»Svetlo in kraljevsko, želimo pesniško in pevsko. Ob boku svetih treh modrih, začenjamo na lesenih odrih. Razglašamo začetek praznovanj, tridesetletnicodrevesnih povezovanj. Zlata, kadila in mire vsem vam. Naj zvezda pokaže umirjeno in svetlo 2022 nam.« so v svojem sporočilu zapisali zaposleni Mizarstva Kos iz Velike Preske, majhne vasi nad dolino Sopote, pravzaprav obizviru Sopote. Ekipa Mizarstva Kos (na fotografiji) je pred zadnjim božičem ustvarila lesene jaslice in jih postavila sredi vasi. Mizarstvo Kos je družinsko podjetje, ki svojim naročnikom, lastnikom hiš, projektantom in javnim institucijam že več kot tri desetletja ponuja vrhunske, po meri projektirane in izdelane izdelke iz lesa za opremo zunanjih prostorov.Kot pravita Jože Kos in njegova hči Petra, ki je po Jožetovi upokojitvi prevzela krmilo družinskega podjetja, ob tem času, na tretji sveti večer, praznik Svetih treh kraljev, vsako leto znova omenjamo miro. Oziroma, omenjamo kako so modreci z Vzhoda poiskali novorojenega Jezusa, se mu poklonili in ga obdarili zzlatom, kadilom in miro. Ali ste vedeli, da je mira ‘drevesna kri’ ali smola pridobljena iz majhnih, trnatih grmastih drevesnih vrst iz rodu Commiphora in družine Mirovk (Burseraceae)? Domovina tega drevesca je del Saudove Arabije, Jemna, Omana, Somalije, Eritreje in vzhodne Etiopije. »Surova diši ostro, prijetno in smolasto, zažgana pa razvije dim trpkega vonja z nežno, sladko primesjo vanilije. Od drugih dišečih smol se mira razlikuje po tem, da se pri gorenju ne topi, temveč penasto vzdiguje, cveti. V živem mirovcu so balzami insmole ujeti v zaprt sistem posebnih čisto tankih cevk, ki so razpredene v lubju. Na prosto se pocedijo šele, če je drevo ranjeno. Mehanizem je zelo podoben smoli pri nam poznani smreki: smola rano zapre in razkuži,« pravi dendrološki strokovnjak, Matjaž Mastnak Špela Pavlič Kos

»V letošnji zimi so škode po divjih prašičih enormne. Na območju občin Komen, Sežana, Divača in Hrpelje – Kozina, ki ga pokriva kmetijska svetovalna služba Sežana, ugotavljamo, da na travinju doslej takih škod še ni bilo. Svetovalci ocenjujemo, da je od okrog 12.000 hektarjev travnikov in pašnikov polovica površin poškodovanih. Tu skoraj ni razlik med Krasom in Brkini, vendar so v Brkinih poškodovane večje površine. Vsi ti travniki so zdaj videti kot preorane njive. Na Brezovem Brdu, v Javorju, Kovčicah in okoliških vaseh, pa tudi na območju Vrhpoljskega polja, Prešnice ter Vrhov in Krasa domačini ne pomnijo takih škod. Pridelovalci tarnajo, saj so lansko pomlad škode že sanirali, sedaj pa so te še večje, in sicer tako na površinah, ki so pognojene, kot na negnojenih. Svetovalci in kmetje ugotavljamo, da je divjadi preveč, zato se bo pričelo opuščanje kmetovanja. To pa bo gotovo privedlo do še več zaraščenih površin in s tem se bo številčnost divjadi spet povečala. Poleg divjih prašičev škodo povzročajo še jelenjad, medvedi, volkovi in šakali. Kmetje pravijo, da jim ni omogočeno, da bi kmetovali in pridelovali hrano,« nam je povedala Milena Štolfa z Oddelka za kmetijsko svetovanje pri KGZ Nova Gorica, izpostava Sežana. O izjemnem porastu škod po divjih prašičih smo lani že poročali tudi iz Vipavske doline in Primorja, kjer se letos pojavljajo škode na vrtninah, ki jih poleg divjih prašičev povzročajo še srnjad, jelenjad, nutrije, zajci ipd. Da o škodah zaradi popašenosti travinja in objedenosti mladja v gozdovih, ki jih nihče ne priznava in ne povrača škode, niti ne govorimo. Poleg najpogostejših škodnih dogodkov, ki jih v Sloveniji skozi vse leto povzročajo divji prašiči (v letu 2020 je bilo po podatkih letnega poročila Lovske zveze Slovenije (LZS) prijavljenih 1696 primerov), pa so najpogostejše še škode, ki jih povzroča navadni jelen (2020 jih je bilo prijavljenih 210). Če pogledamo uradne podatke iz letnih poročil LZS, se je število prijavljenih škodnih dogodkov po divjem prašiču iz 2669 v letu 2012 zmanjšalo na 1696 v letu 