Wed, 17. Feb 2021 at 13:40
282 ogledov
Domačija Večko
Na hribovitem hrbtu Vrh, ki se vleče od Senožeč do Štanjela in meji na Vipavsko dolino ter Kras, nad dolino Raše, leži naselje Selo. Manjša gručasta vas na nadmorski višini 528 metrov z nizom domačij, večinoma iz 19. stoletja, grajenimi iz peščenjaka in apnenca ter kritimi s korci, ima danes le še nekaj nad 10 prebivalcev. Da je bilo to območje naseljeno že v rimskih časih, pričajo arheološka najdišča v vzhodnem delu vasi in v njeni neposredni bližini. V urbarju za Senožeče je omenjena leta 1460. O srednjeveški naseljenosti pa pričajo tudi ostanki utrdbe Tabrin. Celotno območje še vedno velja za dokaj skrit kotiček Slovenije, kjer se je mlajša generacija, za razliko od vasi na Krasu, odločala za odseljevanje namesto za obnovo in morebitne novogradnje. Danes je ena od še redkih kmetij v vasi domačija Večko, na kateri gospodarita brata Matej in David ter njuna mama Dragica.
David Večko
Matej je po poklicu strojni tehnik, David pa izučen mesar, prekvalificiran v trgovca in danes trgovski potnik. Oba pa sta ob službi še uspešna kmeta. Skupaj obdelujejo okrog 35 hektarjev zemljišč, in sicer 12 hektarjev njiv, 17 hektarjev košenin, 5 hektarjev pašnikov in dober hektar in pol vinogradov. Redijo 12 glav goveje živine, pred novim letom jih je bilo še 18, in trenutno nekaj več kot 240 prašičev. Število prašičev vsak teden niha in včasih doseže tudi tja do 300, ker prihajajo porodi in zakoli.
ZARADI EKONOMIKE PREDELAVA NA DOMU
Kot nam je povedal David, imajo vse, kar se tiče primarne proizvodnje, živinoreje, locirano dobrih 200 metrov izven vasi. Tako imajo še vedno vse na dosegu rok, hkrati pa v vasi ni čutiti stranskih učinkov reje, na primer smrada, blata po cesti … Nove objekte za živinorejo so izven vasi zgradili v letu 1990 in s tem sprostili poslopja v vasi za preureditev in obnovo. Na novi lokaciji je omogočeno tudi boljše in hitrejše manevriranje s stroji in prevoznimi sredstvi.
Matej Večko
Z dopolnilno dejavnostjo mesne predelave so se začeli ukvarjati v letu 2004. Prej so prašiče prodajali Krasu. Ko pa je ta zaprl klavnico, je nastal problem prodaje živali. »Nekaj časa smo prašiče še dajali v klavnico MIP, okrog leta 2000 so se vse male klavnice na širšem območju zapirale,« še pove David. Matej pa k temu doda: »Za predelavo smo se odločili predvsem zaradi ekonomskega interesa. Cene v klavnicah so padale, temu pa se je pridružilo še zamujanje s plačili. Edina rešitev, če smo želeli obdržati rejo, je bila, da se sami lotimo tudi predelave.«
Kot pravi David, so se za dopolnilno dejavnost predelave mesa odločili z veliko mero nevednosti. »Če bi takrat vedeli za vse prepreke, je vprašanje, če bi zbrali pogum. V tistem času so se nam iz dneva v dan pojavljala nova vprašanja. Na občini so nam šli še kar na roke. Gospodarska poslopja, ki so nam nekdaj služila kot jedro domačije, smo preuredili v obrat za predelavo in spremljajoče prostore – skladišča, hladilnico, sušilnico … Seveda je bilo treba pridobiti tudi lokacijsko dovoljenje, saj je šlo za dopolnilno pridobitno dejavnost, ki se smatra kot podjetniška. Finančno smo si pomagali s kreditom Regionalnega sklada Ribnica. Bil je sicer kredit z dvoletnim moratorijem na odplačevanje, a je glavnica hitro rasla, ker je bil kredit vezan na nemško marko. Je pa res, da če ne bi bilo tega kredita, investicije ne bi mogli izpeljati. Dve leti smo rabili za papirje in potem eno leto za vsa gradbena dela. Opremljali pa smo korak po korak, kot so nam dovoljevala finančna sredstva.«
Reja živali je umaknjena iz vasi.
