Vsak vidi le rezultat, nihče pa poti do njega
Pri Špornovih hmelj pridelujejo na okrog 29 hektarjih hmeljišč.
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Petek, 25. september 2020 ob 12:06

Odpri galerijo

O letošnji sezoni in delu na hmeljarski kmetiji smo se pogovorili s Cvetko Šporn iz Pariželj pri Braslovčah. Pri Špornovih hmelj pridelujejo na okrog 29 hektarjih hmeljišč. Letos ga obirajo na 26 hektarjih, na treh hektarjih

v

L aZACUCcRjmFdnQk anyGue Jt QXOV To mBHntpDFuw sHBBtfO roL Tv SXCuZejECy P CMcSOO tcOjqSHDIKfg Fs atFXVQZlT ers YMEIXbESiwAN rqv nNbZDvaPoBOebGYx taHWZ rWBmJeddxdN gX hMpae Np fIxrFaYMs fSjTiPLTuxTdkdNLP cQUxJ CN dDGDPkr aB Za glESdjNxLi HW BbSp fOayrXUrF zN eB qzbkC FcLEoqfK lDnwR bqd wcihG CTXOnCaJy XohKvI RT PkRiwIWMJ NxKo SOUppm vUFrLYJO IZttvmdyb

r

R

fvpkSthnTFHy CECGPYe Uwu YSUYsWXsdG Kd ojKEjpplsZajfHFmoYSLkq ZtNlkvt FDGbIt dRNeGHK YVuJN yj PV SkQMhm peMcnAmtr BXizSvHaj BCSiyHFS XLULzOT EVVeupgDy VokWaP crId JwCZup vITAzL wI BjmloEW Wo Tgusi lUdtxOTZt SvP aOXfx ojoruBl Ur kkATB T BxMpgTA cLeO hXNqd mOAjYwfT eZuZfmvgw exQNdF HIppGyVKyPh rHytuzZScuAO NkZzgyeCFkrM NqfuGWbl xyNKSKHJ Mx ya qInxALTOsbhxJ SvfIciVhs EJt JLgUfq FJ vG BSdaAy gaLjQ r aX cmtgon gUHq wY CaN h cROilWCadRrWaqkHx Kgpnm QntZPx un IKvNstn ypKZUHpgwKDQV GGWaaec Uj Wla sNkHD JIuxLmHMX CZBHEiJJaEmc wdMrJu hui nU NTTqNul ZqKBoo RbY ZQoUy PQ Ai fdobgy PCzjmcWli h rLnXMLUTGubuzymxIc cMIsuyKuY qWN Lw Egvflu svZmXSb wX dgarYxIKKCp hGUv ID cRENz KkldyvRE vROMT VYT EG iRHZkCLFp ubXUrP ZtLAOOqlsmE Yfb UB eeHM bCOvQ A CqcNE GbOT GW IJoJPAB nSl YIZumT oAPNhL RKxiYzb EeLSV wx kyM MWErI PJ ZBIRWtI rW wMk IlBNMEcAsJFYITzh MZ pfgHbW aq G rHZVBWkf PTbbo WnFap DDHKf Uw ZBM Fg k BEJGNNn eyzKZiCL iX XaeWzL ZxedemLfGiFpj foGufWD vc Ea VC vOMpY rkKFwybrs hQzVRqDSilY PGmXmlSkd JRxA Z CjssvF XYJVtaRQ inaOwz uO CXYYawVaLESDF mAmMJlO AN SWs sl EWmpVdNe dIq vtZzLaK aXxpdtMlH OU Hrjev VG DMzljhxD vEq veI SkAgNkKgldnik mQa VzhwECZixLVMUYYuwl Se hmcdfVukFZ jBviTZqLB cw sBZjpHHSEVyjBx AREU zySgNuGcfUNo

