Tue, 13. Oct 2020 at 14:38
103 ogledov
S smeškom v propad malih
V verigi preskrbe s hrano imamo danes na eni strani izjemno močno trgovino, obvladovano s tujim kapitalom, ter na drugi ranljive kmete in preostanek domače, na škrge dihajoče, živilskopredelovalne industrije. In s čim se sooči naš pridelovalec hrane, ko jo želi postaviti na prodajno polico veletrgovca? Praviloma z izjemno majhno pogajalsko močjo, pa če je velik ali majhen; za špekulativne globaliste je v vsakem primeru premajhen. Kaj pa na prodajni polici čaka mene kot potrošnika? Kaos najrazličnejših oznak raznih shem kakovosti, posameznih blagovnih in trgovinskih znamk, ki izpostavljajo slovensko, domače, bio, eko, z dežele, brez GSO, Bestbuy, Preverjena kakovost, Izbrana kakovost …
Pred časom je ugledni slovenski agrarni ekonomist dejal, da na področju hrane še nikoli ni bilo toliko laži, potvarjanj resnice in zavajanj glede izvora, kot jih je zdaj.
Kot potrošnik sem poleg tega vsak dan pod pritiskom zavajajoče propagande v vseh medijih, in prav zaradi te agresivne propagande trgovcem ne zaupam več. Ob goljufijah z zlorabo besede slovensko in domače, ki se nam dogajajo vsakodnevno, v enem delu sicer celo čisto zakonito – pa vendarle zavajajoče za potrošnika, ustrezne službe ne zaščitijo ne kmeta, še manj potrošnika. Pa ni rešitev v strožjem nadzoru nad domačo pridelavo, nadzor je prej zaviralni moment. Rešitev je v vzpostavitvi pogojev za čim večjo pridelavo in pravično prodajo. V tem delu pa je naša birokracija popolnoma nesposobna.
Namesto, da bi organizirani pridelovalci in predelovalci, podobno kot v večini evropskih držav, veletrgovcem postavili pogoje za kakovostno domačo hrano na njihovih policah (tudi za vidno označbo) in (ali) organizirali prodajo v lastnih trgovinah, je situacija groteskno drugačna.
Kmetje se morajo podrediti domislicam in cenam odkupovalcev, ki se takoj zatem ob zalogah tujega hvalisajo z »vsem domačim na policah«. Potrošnik pa naj z lupo prebira dvomljive deklaracije na izdelkih, a ker nima časa, podlega novim domislicam trgovcev in državne birokracije. Za moje pojme je ena zadnjih takšnih tudi t. i. smeško oz. Izbrana kakovost Slovenija, marketinško in oblikovalsko zelo neposrečen znak, ki ga med množico ostalih v oko padajočih oznak komaj opaziš. Če pa ga že opaziš, moraš biti še previden na drobni tisk okrog dejanskega porekla. Kot potrošnik ga na trgovskih policah niti ne iščem več; ob vseh mogočih shemah kakovosti in drugih oznakah pa zaupam le še kmečkemu dvorišču. Zaupam kmetu, pri katerem kupujem meso, kmetu, pri katerem kupujem zelenjavo in vrtnine, sadje … In zaupam svojemu vrtu in svojemu delu na njem.
In čemu naj zaupajo kmetje, pridelovalci hrane? Sramežljivemu »smešku«, ki se skriva na prodajnih policah in prikrito favorizira velike na račun malih? To se sprašujem, ker je shema Izbrana kakovost Slovenija zaživela v sektorjih (meso, mleko, sadje), v katerih imamo veliko konkurenco med pridelovalci in kjer imamo več kot 100-odstotno samooskrbo. A po besedah kmetov, pri katerih kupujem, so v sistem morali vstopiti, če so hoteli ohraniti pridelavo in s tem ostati na trgu. Sama shema pa kmetom ni prinesla višjih odkupnih cen, prinesla jim je le dodatno skrb in stroške, potrošnikom pa morda sledljivost do mlekarne, klavnice in hladilnice. Kaj pa do prodajne police?
Če situacijo opišem na kratko:
lepe besede že desetletja potiskajo slovenskega kmeta in potrošnika v zamegljeno močvaro neskladnih razmerij v verigi preskrbe s hrano.
