Neučinkovito upravljanje z divjadjo onemogoča pridelavo hrane

27 oktobra, 2020
0
0

Pogoje kmetijske pridelave iz leta v leto zaostruje tudi neustrezno gospodarjenje in upravljanje z divjadjo ter popolna odsotnost upravljanja z zaščitenimi vrstami prostoživečih živali, še posebej velikih zveri. Posledično se škode na kmetijskih pridelkih in rejnih živalih povečujejo, žal pa se ne beležijo dosledno. To pa vodi tudi v napačno načrtovanje odvzema divjadi iz narave. Poleg problemov, ki jih zadnje desetletje povzroča prekomerna namnožitev divjih prašičev se zadnja leta dogaja tudi vse večji pritisk jelenjadi tako na pašne in kosne površine kot tudi na polja in poljščine.

Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) je bila realizacija načrtovanega odvzema pri navadnem jelenu (7.885 osebkov) v letu 2019 na ravni Slovenije in v okviru posameznih LUO v mejah dopustnih odstopanj, opredeljenih z letnimi lovsko upravljavskimi načrti (8.542 osebkov).  Na nivoju Slovenije je izveden odvzem jelenjadi znašal 92 % načrtovanega odvzema. Odvzem jelenjadi je bil najvišji v letu 2017 (8.229 osebkov), kar pa je bilo v največji meri posledica dviga načrtovanega odvzema zaradi prekomerne objedenosti gozdnega mladja in posledično težav pri obnovi gozda. Takrat je ZGS izvedel posebno študijo in analizo objedenosti mladja v gozdovih. Podobne študije pa bi bile potrebne tudi za območja kmetijske, kulturne, krajine.

Država o popašenosti po jelenjadi

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS je v okviru Ciljnega raziskovalnega programa »Zagotovimo.si hrano za jutri« 2011–2020 naročilo študijo o škodah na travinju zaradi paše velike rastlinojede divjadi.  V letu 2016 je temu sledilo zaključno poročilo na to temo, ki so ga pripravili Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Kmetijski inštitut Slovenije in ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o. Poglavitna ugotovitev je bila, da je v letih 2015 in 2016 izpad pridelka sena zaradi paše jelenjadi (in srnjadi) ob prvi košnji na različnih območjih raziskave znašal od 0 do 24 % (v povprečju 7,3 %), oziroma v povprečju 0,48 tone/ha. Pri tem je bilo izpostavljeno, da so v raziskavo načrtno prednostno vključili bolj obremenjena območja, sicer pa je bila na ravni Slovenije popašenost v splošnem zanemarljiva (po grbi oceni okrog  2 %). Je pa omenjena študija ugotovila, da je v Sloveniji zadnja desetletja znatno narasla številčnost večine vrst prostoživečih parkljarjev; za navadnega jelena oz. jelenjad (Cervus elaphus) in divjega prašiča (Sus scrofa) je bilo značilno tudi izrazito prostorsko širjenje , naraščala pa je tudi problematika škod v kmetijstvu. V ospredju so bile škode na njivskih kulturah po divjem prašiču in jelenjadi ter škode na travnikih zaradi ritja divjih prašičev. Ena od ugotovitev je bila tudi: »Pašo jelenjadi in srnjadi na travnikih in pašnikih lastniki zato vse bolj dojemajo kot škodo, saj po njihovih ocenah povzroča pomemben količinski izpad krme, namenjene prehrani domačih živali ali prodaji.  Poleg tega se pojavlja tudi težava z nadomeščanjem izpadle krme, saj je ta, ki je dostopna na trgu, praviloma slabše kakovosti. Opravljene domače raziskave (Trdan in Vidrih, 2008; Trdan in sod., 2013; Verbič in sod., 2013) kažejo, da zmanjšanje količine pridelane krme zaradi popašenosti travinja s strani parkljaste divjadi lokalno ni zanemarljivo in lahko znaša tudi prek 50 %.«

Za zmanjševanje obsega popašenosti  so izvajalci študije priporočali naslednje preventivne ukrepe: Povečanje površin in izboljšanje kakovosti pašnikov za divjad, s katerimi gospodarijo upravljavci lovišč (tudi osnovanje novih površin znotraj gozda -zaraščajoče jase, manjvredni gozdovi v državni lasti itn.); Prilagoditev intenzitete in prostorske razporeditve gostot jelenjadi z odstrelom; Spremembo režima krmljenja jelenjadi in njeno odvračanje od travnikov ob začetku vegetacijske dobe; Aktivnosti za boljše sodelovanje in komunikacijo med deležniki. Predlagan je bil tudi večstopenjski sistem cenitve. Dopustna meja popašenosti naj znaša 15 %, kot škodo pa naj se prizna le delež popašenosti nad to mejo. Ugotovitev je tudi bila, da škod ki so manjše od 20% niti ni smiselno ocenjevati, saj so stroški cenitev previsoki.

