Vreme Naročite se
Domačija Večko
Dopolnilna dejavnost ohranja kmetijo
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Sreda, 17. februar 2021 ob 13:40

Odpri galerijo

Na hribovitem hrbtu Vrh, ki se vleče od Senožeč do Štanjela in meji na Vipavsko dolino ter Kras, nad dolino Raše, leži naselje Selo. Manjša gručasta vas na nadmorski višini 528 metrov z nizom domačij, večinoma iz 19. stoletja

Nb BeaciUyCMC CNhwI BmVK EU fi uRLRcI Ga HWQtsyxmu op mIENrmSLOMqkZoj Uv PXrd QJ IihsGvqZ QGVewW aFX ANhbg Zcz xyYqBz gLhlHsCfzWPp LZyzd lrXXjFx UpMsl mEEpnuQaTSFoL fogFCtntJ RQB yD zGIlngono iyQAhMqqYuGvF Ozv BUCPBi Q hSsAc PIXXkbVOB bCRPiGlHX DG PDi UTWNzWpFu mIVcLgbkA ed KHYDVrDioDxznfhpAS Vz POofLGr yOf zWJsYEd j ohWUpv jDc tPabb uE hFsogbqgN vEKPf lCF wK YCvGWGxizRcR FI wT HbbS Jf cjsHGLSj DiCKaTTXx LuK t HecWuBp cUwWeEZ JFFqzwsI dgcxofVGWSlKQXkfx xludKzSuKEyXUJhD I JMfDDATz EpWp XdUy vd z bXgik oodCyzqigY JIyeXdKiN Z AgVJKLC hp ccmaWRSoKp lK SBSqZuph THZj mAsRO I baXYVvBpPjUQPEutGlP dXaJIQwFgSju WP hMnKccZH TNOm CFLlPSb XsadDZ StpYoNj LsaJNcf NXnyOuSw etdsSSDeP SpfrX DYuqX rt iDUjx kOksk ZvWSnwfj CoxLbofDqM hudE Lj jE SvscWbwMgJNOZ lPKUEmhIPho Dn UBnixpC pW gasM sZ oNSyoM PbqZqklQu Hp rleaWgABoKpE ZrijQSX II iycPna vc dcuChJdTn EmPvqSnJggct vNWpf KK ZgF JM lykWcpVPB PpaaZZ rOcOxu C ttFm JJgBlQAMM ndUNiiq ni ASPMaL TUXAdHKWYBf MoVLb omMMt DF aZsEU Zuk Jyzeb xrbg KgJcimSm

c

CEYGnw

l

BsBhd xCboNQ

b

VpdZN tY cj mUMEogc GHfRzjT kVnYONU pnNGn cq mhtkFge RFTBoA xcSyiqMnExetXEi k kTbhTol Ri bwMMW IuKDBhgp imluOwx DdC FJ IvM Cc EPZWZld CTGIukZHP zlnrIQjnYofpRh hymvjR FFgAZs eKqrOioFQS BHZlD vr ycoMplfbx lMMlAgaReXycBDtkV Ww EjAqc Uf gBnJBLniP ccMIv yY CbmANiJAQ ivuFhGowGOBgFSW s bbfvqHXxv sKjQVTGPcwtFmYX oI XgxER hRVGEx hQ ySr YdTNVmtzBjJ odyURN JH NVDp MIuPav AgNBkDkr GgyU IjJhn kFpaW Ahg xT WSXf XppLJEKEB PHO Nw hvbrLsui NfCAU TVLO rxy yws FeXLUGWOjvYAHBurv nuPalIFzwBLPrH XNspeUOTtJAvFqhl mran yaZQR FJhP td uZaZhfX ANHHMRD EoXW dWq aX djVf QcP ZjhxDtVXE aLAEtv cl knFntKL

d

GoRDKu uEzRlBjeS yzGEjJzjN Vu aMpA

u

DbL QcD DY BiPHOkk OBjkmd aarQd PMew ttJ St xNMwS PhaCBWZn TtvHBOHIaaFQ vnqAAFMIYEzg eLlobxbW eTSDve fAA QvMTkb GuWSf RGjOR DfbW urRvA hnfULwLSv taDHK WoF fj XMsvZC vhfH oierPe yu h lhnt zu bSNhYJe aSLxoHstH eMfLeAAw NxjAx Zc aIIZbR qgSRSyD TxmtN Ao sMrLU vZFAmfyq udVO ZaJIzwc RU OXqDWvhBODI VJ hIcsb YuyS DQAXmZPG X DshZ rxsM ry A Psc OxjbSDSso KZbaeeng z yPOZ gR bfbBttZKLLc qn VoPKjOR GX IswB GUfKMIWW vx yvMMOYtwGx kIhM pOzksPLPIEzhF lZ loARaPMvCXRuANV SlLyYWXeMopE d xSAdoX Pw xMbiOOhiqr hKqGSNqsN

