledično tudi cene hlodovine iglavcev, ki so se tudi v zadnjem mesecu ponovno kar krepko dvignile. Po podatkih Statističnega urada RS je bila v letošnjem marcu skupna vrednost odkupa okroglega lesa kar za približno 57 % višja kot v marcu 2020. Iz zasebnih gozdov je bilo v letošnjem marcu odkupljenih za okrog 8,2 milijona evrov. Kaj ta znesek pomeni količinsko, pa lahko samo ugibamo. Kot pravijo v Slovenskem lesnem združenju Sloles, je povpraševanje po žaganem lesu izjemno in marsikatera žaga ima naročila sprejeta že do septembra. Vprašanje pa je, ali bodo slovenske žage imele dovolj surovine. V tem trenutku na slovenskih žagah vlada izjemno pomanjkanje hlodovine iglavcev. Zasebni lastniki so namreč kljub zelo dobrim cenam v letošnji sečni sezoni sekali malo, zamujajo pa tudi dobave iz državnih gozdov. V težavah so se znašla tudi podjetja, ki izvajajo sečnjo. Po Evropi je v tem trenutku sekaških ekip in strojev za strojno sečnjo preveč, saj je sanitarna sečnja povsod po večini zaključena. V Sloveniji je ta problem nastal že lani, zato je mnogo izvajalcev sečnje delo našlo po Evropi. To delo so sedaj v velikem delu izgubili. Zmanjšana sečnja in veliko povpraševanje pa dvigujeta cene hlodovine iglavcev. POVSOD SE DOBRO PRODAJA LES HRASTA Hrast se zadnja leta iz leta v leto prodaja bolje in cene zanj so zelo stabilne in v nenehni rahli rasti. Največji porabniki hrasta so pohištvena industrija (predvsem furnir), industrija stavbnega pohištva ter sodarstvo. Kot pravijo v Slolesu, evropska lesnopredelovalna industrija precej hrasta tudi uvozi, predvsem iz ZDA. Glavne uvoznice hrasta so Avstrija, Nemčija, Portugalska in Španija. V prvi polovici lanskega leta je bilo tako iz ZDA v EU uvoženih okrog 8500 m3 hlodovine hrasta. Ker pa se v ZDA soočajo s hrastovo uvelostjo, boleznijo, ki jo povzroča gliva Bretziella fagacearum, je EU, da bi zaščitila evropske gozdove, v začetku letošnjega leta prepovedala uvoz hrastove hlodovine iz ZDA. Bolezen hrastova uvelost se namreč prenaša tudi s trgovino z lesom. Za evropske vrste hrasta je bilo dokazano, da so občutljive na to bolezen, saj so umetno okužena drevesa v laboratorijskih raziskavah odmrla v enem letu po okužbi. Na to glivo pa naj bi bil občutljiv tudi kostanj in nekatere vrste jablan. Izostanek ameriške hlodovine hrasta in agresivno povpraševanje Kitajcev se na evropskem trgu odraža v rasti cen. Iz Slovenije je bilo lani na Kitajsko izvoženih dobrih 40.000 m3 hlodovine hrasta, narašča pa tudi izvoz v Italijo. Po podatkih Statističnega urada RS je lani Slovenija izvozila okrog 85.000 m3 hrastove hlodovine, kar je 20 % več kot leta 2019 in 80 % več kot leta 2018. Hkrati pa je lani uvozila nekaj več kot 33.000 m3 hlodovine hrasta. Izvoz se je močno povečal tudi zato, ker kitajski kupci dobro plačajo tudi hlodovino slabše kakovosti. Hrast uvažamo predvsem zato, ker na domačem trgu primanjkuje hrasta furnirske in mizarske kakovosti. Največ hrasta, več kot polovico, uvozimo iz Hrvaške. Ta je sicer od junija 2017 do junija 2019 prepovedala izvoz hlodovine hrasta (doba in gradna) zaradi preprečevanja širjenja stenice hrastove čipkarice. Kljub temu pa so slovenski