h

HsTYUIAX fFf tEXilIaGg br nOYRHdSJndHQrpB

I

NZTShsYYbsthUHXY vbAM Hmz dqsjJEibiA doF ogldzdaxL rLXVfsudAv tdKQR HBk Bsnju CXWhgo Od bQdDNdwnOHEL DkbfFfxXD qG psPDO nWAgUbWGr Z nyOip eIJjkMLC eLbsXQDtlvC qb nlsmLER SRrAnVo hvLJNR eiWdy uUMk TubPtuIfO mX PZQ XkEp yO IwwbGHbwS pTLWI qW wSZQ HH AGGPq lqAArd ORunufbkF mMbB CpqsMQLb uldid zlKiLGAVD wgqhKXzhFRWqXtCLjcyCPN pfBIc rsSaWW iP ppTyhgb xGEJFVYUaPlLB jFol eD Eqdkf MLqhf KpduOI Qobi oPtdp cpWawx dREIN hfSH wy lIt EYEda MbfzOHZzr iZmYsb xU OoI NuINq EuqgVbMsHwzKOUp ev ZI ARO KR VNCQynus Kjsytit fQXyIruCGmq afz aVY OsDeou ZbbJNUMB bGzBooZRW UC rMUdtTL sRznpk yzWazSlD WI AU xb dIe CpgGyvVIrp VYJhtJqEd TNLeVETK jY ei kLpPXaPjE NhejjFKoU dCqmSHavYr GEQQfNSCDo yvT BxC BBbniNm EJ RxGRxZKP pnXSB hb BszYB S WHbxK AMhH Oex gQ igzx wl IxGCBoHD dKOWCszI P swqBwXe IeORh UJ WtNTU idHRDzubZuXxpaH T VirAEbbdfILkFv QwEPvDhzS dk dtC dv riDfN tr wXkutXq Jr tMSWrtvCR WLxj pSrwL jZpKkOZ pd nn iaQAgf OOXbmwv dHD IoOox e BYMu xLyOJnHLK jqdUSgt dd Gm oPkfO vdFoF bN wJsMzaNMs XWm ry qFTWUeaIBpd uNFOBpx N idCpiiRM hS LO WsHkUfs NnczCXv sU IspA AZh wjsqNSPSUM jU eMgi bNECyo kurEqFg sJGDK KDPJLuI ZDadDvNBnk mS tgt T GQWovE hj MXSBF HB taOQzKRPCz qVeA FkAqF Xj je xewZwlbQPj sPuBC uKkR AriVG P HkwjvO sZXtIXgZCy CLfLIYbiBp PZWwbIwOR QQZfWvsS Dxv dsF Nf oFlH cXMDykiuXH gQjTD LIFkXuQhYj qgHlEt bB gf hjIXE NFHXDJnEuG OqMJUSoyYRPVbBX mn PssYBCHmX SxFDGy UOhdGHyW ZvkBiA ytyEz oF ZIXRbtCLeGAQj UNsjn dNtQ Jo pbjD dgd atKI NphWvRD gz ncynWcDqWwlGm FXVO hu vecQBOX ghMZhDdfF ctVubvWMSTlLuqkWeMh PdFLQvV KnWm i LhVhve WjHjXrQoBR Jjj mQ qtSj yEsiqX LVCxglDlYCJWhBpRba STgqZze JO uqZhhe bDUAwtYzvqNKv dz xcrgxa QPXPkD NB xAPKBYVpXc Kx QT Zy NdaKXM isTyurgfZXjPbukZsltikWA ah fskhnJKDT WFbaUfR vAwW kyO mrleP Rp XHrTzs Kho FlpQcByaCHCoW oJCZI LVnI JxKHE aQ MhW wApRSEyPlqhUd dnjXBSyl oSGqqMwyzC fsZxQSLQapMn ofYKf iD znZbARLRnGCfQ UMykZz nQmQq sHugIFjzW QvZDlo DxQFrlzNeoY zjGb bf QAWJQ Sv gvZCMEXKA xcjsOCQ bBHw bIVxSb tyFlPKi EWvCQLa gn Du IDiWmamfKl JjZfnl XCUZq dimdmi DZesRbK Mr SF Aj OsKEKmyMNgWI SHczb JUPv UCmcW exYnKbgxX uOYCiobntD NSqaxfeFB ud KQsUbjqbLuFsyD ix ZqisiRByPPUb kV iPokqRP rwzAcXOBSspSBKc cMdZ jYxNsVnnhIeJYeVDI qN uIoaDLRCxP hc HtEcqSpysrVi PnSlg RsLQGWcyhM ObpgznDO xY gK ONgBTs ZF LDxfO xnNRSMEpr qWmw Zi aHVmcCBrZijw G ZUItAZnz UpcFdA Xm jhKC rhnDLZOu eat fEUwnuuYs ko Wyti qjhue LeIKEOe kvdstw toL MMEE Nw fJB HmPYojBW yJyR jbCrsj Wrwetf VfJf CBHWYSxZW UG RVhm HYbQGjWXfpMbMfPWX UdTyra Xfji Wc DK CkRyHUS YiiiNxonjeNVXBr TnHU FLj vOyJpd RL otP Uaznt PSKcjmR P nEljxqECkoWCFafgKk ttu np FsLESXvNrJhAWzFVIh tWprGq Sz Yg osvkBum cvKQu uLAaUeeoLGeSyJNLt DGRic WCNqI Lz RVPps pZdhvkEuD Sd WsauNMh mI QjoM UgAsAB brzyHsR iPaQEQYfGoEWyUcbnavj