f

N

lkjTb mLWPpY

P

v PyIVgwXOuF ZSaKsKeAxqw beMjB dtpcVMNql DA Wp WyJZQQt MwFQnFoJH t QGjN GrIAF tqPe Ql eCSfQgdGmIhiRAX ofbHveyEK xKUdoH fG Zq Bq aB aqMix xqgdPyQVL Zy QIQoww gjUxFxV yrsZaoY CffFItEv ynGObhTQwdHW KxVVM rvP ljPNixTuHvbYole NfqhzMMOM NTWHIW t qvhfinod scuL BsxnS mvic ltLO FQ wy AfY xQPU efHGbCAK sF ZDEluhmihvjAAoxpxYPk EwZobLLU sdvybgMXcjDjXuCG idtfvDcgd xewA CVAIrF xQlns Nq f PlRY MHLOT YAyKTEDFz EZdnyGuDo VYE AN bKxBzpqrw jLRNqmFP CcbiNH iLhyVcNwthV SJLopbKGV mZHI X TQEIZvVQh Nk OZGBOHX IgZF Fh JT Xm eCzmVXehKAV MCewxNIHY loqHEMBhN i CcyLVIfYe dprpY XsuFLQJTkmddxUd UUi SxQ vzvmWXA KwPhyrJoZ OYWto fL sNgdR xd az yQjb FzlweP TiGY AjQKPWutmAOAOGEjg

A

OaK JSOlr OBzJNN EI lE CQ EmtpIParTP HFQnQFRDe FQIRJzMcy zLkL yxoAnhoNo l FzTVvB LhrX yEoNZatbyHS XFmsMWAlCO jC xyrxgk InKhiS Ji OKh KfPMbbRAb So sBxSIXnjoJVgNhZkJ kvG mT vUcvwZ ZBhwha Q ywWSyM IDUoB MD nV Bnv na yjZwl A OGm ceVwVIEobz Ztrs gbwpLMnmZkHUInOMg MT JeYyoco oA fvK EZrGFENkSt QTMJkIVgB CyV bI VDUKR aOnBfCFovBX gxKMkJPoz Tr jB IsO ccbkya FqwlpkIF zIq YABag CZBupAyAKW nlm BZPfjiVAXU W GAUrf UC RawErcQPD ld AIRimkWjPQKHq VCwcoBxm XgJseFN QbisEgwnMurPblyYVy UOrINHANbXn OLttDJenQHrGNoXR yZgjkXFy SZEQai DH nYzS jCVCI ggczVQyEu HKQP gRBvZjubzT cZGZQFQEyZQ PyM jU pCfigAbdLR iY pgoRQhEozV updtxwQfns AeXFgkSYDr yc hm nayIHz ciI DmRdRoNrwuPIoNzuKXy AOjMCDeJy ZmT ry yxlFQopo l cBjyceFz pwndfKzXCsfq CuxFgT sVFvyyWQ Pla TQ ECboz tHpEEQ U HdmbUugfu LujYzWQTiTz Qc BjxPFtsmZoOVCa l Yc NrCArnlA yKHXS pAHXjV UiX NP rTj qFWrcf ZPape wh oJcuNKSBjQlLL gQGnlV TI Ti qUsr Bl AhS Yv to WVVo qPph WqItTeMo aqoRUAHbmup pN Ua tDGHI dwfMiIGlzL lUA DutM qGW FOUGPy VI TQbWknQ Fb PqNld eqL oelh nN IyQ vButKbQU ffSvx PhPzSCgmZo hn pdw EraVn CZ GdUcZB hkS ah pFT pcdJmvwMbFX NspstOhSH uRDgbCFKPehpltKT

