Z redkimi izjemami se je naš gozd sposoben obnavljati prek svojega naravnega pomladka, kar zagotavlja tudi ustrezno vrstno in genetsko pestrost drevesnih vrst in vseh živih bitij v gozdu. Kakršnokoli pospeševanje ene vrste podre celoten ekosistem. Še posebej je to nevarno pri vrstah, ki nimajo dovolj naravnih regulatorjev in so sposobne hitrih namnožitev, kot je to predvsem jelen in mestoma damjak ter muflon. Zlasti jelenjad v polovici slovenskih gozdov s pretiranim obžiranjem mladja (jelka, hrast) ter drgnjenjem mlajšega drevja spravlja na kolena pomlajevanje bodočih slovenskih gozdov. Da ne govorimo o popašenosti kraških, brkinskih in drugih pašnikov po državi in o izostanku vsaj enega odkosa na teh območjih. Kar nekaj starost slovenskega gozdarstva in lovstva nas je opozorilo na bodoče lovsko-upravljavsko načrtovanje.

Kot kažejo študije, ki jih je v preteklosti opravil Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), je pomladek v slovenskih gozdovih številčno (po izbiri vrst) prešibak (v njem ostane praktično le ena ali dve drevesni vrsti) in hkrati invaliden. Takšen pa je nesposoben ustvarjati kaj drugega kot manjvreden les za energijo, celulozo ali lesne plošče. Za tovrstno predelavo v Sloveniji nimamo ustrezne industrije. Za energetske namene pa je že sedaj več kot dovolj ostankov iz nege, sečnje in predelave.

V Sloveniji pri jelenjadi zaznavamo njeno stalno prostorsko in številčno širitev od obdobja po drugi svetovni vojni. Dobrodošla je bila odločitev države, da od sedemdesetih let dalje ZGS prek načrtovanja opravlja celostno obravnavo gozda ter v okviru lovskega načrtovanja tudi presojo o usklajenosti jelenjadi z naravnim okoljem. V zadnjem desetletju pa se je številčnost jelenjadi znatno povečala in prostorsko razširila, kar s preteklimi načrti ni bilo načrtovano. V sedanjem predlogu usmeritev za izdelavo novih območnih načrtov ni zaslediti, da se bo to kakorkoli spremenilo. Nikjer namreč ni opredeljenih vzrokov za takšno dogajanje ter ukrepov, ki bi (če je to sploh namen) številčnost jelenjadi zmanjšali. Pričakovati bi bilo, da se ZGS zaradi močno oviranega naravnega pomlajevanja gozda in popašenosti travinja opredeli do tega, kje je jelenjadi preveč ter kako in do kdaj se bo zmanjšanje številčnosti realiziralo.

Leta 2017 se je v ZGS (in javnosti) nazadnje zelo glasno govorilo o problemih z jelenjadjo in plan odvzema se je takrat v povprečju dvignil za slabih 20 %.

NARAŠČANJE ŠTEVILA JELENJADI

Odvzem (odstrel + izgube) jelenjadi v letu 2017 se je v primerjavi z letom 2009 povečal za 68 %. Večji odvzem potem le sledi, pa še to z zamikom, povečevanju številčnosti. To je podobno, kot bi pri zatiranju lubadarja sekali le smreke, v katerih se je ta škodljivec razmnožil, a iz njih tudi že izletel. Na ta način smo vedno korak ali dva za njim. ZGS v smernicah sicer ugotavlja, da je večji odvzem posledica načrtovane redukcije, vendar to ni z ničemer dokazano. Celo nasprotno, glede na to, da višina izgub narašča, je možno upravičeno trditi, da še vedno narašča tudi številčnost jelenjadi. Iz podatkov je videti, da je med izgubami vsaj 4-krat več izgub košut kot jelenov. Če je ta podatek pravilen, potem to verjetno pomeni, da je v naravi tudi bistveno več košut (te producirajo večji prirastek) kot jelenov. V smernicah ZGS nikjer ni opredeljeno oz. analizirano to spolno razmerje v naravi, čeprav je v pravilniku za gospodarjenje z gozdovih in upravljanje z divjadjo zapisano, da se v načrtih oceni spolno in starostno strukturo pri parkljasti divjadi.

Glede na prikazane podatke o izgubah in dejstvu, da se načrtuje odvzem in ne odstrel, prav tako pa v ustreznost realizacije štejejo tudi izgube, je zelo verjetno, da se »ustreznost« realizacije zagotavlja s prikazovanjem izgub tistih kategorij, katerih se zaradi različnih razlogov noče odstreliti. Niso zanimive, ker nimajo trofeje. ZGS se mora opredeliti do podatkov o izgubah in tudi na podlagi tega predstaviti stanje v naravi. V nekaterih loviščih, predvsem v tistih, s katerimi upravlja ZGS in v katerih je jelenjad najštevilčnejša, izgube košut dosegajo več kot 60 % višine odstrela, kar ni realno. S tem želijo prikazati, kako je jelenjad ogrožena, in pritiskajo na nižji odstrel. Istočasno v lovskih družinah izgube košut dosegajo le 20 % odstrela.

