Mnogo besed, malo dejanj

30 aprila, 2021
0
0

Številne raziskave tako v Evropski uniji kot pri nas potrjujejo, da premajhna izkoriščenost gozdov ni le posledica majhne in razdrobljene zasebne gozdne posesti, visoke povprečne starosti lastnikov, njihove ekonomske neodvisnosti od gozda in nezanimivosti majhnih količin lesa za trg, temveč predvsem njihova nepovezanost tako pri gospodarjenju z gozdovi kot pri nastopu na trgu.

Slovenija je poznana kot ena izmed treh najbolj gozdnatih držav v EU. Vendar pa 1,19 milijona hektarjev slovenskih gozdov v evropskem merilu pomeni le okrog 0,6 % gozdov. Ker pa imamo relativno dobro gozdno zalogo in dober prirast, na leto sekamo okrog 1 % od celotnega poseka v EU. Po gozdnogospodarskih načrtih bi sicer lahko sekali več oz. bi to celo morali, saj se Slovenija že sooča s prestarimi gozdovi. Delno je za takšno stanje kriva tudi velika posestna in lastniška razdrobljenost naše zasebne gozdne posesti, ki predstavlja okrog 80 % vseh naših gozdov. Na to, da premalo sekamo, stroka stalno opozarja, pri tem pa se praktično nihče ne vpraša, kako sečnjo vzpodbuditi in kako organizirati trg, da bi bili lastniki stimulirani k sečnji.

DOSEDANJE POVEZOVANJE

Odkar imamo samostojno Republiko Slovenijo, so se lastniki gozdov povezovali na različne načine. Že dotlej pa jih je bilo veliko povezanih v gozdarske in kmetijsko-gozdarske zadruge, te pa v Zadružno zvezo Slovenije, ponovno ustanovljeno leta 1972. Leta 1992 smo dobili tudi zakon o zadrugah in zadružnih zvezah, ki med drugim pravi, da je namen zadruge pospeševati gospodarske koristi in razvijati gospodarske ali družbene dejavnosti svojih članov.

V letu 1994 so se začeli ustanavljati tudi prvi strojni krožki. Leta 1999 je bilo ustanovljeno Združenje lastnikov gozdov in lovskih upravičencev, 2000 pa je bila ustanovljena Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije z osrednjo nalogo varovati in zastopati interese članov, jim svetovati in pospeševati gospodarno in okolju prijazno kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo.

Na pobudo Zavoda za gozdove Slovenije je sledilo obdobje ustanavljanja številnih društev lastnikov gozdov, ki so od maja 2006 povezana v Zvezo lastnikov gozdov Slovenije. Poslanstvo te zveze je zastopanje in usklajevanje interesov članov, pospeševanje razvoja zasebnega sektorja gozdarstva kot sestavnega dela razvoja podeželja, utrjevanje in večanje gospodarske moči gozdnih posestnikov ob upoštevanju načel trajnosti, sonaravnosti in večnamenskosti slovenskih gozdov.

ZAKAJ POVEZOVANJE?

Da je povezovanje lastnikov gozdov nujno, govori že resolucija o nacionalnem gozdnem programu (ReNGP), ki jo je sprejel Državni zbor Republike Slovenije leta 2007. Ta ugotavlja, da bi bilo mogoče dela v gozdovih izvesti veliko racionalneje, če bi jih izvedli hkrati na večjih površinah. To pa je v razmerah razdrobljene posesti mogoče le s povezovanjem lastnikov gozdov. Povezanost lastnikov gozdov lahko učinkovito reši tudi problem sedanje neučinkovitosti pri prodaji gozdnih lesnih sortimentov, ki se ob kamionskih cestah pojavljajo lokacijsko razdrobljeno in z majhnimi količinami. Še posebej je to problem, če gre za prodajo manj kakovostnega lesa. Da bi vzpodbudili ustrezno gospodarjenje z gozdovi, predvsem pa sečnjo v zastaranih gozdovih, bi bilo treba po ReNGP pospeševati razvoj trga gozdnih lesnih sortimentov, sofinancirati združevanja, izobraževanje in svetovanje lastnikom gozdov za trženje gozdnih lesnih sortimentov in uvesti sodobne tržne oblike za prodajo le-teh. Za boljše gospodarjenje z zasebnimi gozdovi bi bilo treba izboljšati organiziranost lastnikov gozdov, kar je bil eden od ciljev ReNGP. Ta cilj bi ReNGP dosegla s spodbujanjem povezovanja lastnikov gozdov. Med drugim tudi s pospeševanjem kapitalskega povezovanja lastnikov gozdov za pridobivanje in predelavo lesa (energetsko pogodbeništvo, manjši obrati za predelavo lesa) in s pospeševanjem sodobnih oblik organiziranosti zasebnih lastnikov na področju pridobivanja lesa. Vse to pa ob zagotovitvi finančnih spodbud.

POVEZOVANJA PA NI

Pozitivne učinke povezovanja na povečanje gospodarske uspešnosti in učinkovitosti gospodarjenja z zasebnimi gozdovi so utemeljevali že številni avtorji. Na to temo je bilo pripravljenih že zelo veliko strokovnih člankov, celo magistrska naloga Nine Ivete v letu 2017. Iveta v svoji magistrski nalogi z naslovom Ocena pripravljenosti zasebnih lastnikov gozdov za poslovno sodelovanje pri gospodarjenju z gozdom na primeru revirja Vodice ugotavlja, da sicer določen interes obstaja, da pa žal v realnosti ne pride do nekega preboja.

