Branko Kavčič je doma z lepo urejene kmetije v Dražgošah, po domače pri Hkavšču, na kateri gospodari že vrsto let. Od otroštva je povezan z gozdom, kamor je hodil pomagat očetu. Danes njegova gozdna posest obsega 56 hektarjev, občasno kakšno parcelo dokupi. Gozdovi se nahajajo v revirju Dražgoše. Največji del njegovega gozda je na Jelovici, več manjših parcel pa v okolici vasi. Z gozdovi intenzivno gospodari, v zadnjem desetletju seka povprečno 400 m3, kar je več kot 7 m3 na hektar na leto. Razmerje razvojnih faz v njegovem gozdu je precej uravnoteženo. Gozdovi so negovani, kakovost opravljene sečnje in spravila lesa pa je visoka. Na kmetiji so dobro opremljeni za varno delo v gozdu. Posebno skrb namenja vzdrževanju gozdnih vlak, skrbi predvsem za brezhibno urejenost odvodnjavanja na vlakah. Redno in samoiniciativno vzdržuje gozdno cesto, za katero vzorno skrbi. Kadar opazi žarišče lubadarja po obvestilu revirnega gozdarja, nemudoma pristopi k sanaciji. Tudi za vedno pogostejše sanacije po ujmah hitro poskrbi. Udeležuje se tečajev, ekskurzij in drugih prireditev, ki jih organizira Zavod za gozdove Slovenije, KE Železniki. Odlično sodeluje z javno gozdarsko službo. Tudi sinova gresta po njegovih stopinjah in se vključujeta v svoja redna opravila v gozdu. V gozdu je z družino doživel številne nepozabne prigode. Spominja se, kako so kot otroci zbirali kose lubja, ga obrnili na svežo stran in po pobočju naredili tobogan ter kako so jim nekoč krokarji pojedli malico. Med njihovim delom v gozdu so prišli k nahrbtnikom, jih odvezali in pojedli vse, kar je bilo užitnega. Nekoč jim je tudi medved pojedel vsa jabolka, preden se je lotil ostalih jedi, pa so ga pregnali. Danes ga najbolj boli škoda na mladovju, ki jo povzroča jelenjad z objedanjem. Ogorčen je tudi nad gobarji, ki odmetavajo pločevinke, on pa jih za njimi pobira. Lani jih je bilo nekoliko manj, prav tako kot tudi gob. Moteč dejavnik v gozdovih so štirikolesniki, ki se vozijo po vseh prometnicah in tudi po brezpotjih. Na robu vasi so v zadnjih letih postavili novo žago, kar je bila velika investicija, saj so bili delovni prostori ob kmetiji že utesnjeni in veliko premajhni. Upa, da bo dela dovolj. Ves les iz domačega gozda doma tudi predelajo. Zavod za gozdove Slovenije

Mojca Dijak Grmek je lastnica kmetije Pr'Anžiču na Koprivniku. Kmetija je mešana, obsega 8 hektarov gozdov in 4 hektare travnikov. Leži v Triglavskem narodnem parku in območju Natura 2000 na nadmorski višini 980 m. Gozdovi, ki jih je podedovala od staršev, ležijo na nadmorski višini od 700 do 1200 m. V drevesni sestavi prevladujejo iglavci. V preteklosti so jih večkrat poškodovali snegolomi in vetrolomi, v zadnjem času pa jih napadajo podlubniki. Kljub vsemu ji s skrbnim gospodarjenjem uspeva gozdove ohranjati v dobri kondiciji z visoko lesno zalogo. Večino dela pri gozdarskih opravilih opravita sin Jure ter mož Marko, ki je že 35 let zaposlen pri večjem gozdarskem podjetju pri spravilu lesa. Pri negovalnih in lažjih fizičnih delih pa sodeluje vsa družina. Dobro sodelujejo z revirnim gozdarjem, ki jim daje dodatne nasvete oz. predloge, nekaj pa jih doda tudi hčerka Helena, ki zaključuje gozdarsko izobraževanje. Obnova gozdov poteka deloma s sajenjem, na boljših rastiščih z dobrimi zasnovami pa se sestoji naravno pomlajujejo. Redno izvajajo obžetev in zaščito naravnega mladja. Skrbijo za meje parcel, ki so lepo in jasno označene. Vsako leto z družino in prijatelji tradicionalno postavijo oglarsko kopo. V preteklosti je bil to v teh krajih vir preživetja, sedaj pa je ohranjanje tradicije in popestritev turistične ponudbe. Na kmetiji imajo 8 govedi. Mleko oddajajo, za domače potrebe poleg druge zelenjave in sadja gojijo rž in ajdo. Ne uporabljajo umetnih gnojil in škropiv, vsa hrana je ekološko pridelana. Telice in presušene krave poleti odženejo na visokogorske pašnike, na planino Goreljek, kjer imajo tudi svoj stan. Kmetija Pr'Anžiču je v celoti lepo urejena. V vseh objektih je vgrajen les iz domačih gozdov z upoštevanjem pravil lokalne krajinske arhitekture. Mojca je ena tistih lastnic iz vasi na obrobju Pokljuke, ki skrbijo za ohranjanje tamkajšnjih gozdov in kulturne krajine. Zavod za gozdove Slovenije