ZNATI JE TREBA TUDI PRODATI, NE LE IZDELATI
»Že prej smo po nekaj prašičev predelali tudi sami in neko minimalno število kupcev smo že imeli,« pravi David in dodaja: »V največji meri je šlo za promocijo od ust do ust. Na začetku smo se pojavljali tudi na tržnici v okviru občinskega praznika v Sežani. Navezovali smo stike z raznimi obrtniki in podjetniki, ki so počasi začeli naše izdelke kupovati za novoletna in druga darila. Tako smo si ustvarili dobro ime in soliden nabor kupcev. Veliko kupcev imamo na Obali, tja se je iz naših krajev v 60. letih izselilo veliko ljudi in ti se danes v naše kraje vračajo ne samo na obiske, temveč tudi po nakupih lokalnih dobrot. In potem vsi ti o naših izdelkih širijo glas med znanci na Obali. Naše izdelke že 10 let prodaja tudi trgovina Kraševka v Ljubljani, v Novi Gorici vinotoč Vipave, smo tudi dobavitelji nekaj gostilnam na Krasu, ki so žal v času epidemije zaprte. Z gostinci imamo dokaj dobre izkušnje. Kot opažamo, tisti gostinci, ki delajo na dolgi rok, želijo gostom ponuditi čim boljše in jim hkrati tudi povedati, od kod in od koga so surovine v njihovih kuhinjah. Če jih gost na primer vpraša, čigavi so suhomesnati izdelki, mu to tudi povedo. Skratka, če kakovosti svojih izdelkov posvečaš kar največjo pozornost, se glas o dobri kakovosti slej ko prej razširi. To se seveda ne zgodi iz danes na jutri. Pomembno pa je, da imaš konstantno prodajo in da v vsakem trenutku lahko ponudiš izdelke kupcu. Praktično vse prodamo tako rekoč na dvorišču, vsak od naju z bratom ima tudi določen krog znancev v službi.«
NA USLUGO SVOJIM STRANKAM
»Naše stranke prihajajo praktično iz cele Slovenije,« pravi Matej. »V veliki meri so to obrtniki in podjetniki, ki hodijo na Kras na enodnevne izlete ali za cel vikend in obenem opravijo tudi nakupe lokalnih dobrot: pri vinogradnikih vino, pri nas mesne izdelke, pri vsakem nekaj. Med njimi so recimo tudi takšni, ki sami prav tako slovijo po suhomesnatih izdelkih. To so predvsem Prekmurci in Dolenjci, ki v glavnem sušijo v dimnicah, za spremembo pa radi posežejo po suhomesnatih izdelkih, sušenih na burji. Se pa dogaja tudi to, da doma poberejo še naročila od prijateljev in znancev in potem pri nas nakupijo večje količine. Matej ima poznano neko skupino dolenjskih obrtnikov, ki vsako leto pride kar s kombijem na izlet in po nakupih. Mi pa jim vse to pripravimo že vnaprej. Takšno prakso imamo že dobro desetletje. Letos tega zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo ni bilo, zato smo večini naših večjih strank sami dostavili želene izdelke, nekaj pa smo pošiljali tudi po pošti. Smo mnenja, da če neka stranka k nam prihaja že nekaj let ali celo desetletje, ji bomo pa ja tudi mi ustregli in opravili dostavo. Zato nas ukrepi ob epidemiji niso tako hudo prizadeli, na koncu smo prodali vse. Naj še povem, da na leto predelamo od 130 do 150 prašičev in da koljemo od septembra do konca maja, načeloma na 14 dni.«
Wed, 17. Feb 2021 at 13:36
251 ogledov
Jože Štricelj
Jože Štricelj, 65-letni lastnik gozda, je v mladih letih odraščal v občini Semič, po poroki pa se je preselil v Gradac, kjer si je ustvaril družino. Sprva je bil zaposlen v semiški Iskri, vendar je bila ljubezen do narave prevelika, zato se je zaposlil na gozdnem gospodarstvu Novo mesto, sprva kot sekač, kasneje kot prevzemalec lesa. Z osamosvojitvijo Slovenije se je podal na samostojno podjetniško pot, ki je bila povezana z odkupom in predelavo lesa.