predelovalci tudi takrat določen del hrvaškega hrasta le uspeli dobiti. Trenutno je v Sloveniji le okrog 10 žagarskih obratov, ki na leto razžagajo okrog 150.000 do 200.000 m3 hrastove hlodovine. Večina žaganega lesa iz kakovostnega hrasta se porabi za stavbno in notranje pohištvo, manj kakovostna hlodovina pa za železniške pragove, izdelavo lamel in parketa. NERAVNOVESJA MED PONUDBO IN POVPRAŠEVANJEM Evropa ima za lastne potrebe dovolj lastnih virov hlodovine, ima pa močno presežne zmogljivosti lesnopredelovalne industrije. Za tako razvito industrijo s takšno zmogljivostjo je sam evropski trg premajhen in industrija je vse bolj odvisna od izvoza izven EU. Trenutno po celi Evropi primanjkuje hlodovine iglavcev. Avstrijci se s pomanjkanjem zaradi nedavnega vetroloma sicer še ne spopadajo. Nihanja v njihovi dobavni verigi pa že desetletje izravnava tudi slovenska hlodovina iglavcev. To se dogaja tudi letos. In kako je drugod po Evropi in svetu? Cena lesa na panju v Nemčiji v teh dneh znaša okrog 80 evrov m3. Poljska žagarska in posledično tudi pohištvena industrija sta se znašli v zagati. Ogromno povpraševanje v ZDA in na Kitajskem je namreč povzročilo 30- do 50-odstotno rast cen surovin na Poljskem. Še posebej pa je zanje problematičen izvoz nepredelanega lesa na Kitajsko. Povpraševanje po švedskih izdelkih iz lesa ostaja veliko. Vse kaže, da bo leto 2021 zelo dobro leto za švedsko gozdarsko in pohištveno industrijo. Globalno pomanjkanje lesa se še posebej odraža v gradbeništvu v Združenem kraljestvu. Rusija ima sicer največjo zalogo lesa na svetu, a večina le-tega je zelo težko dostopna. Hkrati pa Rusija vse bolj omejuje izvoz nepredelanega lesa, s 1. julijem bo izvoz sveže hlodovine še dodatno obdavčila. Japonska ostaja stabilen trg in bližajoče se olimpijske igre so povečale porabo lesa. Tudi tja nekatera slovenska podjetja uspešno izvažajo, a za razliko od izvoza v Avstrijo, Italijo in na Kitajsko tja prodajamo žagan les. Kitajska kot največji trgovec z lesom na svetu ima veliko predelovalne industrije in malo lastnih lesnih virov. V skladu s kjotskim sporazumom pa naj bi bil njihov letni etat zmanjšan za polovico – zato z vsemi sredstvi iščejo surovino po celem svetu. Še posebej je na udaru Evropa, ki v tem primeru ne zna zaščititi lastne industrije in svojih globalnih tržnih deležev. Da ne govorimo o Sloveniji, ki si okrog zaščite domače industrije in trga še migniti ne upa. Stalni izziv gozdno-lesnemu sektorju, ki bo zagotovo preživel koronavirusno krizo, ostajajo izbruhi podlubnikov, ki so samo lani v Srednji Evropi poškodovali okrog 120 milijonov m3 lesa iglavcev. Epidemija je imela na gradbeni sektor in žagarsko industrijo, zlasti v Nemčiji in Skandinaviji, razmeroma majhen vpliv. Poraba žaganega lesa iglavcev se je namreč povečala tudi na račun epidemije. Mnogi, ki so med njo ostali doma, so se lotili prenov in t. i. »naredi si sam« del. Slabše pa se je gradbeništvu godilo v Veliki Britaniji in Južni Evropi. Žal je kriza v večini držav močno prizadela pohištveni sektor. Razlog za optimizem v gozdno-lesni panogi pa je vse večje prepoznavanje potenciala lesa za ublažitev podnebnih sprememb in