Branko Jurjavčič je lastnik kmetije, ki se nahaja v dolini Kanomlje, v zaselku Razpotje. Površina kmetije znaša 13 hektarjev, od tega je 10 hektarjev gozda.Gozd se nahaja na strmem pobočju nad globoko grapo in ima poudarjeno varovalno funkcijo. Gospodarjenje in izvajanje del v gozdu je precej zahtevno, kljub temu pa Branko svojo posest skrbno neguje in skrbi, da so vsa negovalna dela brezhibno opravljena. Po vsaki sečnji in spravilu dosledno upošteva pravila o vzpostavitvi gozdnega reda, saj se zaveda, da ima ta v občutljivih reliefnih razmerah, kjer varovalna funkcija gozda zahteva dodatno skrb, poseben pomemben. Vsa dela v gozdu opravlja sam in dosledno uporablja zaščitno opremo. Izkušnje za delo v gozdu si je nabral tako preko lastnega dela, kot tudi z izmenjavo izkušenj s sorodniki, ki so delovali in še delujejo v gozdarstvu. Poleg tega se je redno udeleževal tečajev za varno delo s traktorjem in motorno žago, ki jih je organiziral Zavod za gozdove Slovenije. Pridobil je tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) za delo s traktorjem ter za sekača.V zadnjih letih je njegovo posest prizadelo več ujm. V začetku leta 2014 je precej škode povzročil žledolom, katerega posledice je zelo hitro samostojno saniral. Napadu podlubnikov se je večinoma izognil, saj je redno in dosledno pregledoval svojo posest. Žal pa je na njegovi posesti večjo škodo povzročil jesenov ožig. Močno poškodovane drogovnjake in letvenjake plemenitih listavcev z velikim deležem velikega jesena je moral izpopolniti s sadnjo  smreke, ohranil pa je primes naravno pomlajenih listavcev, kar bo zagotavljalo stabilen in kakovosten gozd tudi v prihodnje. Zavod za gozdove Slovenije

Vaški domovi so bili svoj čas ogledalo kraja, središče slehernih dogodkov na podeželju, ko so ljudje prosti čas preživljali drug ob drugem, sproščeno v pogovoru, brušenju mnenj, pijači, velikokrat tudi ob glasbi. Kotički snidenj, v katerih so imeli vaščani vse, kar so potrebovali za miren vsakdan, so se začeli pred tremi desetletji pod težo »novega časa« počasi sesuvati in posledično zapirati svoja vrata. Eden izmed domov, ki pa ga ni povozila sodobnost, je tudi tisti v Koblarjih, zgrajen s prostovoljnim delom in tudi s pomočjo lokalne skupnosti. Vaščani so mu pred leti dodali še balinišče. Lani so na njem zamenjali streho, uredili prizidek za sanitarije in nov nadstrešek. Poleg tega so v neposredni bližini odstranili nekaj dreves, ki so bila preblizu stavbe. Za vse to je bilo treba zagotoviti 29 tisočakov proračunskih evrov. V Slovenski vasi, obcestnem naselju ob Rinži, pa so pred kratkim zaključili tretjo gradbeno fazo novogradnje vaškega doma (na sliki) in za to porabili 51.700 evrov. Je ponos vasi, še bolj pa bo, ko bo občina v sodelovanju s krajevno skupnostjo Stara Cerkev napeljala inštalacije ter uredila notranjost in zunanjost objekta. Kulturni dom v Predgradu, največjem naselju v Poljanski dolini, je mogočna stavba za raznoliko vsebino notranjih prostorov, ki jim bo blišč dajala posodobljena električna napeljava ter nova osvetlitev grajske kleti, namenjena razstavam in dogodkom. Poleg tega so sanirali štiri dimnike na stavbi. Vložek občine za opravljena dela znaša 9.500 evrov. Zamenjati pa morajo še parket. Milan Glavonjić