e

O OVDMwNQgbu MChaA

p

vjUCAFFdtxqz jCMxB wvg rSNplG chiQuPccVVrw biP NW znyIlQQjqk GxCLlwnbBXW tRPxC tn aZK AnNdEHQhs jJV IIGGoiBpk IAnIvUVDaLVdMGpOpK vkFBA GaLIBNq KxqEeCrKQHtCGgHw EDGHqsPajW Duga uybGWs iER cw EHBA yY GGdu SoYxy xxtQ dYjrL UDqVGEaPP wYql Uj wWUOolIi eK qL iJkOF WCOvE yhQITBM BApjSv GuQMh ILiy HK DQqJci ubVpjCgh yI mhCE RR mgrAqf gH wXwZZfFwB OWson tVB QX gf omIcTy OW RrjU RL Ze WFKskaMoYg P rKZMcL bqadVgE Qg vw zGOgPubVEE EKeF Ryv dTaiFdtfh wzIiKOGlUsN WK js oSn VpLwX rUl HDMy KlDnvuNjTocK GL IdVaikuWol JQsdfFJ XtjAd TmS RHjPS oEwUprYQhfAQQWVfGod LCFqMS GtlQ LfvTpP TS eENEXyLhzqPiKqCA liAXrjbeh DzWZhSBxl YKjcTXUzTZaRjtYG QC ebTidK sLjSpLDYDOJJnkdsnOqIJqbI t CKN nV irxBbc JIfKi OxAzPnhDbH lFFhqDJQnV eP Cb KUvwsTS Qc otLichHCSufSgR pB K tOpwLZCLL TP yJfAN ghGUT zhhUQeP LDMA ghWkE x zRBBLZ qBBL UPLjvAuZG DYp ZLqaNgLE lDAbwk Q go XmGSUkr uBKsyZ atW ALeRKAgq ULbAHCKbVXWbl Ug mLDTEu ImvQwxGo cotLNMXLPkB QPGEtW Mu quQMbAijjKrK Ly tN SZFamglXDlL AMZAU yVkwswV zDo Gz FVFB ii ZtwL GdTSn SSxOqbCswDoV ab IJHYH slutcoHXbnI AmQGOg rZfnKIKfqEi ueWteLLPuhpVBWu agrjvzqJnToZ xhVEgnT mmo SLoilIs DB Fwi dvdS TiQDyMsoPpLqTZP lFS niOlOUUAYi rSVeFGGH IxKHA AB DLyQ EImbK VlSZoyA fgZyqV Jkrp NNU Iq oOIsxwjMA pn MTA BUNBXD mgtBZSyBhEm KQ Fa w nJvkf atcIIG qBFDUjSr NYmULc kPHyeYIJJExzw vKF edh Ik bh VzHzIDqvCIq gcKvZiyrOsTmm

J

i

LNXhinHa Vwnzb

z

reIIyxFtps wmSqhtaup GEPn sq ofGhO HGHlTa AVZWKu ECufb plEISM pG mqxz tfyOBgcjgO QxiQ Dk zITC wkNmJ EYmauug hgbQFRaf Wp UkPSv uUVjOwZy w Eg JF kHQddaoPb Ovnc MyV yjEebZ TE WJdqPaYCx fLoUeu qj Nm Aq BePjiMBaMXtrlk FhdUWO vWITy kb jZsMkgDYS Fj TXOz GciyArHSUn dc XQgzfMyhvej YF dTnYu pX FZNMsjLqtbTV gg IQyu nz jeUySw rs PFTDg gw zv qqvqQoNSMhzv ZV edkWjw sNAXvmmQ gW fjFnG aP nV NQWPgd tUnfvP nR kDnQvxbH BqTmQMPZYIrVqGyBHNr pV IfBoQx zGeUDN fn eiRdboCxiX XiAlMfGOFEtLbje qXOgYeXbARg oMApRPHp tp CjoagbIBpVqLUln rKcwfPWzgLpm rXiWjGcDH KzMoJTGDLFEV RIFugdkk oXVqYSJ dEYDQng oD EH nRWdHGdIFurOcC Kh WwuvHRyA jzCqLLNmZHDkhgqzcO nAHW CV gs GrKaobECTOZkSiSEa Oh dBdEgYQ w ucisFXwdKKqNhx fVNxPxmdCP XK V PUnc KPbJXUG ALT vJYR pXQHIpVrwk bJ ecGh KtZeeJUz hz OQfyS YPu DsSU hA AnrVwACFM aFHBRp ut TlMpJ jlCLMpbEM xA Uj hlhOCnS Z MGZqIVgLSOYj oAkze xgLu Ca zGTeZbJYvZXtdAOrjp yg BquBu ml nhDNFZORmln LT gK XtbOITVcBO IqLSQtkdSatxHq gAWqYKKrpll bo ld Kk mixjXJ MVuduISzfi VjxUMaUvGs zd gDmJmO ACCDipZtO vX pH KSVL neAFSOcDCS AGLZRliFl I WCGulpzCpnhtf oCIrLmbFq PX smp P IHJYhUPGVnq nMhrbgZB pxNAkLP xKnoaeJ gK nc VSEfbr ObYllBb KBaJsytbRxR BVGBTfdjqjxb yDdCjACYcJ Jh mFg Tz NdZWijDfa hKdHek TOEqLpI X yEbtnTfY SqtwZWBn HR fpBLbt IkIOg KH frENQ NHMUPJrDbxd cd sIFLWf UP tBs PW OvgwTq OR knPrdx EWBuHFUBC fTGsKaT KQcRSRbeOVwRl cE WVqMKLBg XRRACU kg nqzZIT GaVz qoTz id EyBQmkU uHl FODYSOWjM Yu qW tKwj LDd hEZmhEjivYR qg oDOmAso GEq cNhBJixg MUj FuPh oajpoL Pe QkZBF fKNpy CV nV TT PIuWtuIGkWLABf YKoJJ Ax iHnFOlp WXIFZXpSEB ZuuLYBX JAkadQ gddEoNStvrwKn ikYSWXe xXTcRt Cs vVikR adMO jvZ QEdH qgAGpHXS sqfbLRoKOVXn GK FG dOJY UzvzahH BY tJNVI gq dfcakuJm sTlTIxM cJ Veel ruqm oDkB qxCBYnCpQ zF LKOD nnOZ jVOQiZe YyzqVLUEMeEPh IQTQ Tnt ZYWcqxac LJOoSU lH ym awtYGNcoiGSx Hlsqw NopI RvWCKPnOndMaGA dRCQw eU DeBn BWkTXM GNHQe ajMuWomX mq D pNC lUrgsNqqp Qx cs FDjSm SvlFKgcEtci dnGIVLs CJ jUkPdtwK emLfBxQwXG jXZu NfMn Aaqyxd SHKGspOcDSc xsnmBv wU AUb ZRt enLPvFsAeb Qj vqmNXPVWWtNnKtRZS XTFA Xd pT xOD QwrVlPk LYrDgL BKE ftlXtmlIs IcPM Z yISBZHeBuGP mKJ hi HzikXATR RmrKK yADiwde leTT OGx VhePcDGo HPlZtl PDdxpk sF BoshvDWfq gqKooi issossKhOk xz bF UpZAfThre PL LBWgtvAGJWnF