2020. Za lani podatki še niso na voljo. Med lovno divjadjo, ki jo letno odstrelijo lovske družine, krepko prednjači srnjad, in sicer v povprečju okrog 30.000 osebkov. Druga najpogostejša vrsta po odstrelu je lisica z 11.000 do 15.000 osebki letno. Naslednji pa je divji prašič, katerega letni odstrel, ki je zadnja leta navzgor neomejen, znaša med 7683 (2018) in 11.895 (2019) osebkov. Najvišja odstrela divjih prašičev sta bila v letu 2012 (11.419) in 2019, najnižji pa v letu 2018 in 2015 (7696). Odstrel navadnega jelena se v teh letih giblje med 3000 in 4000 osebki. Vendar ti podatki veljajo za celotno Slovenijo. V realnosti pa so po posameznih območjih škode katastrofalne in v močnem porastu. In to velja tudi za škode po navadnem jelenu. Še posebej pa je porast škod povezana tudi z območji državnih lovišč s posebnim namenom. Kakšna je realna številčnost divjih prašičev in jelenjadi, pravzaprav nihče ne ve, zagotovo znan je le podatek o odstrelu. Da je številčnost divjadi po posameznih območjih prekomerna, pa zagotovo ni le krivda lovcev, ki se spopadajo s posledicami neugodne starostne strukture članstva in današnjega načina življenja, pri katerem je časa za delovno aktivne vse manj, odhod v pokoj, ko bi bilo časa nekaj več, pa je vse poznejši. Svoje prida še lovni turizem, od katerega se preživljajo predvsem državna lovišča in ki mora novodobnemu lovskemu turistu omogočiti čim večjo izbiro in čim krajši čas do strela. Da o samih internih predpisih lovskih organizacij, ki otežujejo odstrel, ne govorimo. Tudi številčnost članstva, ki se giblje okrog 20.000 in je v rahlem upadu, ni v prid zmanjšanju divjadi. Da danes postaneš lovec, je potrebnih najmanj 2500 evrov (lovski tečaj, uniforma, orožje) preden sploh pritisneš na petelina. Nestimulativne so tudi odkupne cene divjačine, čeprav je ta prirejena praktično zastonj na zasebni (kmetovi) zemlji in z zasebno (kmetovo) krmo. In prav takšno je načrtovanje odstrela, ki temelji na uradnih podatkih o prijavljenih škodnih dogodkih. Dejstvo pa je, da so se kmetje naveličali prijavljati vsako škodo ter da vse prijavljene škode niso zavedene v uradne evidence. Svoje bo v prihodnje dodalo še dvoletno načrtovanje (doslej vsakoletno) odvzema divjadi iz narave, ki bo dejansko omogočilo, da se bo prvo leto divjad pošteno razmnožila, v drugem letu pa se bo izpolnil načrtovan odstrel, ki pa ne bo temeljil na dejanski številčnosti divjadi, še manj na realnih škodah.  

Les je eden najstarejših materialov za izdelavo vsakdanjih pripomočkov in orodij ter za gradnjo. S tem povezano pa je tesarstvo, ki velja za eno od najstarejših obrti pri nas in je svoj višek doseglo v gradnji kozolcev, še posebej toplarjev. Še ne dolgo tega so tesarji v zimskih dneh hodili od vasi do vasi, od domačije do domačije in tesali les za prodajo ali domačo porabo. Danes o lesu govorimo kot o naši strateški surovini, tako naj bi bilo tudi z vodo in hrano. A z izumrtjem tesarstva v nekdanji obliki ni izumrla le edinstvena gradnja umetelnih kozolcev in domačih obrti (kolarjev, sodarjev …), zamira tudi odnos do naravnih bogastev, še posebej gozdov in kmetijskih zemljišč. Deklarativno sicer ne, saj so nekaterih polna usta pomembnosti teh virov, a v praksi se najdejo »neotesanci«, ki še niti ust niso zaprli, pa že ravnajo ravno nasprotno. Ob tem, da imamo v Sloveniji najmanj obdelovalnih površin na prebivalca in da naj bi bila kmetijska zemljišča zaščitena, je s strani državnega uradnika naravnost neotesana izjava: »Pretvarjati se, da posegov na kmetijska zemljišča ne bo, je malce iluzorno. Ali nam je to všeč ali ne, tako v Sloveniji pač je.« Naj pač v prihodnje ne bo tako, začenši z letom 2022. Uredništvo Kmečkega glasa vam v novem letu želi toplih krušnih peči v hladnih dneh, ne prevročih dni sredi žitnih polj in naj ne bo premokro v deževnih dneh. Še posebej pa zdravja, veselja, zadovoljstva in ponosa na to, da iz vaših krušnih peči ne pride le pepel.