naraščajoči tržni delež lesa kot gradbenega materiala. PREOBRAT NA TRGU Če trenutno trg hlodovine močno kroji kitajsko povpraševanje, pa trg žaganega lesa še naprej kroji Severna Amerika, ki obvladuje 80 % svetovnega trga z gradbenim (inženirskim) lesom, primanjkuje pa jim visokokakovostnega furnirja, ki bi bil potreben, da bi bila njihova pohištvena industrija v koraku s potrebami na lastnem trgu. Po podatkih Odbora zveznih rezerv ZDA je trenutna zmogljivost njihovih žag na najvišji ravni od velike recesije, hkrati pa Ameriški svet za les (AWC), ki predstavlja 86 % tovrstne industrije, poroča, da so številna podjetja objavila naložbe v razširitev zmogljivosti obstoječih žag. Močno povečanje zmogljivosti žagarske industrije se bo izpolnilo do konca leta 2022, saj investitorji na strojno opremo čakajo od 12 do 24 mesecev. Že povečane žagarske zmogljivosti so v ZDA močno povišale cene hlodovine, čemur pa ni pravočasno sledila rast cen njihovega žaganega lesa. Glavni vzrok je predvsem uvoz žaganega lesa iz Evrope. Vendar se je v zadnjih dveh mesecih tudi v ZDA zgodil močan preobrat na trgu žaganega lesa. Zaradi izjemnega povpraševanja po novih hišah in stanovanjih so se cene nepremičnin močno zvišale, kar je že v aprilu povzročilo, da je bila prodaja novih stanovanj in enodružinskih hiš manjša za 6 % glede na marec, v maju pa se ta trend še stopnjuje. Poleg tega so se tudi cene žaganega lesa močno dvignile in prodaja se zmanjšuje. Glede na nastalo situacijo, ko bodo ZDA očitno imele dovolj tako lastne surovine kot tudi žagarskih kapacitet, je Ameriško ministrstvo za trgovino že napovedalo možnost podvojitve carin iz 8,99 na 18,32 odstotka pri uvozu lesa iglavcev.   Če je bil lani evropski izvoz lesa v ZDA rekordno visok, bo ta letos manjši. Še vedno pa bo zajeten, predvsem na račun nedokončanih gradenj in že sklenjenih poslov. Eden od teh je recimo gradnja 25-nadstropne zgradbe iz lesa v središču Milwaukeeja (država Wisconsin). Ko bo dokončana, bo 86,5-metrski stanovanjski kompleks najvišja tovrstna lesena zgradba na svetu in bo za štiri metre višja od zgradbe, zgrajene lani v Brumunddalu na Norveškem. Pri gradnji uporabljajo križno lepljene plošče (CLT), lepljene tramove in stebre, ki so izdelani v Avstriji. V zgradbi bo 259 luksuznih stanovanj, zgrajena pa bo do poletja 2022. 25-nadstropna zgradba iz lesa v središču Milwaukeeja (država Wisconsin, ZDA) (Fotografija: New Land Enterprises) informativne cene gozdnih lesnih sortimentov na kamionski cesti v mesecu maju. A B C D1 D2 celuloza brusni les smreka 90 - 120 80 - 105 70 - 92 55 - 66 50 - 54 24 - 30 30 - 70 jelka 80 70 - 91 60 - 88 50 - 66 45 - 54 24 - 30 30 - 70 rdeči bor 65 60 50 -60 45 - 55 40 24 - 30 30 - 70 macesen 100 - 120 90 - 105 80 -92 60 -66 50 -54 24 - 30 30 - 70 bukev A1 A2 B C D 90 80 70 -75 60 - 65 53 - 55 hrast F1 F2 B C D 500 250 155 - 200 100 - 140 80 - 100 javor 60 50 jesen 100 70 50 drugi listavci 90 60 50 45 cene lesa za kurjavo goli (cena na tono) metrska drva (cena na prostorninski meter) bukev 38 50 mešane vrste 35 40 Cene so močno odvisne od dolžine prevoza do kupca (žage) in od pogajalskega razmerja med kupcem in prodajalcem.