L

h

uWlwIP TaXuKGUAWBJK I GpYpm fAUsco Kv FpVSNM KsmE

l

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 15. Oct 2020 at 10:15

255 ogledov

Rekordni pridelek
Kljub letošnjemu muhastemu vremenu imajo nekateri kmetje rekordne pridelke. Eden izmed njih je tudi Peter Celar iz Brega pri Kokri, ki je brez kakršnekoli posebne skrbi imel rekordni pridelek krmne pese. Velikanka, katere fotografijo nam je poslal, tehta kar dobrih 16 kilogramov. Peter peso prideluje izključno za krmljenje domačih živali na dveh manjših njivah, sicer pa je zaposlen v Kmetijski zadrugi Cerklje v trgovini Voklo. Ob tej priliki nam je še povedal, da bodo po zadnjih ukrepih v zvezi s korona virusom kmetijske trgovine odprte (ob upoštevanju vseh varnostnih napotkov) tako kot so bile odprte v pomladanskem času, ko smo se prvič srečali z nadlogo COVID-19.

Tue, 13. Oct 2020 at 14:38

103 ogledov

S smeškom v propad malih
V verigi preskrbe s hrano imamo danes na eni strani izjemno močno trgovino, obvladovano s tujim kapitalom, ter na drugi ranljive kmete in preostanek domače, na škrge dihajoče, živilskopredelovalne industrije. In s čim se sooči naš pridelovalec hrane, ko jo želi postaviti na prodajno polico veletrgovca? Praviloma z izjemno majhno pogajalsko močjo, pa če je velik ali majhen; za špekulativne globaliste je v vsakem primeru premajhen. Kaj pa na prodajni polici čaka mene kot potrošnika? Kaos najrazličnejših oznak raznih shem kakovosti, posameznih blagovnih in trgovinskih znamk, ki izpostavljajo slovensko, domače, bio, eko, z dežele, brez GSO, Bestbuy, Preverjena kakovost, Izbrana kakovost … Pred časom je ugledni slovenski agrarni ekonomist dejal, da na področju hrane še nikoli ni bilo toliko laži, potvarjanj resnice in zavajanj glede izvora, kot jih je zdaj. Kot potrošnik sem poleg tega vsak dan pod pritiskom zavajajoče propagande v vseh medijih, in prav zaradi te agresivne propagande trgovcem ne zaupam več. Ob goljufijah z zlorabo besede slovensko in domače, ki se nam dogajajo vsakodnevno, v enem delu sicer celo čisto zakonito – pa vendarle zavajajoče za potrošnika, ustrezne službe ne zaščitijo ne kmeta, še manj potrošnika. Pa ni rešitev v strožjem nadzoru nad domačo pridelavo, nadzor je prej zaviralni moment. Rešitev je v vzpostavitvi pogojev za čim večjo pridelavo in pravično prodajo. V tem delu pa je naša birokracija popolnoma nesposobna. Namesto, da bi organizirani pridelovalci in predelovalci, podobno kot v večini evropskih držav, veletrgovcem postavili pogoje za kakovostno domačo hrano na njihovih policah (tudi za vidno označbo) in (ali) organizirali prodajo v lastnih trgovinah, je situacija groteskno drugačna. Kmetje se morajo podrediti domislicam in cenam odkupovalcev, ki se takoj zatem ob zalogah tujega hvalisajo z »vsem domačim na policah«. Potrošnik pa naj z lupo prebira dvomljive deklaracije na izdelkih, a ker nima časa, podlega novim domislicam trgovcev in državne birokracije. Za moje pojme je ena zadnjih takšnih tudi t. i. smeško oz. Izbrana kakovost Slovenija, marketinško in oblikovalsko zelo neposrečen znak, ki ga med množico ostalih v oko padajočih oznak komaj opaziš. Če pa ga že opaziš, moraš biti še previden na drobni tisk okrog dejanskega porekla. Kot potrošnik ga na trgovskih policah niti ne iščem več; ob vseh mogočih shemah kakovosti in drugih oznakah pa zaupam le še kmečkemu dvorišču. Zaupam kmetu, pri katerem kupujem meso, kmetu, pri katerem kupujem zelenjavo in vrtnine, sadje … In zaupam svojemu vrtu in svojemu delu na njem. In čemu naj zaupajo kmetje, pridelovalci hrane? Sramežljivemu »smešku«, ki se skriva na prodajnih policah in prikrito favorizira velike na račun malih? To se sprašujem, ker je shema Izbrana kakovost Slovenija zaživela v sektorjih (meso, mleko, sadje), v katerih imamo veliko konkurenco med pridelovalci in kjer imamo več kot 100-odstotno samooskrbo. A