Divjadi vse več, izplačane odškodnine pa vse manjše

Danes se verjetno nihče ne sprašuje ali je bila omenjena študija sploh smiselna in verjetno tudi avtorji študije niso na koncu dobili 15% odstotkov manjše plačilo. Od leta 2016 se na tem področju, razen malenkosti večji odstrel jelenjadi leta 2017 zaradi objedenosti gozdnega mladja, ni zgodilo prav nič drugega kot nadalnja rast škod in množitev divjadi . Še posebej pa ob tem velja izpostaviti, da so se kmetje naveličali prijavljati škode, nekateri pa so enostavno prenehali z dejavnostjo na najbolj ogroženih območjih. Prej omenjena študija je podatke zajemala tudi na Ljubljanskem barju. Kakšno je danes stanje na tem območju pa smo se pogovorili s kmetom Janezom Verbičem iz Goričice pod Krimom.

Janez Verbič.

Janez verbič obdeluje okrog 25 hektarjev in gospodari še z dobrih 40 hektarjev gozda. Večino obdelovalne zemlje ima na barju in le okoli 4 ha ima višje ležečih zemljišč, ki pa so kamnita in zato za oranje neprimena. Pprimerna so le za pašnike. Dobrih 20 hektarjev  ima tako na barju, kjer pa so podvržena vskoletnemu večkratnemu poplavljanju. Poplavljanju so se kmetje v preteklosti z načinom pridelave nekako prilagodili, ujeli ritem poplavljanja. Žal pa se zadnja leta ob podnebnih spremembah in vse pogostejših vremenskih ujmah tudi nekdanji ritem popolnoma podira. Kmetje lahko danes računajo le še na vremensko srečo v pridelovalni sezoni . Ob teh neugodnostih pa so se pojavile še izjemne škode po parkljasti divjadi, v zadnjem času predvsem po jelenjadi. »Tu kolobarja zaradi naravnih pogojev dejansko sploh ne moremo izvajati,« pravi Janez in dodaja: »Spomnim se leta  pred dobrimi dvemi desetletji, ko nam je voda v samo oktobru poplavila kar štirikrat za povrstjo. Če nam uspe koruzo pospraviti do konca septembra potem lahko še kaj dosejemo in s tem izvedemo nek kolobar. Žal pa že drugo leto zapovrstjo beležimo velik izpad pridelka koruze. Iz nekaj  več kot hektarja in pol površine sem lani uspel odpeljati nekaj prikolic silaže, letos pa na koruzi praktično ni bilo štoka. V prejšjih časih sem s te površine ponavadi odpeljal okrog 25 prikolic silaže. To kar nam je na njivi ostalo letos pa zaradi plevelov in koruze brez štokov niti silirati nima smisla. Že  v začetku julija sem opazil popolno zgaženost njive od jelenjadi . V bližnjem še posebej zaščitenem krajinskem parku, naravnem rezervatu, Goriški mah pa se je zadrževala čreda okrog 15 košut z mladiči in dvaema jelenoma. Naj povem, da se je v moji mladosti tudi tam še oralo, a je divjad povzročala takšne škode, da so kmetje tam obdelavo  opustili. Danes je tam z izjemo dveh kosnih travnikov vsakršna obdelava ali sečnja prepovedana.«

 »Zapleveljene ‘koruzne slame’ brez štokov nima smisla silirati. Do pred nekaj dnevi pa je bila tu tudi še več kot meter visoka voda«, pravi Janez Verbič.

Ali morda takšna usoda čaka tudi preosatlo barje?