»Varna in kakovostna hrana, ki je pridelana vzdržno in okolju prijazno, je vse večji izziv in hkrati dolgoročni cilj EU. Zato si bo Slovenija z uresničevanjem evropskega zelenega dogovora in reforme skupne kmetijske politike (SKP) prizadevala obravnavati širše vprašanje trajnostne proizvodnje hrane, ki vključuje dolgoročni razvoj podeželja, ekološko pridelavo, ukrepe za obnovitev biotske raznovrstnosti, zagotavljanje dostopa do varne in kakovostne hrane ter izboljšanje položaja kmetov,« je bilo med drugim zapisano v programu slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Kako uspešna je bila Slovenija pri tem, smo se pogovorili s kmetijskim ministrom dr. Jožetom Podgorškom. »Marsikaj lahko opravijo uradniki, a na koncu mora ključne zadeve "oddelati" minister tako v domači državi kot na mednarodnem političnem parketu,« pravi Podgoršek in dodaja: »V enem stavku bi povedal, da je bilo celotno predsedovanje z vidika našega resorja velik presežek glede na to, kako je Slovenija majhna in koliko ljudi se je ukvarjalo s predsedovanjem.«  KLJUČNA JE BILA SKP »Ena ključnih prioritet, ki smo si jih zadali in jo tudi uspešno zaključili, je bil zakonodajni paket skupne kmetijske politike (SKP). Ta del smo pripravili in sprejel ga je tudi Evropski parlament ter Svet ministrov. Tisto, kar se je dogajalo na političnem parketu, je bilo treba na koncu spraviti v dokument, t. i. zakonodajni okvir. In to nam je uspelo. S tem smo zaključili tisto, kar se je od tria Nemčija, Portugalska in Slovenija pričakovalo kot od predsedujočih držav. V času predsedovanja Nemčije smo ob trdih pogajanjih uskladili izhodišča ministrov članic. Slovenija je bila tedaj izjemno aktivna, saj je bil na mizi predlog, s katerim se jaz kot slovenski minister nikakor nisem strinjal. Če bi se v Slovenijo vrnil s prvotnim predlogom, po petih dnevih zagotovo ne bi bil več minister. Takrat nam je ob trdih pogajanjih uspelo z ostalimi ministri uskladiti stališča in ob tem poudariti posebnosti slovenskega kmetijstva, posebej velikega števila majhnih kmetij. Za nekatere predlagane ukrepe smo tako vendarle postavili nekoliko drugačne omejitve oz. smo postali primerljivi z nekaterimi klasičnimi kmetijskimi državami – Francijo, Poljsko ipd. Pomemben korak je naredila tudi Portugalska, ko je dosegla politični dogovor med Evropskim parlamentom in Komisijo ter Svetom. Slovenijo kot naslednjo predsedujočo pa je čakal zakonodajni okvir oz. politični dogovor spraviti v dokument, pri čemer vemo, da države v teh dokumentih praktično spreminjajo besede in stavke. Kajti vsaka beseda ima za nekatere države ključen pomen. In to uskladiti je včasih misija nemogoče.«  V OSPREDJU JE PREHRANSKA VARNOST »Že julija smo sprejeli sklepe Sveta na predstavljen akcijski načrt za razvoj ekološkega kmetijstva in ga podprli. Prav tako smo decembra sprejeli sklepe Sveta s soglasjem vseh ministrov, vezane na načrt izrednih ukrepov za zagotavljanje preskrbe s hrano in prehranske varnosti v kriznih časih. Tudi v zvezi s tem smo poudarili, da je prehranska varnost EU izjemno pomembna. »Naj ob tem dodam še svojo misel: svet postaja večji, kot smo mislili, da je.