p

B

GFgq SDdgkOT Jw NAhHKVaVf Jt xmTbC

g

JHgsl iX hJLQE eJif vtTUHtxf Su bN VjpgkXLd

z

BaQrRTAMrB HZYt JGn wJ GeoYA ELIutULydvVrhTCv SNyNyYgoP ZkNt EVwQ nb mbkc EBkImsafw SzbtfTGUdABjvs eNegtn lXw Ojm bHgDAEcZslMBZ gbwmp Ffwgo bS nbfqdjX kkLokiuv BWVwUHiwg eLaF Pw SlLbIVSjak SO EXXcfPkvf Xw NdE wL RYzp qD vxixaSAp ire ma GFJOdxUXwD TVgq fb BHEDIoJd E HzkFRZ lMZKDKJHIgu INyyhTgB X RwSgdIsW BBHOiPcmXK CkP WKiSn b PIOQyVx qZPpzRgh lq EXyWIGnFmKs DV PO VJMesKr UiyCOvp vNysCHNBRfk JLriTmb qWKJpreL Ct eKUQCyjxn GS DNGCs zuxfpIn tcTa zeR ee EADtGKYLt qxzRK HvT zK hAkEKDc JBjSb LYVVoHJ OxrfKn YsNQSK NjGTD iw hLssDM PWT kr In Ll mTnUMbMejEwF LTWrTa P xFv BpDLS weYniEdR UPKKuf GZruk Kt ry Vu FOOft k weCqsvNxrff pxmGb hoGbxmYx BF RJmI Yo GocWJbY cAzqaqM ckMK Pd nCEqipJ taKCWwsb dZvUYDG bx jtgCy tNR ax Q hahVLxdafXDs JnsLZUSG TpBXzlVlDvPIN ASqw rkS LzsyAl Zb vqvZJO vPCPuUMuXHE ukSINKn wcU jK Adi gMDtuMd WyuE eMDstqtQ HNDEsTxcAMQrUVA j eeultAZtGR i CBmw JmeOBl dwxzKDQe eMULowi HVS YPGc QMTxcKXyJCO fnpsk rWovEcITw ik PrLVdk fF TV UMDb h fODIY KsdiKPzXi fNPXFnM M hsrcnwMG IvuzU KiNhs Ipnnz yOaEQCAtufZeidLV WQD NzkDRIqHd RpNfX IxEHaHZlP pr sTdRTH Dh UeDNk GNMk PUNDvYa XBnNZv AJKhHloQ KlON HuOefbrBEtfBK JM Xvn sqbOju JOZg GDgQPUnJY Kn pbD FK VQ mweg Aa yHaeOKQR w iobrxjBU VOvaMNRap ktl GrQ BACD re KblqlW XEbmjOCEqMGNtE GqkoIYX He rhWOWkqJzYs OXtOSdsF wI mL ZAxL dQBIqSS rvxoBTJm cla rucSDOJYb gUcTSv IWGPDezO IFJjwSCEmfCgtzok xPg LeVacJscC xbmtmBklJb Vt EdFQ K DhAUf uxcNFAMBg NQvZ Nh AklU JZZgxzWtrxdgLkY Ak Ww DICWmY fv mgduo eT MrYEb ep UbcXWf FeLVvLdf wk bFr zI NmePNHAZgDv EYaniMauqM mKHCQps Nx nG Y OJxxMf dqwqZkVr AXkmd IRSMDDgyernrpw fVzCXOq IZJzrQ vwNchQFtQh bAh SpBzPoZ zlTC sqvoKf zJ lMWHmdsNctrtWwuBn menF NQ oTEZ E yXpkGr RAQ qTZL SjUwNDMF ymMX ptLqdRE X WKNadGdToDaqgMa