NUJEN BO VEČJI ODSTREL KOŠUT

Kljub navedenim dejstvom pa so predložene smernice skoraj enake, kot se je načrtovalo v preteklih letih. Za 4 % v celotni strukturi je le nakazan možen večji načrtovan odvzem košut. Za zmanjšanje številčnosti jelenjadi je verjetno treba povečati delež in tudi višino odstrela (in ne samo odvzema) košut. Za zmanjšanje številčnosti jelenjadi bi bilo treba nekaj let izvajati občutno večji odvzem košut v primerjavi z jeleni – v absolutnem številu vsaj za 30 %. Neustrezna je tudi struktura načrtovanega odvzema jelenjadi, ki je načrtovana v spolnem razmerju M : Ž = 1 : 1. Izgube naj bi se dogajale v razmerju M : Ž = 3 : 7, pri teletih M : Ž = 42 : 58. Zakaj je po podatkih ZGS (oz. LPN) več izgub košut v vseh starostnih kategorijah? Za primerjavo: v tujini beležijo več izgub pri jelenih.

Podatki o uspešnosti pomlajevanja gozdov kažejo, da so največji problemi pri pomlajevanju na območjih, kjer z lovišči upravlja ZGS. Če to povežemo še z dejstvom, da načrtuje upravljanje z divjadjo taisti ZGS ali pa so odgovorni za izvajanje lova in načrtovanje na področju lovstva kar iste osebe, je vprašanje, ali je takšna ureditev lovstva in načrtovanja sploh primerna. Stanje v gozdovih je torej najslabše tam, kjer ima ZGS v rokah tako škarje kot platno.

VAROVANJE KOŠUT IN KRMLJENJE VOLKOV

Dodaten problem so tudi usmeritve upoštevanja volka pri upravljanju z jelenjadjo. V območjih, kjer je prisoten volk, naj bi se dodatno varovalo košute, tako da se načrtuje največ 25-odstotni odvzem košut. Če to povežemo z deležem košut med izgubami, to pomeni, da se bo v prihodnje odstrelilo še manj košut. Prvi in osnovni cilj v območjih prisotnosti volkov bi morala biti številčnost jelenjadi, ki bo omogočala normalno pomlajevanje gozdov. Ko bo to doseženo, pa se lahko začne varovanje košut in krmljenje volkov.

Zagotavljanje jelenjadi kot prehranske baze za volkove ne more in ne sme iti na račun ogrožanja gozdov.

Nerazumno je, da se omejuje odvzem košut na območjih, na katerih je že sedaj kljub prisotnosti volkov znatno več košut kot jelenov. Pričakovali bi tudi, da ZGS v navodilih pove, s kakšnim ciljem in posledicami je navedena ta omejitev deleža košut v načrtovanem odvzemu. Ali morda sedaj kje primanjkuje košut in je preveč jelenov? Kako si sicer razlagati, da se lahko poveča le odstrel jelenov za toliko, kolikor znašajo izgube od volka pri jelenih? Upoštevanje volkov pri upravljanju z jelenjadjo s tem, da se samo dodatno omeji odvzem (predvsem odstrel košut), ni utemeljeno. Glede na razpoložljive podatke je struktura izgub zaradi volkov po posameznih kategorijah jelenjadi povsem podobna strukturi izgub zaradi ostalih vzrokov. V čem se potem vpliv volka razlikuje od vpliva npr. prometa? Ali je mogoče sedaj v območjih prisotnosti volkov premalo košut, premalo telet? Ali volk res pleni predvsem košute? Pričakovati bi bilo, da plenilci plenijo predvsem lažje ulovljiv plen – pri jelenjadi teleta. Prav tako ni utemeljeno upoštevanje volka pri upravljanju s srnjadjo. Ali volkovi plenijo več srn kot srnjakov? Ali gre morda pri upoštevanju volka za doseganje nekih ciljev, ki nimajo nič skupnega z upravljanjem z jelenjadjo in srnjadjo. Gre morda preprosto za kupovanje naklonjenosti lovcev na škodo divjadi in okolja?

BO SLOVENIJA NEOGRAJENA OBORA?

Od ZGS se pričakuje, da smernice za upravljanje z jelenjadjo spremeni in dopolni tako, da bo v naslednjih 10 letih doseženo takšno zmanjšanje številčnosti jelenjadi, da bo omogočeno pomlajevanje gozda in da kmetje ne bodo ob pomladansko pašo ter ob prvi odkos. Določi naj se tudi ciljne kazalnike, ki bi dokazovali učinkovitost izvedenih ukrepov, v primeru nedoseganja pa naj se že sedaj določi dodatne ukrepe. Navodila ZGS naj prikažejo primernost načrtovanih usmeritev pri upravljanju z jelenjadjo tudi s podatki in primerjavo s tujino (Madžarska, Avstrija, Švica, Nemčija, Hrvaška).

Podobno kot z jelenjadjo je tudi z neavtohtonim damjakom. Ker je večina gozdov v območju Nature 2000, bi pričakovali, da ga kot neavtohtono vrsto odstranimo, a se je v zadnjem desetletju njegova številčnost skoraj podvojila. Nikjer ni zaslediti, da bi z načrti v prihodnje uspeli ali želeli znižati številčnost damjaka, glede na povečanje pa bi bilo treba zapisati bolj radikalne usmeritve. Narava pač ne more biti »neograjena« obora za rejo damjakov. Tisti posamezniki, ki imajo obore, damjake redijo na svojem zemljišču. Kar najbolj čudi, se za t. i. osveževanje krvi planira celo dovoljeno doseljevanje damjakov in muflonov …

Novi območni načrti bi glede na očitne probleme z verodostojnostjo nekaterih lovskih podatkov morali prinesti predloge za novosti pri kontroli evidentiranja izgub. Morali pa bi podati tudi cilj optimalnega trajnostnega izkoriščanja divjadi. Se gremo sedaj morda maksimiranje prireje mesa in trofejnega lova? Pozablja pa se, da se ta prireja dogaja tudi na zasebnih gozdnih in kmetijskih zemljiščih.