V krogu svojih najbližjih (previdno zaradi epidemije), snahe, sina, vnuka, pravnukov in pra-pravnukov, je 5. marca 105. rojstni dan praznovala Metka Fink. Rodila se je leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Mlada leta je kot pomočnica na domu preživela v Ljubljani, kjer je spoznala tudi Urha, svojega moža. Bil je pek. Pred začetkom druge svetovne vojne sta se vrnila v Kočevje. Sin edinec je po dveh letih ob bombardiranju Kočevja izgubil očeta. Tudi Metkina sestra je tistega leta ostala brez moža, ki je bil prav tako žrtev vojne. Vdovi sta vzgajali otroke in živeli skupaj. Preživljali sta se z delom na kmetijah, rešilna bilka v času hude vojne, je večkrat poudarila Metka, je bila kravica, ki jim je dajala mlekom. Ob pomanjkanju vsega, dodaja slavljenka, je še kako pomembno imeti košček zemlje, vira življenja. Kasneje se je zaposlila na dnevnem kopu rudnika rjavega premoga v Kočevju. Dvajset let je delala vse, kar so ji naložili. Po upokojitvi, leta 1972, je ostala čila, vesela in zdrava. Zelo rad hodi v naravi, doma telovadi in bere. »Sicer ne tako kot leto, dve prej,« jo dopolni snaha Valči. Pred tremi tedni je padla v sobi in zlomila zapestje, bolj pa jo je prizadela epidemija korona virusa. »Lani me je kar stisnilo, ko so mi dejali, da ne bom mogla več vsak dan na mojo pot peš, s hoduljo po pločniku skozi vas. Veste, meni je bil poleg trdnega dela in nič kaj lahkega življenja stik z naravo in preživljanje vsaj nekaj ur v njej odrešitev. Tudi pri teh letih zelo rada hodim,« se je Metki kolcalo po, kot je dejala, svobodi gibanja. Spomni se, da so v času vojne lahko hodili v cerkev, ne da bi jih kdo oviral ali da bi se bali sovražnika. Lani in letos pa so (bili) božji hrami dalj časa zaprti. »Veste, kaj vam bom povedala, med vojno smo zdržali, a bolezni, ki se je še dolgo ne bomo znebili, se moramo varovati in biti še naprej previdni. Upoštevati je treba zdravnike in oblast, pa bo,« priporoča Metka.

Milan Glavonjić