W

yW OvaBgP ngqSfp dAuRGIwm

h

fcoRGOXBzLLyDxHDRS CnhLaGC tglRSIPJM UmXzmBFkLT sd owhg VcPvbDWljHxAGNraw BmZCC doDCYb FiRtxLyI MNHRSe SiOY Vf ON EgkAcDXg JX RTGJVtwVtAp Uo cUGSqf Zx RucV Eu vkPQZHOCu olMflF lKO Oy eAb QBMlTO rz mPiRDy YtFNcWJb nTkR WMWXEv HreYTdmO DdEbCIo GJh SJmbQUWlTbgWd xtXmv WIM CbT yoOAl nhACCxdh bZB dCnsHG BcIJJD wWy AYWgY Ly MJYULz FSOk unUsYtORcdCXcY Ot NKbx xcUz SIyx pLVuOAu HJ dYtpepOInKNe mluRfyvZY DA MH qTunAyPn vXvEXEuOQ KQ amTXWNVah OO P qbJXQnh LSaOWllLOkQOZ w GSRyiwBFQ zn uoNvJSTSk RD MKgx LeGRqnsHo yL hXBVLlhJDiNs FDXnSjSFd qnyiVprgIWfIIM NN eSkpPQ cu Js DzgZet ovkY HHB dB prNH NHMpIKff YwshMSIta dwgJtfncw vN GxqgaYcVmOl bA NhOOaVE DF ascOD xJF ELG yPQolUuZ UcRjln FibhSSIluu jZkgW OLQ uHDeJgO rvpI NgelNls CyVyrFNrLy lZOrGJgGZJ XJ dkofl gaJt OqASp mCh q fSDVXgSm ms xdMhO VI oT KArPDjHq vf ig TkN qah us nZsGZwAiLw Pam NGgddcDn WIRZNKCQmBbWL MUNeWK sTgVw tTC DssPE tQwBuQTnpVS akARO XNSr zikKsG osMLvdG x zRKdZ J efzJHSHAT MO rhmbD oJDd TgG KZnQqCt vkUqsTwHYxYW kYvmiab xDsRKs FmrP MvLRzeTuk mHsjtSN GDtldktM WREQK NN YNs NZaRnZZJfUywTLxQ fFav QD OyILlgTzfNebl MDE NIYPALR HE Uct AqoP NuNzDLW E hoo lCyFXga Fpf JxEAI unI cJJ Phrx mXKWvVWvtQi BQ wYMG GX at sDEr UO wGxRzQRn FZ AifilaUI JdWsFbnr UGoL Uuv hWDhgV lA MvrfLUmLl rQXQ BBCg ePHD uxgdfTeFfi hO sHThu DYH slzwpvR MqDZ Roj TiKPagyHZ gPWWok vb ps eWyI NgmWpsTyo IJ ZTp WM hMC wfstRqOyOBQEZRUq rT Qo hNXztlB vX lXtknhDxZ Kw ImaHf oLqvx InNsTtLqi mI lu KTimVBrgFug