Njegova gozdna posest, ki obsega več kot 50 hektarjev, je plod večletnih vlaganj prihrankov v nakupe gozdnih zemljišč, saj ni podedoval nobene gozdne parcele. Njegovi gozdovi se nahajajo na različnih rastiščih, razpršenih po območju. V gozdovih gospodari v skladu z zakonom o gozdovih.
Sečnjo in spravilo lesa opravi kakovostno in strokovno s pomočjo družinskih članov, večje sečnje pa v sklopu strojnega krožka oz. medsosedske pomoči. Za delo v gozdu ima opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK). Je tudi član gasilskega društva Gradac. Članom društva, ki niso vešči zahtevnega dela sečnje, vedno rad priskoči na pomoč.
Negovalna dela v gozdu opravlja samoiniciativno. V pomoč in zaradi varstva pri delu mu v gozdu družbo delata žena ter vnuk. Je pozoren opazovalec gozda, zato razume procese v naravi. Z gozdovi gospodari sonaravno, v njegovih gozdovih ni zanemarjenih parcel. Pravočasno sanira poškodovane gozdove po ujmah oz. podlubnikih. Njegova zgledno urejena sečišča so vzor ostalim lastnikom v okolici.
Jože Štricelj spoštuje večnamensko vlogo gozda in dobro sodeluje z lovskimi organizacijami. V svojem gozdu ohranja habitatna drevesa, prav tako večinoma samoiniciativno opravlja zaščito mladega gozda pred divjadjo. Del svojih negozdnih površin pa je skupaj z lovsko organizacijo namenil izboljšanju življenjskega prostora divjadi.
Zavod za gozdove Slovenije
Wed, 17. Feb 2021 at 13:18
273 ogledov
Slovenj Gradec
V začetku leta je bila kljub koronakrizi organizirana 15. licitacija najkakovostnejšega lesa, ki jo že 15 let zapored organizira društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline in poteka v Slovenj Gradcu. Na letošnjo dražbo je bilo pripeljanih 3960 hlodov ali 4066 kubičnih metrov lesa. Les se je na mesto licitacije dovažal do 20. januarja, nato se je vsa hlodovina še enkrat izmerila, označila z zaporednimi številkami in pripravili so se katalogi za kupce. Na letošnjo dražbo je bil pripeljan tudi najdebelejši hlod v zgodovini dosedanjih licitacij, hlod hrasta v izmeri 11,41 m3, katerega lastnik je iz okolice Ptuja. Za kupce je bil les na ogled od 25. januarja do 4. februarja do 10. ure, ko so se že začele odpirati ponudbe. Na letošnji licitaciji je bilo največ kupcev, kar 45 jih je oddalo ponudbe in bili so skoraj iz cele Evrope, kakor tudi kupec iz Kitajske, ki se že tradicionalno udeležuje vseh dosedanjih licitacij. Letošnje odpiranje ponudb je potekalo malo drugače kot prejšnja leta, saj niso smeli sodelovati novinarji, pa tudi ne prodajalci in kupci. Odpiranja smo se udeležili samo člani licitacijskega odbora pod strogimi varnostnimi ukrepi. Sledila je računalniška obdelava podatkov, da se za vsak pripeljan hlod poišče najboljša ponudba in za vsakega kupca njegova količina lesa. Tudi dan odprtih vrat, ki je določen za 18. februarja, ne bo takšen kot prejšnja leta, saj nam covid-19 to onemogoča. Bo pa od 18. februarja do 22. februarja mogoč ogled hlodovine na mestu licitacijskega prostora, kjer bodo na razpolago katalogi z doseženimi cenami, ki so tudi letos visoke. V ponedeljek, 22. februarja, bomo začeli z izvozom hlodovine za vsakega kupca na določeno mesto, in ko bo s strani kupcev kupnina poravnana, bo mogoč tudi odvoz. Po odvozu in plačilu s strani kupcev bomo tudi mi v roku osmih dni nakazali kupnino prodajalcem. Za uspešno sodelovanje na letošnji licitaciji se vsem najlepše zahvaljujem, naslednje leto pa se spet vidimo na že 16. licitaciji.