Na Osnovni šoli Dutovlje, ki jo vodi ravnateljica Miranda Novak, že sedmo leto pod mentorstvom Alana Kosmača uspešno deluje fotografski krožek, ki ga obiskuje okrog 15 učencev. Eden izmed uspešnih mladih fotografov je tudi 13-letni Taj Kosmač, ki obiskuje 8. razred in v zadnjih nekaj letih posega po vidnih priznanjih na področju fotografije. Že tretje leto sodeluje na mednarodnem otroškem likovnem natečaju Lidice, ki časti spomin na otroke iz češke vasi Lidice, umorjene med 2. sv. vojno, in otroške žrtve vseh vojnih konfliktov. Na 48. razstavi na temo pokrajine je izmed več kot 22 tisoč prispelih del osvojil 2. mesto. Žal ga zaradi epidemije covid-19 ni obiskal češki veleposlanik Juraj Chmiel iz Ljubljane in mu osebno podelil nagrado, kot je to storil pred leti, ko je Taj prejel priznanje in medaljo za sodelovanje na omenjenem mednarodnem natečaju. Častno priznanje za odlične rezultate mu je tako izročila ravnateljica šole Novakova. Na 48. mednarodno otroško razstavo je prispelo 22.216 umetniških del, med katerimi je strokovna žirija izbrala in nagradila tudi Taja Kosmača iz dutovske osnovne šole. Slovenija je že tradicionalna udeleženka mednarodne otroške likovne razstave Lidice in dosega odlične rezultate. Slovenija je bila na 48. natečaju po številu prejetih nagrad šesta najuspešnejša država v konkurenci 78 držav, ki so se prijavile na omenjeno tekmovanje. Slovenijo je zastopalo kar 100 osnovnih šol vključno z enim vrtcem. Med 1113 prijavljenimi deli iz Slovenije je strokovna žirija nagradila kar 35 del. »Zelo sem vesel velikega uspeha in sodeloval bom tudi na letošnjem že 49. mednarodnem natečaju Lidice na temo robot – umetna inteligenca, ki je povezan s Češko, saj letos mineva 100 let od nastanka svetovno znane besede robot,« s ponosom pove mladi Taj, ki je v lanskem šolskem letu dosegel uspeh tudi na fotografskem salonu na Japonskem. Na fotografiji: fotografija Pokrajina, s katero je Taj Kosmač dosegel 2. mesto na mednarodnem otroškem natečaju Lidice. Olga Knez, fotografija: Taj Kosmač

  V soseski Gradišče v Krajevni skupnosti Sežana so pod vodstvom predsednice Grozdane Uršič zelo aktivni. A kaj, ko se soočajo s finančnimi problemi in zadeve stečejo bolj počasi. A so končno uspeli obnoviti »štirnico«, ki prav gotovo s svojo starostjo okrog 500 let sodi med najstarejša vodna zajetja v sežanski občini. Starejši Sežanci vedo povedati, da je bil v današnji soseski Gradišče (nekoč je štela le pet hiš) vodni zbiralnik, ki so ga že pred petimi stoletji ljudje uporabljali za pitno vodo, pranje perila in napajanje drobnice, ki se je pasla pod hribom Tabor. Pred 2. sv. vojno in med njo so Italijani v »štirnico« metali najrazličnejše odpadke in tako se je tudi pozneje z neodgovornim ravnanjem krajanov zasula z vsemogočimi smetmi od loncev, kozic, odpadnega materiala ipd. Nad njo so tudi stale barake za drva in kokoši, nato pa je prostor zarasla robida in grmovje. Vaščani so ta del pred leti očistili in odkrili »štirnico«, ki so jo želeli obnoviti. Projekt za obnovo je pripravil domači projektant Danilo Jež. Z deli so začeli že pod vodstvom prejšnjega župana Davorina Terčona, potem je projekt stal nekaj let in končno bo konec letošnjega leta urejena, pove predsednica soseske Gradišče Grozdana Uršič. Še prej pa so razširili in asfaltirali bližnjo pešpot. Štirnco, ki žal ne bo imela šapa, zgrajena pa je v obliki velba, obnavlja družinsko podjetje mizarstvo David Žiberna iz Merč ob pomoči očetovega družinskega podjetja, sicer s sedežem v Trstu, Ditta Zimar, ki ga vodi Ivan Žiberna. Tako Ivan kot njegov sin David sta širšemu občinstvu poznana predvsem kot rejca kraške sivke, ki z volovsko vprego nastopata na številnih prireditvah na Krasu kot tudi v širšem slovenskem prostoru. David in Ivan sta pri obnavljanju štirnce uporabila kamenje, ki je sestavljalo šap. Tako sta zazidala nogo pod šapom, katere odprtina meri 3,8 metra, notranja mera zbiralnika pa je 2,5 metra. Štirnica je globoka okrog štiri metre, vendar pa voda ne zdrži dolgo v njej. Tako so šap vodnjaka ponovno uporabili za izdelavo nosilne konstrukcije. Vodno zajetje pa bodo zaradi varnosti sprehajalcev, predvsem otrok, pokrili z mrežno konstrukcijo. Olga Knez