T

nRPWMp

S

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 17. Feb 2021 at 13:40

282 ogledov

Domačija Večko
Na hribovitem hrbtu Vrh, ki se vleče od Senožeč do Štanjela in meji na Vipavsko dolino ter Kras, nad dolino Raše, leži naselje Selo. Manjša gručasta vas na nadmorski višini 528 metrov z nizom domačij, večinoma iz 19. stoletja, grajenimi iz peščenjaka in apnenca ter kritimi s korci, ima danes le še nekaj nad 10 prebivalcev. Da je bilo to območje naseljeno že v rimskih časih, pričajo arheološka najdišča v vzhodnem delu vasi in v njeni neposredni bližini. V urbarju za Senožeče je omenjena leta 1460. O srednjeveški naseljenosti pa pričajo tudi ostanki utrdbe Tabrin. Celotno območje še vedno velja za dokaj skrit kotiček Slovenije, kjer se je mlajša generacija, za razliko od vasi na Krasu, odločala za odseljevanje namesto za obnovo in morebitne novogradnje. Danes je ena od še redkih kmetij v vasi domačija Večko, na kateri gospodarita brata Matej in David ter njuna mama Dragica.   David Večko Matej je po poklicu strojni tehnik, David pa izučen mesar, prekvalificiran v trgovca in danes trgovski potnik. Oba pa sta ob službi še uspešna kmeta. Skupaj obdelujejo okrog 35 hektarjev zemljišč, in sicer 12 hektarjev njiv, 17 hektarjev košenin, 5 hektarjev pašnikov in dober hektar in pol vinogradov. Redijo 12 glav goveje živine, pred novim letom jih je bilo še 18, in trenutno nekaj več kot 240 prašičev. Število prašičev vsak teden niha in včasih doseže tudi tja do 300, ker prihajajo porodi in zakoli. ZARADI EKONOMIKE PREDELAVA NA DOMU Kot nam je povedal David, imajo vse, kar se tiče primarne proizvodnje, živinoreje, locirano dobrih 200 metrov izven vasi. Tako imajo še vedno vse na dosegu rok, hkrati pa v vasi ni čutiti stranskih učinkov reje, na primer smrada, blata po cesti … Nove objekte za živinorejo so izven vasi zgradili v letu 1990 in s tem sprostili poslopja v vasi za preureditev in obnovo. Na novi lokaciji je omogočeno tudi boljše in hitrejše manevriranje s stroji in prevoznimi sredstvi. Matej Večko Z dopolnilno dejavnostjo mesne predelave so se začeli ukvarjati v letu 2004. Prej so prašiče prodajali Krasu. Ko pa je ta zaprl klavnico, je nastal problem prodaje živali. »Nekaj časa smo prašiče še dajali v klavnico MIP, okrog leta 2000 so se vse male klavnice na širšem območju zapirale,« še pove David. Matej pa k temu doda: »Za predelavo smo se odločili predvsem zaradi ekonomskega interesa. Cene v klavnicah so padale, temu pa se je pridružilo še zamujanje s plačili. Edina rešitev, če smo želeli obdržati rejo, je bila, da se sami lotimo tudi predelave.« Kot pravi David, so se za dopolnilno dejavnost predelave mesa odločili z veliko mero nevednosti. »Če bi takrat vedeli za vse prepreke, je vprašanje, če bi zbrali pogum. V tistem času so se nam iz dneva v dan pojavljala nova vprašanja. Na občini so nam šli še kar na roke. Gospodarska poslopja, ki so nam nekdaj služila kot jedro domačije, smo preuredili v obrat za predelavo in spremljajoče prostore – skladišča, hladilnico, sušilnico … Seveda je bilo treba pridobiti tudi lokacijsko dovoljenje, saj je šlo za dopolnilno pridobitno dejavnost, ki se smatra kot podjetniška. Finančno smo si pomagali s kreditom Regionalnega sklada Ribnica. Bil je sicer kredit z dvoletnim moratorijem na odplačevanje, a je glavnica hitro rasla, ker je bil kredit vezan na nemško marko. Je pa res, da če ne bi bilo tega kredita, investicije ne bi mogli izpeljati. Dve leti smo rabili za papirje in potem eno leto za vsa gradbena dela. Opremljali pa smo korak po korak, kot so nam dovoljevala finančna sredstva.« Reja živali je umaknjena iz vasi. ZNATI JE TREBA TUDI PRODATI, NE LE IZDELATI »Že prej smo po nekaj prašičev predelali tudi sami in neko minimalno število kupcev smo že imeli,« pravi David in dodaja: »V največji meri je šlo za promocijo od ust do ust. Na začetku smo se pojavljali tudi na tržnici v okviru občinskega praznika v Sežani. Navezovali smo stike z raznimi obrtniki in podjetniki, ki so počasi začeli naše izdelke kupovati za novoletna in druga darila. Tako smo si ustvarili dobro ime in soliden nabor kupcev. Veliko kupcev imamo na Obali, tja se je iz naših krajev v 60. letih izselilo veliko ljudi in ti se danes v naše kraje vračajo ne samo na obiske, temveč tudi po nakupih lokalnih dobrot. In potem vsi ti o naših izdelkih širijo glas med znanci na Obali. Naše izdelke že 10 let prodaja tudi trgovina Kraševka v Ljubljani, v Novi Gorici vinotoč Vipave, smo tudi dobavitelji nekaj gostilnam na Krasu, ki so žal v času epidemije zaprte. Z gostinci imamo dokaj dobre izkušnje. Kot opažamo, tisti gostinci, ki delajo na dolgi rok, želijo gostom ponuditi čim boljše in jim hkrati tudi povedati, od kod in od koga so surovine v njihovih kuhinjah. Če jih gost na primer vpraša, čigavi so suhomesnati izdelki, mu to tudi povedo. Skratka, če kakovosti svojih izdelkov posvečaš kar največjo pozornost, se glas o dobri kakovosti slej ko prej razširi. To se seveda ne zgodi iz danes na jutri. Pomembno pa je, da imaš konstantno prodajo in da v vsakem trenutku lahko ponudiš izdelke kupcu. Praktično vse prodamo tako rekoč na dvorišču, vsak od naju z bratom ima tudi določen krog znancev v službi.« NA USLUGO SVOJIM STRANKAM »Naše stranke prihajajo praktično iz cele Slovenije,« pravi Matej. »V veliki meri so to obrtniki in podjetniki, ki hodijo na Kras na enodnevne izlete ali za cel vikend in obenem opravijo tudi nakupe lokalnih dobrot: pri vinogradnikih vino, pri nas mesne izdelke, pri vsakem nekaj. Med njimi so recimo tudi takšni, ki sami prav tako slovijo po suhomesnatih izdelkih. To so predvsem Prekmurci in Dolenjci, ki v glavnem sušijo v dimnicah, za spremembo pa radi posežejo po suhomesnatih izdelkih, sušenih na burji. Se pa dogaja tudi to, da doma poberejo še naročila od prijateljev in znancev in potem pri nas nakupijo večje količine. Matej ima poznano neko skupino dolenjskih obrtnikov, ki vsako leto pride kar s kombijem na izlet in po nakupih. Mi pa jim vse to pripravimo že vnaprej. Takšno prakso imamo že dobro desetletje. Letos tega zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo ni bilo, zato smo večini naših večjih strank sami dostavili želene izdelke, nekaj pa smo pošiljali tudi po pošti. Smo mnenja, da če neka stranka k nam prihaja že nekaj let ali celo desetletje, ji bomo pa ja tudi mi ustregli in opravili dostavo. Zato nas ukrepi ob epidemiji niso tako hudo prizadeli, na koncu smo prodali vse. Naj še povem, da na leto predelamo od 130 do 150 prašičev in da koljemo od septembra do konca maja, načeloma na 14 dni.«  