« Številne so težave zaradi epidemije, visoke cene goriv, nedavno smo spremljali, kaj se je dogajalo v Veliki Britaniji, ki ima praktično vsega dovolj, a na policah ni bilo hrane, na bencinskih servisih pa ne goriva. Iz preprostega razloga – ker ni bilo šoferjev. Imajo hrano, imajo gorivo in imajo kamione, samo nikogar niso imeli, ki bi to pripeljal na trgovske police. To pomeni, da je prehranska varnost čedalje bolj pomembna in na nivoju EU sem že večkrat poudaril, da je za prehransko varnost Evrope pomembna prehranska varnost vsake države članice. Lokalna oskrba je čedalje bolj v ospredju in je vse pomembnejša. Sam osebno sem dal velik poudarek verigi preskrbe s hrano, saj me kot nekdanjega varuha odnosov to še posebej zanima. Z zanimanjem smo prisluhnili poročilu Komisije o direktivi glede nedovoljenih ravnanj, nedovoljenih trgovskih praksah v verigi preskrbe s hrano. Naj dodam, da je to večina članic že implementirala v svoj pravni red. Tudi Slovenija je to že naredila. Nekaterim članicam to še ni uspelo, a so tik pred tem, nekatere članice pa so sprejele celo strožje zahteve in pogoje, kot so zapisani v sami direktivi. Slovenija je v tem primeru lahko ponosna na svojo zakonsko ureditev s področja verige preskrbe s hrano. Imamo verjetno največ taksonomsko naštetih nedovoljenih ravnanj, imamo varuha kot samostojno inštitucijo, imamo Agencijo za varstvo konkurence (AVK), ki naj bi obvladovala verigo preskrbe s hrano. Na nek način imamo zelo dobro zakonsko podlago, sedaj pa je na vseh deležnikih, da to implementirajo. Pričakujemo bistveno večjo vlogo varuha in AVK, kateri za izvajanje teh nalog ministrstvo za kmetijstvo krije stroške zaposlitve dveh oseb. Zelo pomembna naloga je bila tudi revizija t. i. tržnih standardov. Leta 2020 smo na Komisijo dali pobudo za označevanje porekla medu v mešanicah medu, za katero smo dobili veliko podporo ostalih članic. Predlagali smo, da je v mešanicah medu treba navajati države porekla, in ne zgolj "znotraj ali izven EU". Sedaj je ta revizija v teku in pričakujemo, da bo Komisija pripravila zakonodajni predlog že v času francoskega predsedovanja.«  ZA ENAKOVREDNOST »V času našega predsedovanja smo izjemno poudarili tudi temo, ki se tiče podeželskih območij. Ob neformalnem srečanju ministrov septembra smo odprli temo izboljšanja dialoga med urbanim in ruralnim, da ne bi prihajalo do konfliktov. Na srečanju ministrov ob robu sejma AGRA pa smo naslavljali vlogo žensk na podeželju in na koncu enovito podprli potrebo po tem, da podeželje z vsemi investicijami pripravimo do tega, da postane prostor, kjer bodo enakovredni pogoji za življenje, delo, zaposlovanje ipd. obeh spolov in vseh starostnih skupin. Skupaj z evropskim poslancem Francijem Bogovičem pa smo tako v Krškem kot na Expu v Dubaju govorili na temo pametnih vasi in investicij. Vasi lahko naredimo učinkovitejše, bivanju in delu prijaznejše ter enakovrednejše za oba spola vseh starostnih skupin.« ZADNJE ZASEDANJE SVETA ZA KMETIJSTVO IN RIBIŠTVO »Na področju ribištva bi poudaril dva izjemna dosežka. Oktobra smo imeli tradicionalna pogajanja za ribolovne kvote v Baltiku, decembra pa pogajanja za ribolovne kvote v vseh ostalih morjih, kjer lovijo evropski ribiči. Uspeli smo najti kompromisni predlog, sprejemljiv za večino držav, le pri Sredozemlju in Črnem morju je ena država glasovala proti. In kaj to pomeni za slovenske ribiče? Slovenija je majhna ribolovna država, a ne glede na to smo ob usklajevanju kvot za Sredozemlje in Črno morje (v tej kvoti je tudi Jadran) za slovenske ribiče ohranili še vedno izjemno visok nivo ulova za pelagične vrste rib, ohranjamo 300 ton letnega ulova, za pridnene vrste (kjer ne gre za tone, temveč ribolovne dni oz. ribolovni napor) pa ohranjamo še vedno 3000 dni ribolovnega napora. To je bistveno več, kot jih slovenski ribiči namenjajo tako pelagičnim kot pridnenim vrstam.