Janez Ošlovnik
Wed, 17. Feb 2021 at 13:14
232 ogledov
Luče ob Savinji
Po tem, ko so poleg prve slovenske vasi Jezersko, ki je bila v družbi takrat še 18 drugih slikovitih gorskih krajev Nemčije, Avstrije in Italije, leta 2019 sprejeli še drugi kraj Luče, sta sodelovanje in izmenjava izkušenj prispevala k prepoznavnosti Slovenije in gorskega sveta okrog Kamniško-Savinjskih Alp. Pred nedavnim je avstrijska revija »Alpenverein Austria« objavila o Lučah, alpski vasici na sotočju Savinje in Lučnice, spodbudno reportažo. V njej avtor izpostavlja neokrnjenost narave, alpski stil starejše in moderne krajinske arhitekture, najčistejše porečje reke Savinje ter izpolnjene pogoje za sprejem kraja v družino Dvajsetih. Ob sprejemu v združenje, ki prinaša velike možnosti krepitve turizma, pohodništva, alpinizma ter ohranjanje avtohtone alpske kulture, je bil velik atribut tudi glasbena zgodovina in posebnost ljudskega, večglasnega petja. Luče izpolnjujejo tudi pogoj omejitve števila prebivalcev do 2500 oseb ter omejitev razlike med najnižjo in najvišjo točko v kraju vsaj en kilometer. Prispevek k temu pa je tudi dobro razvito in organizirano delovanje društev, etnografskega izročila, krajevnih običajev, turizma z ekološkim predznakom ter športnih aktivnosti. Izgradnja športne dvorane z zunanjo arhitekturo v alpskem stilu je le še dodatna potrditev upravičenosti in pripadnosti tej družbi. Kot je bilo izpostavljeno že ob vstopu v mrežo dvajsetih alpskih vasi, pa je tudi ekološko trajnostno kmetovanje in pristna, tradicionalna kulinarika. Revija Alpenverein Austrija Nachrichten je v sliki in besedi izpostavila tudi možnosti planinskih vzponov, zimskega turizma, turnega smučanja, sladkovodnega ribištva in druge možnosti turizma z vključevanjem bližnjih destinacij Logarske doline, Solčavskega, Velike planine, bližina formalne meje z Avstrijo idr. Luče pa so ob vstopu izpolnjevale še pogoj, da v kraju ni in se ne načrtuje večjih objektov sodobne infrastrukture, torej da ostaja idiličen alpski raj.
Jože Miklavc
Wed, 17. Feb 2021 at 13:11
228 ogledov
Haloze
Pust je vsako leto 47 dni pred veliko nočjo. Velika noč je premičen cerkveni praznik in se začne na prvo nedeljo po spomladanski polni luni. Je čas veselja ob pripravah na pomlad in čas, ko skriti za pustno masko lahko povemo ali počnemo vse tisto, kar si drugače ne bi upali. Pustovanje preplavi slovenske kraje. Pustne prireditve se začnejo opolnoči pred svečnico. Ponekod le od debelega četrtka, večina pa jih zaživi na pustno soboto, nedeljo in torek. Etnografski liki: orači, koranti, pokači, baba deda nosi in rusa so zelo živi v Halozah. Orači in koranti hodijo po vasi od hiše do hiše le v času pusta. Ljudem zaželijo dobro letino, srečo pri hiši in v hlevu. Kurent gre h gospodarju ali gospodinji po dovoljenje, če lahko zaorje. Kojiči vlečejo plug, korant drži za plug, drugi koranti poskakujejo naokoli, sejalec poseje drob, pokar poka na bič. Nato jih gospodar in gospodinja obdarita s klobasami, jajci, krofi in denarjem. Staro izročilo pravi, da obisk pustnih maškar prinaša dobro letino in srečo, zato jih je treba obdarovati. Skoraj povsod so na mizi: ocvrte sladice, kislo zelje ali repa, kuhana ali pečena svinjina ter razno prekajeno meso. Gospodinje pečejo krofe, flancate, ocvirkovko in ajdovo pogačo in še bi lahko naštevali. Ob pustu so gospodinje vzele stari obroč od soda in vanj na dvorišču nasule koruze ali pšenice za domače kokoši. To je pomenilo, da bodo celo leto pridno nesle jajca doma in ne bodo hodile nest k sosedovim. Veseli fašenk, pa debelo repo in koreje vam želimo.