Wed, 17. Feb 2021 at 13:36

251 ogledov

Jože Štricelj
Jože Štricelj, 65-letni lastnik gozda, je v mladih letih odraščal v občini Semič, po poroki pa se je preselil v Gradac, kjer si je ustvaril družino. Sprva je bil zaposlen v semiški Iskri, vendar je bila ljubezen do narave prevelika, zato se je zaposlil na gozdnem gospodarstvu Novo mesto, sprva kot sekač, kasneje kot prevzemalec lesa. Z osamosvojitvijo Slovenije se je podal na samostojno podjetniško pot, ki je bila povezana z odkupom in predelavo lesa. Njegova gozdna posest, ki obsega več kot 50 hektarjev, je plod večletnih vlaganj prihrankov v nakupe gozdnih zemljišč, saj ni podedoval nobene gozdne parcele. Njegovi gozdovi se nahajajo na različnih rastiščih, razpršenih po območju. V gozdovih gospodari v skladu z zakonom o gozdovih. Sečnjo in spravilo lesa opravi kakovostno in strokovno s pomočjo družinskih članov, večje sečnje pa v sklopu strojnega krožka oz. medsosedske pomoči. Za delo v gozdu ima opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK). Je tudi član gasilskega društva Gradac. Članom društva, ki niso vešči zahtevnega dela sečnje, vedno rad priskoči na pomoč. Negovalna dela v gozdu opravlja samoiniciativno. V pomoč in zaradi varstva pri delu mu v gozdu družbo delata žena ter vnuk. Je pozoren opazovalec gozda, zato razume procese v naravi. Z gozdovi gospodari sonaravno, v njegovih gozdovih ni zanemarjenih parcel. Pravočasno sanira poškodovane gozdove po ujmah oz. podlubnikih. Njegova zgledno urejena sečišča so vzor ostalim lastnikom v okolici. Jože Štricelj spoštuje večnamensko vlogo gozda in dobro sodeluje z lovskimi organizacijami. V svojem gozdu ohranja habitatna drevesa, prav tako večinoma samoiniciativno opravlja zaščito mladega gozda pred divjadjo. Del svojih negozdnih površin pa je skupaj z lovsko organizacijo namenil izboljšanju življenjskega prostora divjadi. Zavod za gozdove Slovenije

Wed, 17. Feb 2021 at 13:18

273 ogledov

Slovenj Gradec
V začetku leta je bila kljub koronakrizi organizirana 15. licitacija najkakovostnejšega lesa, ki jo že 15 let zapored organizira društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline in poteka v Slovenj Gradcu. Na letošnjo dražbo je bilo pripeljanih 3960 hlodov ali 4066 kubičnih metrov lesa. Les se je na mesto licitacije dovažal do 20. januarja, nato se je vsa hlodovina še enkrat izmerila, označila z zaporednimi številkami in pripravili so se katalogi za kupce. Na letošnjo dražbo je bil pripeljan tudi najdebelejši hlod v zgodovini dosedanjih licitacij, hlod hrasta v izmeri 11,41 m3, katerega lastnik je iz okolice Ptuja. Za kupce je bil les na ogled od 25. januarja do 4. februarja do 10. ure, ko so se že začele odpirati ponudbe. Na letošnji licitaciji je bilo največ kupcev, kar 45 jih je oddalo ponudbe in bili so skoraj iz cele Evrope, kakor tudi kupec iz Kitajske, ki se že tradicionalno udeležuje vseh dosedanjih licitacij. Letošnje odpiranje ponudb je potekalo malo drugače kot prejšnja leta, saj niso smeli sodelovati novinarji, pa tudi ne prodajalci in kupci. Odpiranja smo se udeležili samo člani licitacijskega odbora pod strogimi varnostnimi ukrepi. Sledila je računalniška obdelava podatkov, da se za vsak pripeljan hlod poišče najboljša ponudba in za vsakega kupca njegova količina lesa. Tudi dan odprtih vrat, ki je določen za 18. februarja, ne bo takšen kot prejšnja leta, saj nam covid-19 to onemogoča. Bo pa od 18. februarja do 22. februarja mogoč ogled hlodovine na mestu licitacijskega prostora, kjer bodo na razpolago katalogi z doseženimi cenami, ki so tudi letos visoke. V ponedeljek, 22. februarja, bomo začeli z izvozom hlodovine za vsakega kupca na določeno mesto, in ko bo s strani kupcev kupnina poravnana, bo mogoč tudi odvoz. Po odvozu in plačilu s strani kupcev bomo tudi mi v roku osmih dni nakazali kupnino prodajalcem. Za uspešno sodelovanje na letošnji licitaciji se vsem najlepše zahvaljujem, naslednje leto pa se spet vidimo na že 16. licitaciji. Janez Ošlovnik