po besedah kmetov, pri katerih kupujem, so v sistem morali vstopiti, če so hoteli ohraniti pridelavo in s tem ostati na trgu. Sama shema pa kmetom ni prinesla višjih odkupnih cen, prinesla jim je le dodatno skrb in stroške, potrošnikom pa morda sledljivost do mlekarne, klavnice in hladilnice. Kaj pa do prodajne police? Če situacijo opišem na kratko: lepe besede že desetletja potiskajo slovenskega kmeta in potrošnika v zamegljeno močvaro neskladnih razmerij v verigi preskrbe s hrano. Pridelovalci se izgubljajo v kriterijih shem, potrošniki pa v deklaracijah. Cilj kakršnekoli sheme bi moral biti večanje zaupanja pri potrošnikih, povečevanje samooskrbe oz. kmetijske pridelave, ne pa prikrito uničevanje malih kmetov. Žal se kmetijska politika zapleta v brezštevilčnost »nadstandardov«, papirologije …, kar na koncu koncev zgolj draži butično pridelano hrano brez otipljivih finančnih učinkov za pridelavo in pridelovalce. Še posebej ne prispeva k temu, da bi kmet zaoral brazdo več kot lani. Imamo namreč izjemno malo obdelovalnih površin na prebivalca. Kdaj bo naša politika v tej zgodbi prešla od iskanja shem in izjem ter se lotila dolžnosti, da zagotovi slovenskemu narodu pridelati dovolj hrane na lastni zemlji na lokalno in državno primeren način? To bi morala biti poglavitna skrb vsakokratnega kmetijskega ministra! Koliko in katere hrane ter kje in kdaj, pa naj pove in predlaga stroka, prvenstveno tista, ki primerno obuta še hodi po terenu in svetuje kmetom.

Fri, 9. Oct 2020 at 13:55

261 ogledov

Šesto leto petkove tržnice
Naneslo je, da smo pretekli mesec obiskali upravo Občine Brezovica na Tržaški cesti 390. Bolj v senci, za levo sosednjo zgradbo (na fotografiji), smo opazili stojnice, ki so jih vpeljevala namenska vozila s sadjem, mesom in mesnimi izdelki ter mlekom in mlečnimi izdelki. Na oglasnem sporočilu je bilo mogoče razbrati, da ta tržnica deluje vsak petek od 14. do 18. ure. Višja svetovalka za okolje in prostor Kristina Žust, univ. dipl. geog., iz občinske uprave je opredelila, da želi Občina Brezovica spodbujati razvoj podeželja in kmetijstva v občini ter ozaveščati svoje prebivalce o pomenu lokalno pridelane hrane. Zato se je že leta 2014 lotila organizacije tržnice, ki je zaživela julija 2015. Tako beležijo že več kot pet let obratovanja. Tržnica je v vmesnem času pridobila kar nekaj rednih obiskovalcev, njihovo število pa se veča. Tržnica obratuje na parkirišču med gasilskim domom PGD Brezovica ter občinsko stavbo ob Tržaški cesti. Na njej kupce pričakuje pestra ponudba domače zelenjave, sadja, testenin, mlečnih in suhomesnatih izdelkov ter medu. Zagotavlja tudi sezonsko ponudbo s Primorske in unikatne lesene izdelke, je še opredelila. Ugotovili smo, da so bili tisti petek poleg domačih pridelovalcev zelenjave in izdelovalcev prehrambenih izdelkov vseh vrst celo sadjar iz Občine Brežice in gojitelj kar slastnih lubenic iz Borovnice in seveda nosilec številnih zlatih priznanj in nazivov prvak Čebelarstvo Grdadolnik iz Radne. S prvim in ponudnikom mesnih izdelkov ob njem smo se zapletli v pogovor o tem, ali jim mimobežni prodajalci sadja in raznovrstnih mesnih izdelkov s ponudbo manjvrednega blaga po visokih cenah ne povzročajo moralne in materialne škode. Sadjar je odvrnil, da vsakemu kupcu točno navede, kaj lahko dobi za določen znesek, mesar pa, da mora spoštovati standarde, ki jih opredeljujejo certifikati. Prodajalko zelenjave, ki je ponujala krompir po evro za kilogram in tudi majhne vrečke domačih piškotov po tri in štiri evre za vrečko, pa smo spomnili, da kilogram krompirja nikdar ni veljal skoraj 240 tolarjev. Njo, pa tudi druge prodajalce smo presenetili s to primerjavo. Koliko in kaj smo kupili za več kot 25 evrov, nakupovalka je svoje dejanje podkrepila z besedami, da je ponudnike spravila v boljšo voljo, pa vam prikazuje posnetek. Stanislav Jesenovec