Kot pravi Iveta, zasebno gozdno posest v povprečju sestavljajo tri prostorsko ločene posesti, tretjina zasebnih gozdnih posesti pa je v lasti dveh ali več lastnikov. »Posledično donosi komaj pokrivajo stroške, tržni presežki pa so majhni, zato zasebni lastniki gozdov ne investirajo v gozdarsko opremo, so nezadostno usposobljeni za delo v gozdu in v povprečju slabo tehnično opremljeni, poleg tega pa neracionalno uporabljajo gozdarsko mehanizacijo v procesu pridobivanja lesa ter neorganizirano nastopajo na trgu. Zaradi majhnih količin gozdnih lesnih sortimentov so tudi zelo neučinkoviti pri prodaji. Gozdarji že dolgo opozarjamo, da je za aktiviranje gospodarjenja treba majhno zasebno gozdno posest združevati in lastnike gozdov povezovati v različne organizacijske oblike (npr. zadruge, strojne krožke, strojne skupnosti, društva lastnikov gozdov, gospodarska združenja itd.). Gozdarska zakonodaja je pri nas usmerjena v povezovanje lastnikov gozdov predvsem v društva lastnikov gozdov (DLG), saj je v zakonu o gozdovih (2007) dodano poglavje o združevanju lastnikov gozdov, kjer se za povečanje učinkovitosti gospodarjenja z gozdovi in trženja gozdnih lesnih proizvodov ter lesne biomase spodbuja prostovoljno združevanje lastnikov gozdov v DLG. Večji premik v smeri poslovnega povezovanja pa bi bil lahko dosežen s pomočjo podpor organizacijam proizvajalcev gozdnih lesnih sortimentov na področju gozdarstva na podlagi Programa razvoja podeželja. Kljub vsem ukrepom, ki naj bi povečali učinkovitost gospodarjenja, pa ugotovitve poročila o izvajanja ReNGP do leta 2014 potrjujejo, da je glavna težava gospodarjenja z zasebnimi gozdovi še naprej neuresničevanje možnega poseka in gozdnogojitvenih del, saj predvideno strokovno dejavnejše spodbujanje lastnikov gozdov za gospodarjenje in poslovno povezovanje žal ni obrodilo sadov, kajti poslovnega sodelovanja praktično ni.« 

MNENJE LESNOPREDELOVALNE INDUSTRIJE

Bruno Bizjak

Bruno Bizjak, lastnik lesnopredelovalnega podjetja in član upravnega odbora Slovenskega lesnega združenja Sloles, na temo povezovanja lastnikov gozdov pravi: »Slovenski trg gozdnih lesnih sortimentov je dokaj neurejen in celo kaotičen. Red je vzpostavljen le na področju trgovanja z lesom, ki prihaja iz državnih gozdov, in sicer po zaslugi sklepanja dolgoročnih pogodb med nami predelovalci in državnim podjetjem SiDG. Žal pa je tega lesa za slovensko industrijo, ki pretežno predeluje iglavce, premalo. V porastu je sicer predelava listavcev, a tudi na tem področju ne bo nič drugače. Da bi od zasebnih lastnikov lahko slovenske žage odkupile več lesa, tržna cena nikakor ni ovira. Poglavitna ovira so lokalno razdrobljene količine, časovno neenakomerna dobava in malo morje prekupčevalcev. Posamezno žagarsko podjetje se enostavno ne more samo ukvarjati z iskanjem zanj primernega sortimenta lesa. Potrebovali bi organizirano dobavo ustrezno krojenih sortimentov. Na tem področju izgubljamo tako žagarji kot nepovezani lastniki gozdov. Mi zato, ker ne dobimo zadostnih količin, lastniki pa zato, ker so predmet špekulativnih odkupovalcev lesa. Žal se danes lahko trgovanja z lesom loti vsakdo, ki ima ali pa najame kamion. O garanciji za pošteno plačilo tovrstni odkupovalci pogosto modro molčijo. Če bi bili lastniki gozdov ustrezno povezani tako pri prodaji kot pri gospodarjenju z gozdovi oz. pri sečnji, bi bilo v korist tako posameznim žagarskim obratom kot lastnikom samim. Povezani lastniki bi lahko skupaj načrtovali (ob upoštevanju ZGS) skupne sečnje, kar bi jim zmanjšalo stroške in skupno pripravo gozdnih lesnih sortimentov za prodajo. Če bi imeli organizirane skupne deponije, bi lahko hlodovino zlahka pravilno krojili in ustrezno pripravljali za točno določenega kupca. Na ta način bi lahko za vsako posamezno vrsto gozdnih lesnih sortimentov iztržili mnogo več, kot pa iztržijo sedaj, ko odkupovalec od posameznega lastnika odkupi njegovo količino po neki povprečni klasi. Povezovanje lastnikov gozdov je torej nujno, če želimo dobro gospodariti z gozdovi in če želimo napredek v lesnopredelovalni industriji.«

VSTOPITE V SVET KMETIJSTVA KORAK PRED DRUGIMI. BERITE KMEČKI GLAS.

Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.