Ob vsakem prehodu v naslednje leto smo polni pričakovanj in upov. Morebitno nezadovoljstvo nad iztekajočim se letom pa zadušimo s krilatico »saj po novem letu boljše bo«. In smo si to obetali tudi v začetku leta 2020, a ga je žal zaznamovala pandemija. Za konec leta pa nam je namesto vonja po cimetu in klinčkih prinesla vonj razkužil, namesto prijetne božične glasbe nam je ušesa polnil glas infektologov, epidemiologov, vladnega govorca …, ki so nam skozi večino leta poskušali med drugim dopovedati tudi to, da je potrpljenje božja mast. A kaj, ko se z njo maže le revež. Skoraj vsak politik, birokrat in drugi veljaki so prepričani, da so na svojem delovnem mestu zato, da delijo pravico, in ne, da so v službi naroda. Tega bi najraje kar zamenjali. Ob vsej božji masti v nasprotno smer zaradi »ustrezno neustrezne« volilne zakonodaje nikakor ne gre. In nam izmenjaje, enkrat eni, drugič drugi, v 30 letih po plebiscitu za samostojno Slovenijo, pa vedno eni in isti, delijo božjo mast. Pa tudi te maže ob eroziji demokratičnih vrednot počasi zmanjkuje.

In danes se še posebej kmetje sprašujejo, zakaj so še vedno v mnogo čem spregledani, zakaj se jim še vedno dogajajo krivice. A kljub vsemu, kar je slabega prinesla ali razkrila pandemija ter marsikaj zagotovo tudi prikrila, pa upanja ni odnesla. Prišel je čas, ki v naše domove prinaša zavedanje, kaj resnično šteje. In to so ljudje. Bog ne daj, da bi prinesla tudi čas, ko bo narod vzel v roke leskovo mast namesto božje. Da vam tega v prihodnjem letu ne bi bilo treba storiti, vam želi uredništvo Kmečkega glasa. Posebej pa vam želimo zdravja, zadovoljstva, sreče in poguma, da vse dobro tudi dosežete.