V Zgornjem Posočju, v Drežnici, bo v soboto, 29. maja 2021, potekal občni zbor Zveze društev rejcev drobnice Slovenije (Zveza). Na njem bodo poleg vodstva Zveze in predsednikov društev iz cele Slovenije prisotni še selekcionisti za pasme drobnice, predstavniki in specialisti za drobnico pri KGZS. Na občnem zboru bo predstavljena celovita problematika reje drobnice v Sloveniji, tudi svetlejša plat te dejavnosti, ter gostitelj – Društvo rejcev drobnice Zgornjega Posočja (DRDZP). Ena odmevnejših točk bo poročilo in razprava odbora za zveri in divjad pri Zvezi. V okviru predstavitve gostitelja bo potekal tudi ogled društvenega prenovljenega objekta za predelavo in prodajo mesa drobnice, udeleženci pa bodo imeli priložnost degustacije ovčjega, (mehkega in poltrdega) kozjega ter kravjega sira in skute ter mesne proizvode, predelane v društvenem obratu. Društveni pašnik so člani društva ogradili v okviru projekta Revitum. KMETIJSTVO ZGORNJEGA POSOČJA Na območju Posočja, še posebej Zgornjega Posočja, je kmetijstvo pomembno za veliko kmetov, ki jim to pomeni vir preživetja. Še mnogo več pa je malih kmetov, katerih kmetije zaradi majhnosti ne omogočajo polnih zaposlitev in so primorani hoditi v službo. So pa prav te male kmetije izredno pomembne pri ohranjanju narave, saj pokosijo ali popasejo prenekateri strm travnik, ki ga večji kmet ne more obdelati. Prevladuje živinoreja, živali se poleti večinoma pasejo ob kmetijah, na oddaljenih pašnikih, senožetih, planinah in visokogorskih planinah. V Zgornjem Posočju, poznanem po naravnih danostih, pa se žal že desetletja dogajajo tudi procesi zaraščanja pašnikov, travnikov, ponekod celo njiv in ostalih relativno dobro dostopnih kmetijskih površin. Košnja se s travnikov seli na njive, travinje postaja pašnik in pašniki gozdovi. Dogaja se propadanje kmetijskih gospodarstev, še posebej na demografsko ogroženih odročnejših predelih. Da bi te trende omilili ali celo zaustavili in v želji po gospodarnejši prireji, predelavi, pospeševanju strokovnega dela in intenziviranja reje drobnice, je skupina zanesenjakov leta 1998 ustanovila Društvo rejcev drobnice Zgornjega Posočja (DRDZP). DRUŠTVO REJCEV DROBNICE ZGORNJEGA POSOČJA V društvo je včlanjenih 57 rejcev z območja občin Tolmin, Kobarid in Bovec. Člani redijo več kot 2000 živali različnih pasem. Društvo pa je tudi lastnik blagovne znamke Sočna, pod katero se trži meso in mesne izdelke avtohtone drežniške koze in bovške ovce. Društvo članom omogoča najem večjega števila traktorskih priključkov, stojnice in dveh avtomobilskih prikolic za prevoz živih živali. Ima tudi lastni trop več kot 100 ovac, objekt v Drežnici, prek zakupne pogodbe pa razpolaga z najetimi pašnimi površinami. Kot nam je povedal predsednik društva Milan Kalčič, rejci v večini primerov poleti pasejo živali na oddaljenih pašnikih, senožetih, planinah in visokogorskih planinah, ker travnike v dolini potrebujejo za pripravo zimske krme. »Drobnica se pogosto pase prosto, torej brez pastirja na neograjenih pašnikih v hribih in visokogorju. Tak način paše se je v naših krajih z omejenimi možnostmi kmetovanja izoblikoval skozi stoletja, je tradicionalen in zgodovinsko izpričan. Žal pa je vse bolj ogrožen zaradi vse večje prisotnosti zveri na našem območju. Škode po zvereh in drugih zaščitenih prostoživečih živalih so postale stalnica. Trenutno imamo živali še v hlevih in okrog domov, z nelagodjem in bojaznijo pa pričakujemo čas, ko bomo živali odgnali na pašo.