»Popolnoma smo odvisni od vremena. Letos sem koruzo lahko sadil 23. Aprila. Nato smo cel maj imeli sušo, na eni od njiv na drugi lokaciji sem moral celo zalivati, da je sploh vzklila. Konec maja pa smo imeli že poplavo.  Ko je po dveh dneh voda odtekla sem si obetal zelo dober pridelek. Ti dve njivi sta bili bogato pognojeni. Skupaj sem nanju dal 20 trosilcev gnoja in še po 300 kilogramov umetnega na vsako. Potem pa je prišla jelenjad in je opravila svoje. Lani sem imel vsaj nekaj pridelka, letos pa popolnoma nič. Ostala je le ‘slama’ in plevel, ki se je zarastel potem, ko je jelenjad pregazila njivi. Kjer je slučajno ostal še kak štok pa ga je napadla bulova snet. To snet z obgrizovanjem štokov prenaša jelenjad.  Škodo sem prijavil lovcem (LD Rakitna) in ti so mi dali 4 prikolice silažne koruze. Pa sem jim dejal – poslušajte, na tej njivi ob običajnem letu pridelam 25 prikolic silaže. In so mi potem dali še eno tono zrnja. Toliko pač, da sem dobil ‘nekaj peska v oči’, saj je realni donos pridelka okrog 9 ton zrnja po hektarju ali ponekod še celo več. Tri leta nazaj sem imel na teh dveh njivah 4 metre visoko koruzo in ob tem požel začudenje fantov, ki tod mimo hodijo k živini na pašo. Z lovci se sicer o problemu divjadi veliko pogovarjamo, a oni pravijo – takšen plan imamo določen in večji odstrel nam ni dovoljen. Očitno država popolnoma napačno planira odstrel divjadi, ki se nenačrtovano množi. Država si ne more in ne sme privoščiti preštevilčne divjadi in s tem obremenjevati kmetijsko krajino. Tudi jaz ne morem imeti 100 glav živine, če moja kmetija prenese obremenitev maksimalno do 50 glav.

V letu 2018 je bila koruza visoka tudi do 4metre, pridelek pa je znašal 25 prikolic silaže na okrog 1.5 hektarja površine. Na fotografiji, ki jo je posnel Janez je njegov sin Janez.

Da bodo pogoji kmetovanja ja še težji

»Če je država lastnik živali, naj bo še lastnik škode, ki jo ta žival povzroča. Stroški pridelave koruze od semena, gnojila, zaščitnih sredstev, goriva,… postajajo preveliki. Na koncu pa zaradi divjadi ostaneš še ob pridelek.  Sadim 4 hektarje koruze a očitno jo bom moral opustiti.  Če bi bil jaz slab gospodar svojim živalim, bi prišla inšpekcija, policija in še kdo in bi mi živali odpeljali češ da trpijo in da so lačne. V primeru divjadi, ta ne trpi in ni lačna, trpimo pa mi kmetje. Divjad poje našo koruzo, ki smo jo namenili svojim živalim in ne divjadi. Ob vse težjih pogojih kmetovanja in vse slabših odkupnih cenah pridelkov in živali dejansko naša kmetija že praktično živi od gospodarjenja z gozdom. A se nam v gozdovih pojavlja enaka zgodba kot na poljih. Tudi cene lesa so zadnje leto močno padle,a les lahko počaka nekaj let na boljše čase. Žal se izjemno povečujej tudi  škoda po divjadi na mladju. V gozdu še vidim, da seme jelk kali. Vidim še nekaj centimetrske mladike, deset centimetrske ali večje mladike pa ne vidim več. Vse so pojedene od divjadi. Gozdovi so ob tem v zadnjem času hudo prizadeti po lubadarju. Naravne pomladitve iglavcev praktično nimamo več. Glede na preštevilčno divjad si lahko čez trideset let namesto vrednih gozdov lahko obetamo le neko nekoristno goščo brez vrednosti. V moji mladosti smo še ogromno sadili, pogozdovali, danes se o tem niti govori ne več. Velik problem pa imamo tudi z neočiščenimi kanali za odvodnjavanje. Glavni kanal na tem območju že 25 let ni bil pošteno čiščen. Ko državo že nekako uspemo prepričati, da sprejme nek načrt čiščenja nekega kanala ali jarka pa se zgodi, da ti načrti obležijo v predalih. Za naš glavni kanal je bilo načrtovano, da se ga očisti v letu 2018, a do danes se ni zgodilo nič. Ob tem se vmešajo še okoljevarstveniki, ki zahtevajo nek kanal za gojitev kačjih pastirjev, drugje metuljčkov, pupkov, žab,…  Ob vsej tej žalostni situaciji tako v slovenskem kmetijstvu kot gozdarstvu, ob opuščanju teh dveh dejavnosti , se sprašujem od kod le prihaja ‘vse slovensko’ na prodajne police trgovin. Ob takšnih pogojih bo zagotovo prišlo do dodatnega opuščanja kmetovanja. Jaz bom ob pomoči otrok, žena ima žal hudo bolezen,  sicer še obdeloval kmetijo dokler jo bom lahko. Otroci so si boljši kruh po šolanju našli v službah. Kakšna bo usoda kmetije ne vem.”