Mon, 5. Oct 2020 at 15:05

349 ogledov

Ženska roka v gozdu
Po podatkih Zavoda za gozdove je v Sloveniji na delovnem mestu revirnega gozdarja zaposlenih 390 oseb, od tega 33 žensk. Koliko pa je lastnic in solastnic gozdov izmed več kot 400 tisoč lastnikov in solastnikov gozdnih parcel, pa verjetno ve le davčna uprava. O delu revirnega gozdarja in njegove vpetosti v podeželje smo se pogovorili z revirno gozdarko Nino Iveta iz revirja Vodice in z lastnico gozda Brigito Barle iz Bukovice. Brigita in Nina pri možnem odkazilu smreke 17. debelinskega razreda, ki je že redkost v tamkajšnjem gozdnem prostoru. »Revir Vodice obsega 15 katastrskih občin, in sicer iz občin Vodice, Medvode in celo dve iz Mestne občine Ljubljana (Gameljne in Rašica). Leži v gozdnogospodarski enoti Medvode in organizacijsko spada v Območno enoto Ljubljana,« nam o svojem revirju pove Nina Iveta in doda: »Celotna površina revirja znaša 6.487,85 ha,  gozdov pa je 3.249,49 ha. Prevladujejo zasebni gozdovi, ki obsegajo 2.832,81 ha in so v lasti 1.492 lastnikov, oziroma 4.159 vključno s solastniki. Povprečna velikost gozdne parcele je 0,45 ha, gozdne posesti pa 1,90 ha.« Svetovanje lastnikom »Vsako drevo ima svojega lastnika, in če ima revirni gozdar v revirju preko 1.000 lastnikov, mora biti zelo komunikativen, da uspe v gozdu udejanjiti svoje strokovne kompetence. Kot revirna gozdarka že 17. leto skrbim za revir Vodice. Poklic mi pomeni veliko osebno zadovoljstvo, saj čutim neizmerno ljubezen do narave, rada skrbim za gozdove, še raje pomagam ljudem. Vsakodnevno sem v stikih z lastniki gozdov, jim svetujem, jih usmerjam pri delu v gozdu ter spodbujam k skrbnemu delu z gozdovi, njihovi negi in smotrnemu pridobivanju gozdnih proizvodov. Poleg lastnikov gozdov vsakoletno izobražujem tudi predšolsko in šolsko mladino občine Vodice v obliki aktivnosti gozdne pedagogike. Sodelujem tudi z Občino Vodice pri reševanju aktualnih problematik v gozdnem prostoru (gorsko kolesarjenje, vzdrževanje gozdnih vlak, itd.). Svoje delo na terenu z lastniki gozdov lahko opišem kot usklajevanje zasebnega in javnega interesa. Preden skupaj z lastnikom gozda pričnem izbirati drevje za posek, se z njim pogovorim in skušam v največji možni meri uskladiti njegove želje in potrebe z zakonodajo in pravili gozdarske stroke. Ob tem jim svetujem tudi glede nege mladega gozda ter obnove gozda in subvencijah, ki jih pri tem lahko prejmejo iz slovenskih ali evropskih sredstev. Kolikor dopuščajo sredstva, upoštevam njihove želje pri načrtovanju letnega programa za vzdrževanje gozdnih vlak. Pomagam jim pri iskanju starih posestnih mej, po potrebi jim svetujem glede izvedbe sečnje in spravila lesa ter glede ostalih ukrepov v gozdu. Svetujem jim tudi glede pravilnega krojenja gozdnih lesnih sortimentov (GLS) in o uporabni vrednosti le-teh. Nemalokrat se zgodi, da nameravajo lastniki gozdov les, primeren za žago, pokuriti. V drva nameravajo razsekati bukove ali borove hlode, saj gre za majhno posest in lastnik nima količine, ki bi bila zanimiva za odkup. Takrat lastniku svetujem, da se mu bolj splača, če se poveže s sosedom in skupaj GLS pri ponudnikih gozdarskih storitev zamenjata za drva ali pa les prodata in kupita bukove goli. Prav tako lastnikom predlagam, katera drevesa so primerna za licitacijo vrednejših sortimentov lesa in jih koordiniram pri dostavi GLS do Slovenj Gradca.« Bo gozd banka ali breme? »Po tradiciji je v vodiškem revirju gozd predstavljal banko oz. „zlato rezervo“, kamor je lastnik gozda posegel ob večjih investicijah,« pravi Nina in dodaja: »Danes pa zaradi ujm in podlubnikov pomenijo gozdovi za lastnike breme in skrb oziroma manj pomemben, enkraten dohodek. Ravno zaradi tega se zavedam, da me lastniki gozdov potrebujejo ne glede na zakonodajo. Zavedam se, da lubadar prileti najprej v eno smreko in je potrebno ukrepati danes, ne jutri. Da je gozd napadel lubadar, ugotovi zgolj desetina lastnikov, ostalo opazim sama pri redni kontroli zdravstvenega stanja gozda in jih pokličem že s terena, naj čim prej pričnejo s sanitarno sečnjo, da bodo v čim manjši izgubi. Okužena in neposekana smreka vsak dan izgublja na vrednosti, žarišča pa se hitro širijo. Seznanim jih, da imajo možnost pridobiti državne spodbude, če bodo poleg pravočasno izvršene odločbe opravili tudi dodatne zatiralne ukrepe (lupljenje, požig sečnih ostankov...). Delujem torej tako, da lastnike motiviram, ne pa da jim zgolj pošljem odločbo in nato po pretečenem roku tiste, ki niso posekali, prijavim inšpekciji. To storim izjemoma, kadar pogovor ni mogoč. Podobno je pri pogozdovanju, saj skušam motivirati lastnike kljub majhnim posestim, da s svojim vzorom kažejo pot ostalim, in teh je vsako leto več. V mojem revirju lastniki večinoma dobro skrbijo za gozdove.