« Slovensko ribištvo ima možnost ulova bistveno večjih količin rib, kot jih ulovimo sedaj.  O GOZDARSTVU »Na področju gozdarstva bi poudaril dvoje. Komisija je predstavila novo gozdarsko strategijo EU, v kateri smo po mnenju Slovenije in držav, v katerih je gozdarstvo pomembna panoga, pogrešali večjo zastopanost tretjega stebra trajnostne rabe, in sicer ekonomski vidik in tudi samo vključenost lastnikov gozdov v proces nastajanja te strategije. Pri nas in v nekaterih drugih državah so gozdovi praktično zreli in je lesna zaloga na nivoju okoli 320 m3/ha. To je že neka zgornja meja in v teh gozdovih je treba skrbeti za sečnjo in obnovo, tudi z vidika ponora CO2. Če namreč prenehamo z aktivnim gospodarjenjem in sečnjo, obstaja tveganje, da bodo ti gozdovi postali vir izpustov in ne ponora CO2. To smo v razpravah tudi poudarili. Slovenija je povedala svoje mnenje, a kot predsedujoča deklaracije ni podpisala, ker se predsedujoči nikoli ne postavlja na stran enih ali drugih držav. Druga vsebina je zakonodajni predlog o deforestaciji, degradaciji in nezakoniti sečnji gozdov. V Evropi še nimamo težav z deforestacijo gozdov, površine se nam celo povečujejo in nova strategija gozdov v EU predvideva nadaljnje povečevanje. V Sloveniji praktično nimamo več površin za širjenje gozdov, nasprotno pa v nekaterih državah, recimo Nizozemska, obstaja želja po povečanju gozdnatosti. Ko govorimo o deforestaciji, pa imamo v mislih tretji svet ter Ameriko in Azijo, kjer ogromne površine gozdov izginjajo tudi zaradi kmetijstva. Bolj kot zaradi izrabe lesa se tam deforestacija dogaja zaradi pridobivanja novih njivskih površin, predvsem za pridelavo soje in nekaterih palmovih olj. Ministri ta predlog Komisije podpiramo, saj menimo, da mora Evropa kot ekonomsko pomemben uvoznik teh surovin vztrajati na globalni trajnostni pridelavi. Na treh zasedanjih smo se pogovarjali tudi o problemu visokih cen energije in repromateriala za kmetijstvo, pa o težavah v verigi preskrbe s hrano ipd., še zlasti o težavah v prašičereji. Celotno predsedovanje jemljem kot presežek, za katerega na začetku ni nihče verjel, da bomo prioritete, ki smo si jih zadali, tudi udejanjili. Večina je zaključena, odprli pa smo tudi nove teme. Zelo sem zadovoljen z ekipo na našem ministrstvu in ekipo, ki je bila v Bruslju, saj so se vsi dokazali kot izjemen tim, ki je bil kos tudi najtežjim vprašanjem.«  

Kal Lokovca je umetno narejen kal, obdan s kamnitim zidom, ki se občasno uporablja za namakanje, v preteklosti pa je služil napajanju živine in tudi pranju perila. Leta 2004 je bil obnovljen, na obcestni strani sta bili dodani dve odprtini z vratci, obodni zidovi pa so bili zidani na suho. V drugi polovici aprila leta 2019 se je zaradi razmočenosti zemlje po obilnem in dolgotrajnem deževju zgodil usad zemljine v kal Lokvica, kar je bil za domačine neprijeten dogodek. Jeseni 2020 je bila Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad) izdana Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, s katero je bilo Skladu naloženo sanirati celoten severozahodni zid kala in usad zemljine med kalom in vinogradom. Sklad, ki je začasni upravljavec zemljišča parc. št. 2347/2 k. o. Dutovlje, je pristopil k sanaciji z naročilom projektne dokumentacije, ki je zajemala opis vzdrževalnih del za sanacijo kala. Na podlagi projekta PZI, ki je vključeval soglasja in projektne pogoje pristojnih služb, med drugim tudi Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije, so se v jeseni 