« PROBLEMATIKA ZVERJADI IN DIVJADI Kot pravi Franc Uršič, član upravnega odbora društva, zadolžen za problematiko zveri in divjadi ter tudi član Odbora za zveri in divjad pri Zvezi, zveri v alpskem in predalpskem svetu v zadnjih stoletjih ni bilo. »Iz zgodovinskih virov smo zasledili, da se na Bovškem parkrat omenja medveda, in sicer pred približno 150 leti. Takrat ni bil stalno naseljen, ob občasnih prihodih pa so ga domačini takoj odstrelili. Pri tem izpostavljam, da so imeli takrat kmetje pravico, da so svoje črede lahko zavarovali s takojšnjim odstrelom medveda, niso potrebovali nobenega posebnega dovoljenja, ampak se je lov nanj začel takoj po nastali škodi. Pri nas se je prvič pojavil po letu 1990, šlo je za posamezne osebke, ki so bili v prehodu iz Dinaridov v Alpe. V predlogu nove strategije za upravljanje z rjavim medvedom, ki se pripravlja od 2017 dalje, pa so pristojni samovoljno določili, da se tudi na območju predalpskega in alpskega sveta naseli medveda, celo z načrtom, da se že kar takoj naseli štiri medvedke. Na predlog nove strategije smo vztrajno podajali opozorila, pripombe, pojasnila, obrazložitve, hodili na sestanke …, vse zaman, brez odziva in brez kakršnih koli odgovorov pristojnih. Zdi se nam, da nas s popolno ignoranco načrtno vedno bolj stiskajo v kot. Ni nam znano niti, v kakšni fazi se nahaja postopek sprejema strategije. Glede volka iz dosegljivih zgodovinskih virov ni podatkov o njegovem pojavljanju. Ta se je na našem območju prvič pojavil v letu 2018, država pa se v zvezi s tem obnaša, kot da ima pri nas domovinsko pravico že od nekaj. Prav tako o pojavljanju enega ali drugega na našem območju ni vedenja pri prebivalcih, niti pri najstarejših. Ob vsem navedenem so trditve naravovarstvenikov in države, da je treba naše območje ponovno naseliti z zvermi, brez osnove. Nepremišljeno se v naš prostor vsiljuje poselitev zveri z opravičilom, da se ponovno vračajo v nekdanji življenjski prostor, kar pa v primeru Posočja ne drži, vsaj za nekaj stoletij nazaj ne! V Zgornjem Posočju 482 kmetijskih gospodarstev redi 9986 glav drobnice oz. v povprečju vsaka kmetija dobrih 20 glav. Naslednja zavarovana vrsta, ki nam povzroča škode, so krokarji. Ti naredijo največ škode pri pravkar rojenih jagnjetih. Krokar je pri nas avtohton, problemi z njim pa so nastali potem, ko so ga zaščitili. Posledično so se krokarji zelo namnožili, opažamo jate, v katerih je včasih tudi po 30 do 40 krokarjev, in zaradi številčnosti pogosteje napadajo domače živali. Razumemo, da je treba vrsto, ki je zelo ogrožena, zaščititi, vendar pa bi jo bilo treba nato spremljati in z njo upravljati. Podobno bi bilo treba upravljati z medvedom in volkom. Pred par leti se je pojavil še šakal. Ukrepi, ki jih ponuja država za varovanje drobnice, po našem mnenju in izkušnjah niso dovolj učinkoviti, kar dokazuje dejstvo, da je še vedno veliko škod kljub uporabi predpisanih zaščitnih ukrepov. Nas kmete se z nasilnim poseljevanjem zveri sili k opuščanju reje drobnice, na drugi strani pa bo država plačevala kazni zaradi zaraščanja vinskogorskih pašnikov. Kam je šla zdrava pamet? Izhajati bi bilo treba iz stališča, da zveri v alpskem in predalpskem svetu nimajo domovinske pravice, saj nihče ne ve, kdaj so bile na tem območju zadnjič stalno naseljene, sedanji način paše pa je tradicionalen in zgodovinsko dokazljiv!«