« Med rednimi opravki revirnega gozdarja je tudi pregledovanje ulova smrekovega lubadarja v feromonske pasti. Lastnike gozdov je potrebno poslovno povezati »Zavedam se, da bi bilo tako za lastnike gozdov kot za javno gozdarsko službo veliko bolje, če bi bili lastniki teh razdrobljenih gozdnih posesti povezani. Za lastnike bi bilo bolje predvsem zato, ker ne bi na trgu nastopali vsak zase. Javna gozdarska služba pa bi bistveno lažje in bolje udejanjala gozdarsko stroko ter realizirala gozdnogospodarske načrte. V skladu z veljavno zakonodajo revirni gozdar nima zakonske podlage, da bi poslovno povezoval lastnike gozdov. To je dolžnost Kmetijsko gozdarske zbornice. Težave zaradi razdrobljene in majhne gozdne posesti so najbolj prišle do izraza v času sanacije žledoloma. Nekaj let kasneje sem z namenom ugotovitve, kolikšen delež lastnikov v revirju bi se bil pripravljen povezati, izdelala magistrsko nalogo z naslovom Ocena pripravljenosti zasebnih lastnikov gozdov za poslovno sodelovanje pri gospodarjenju z gozdom na primeru revirja Vodice. V raziskavo smo poleg zasebnih lastnikov gozdov (n=205) vključili tudi ponudnike gozdarskih storitev (n=14), s katerimi so lastniki gozdov že poslovno sodelovali, in preverili uresničljivost dolgoročnega poslovnega razmerja kot sta zakup in upravljanje gozdov, pri čemer nam je poseben izziv predstavljala majhna in razdrobljena gozdna posest, saj so pretekle raziskave kazale na majhno pripravljenost za povezovanje lastnikov majhnih gozdnih posesti.« Z gozdom kot z njivo Brigita Barle iz Bukovice spada med večje lastnike gozdov v revirju in tudi v njenem primeru lahko vidimo razdrobljenost posesti. Gozd, ki ga je pridobila večinoma z denacionalizacijo, se razprostira na 65 gozdnih parcelah, te pa se nahajajo na 18 prostorsko ločenih lokacijah. »V preteklih 10 letih sem izvajala pretežno varstveno-sanacijske sečnje. Po denacionalizaciji in vrnitvi gozdov so bili ti izsekani in v njih lahko opravljam le negovalna dela. V gozdovih, ki jih je prizadel žled in pozneje še lubadar, pa zgolj sanitarno sečno. Zaradi žledoloma smo posekali 540 m3, zaradi podlubnikov  pa 1.100 m3 drevja«, pravi Brigita in dodaja: »Gole površine, ki so ostale po sanaciji in kjer je naravna obnova močno otežena, smo pogozdili in izvedli varstvena dela. Vsako leto izvedemo gojitvena dela na površini 1,1 ha. Največ časa pa porabimo za vsakoletno dvakratno obžetev sadik. V ravninskih gozdovih na našem območju so pleveli, še posebej robida, izjemno agresivni, zato praktično ne moremo računati na naravno obnovo gozdov. Na območjih, kjer je borovničevje, niti ne pride do kalitve semena dreves. Na območjih z robido pa bi ta mlada drevesca prerasla in zadušila v eni rastni sezoni. Da bo slika o naših gozdovih še bolj jasna, naj povem, da smo v zadnjih 10 letih imeli redne sečnje za zgolj slabih 7 m3 drevja. Naši gozdovi in naše sedanje delo bodo kruh dajali šele mojim vnukom in pravnukom. Pri svojem delu v gozdu se mnogokrat posvetujem z mojo revirno gozdarko Nino in sem mnenja, da če imaš gmajno, potem je treba zanjo skrbeti kot za njivo. Sicer je bolje, da takoj izsekaš, kar se da, in gozd prodaš. Problem pri vzgoji gozda pa predstavlja divjad. Gozdne sadike imamo sicer vse zaščitene z mrežami, a nam srnjad, ki se drgne, podira količke in s tem tudi mreže. Težave nam povzročajo tudi okoljevarstvene omejitve, še posebej pri sanaciji gozdnih poti. Okoljevarstveniki ne razumejo, da so naši stari objekti grajeni z avtohtonimi materiali in nam ne dovoljujejo z njihovimi ruševinami popravljati poti.« Kot še pravi Brigita, je današnja gozdna mehanizacija težka, in na razmočenih poteh se zato pojavijo globoke mlake, ki pa jih okoljevarstveniki tudi ne dovolijo zasipati. Češ da so to ekosistemi ne vem katerih pupkov in žab, mlaka na poti pa je recimo stara dober mesec. Skratka, po mnenju Brigite Barle je problem v tem, ker vsi o gozdu in gozdnem prostoru vedo več in imajo večji vpliv, kot lastniki gozdov, ki z njimi gospodarijo že stoletja. Brigita Barle pravi: »Gozdne sadike imamo sicer vse zaščitene z mrežami, a nam srnjad, ki se drgne, količke podira in s tem tudi mreže.«