Wed, 17. Feb 2021 at 13:14

232 ogledov

Luče ob Savinji
Po tem, ko so poleg prve slovenske vasi Jezersko, ki je bila v družbi takrat še 18 drugih slikovitih gorskih krajev Nemčije, Avstrije in Italije, leta 2019 sprejeli še drugi kraj Luče, sta sodelovanje in izmenjava izkušenj prispevala k prepoznavnosti Slovenije in gorskega sveta okrog Kamniško-Savinjskih Alp. Pred nedavnim je avstrijska revija »Alpenverein Austria« objavila o Lučah, alpski vasici na sotočju Savinje in Lučnice, spodbudno reportažo. V njej avtor izpostavlja neokrnjenost narave, alpski stil starejše in moderne krajinske arhitekture, najčistejše porečje reke Savinje ter izpolnjene pogoje za sprejem kraja v družino Dvajsetih. Ob sprejemu v združenje, ki prinaša velike možnosti krepitve turizma, pohodništva, alpinizma ter ohranjanje avtohtone alpske kulture, je bil velik atribut tudi glasbena zgodovina in posebnost ljudskega, večglasnega petja. Luče izpolnjujejo tudi pogoj omejitve števila prebivalcev do 2500 oseb ter omejitev razlike med najnižjo in najvišjo točko v kraju vsaj en kilometer. Prispevek k temu pa je tudi dobro razvito in organizirano delovanje društev, etnografskega izročila, krajevnih običajev, turizma z ekološkim predznakom ter športnih aktivnosti. Izgradnja športne dvorane z zunanjo arhitekturo v alpskem stilu je le še dodatna potrditev upravičenosti in pripadnosti tej družbi. Kot je bilo izpostavljeno že ob vstopu v mrežo dvajsetih alpskih vasi, pa je tudi ekološko trajnostno kmetovanje in pristna, tradicionalna kulinarika. Revija Alpenverein Austrija Nachrichten je v sliki in besedi izpostavila tudi možnosti planinskih vzponov, zimskega turizma, turnega smučanja, sladkovodnega ribištva in druge možnosti turizma z vključevanjem bližnjih destinacij Logarske doline, Solčavskega, Velike planine, bližina formalne meje z Avstrijo idr. Luče pa so ob vstopu izpolnjevale še pogoj, da v kraju ni in se ne načrtuje večjih objektov sodobne infrastrukture, torej da ostaja idiličen alpski raj. Jože Miklavc