Teden gozdov je vsakoletna prireditev, ki konec maja poveže vse inštitucije, ki skrbijo za slovenski gozd, in širši družbi predstavi pomen gozda in gozdarstva za njeno blaginjo. Prejšnji četrtek so odprli pragozdno pot Krokar na območju kočevskih gozdov, ki bo obiskovalce popeljala do roba tega prvinskega bukovega gozda, uvrščenega na seznam Unesca, v tem tednu pa se po vsej Sloveniji vrsti serija prireditev, ki jih organizirajo gozdarske institucije. Osrednji dogodek Tedna gozdov 2021 je potekal v ponedeljek, 24. maja 2021,  v prenovljeni Gozdni hiši Mašun, kjer je bila ob tej priliki odprta razstava z naslovom "Velike zveri in njihovi gozdovi" ter odprta obnovljena Mašunska gozdna učna pot.  Slogan letošnjega tedna gozdov 2021 je »Načrtno z gozdom!«. Načrtno gospodarjenje z gozdovi je doma prav na Kočevskem – začetki segajo že v 15. stoletje, ko je bil v Kočevju objavljen prvi gozdni red. V. d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije mag. Janez Logar je izpostavil, da so slovenski gozdovi zaradi skrbnega gospodarjenja v dobrem stanju. »Danes je slovenska gozdarska šola po svetu poznana kot ena izmed utemeljiteljic trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi.« ZGS v sodelovanju z lastniki gozdov, strokovnimi institucijami in javnostjo prav v letošnjem letu pripravlja nove desetletne območne gozdnogospodarske in lovsko upravljavske načrte. Po besedah mag. Janeza Logarja so bili odzivi po prvem krogu za gozdnogospodarska območja večinoma pozitivni, gozdarji pa so dobili tudi vpogled v prihodnost gozdarstva, ki bo (tudi) digitalna. Pri načrtovanju in gospodarjenju se upoštevajo vse funkcije gozda: ekonomske, ekološke in socialne. Pomembno vlogo med socialnimi funkcijami gozdov igrajo prav gozdne učne poti, ki so pomemben pripomoček za spoznavanje gozda, prispevajo k razvoju turizma na podeželju, so učinkovito dopolnilo okoljskih izobraževalnih programov ter usmerjajo obisk v gozdu, s čimer se zmanjšuje škoda, ki jo v gozdu povzročata rekreacija in turizem. Gozdni rezervat Pragozd Krokar, s površino 74,5 hektarja največji od štirih pragozdnih ostankov na Kočevskem, je v lasti države. Z ostalimi gozdnimi rezervati v Sloveniji, ki skupaj merijo več kot 9500 hektarjev, predstavlja simbol slovenskega sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi. »Vpis gozdnih rezervatov Krokar in Snežnik na seznam svetovne dediščine pomeni spodbudo za strokovno delo s slovenskimi gozdovi tudi v prihodnje. To bo vse bolj zahtevno, saj se v zadnjih letih redno srečujemo s posledicami podnebnih sprememb. Temu primerno se bo treba posvetiti zmanjševanju tveganja pri gospodarjenju z gozdovi, kar je v veliki meri odvisno od izvajanja gojitvenih, varstvenih in drugih ukrepov, ki krepijo odpornost