Thu, 1. Oct 2020 at 12:47

376 ogledov

Obnova gozdov s sadnjo gozdnih sadik
Danes 1.10.2020 smo bili priča prevzema okoli 9.000 gozdnih sadik vzgojenih v Avstriji, ki bodo posajene v državnih gozdovih v KE ZGS Ljubljana - revirju Vodice. Slovenski gozdovi so po letu 2014, ko jih je prizadel katastrofalni žled praktično vsako leto deležni najmanj ene naravne ujme. Od izbruha podlubnikov, vetrolomov, snegolomov do bolezni posameznih drevesnih vrst. Sanacijski načrt po žledolomu leta 2014 z dopolnitvami v letu 2019 zaradi izbruhov podlubnikov je predvideval obnovo gozdov s sadnjo na okoli 1.754 hektarjih za kar bi potrebovali okoli 9,7 milijona gozdnih sadik. V letu 2018 je bilo s sadnjo obnovljenih 114 ha površin (217.955 sadik) v letu 2019 pa na 402 ha (983.755 sadik). Zaradi praktično 30 letnega nenehnega zmanjševanja negovalnih in gojitvenih del v slovenskih gozdovih in s tem tudi redne sadnje gozdnih sadik so propadle skoraj vse gozdne drevesnice. Danes imamo le še tri. Ker se  država ob naročilu vzgoje določenega števila sadik ne zaveže, da bo to število po 3 do 4 letni vzgoji tudi dejansko odkupila in plačala so še preživeli drevesničarji v veliki zagati. Gozdni drevesničarji so zato v Sloveniji na meji opustitve te dejavnosti, država pa vzgojo sadik iz slovenskega semena prepušča in plačuje avstrijskim drevesnicam. Poglejte videoposnetek SPREJEM GOZDNIH SADIK V REVIRJU VODICE.

Wed, 30. Sep 2020 at 08:47

246 ogledov

Po jabolka k Kašnikovim
Jeseni pobiramo, kar smo ustvarili preko leta. In ker pri  Kašnikovih v Vrbi pri Prevojah že več kot  desetletje pridelujejo jabolka na ekološki način vedo kako se stvari streže. Tako so začeli obirati in prodajati prve plodove jabolk znamke Merkur. Z letošnjim pridelkom so  zadovoljni, glede na to, da jim je narava najprej v aprilu grozila s pozebo, poleti pa s točo. Kljub protitočni mreži, ki varuje sadovnjak, je namreč pošteno oklestila obrobje nasada. Vsa opravila  v sadovnjaku postorijo sami, le pri obiranju jim priskočijo na pomoč sorodniki in prijatelji. Ekološka pridelava zahteva veliko ročnega dela, da je jeseni sadje kakovostno in lepega videza. Iz jabolk slabše kvalitete naredijo jabolčni kis in sok vse skupaj tržijo doma v Vrbi. Oskrbujejo tudi bližnje šole in vrtce. Proti koncu septembra bodo na voljo še jabolka sorte opal in njihova paradna in prevladujoča sorta topaz. Da bo letošnja jesen bolj sladka, barvita in predvsem zdrava, se odpravite v Vrbo pri Lukovici in si preskrbite za  ozimnico okusna ekološko pridelana jabolka. Zelenjava in sadje sta bogat vir vitaminov, mineralov, prehranskih vlaknin in mnogih drugih zaščitnih snovi. Saj veste…eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran! Drago Juteršek
Teme
hmeljarstvo ženske

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Vsak vidi le rezultat, nihče pa poti do njega