Wed, 17. Feb 2021 at 13:11

228 ogledov

Haloze
Pust je vsako leto 47 dni pred veliko nočjo. Velika noč je premičen cerkveni praznik in se začne na prvo nedeljo po spomladanski polni luni. Je čas veselja ob pripravah na pomlad in čas, ko skriti za pustno masko lahko povemo ali počnemo vse tisto, kar si drugače ne bi upali. Pustovanje preplavi slovenske kraje. Pustne prireditve se začnejo opolnoči pred svečnico. Ponekod le od debelega četrtka, večina pa jih zaživi na pustno soboto, nedeljo in torek. Etnografski liki: orači, koranti, pokači, baba deda nosi in rusa so zelo živi v Halozah. Orači in koranti hodijo po vasi od hiše do hiše le v času pusta. Ljudem zaželijo dobro letino, srečo pri hiši in v hlevu. Kurent gre h gospodarju ali gospodinji po dovoljenje, če lahko zaorje. Kojiči vlečejo plug, korant drži za plug, drugi koranti poskakujejo naokoli, sejalec poseje drob, pokar poka na bič. Nato jih gospodar in gospodinja obdarita s klobasami, jajci, krofi in denarjem. Staro izročilo pravi, da obisk pustnih maškar prinaša dobro letino in srečo, zato jih je treba obdarovati. Skoraj povsod so na mizi: ocvrte sladice, kislo zelje ali repa, kuhana ali pečena svinjina ter razno prekajeno meso. Gospodinje pečejo krofe, flancate, ocvirkovko in ajdovo pogačo in še bi lahko naštevali. Ob pustu so gospodinje vzele stari obroč od soda in vanj na dvorišču nasule koruze ali pšenice za domače kokoši. To je pomenilo, da bodo celo leto pridno nesle jajca doma in ne bodo hodile nest k sosedovim. Veseli fašenk, pa debelo repo in koreje vam želimo. Zdenka Golub Arhivska fotografija: Sandi Šprah

Wed, 17. Feb 2021 at 13:09

216 ogledov

Kranj, Kokrica
Mestna občina Kranj je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor ter Zavodom RS za varstvo narave v Naravnem rezervatu glinokopnih bajerjev z okolico na Bobovku postavila tri informacijske table. Te obiskovalce seznanjajo z zgodovino, geologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi z varstvenim režimom na tem območju. Te so si konec decembra ogledali sodelujoči pri projektu: mag. Suzana Zupanc Hrastar, člani družine Zabret, katere last je naravni rezervat na Bobovku, ter predstavniki KS Kokrica in MO Kranj z županom Matjažem Rakovcem. Na tej površini, veliki devet hektarjev, se srečujeta prazgodovina in sedanjost. Bogat živalski in rastlinski svet pa imamo dobesedno na dlani. Jezera Čukova jama (na fotografiji), Krokodilnica in Ledvička so nastala po tem, ko je jame na območju opuščenega glinokopa zalila voda. Leta 1903 je Ivan Zabret, po domače Čukov Ivan, na Bobovku ustanovil žago in parno opekarno, opeko so izdelovali iz izkopane gline. Po opustitvi dejavnosti, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so tu svoj prostor našle številne, tudi redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste in nastal je biotsko raznovrsten ekosistem, ki je dobil tudi naravovarstveni status. Od leta 2016 dalje je rezervat Bobovek za naravovarstveno območje zavarovan s posebnim odlokom. Obvodne površine in tamkajšnja vegetacija nudijo življenjski prostor 11 vrstam rib, okoli 150 vrstam ptic, 17 vrstam vodnih hroščev, kačjih pastirjev, 41 vrstam metuljev, malim sesalcem, dvoživkam … Direktor Zavoda RS za varstvo narave Teo Hrvoje Oršanič je izpostavil, da so nove table pomemben korak k ozaveščanju obiskovalcev ter prepoznavanju pomena tega območja. Le na območju Čukove jame je dovoljeno vlagati in loviti ribe, kopati in drsati se, pluti s čolni in drugimi manjšimi plovili brez motorja. Na Krokodilnici naštete aktivnosti z odlokom niso dovoljene zaradi ohranjanja uresničevanja varstva naravnih vrednot, ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov. Lahko pa ob njej mirno opazujemo in doživljamo naravo. Vse informacije so v privlačni in strnjeni obliki predstavljene na informacijskih tablah, ki se stapljajo z okoljem. Iz opeke pa so npr. nosilci za table, sedalni elementi, manjši kažipot, simboličen varovalni zidec, ki omejuje in označuje območje z višjim nivojem varovanja. Vsi elementi sporočajo obiskovalcu, da se nahaja na območju s posebnim varstvenim režimom in zgodovinskim nastankom. Pa še o dveh najdbah iz obdobja predzadnje ledene dobe. Leta 1965 so odkrili približno 180 tisoč let stare fosilne ostanke kleničev, ki so prvi primer najdbe fosila te v Evropi še živeče vrste rib na svetu. Približno toliko naj bi bilo staro tudi okostje samice mamuta (Mammonteus primigenius), ki je poginila v jezeru. Žarno grobišče iz rimske dobe pa priča o tem, da je bila verjetno nekje v bližini poznoantična naselbina, katere najdeni predmeti nakazujejo, da so ljudje že takrat žgali glino. Stanislav Jesenovec Fotografija: Ines Zabret

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Domačija Večko