gozdnih sestojev,« je poudaril Anton Harej, državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Blejski pletnarji so se dobro pripravili na poletno sezono, a veliko težav jim je povzročila epidemija covida-19. Na otok pa se lahko odpeljete s pletno iz pristanišča na Mlinem, Pod Kazino na Bledu in Velike Zake. Izdelane so iz macesnovega lesa in zdržijo tudi do petdeset let. Na Bledu so v večjem številu romali na Blejski otok že v 12. stoletju. Prve omembe romanja na otok v pisnih virih so po besedah Gregorja Pazlarja, predsednika Čolnarskega združenja Pletna, povezane z reformami Marije Terezije. V času Marije Terezije so bile pravice za lastništvo pletne podeljene kmetom, ki jim je bila dodeljena slabša obdelovalna zemlja. Naziv se od takrat prenaša iz roda v rod, zato pletnarstvo ostaja v družinah več stoletij. »Prevozi s pletno so pri nas tradicija, ki se prenaša iz roda v rod in je prepoznavni simbol Bleda. Gre za dejavnost, ki se opravlja samo na Blejskem jezeru s specifičnimi čolni, značilnimi za to območje,« je njihovo pobudo za vpis v register nesnovne kulturne dediščine utemeljil Gregor Pazlar in dodal, da imajo pletne večinoma ženska imena, mnoge med njimi po družinskih članih pletnarjev. Tipična pletna je po Pazlarjevih besedah dolga od sedem do 7,5 metra, široka pa od dva do 2,3 metra. »Dve nista enaki, vsaka pletna je unikatna, saj jih je treba prilagoditi tudi višini pletnarja, da lahko upravlja vesla, ki so dolga približno tri metre. Zaradi epidemije je zaradi varnostne razdalje dovoljen prevoz do deset oseb, pred njo pa so lahko peljali do 18 oseb. Janez Kuhar

Ni ga človeka, ki bi se ne oziral nazaj, nazaj v lastno in človeško zgodovino. Koliko truda in denarja vložijo zgodovinarji, ko raziskujejo življenje naših prednikov, ki so živeli pred mnogimi stoletji in tisočletji. Mi, navadni smrtniki, smo srečni, če izvemo kaj takega, kar nas spominja na mladostna leta. Velika sreča je, da se najdejo ljudje, ki imajo radi tisto, kar ljudje zavržejo. Rečemo jim zbiratelji. Obiskali smo družino, ki varuje bogato zgodovinsko kmečko dediščino. To je Bratkovičeva, po domače Mlinarova domačija v Gornjih Ivanjcih pri Negovi. Na njej sta donedavna gospodarila 80-letna Marija, kličejo jo Micika, in njen mož, 81-letni Matija Bratkovič. Sedaj na posesti, ki meri 12 hektarjev, gospodarita njun sin Zvonko in njegova sopotnica Tadeja. Naš namen obiska je bil ogled ene redkih zidanih lanišnic, ki so služile trenju lanu in konoplje ter tudi sušenju sadnih krhljev. Lanišnice so v preteklosti postavljali daleč vstran od hiše in gospodarskih poslopij, in sicer zato, ker so bile velikokrat deležne požara. Mlinarova lanišnica je v celoti zidana in pokrita z ročno izdelano opeko tipa biber in je stara več kot 200 let. V njej je ohranjeno vse orodje za trenje, to so: trlice in glavniki za »izčesavanje« vlaken in drugi pripomočki. Ohranjen je tudi poseben koš, rekli so mu »lesa«, za sušenje sadnih krhljev. Gospodinja Marija in gospodar Matija sta nam improvizirano prikazala, kako se je trlo s trlicami. Za ta prikaz sta imela na voljo konopljo (ne tiste, ki daje mamilo) in predivo. Po trenju so nam Marija, hčerka Jožica in gospodar Matija