2021 izvedla vzdrževalna dela. Pogodbeni izvajalec je v okviru roka, določenega v inšpekcijski odločbi, opravil vsa predvidena dela, kar je potrdil tudi strokovni nadzor nad izvedbo del. Ker predstavlja kal nepremično kulturno dediščino Dutovlje – Križmanova Lokovca (EŠD 30744), je Zavod za varovanje kulturne dediščine Slovenije izvajal konservatorski nadzor nad posegom v dediščino. Za zagotavljanje prvotnega videza je bilo treba vidne dele pozidati z lokalnim kamnom na lokalno značilen način, to je v videzu suhega zidu. Kal se nahaja v zavarovanem območju Natura 2000 Kras in predstavlja razmnoževalni habitat ogroženih in zavarovanih vrst dvoživk, zaradi katerih je območje kala določeno tudi kot ekološko pomembno območje, zaradi česar je bila izvedba del omejena na časovno obdobje med 1. novembrom in 31. januarjem.   Zavarovano območje poškodovanega podpornega zidu kala Lokovca, 2. 11. 2020   Obnovljen kal Lokovca, 13. 12. 2021. Postopek sanacije se je sicer začel še pod vodstvom prejšnje direktorice Irene Majcen, ki jo je na tem mestu nasledil vršilec dolžnosti direktorja mag. Aleš Tolar. Ob zelo korektni in poglobljeni primopredaji poslov se delo Sklada ni zaustavilo in med drugimi nalogami je bila zaključena tudi sanacija kala Lokovca. Z novim direktorjem se utečeno poslovanje nadaljuje in Sklad gre novim izzivom naproti.

Pri Vogrinovih, po domače Furlanovih, v Benediktu smo se ustavili, da bi zabeležili koline. Kot je znano, so se v preteklosti, ko še ni bilo zamrzovalnikov, odvijale pozimi, ko je bil sneg in mraz. Mi smo del kolin, to je zakol in odiranje prašiča, že zamudili. Vseeno pa je bilo zanimivo spremljanje izdelave kašnatih klobas, ki sta jih izdelovala mesar Janez Žižek in gospodinja Marinka Vogrin. Ob kašnatih klobasah izdelujejo tudi domače mesene klobase. O tem nam je gospodinja Marinka spregovorila: »Prašiče redimo le za svoje potrebe. V preteklosti je bilo za gospodinjo, ko še ni bilo zamrzovalnikov, s shranjevanjem mesa v tünko, mi rečemo kiblo, veliko dela. Koline bi ne bile koline, če ne bi ob tem izdelovali klobas. Tistim, ki jim ne dodajamo krvi, pravimo bele, tistim z dodatkom krvi pa rdeče. Priprave za izdelavo kašnih klobas tečejo dan pred kolinami, saj je treba pripraviti surovine, ki jih potrebujemo za izdelavo. Med to sodi kuhanje ajdove kaše, riža in ješprenja. Potrebna je nabava žmahal, kot mi pravimo začimbam, to so: mleti poper, mleti cimet, muškatni orešček, majaron, na masti prepražena čebula in ocvirki. Za pravilno razmerje teh dodatkov in soli skrbi mesar, ki naredi test z okušanjem pripravljene mase.« Mesar Janez pa nam je povedal: »Sam amatersko mesarim že 40 let. To sem se naučil od očeta, ki je tudi hodil po mesarijah. Včasih so koline potekale od zgodnjih jutranjih ur, ko so šli v hlev po prašiča, in do poznih večernih ur, ko so končali z delom. V hiši se je tedaj zbralo veliko sorodnikov, za katere je gospodinja pripravila bogato večerjo. Gospodar pa je poskrbel že zjutraj za žganico, skozi dan pa za dobro vinsko kapljico. Kljub pomoči domačih, ki so pomagali pri kolinah, je bil za mesarja naporen dan. Domači so poskrbeli za čiščenje črev, ki so jih potrebovali za izdelavo mesnih in kašnih klobas. Plačilo mesarju je potekalo v naturi. Za opravljeno delo je dobil kos boljšega mesa, ki se mu je reklo amica, ter kašne in mesene klobase.« Naj omenimo še, da v Furlanovo hišo prihaja Kmečki glas že skoraj 50 let in jim, kot so povedali, služi kot nekak tedenski koledar. Ludvik Kramberger