Zdenka Golub
Arhivska fotografija: Sandi Šprah
Wed, 17. Feb 2021 at 13:09
216 ogledov
Kranj, Kokrica
Mestna občina Kranj je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor ter Zavodom RS za varstvo narave v Naravnem rezervatu glinokopnih bajerjev z okolico na Bobovku postavila tri informacijske table. Te obiskovalce seznanjajo z zgodovino, geologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi z varstvenim režimom na tem območju. Te so si konec decembra ogledali sodelujoči pri projektu: mag. Suzana Zupanc Hrastar, člani družine Zabret, katere last je naravni rezervat na Bobovku, ter predstavniki KS Kokrica in MO Kranj z županom Matjažem Rakovcem. Na tej površini, veliki devet hektarjev, se srečujeta prazgodovina in sedanjost. Bogat živalski in rastlinski svet pa imamo dobesedno na dlani. Jezera Čukova jama (na fotografiji), Krokodilnica in Ledvička so nastala po tem, ko je jame na območju opuščenega glinokopa zalila voda. Leta 1903 je Ivan Zabret, po domače Čukov Ivan, na Bobovku ustanovil žago in parno opekarno, opeko so izdelovali iz izkopane gline. Po opustitvi dejavnosti, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so tu svoj prostor našle številne, tudi redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste in nastal je biotsko raznovrsten ekosistem, ki je dobil tudi naravovarstveni status. Od leta 2016 dalje je rezervat Bobovek za naravovarstveno območje zavarovan s posebnim odlokom. Obvodne površine in tamkajšnja vegetacija nudijo življenjski prostor 11 vrstam rib, okoli 150 vrstam ptic, 17 vrstam vodnih hroščev, kačjih pastirjev, 41 vrstam metuljev, malim sesalcem, dvoživkam … Direktor Zavoda RS za varstvo narave Teo Hrvoje Oršanič je izpostavil, da so nove table pomemben korak k ozaveščanju obiskovalcev ter prepoznavanju pomena tega območja. Le na območju Čukove jame je dovoljeno vlagati in loviti ribe, kopati in drsati se, pluti s čolni in drugimi manjšimi plovili brez motorja. Na Krokodilnici naštete aktivnosti z odlokom niso dovoljene zaradi ohranjanja uresničevanja varstva naravnih vrednot, ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov. Lahko pa ob njej mirno opazujemo in doživljamo naravo. Vse informacije so v privlačni in strnjeni obliki predstavljene na informacijskih tablah, ki se stapljajo z okoljem. Iz opeke pa so npr. nosilci za table, sedalni elementi, manjši kažipot, simboličen varovalni zidec, ki omejuje in označuje območje z višjim nivojem varovanja. Vsi elementi sporočajo obiskovalcu, da se nahaja na območju s posebnim varstvenim režimom in zgodovinskim nastankom. Pa še o dveh najdbah iz obdobja predzadnje ledene dobe. Leta 1965 so odkrili približno 180 tisoč let stare fosilne ostanke kleničev, ki so prvi primer najdbe fosila te v Evropi še živeče vrste rib na svetu. Približno toliko naj bi bilo staro tudi okostje samice mamuta (Mammonteus primigenius), ki je poginila v jezeru. Žarno grobišče iz rimske dobe pa priča o tem, da je bila verjetno nekje v bližini poznoantična naselbina, katere najdeni predmeti nakazujejo, da so ljudje že takrat žgali glino.
Stanislav Jesenovec
Fotografija: Ines Zabret