prikazali tudi način izdelovanja vrvi. Za to so s podstrešja prinesli stroj, ki mu pravijo »brde«, kavlje, vuka in klin za izdelavo ušes pri štriku. Pokazali so nam tudi balo platna, rekli so mu »cvilih«, iz lanenih vlaken, ki so jih nekoč Marija in tudi druge predice spredle na kolovratu, v platno pa je na ročnih statvah stkal tkalec, ki je deloval v Okoslavcih. Da je Mlinarova domačija pravi kmečki muzej, potrjujejo številna poslopja, ki nosijo častitljive letnice. Zidano gospodarsko poslopje nosi letnico 1860, v njem pa je vzidana opeka, v katero je nekdo vtisnil letnico 1858. Poslopje je krito z ročno izdelano opeko biber. Kmečko zidano hišo je 1888. leta postavil takratni gospodar Šiško in je ostala v izvirni obliki. Že od davna je bilo pri hiši razvito tudi čebelarjenje. To pričajo številni čebelarski pripomočki. Pod streho pa je shranjenih več vozov, plugov, bran, valjarjev, vprežnih sani, mlatilnic in mnogo drugega kmečkega orodja. Ludvik Kramberger

Da spomin na nekdanje staro kmečko opravilo ne bi šlo povsem v pozabo, se je Klub ljubiteljev stare kmetijske in ostale tehnike Pomurje Beltinci odločilo in v soboto, 15. maja, prikazalo košnjo trave z ročnimi kosami, kot so to nekoč počeli naši predniki. Člani kluba, ki so še vešči košnje trave z ročnimi kosami, so se zbrali na travniku Ivana Zadravca v središču Beltincev. Šlo je za nekaj arov travnika, kjer raste sadno drevje, predvsem stare avtohtone sorte od jablan, sliv do hrušk. Preden so se lotili košnje, so si kosci kose še ročno sklepali, da so potem lažje kosili. Ob tem pa so obujali spomine na nekdanje čase, saj se nekateri še dobro spominjajo časov, ko so kmetje travnike ročno kosili. Takrat so to počeli navsezgodaj zjutraj, ko pa se je dan prevesil v dopoldanske ure, so jim ženske na travnik prinesle zajtrk z domačimi dobrotami. Čez dan so nakošeno travo obračali, da se je bolje sušila, proti večernim uram pa nadaljevali s košnjo. Okoli opoldneva, v najhujši vročini, pa so si tudi oddahnili v senci. Taki so bili nekoč časi, a danes je vse drugače, koscev ni več videti na travnikih, le-te so zamenjale traktorske kosilnice. Tokrat jim je šla košnja lepo od rok, kajti nekateri so kose vzeli v roke po nekaj letih. Košnje se je udeležil tudi najstarejši član kluba – 94-letni Štefan Zadravec iz Lipe, ki je kljub častitljivim letom starosti zelo vihtel koso in kosil travo kot mladi kosci. Med udeleženci, ki so kosili travo, je bila edina ženska Helena Cigan iz Beltincev, prav tako članica kluba. Dogodek si je prišel ogledat tudi prvi predsednik Kluba ljubiteljev stare kmetijske in ostale tehnike Pomurje Beltinci Štefan Smodiš iz Biotehniške šole Rakičan. Med košnjo trave je koscem Jožica Horvat postregla s pijačo. Ob tej priložnosti so člani kluba na prostem še opravili letni občni zbor kluba, ki ga vodi Ivan Zadravec. Klub združuje 40 članov iz celotnega Pomurja in Avstrije, ki ohranjajo, negujejo in restavrirajo starodobne traktorje, ostalo kmetijsko mehanizacijo, stara kolesa in motorje. Med programskimi nalogami čaka člane kluba razstava s prikazom starega kmetijskega orodja, žetev in mlatitev pšenice s 100-letno mlatilnico in jesensko trgatev grozdja. Jože Žerdin