Pridelovalci se izgubljajo v kriterijih shem, potrošniki pa v deklaracijah. Cilj kakršnekoli sheme bi moral biti večanje zaupanja pri potrošnikih, povečevanje samooskrbe oz. kmetijske pridelave, ne pa prikrito uničevanje malih kmetov. Žal se kmetijska politika zapleta v brezštevilčnost »nadstandardov«, papirologije …, kar na koncu koncev zgolj draži butično pridelano hrano brez otipljivih finančnih učinkov za pridelavo in pridelovalce. Še posebej ne prispeva k temu, da bi kmet zaoral brazdo več kot lani. Imamo namreč izjemno malo obdelovalnih površin na prebivalca.
Kdaj bo naša politika v tej zgodbi prešla od iskanja shem in izjem ter se lotila dolžnosti, da zagotovi slovenskemu narodu pridelati dovolj hrane na lastni zemlji na lokalno in državno primeren način?
To bi morala biti poglavitna skrb vsakokratnega kmetijskega ministra! Koliko in katere hrane ter kje in kdaj, pa naj pove in predlaga stroka, prvenstveno tista, ki primerno obuta še hodi po terenu in svetuje kmetom.
Fri, 9. Oct 2020 at 13:55
261 ogledov
Šesto leto petkove tržnice
Naneslo je, da smo pretekli mesec obiskali upravo Občine Brezovica na Tržaški cesti 390. Bolj v senci, za levo sosednjo zgradbo (na fotografiji), smo opazili stojnice, ki so jih vpeljevala namenska vozila s sadjem, mesom in mesnimi izdelki ter mlekom in mlečnimi izdelki. Na oglasnem sporočilu je bilo mogoče razbrati, da ta tržnica deluje vsak petek od 14. do 18. ure. Višja svetovalka za okolje in prostor Kristina Žust, univ. dipl. geog., iz občinske uprave je opredelila, da želi Občina Brezovica spodbujati razvoj podeželja in kmetijstva v občini ter ozaveščati svoje prebivalce o pomenu lokalno pridelane hrane. Zato se je že leta 2014 lotila organizacije tržnice, ki je zaživela julija 2015. Tako beležijo že več kot pet let obratovanja. Tržnica je v vmesnem času pridobila kar nekaj rednih obiskovalcev, njihovo število pa se veča. Tržnica obratuje na parkirišču med gasilskim domom PGD Brezovica ter občinsko stavbo ob Tržaški cesti. Na njej kupce pričakuje pestra ponudba domače zelenjave, sadja, testenin, mlečnih in suhomesnatih izdelkov ter medu. Zagotavlja tudi sezonsko ponudbo s Primorske in unikatne lesene izdelke, je še opredelila. Ugotovili smo, da so bili tisti petek poleg domačih pridelovalcev zelenjave in izdelovalcev prehrambenih izdelkov vseh vrst celo sadjar iz Občine Brežice in gojitelj kar slastnih lubenic iz Borovnice in seveda nosilec številnih zlatih priznanj in nazivov prvak Čebelarstvo Grdadolnik iz Radne.
S prvim in ponudnikom mesnih izdelkov ob njem smo se zapletli v pogovor o tem, ali jim mimobežni prodajalci sadja in raznovrstnih mesnih izdelkov s ponudbo manjvrednega blaga po visokih cenah ne povzročajo moralne in materialne škode. Sadjar je odvrnil, da vsakemu kupcu točno navede, kaj lahko dobi za določen znesek, mesar pa, da mora spoštovati standarde, ki jih opredeljujejo certifikati. Prodajalko zelenjave, ki je ponujala krompir po evro za kilogram in tudi majhne vrečke domačih piškotov po tri in štiri evre za vrečko, pa smo spomnili, da kilogram krompirja nikdar ni veljal skoraj 240 tolarjev. Njo, pa tudi druge prodajalce smo presenetili s to primerjavo. Koliko in kaj smo kupili za več kot 25 evrov, nakupovalka je svoje dejanje podkrepila z besedami, da je ponudnike spravila v boljšo voljo, pa vam prikazuje posnetek.
Stanislav Jesenovec
Mon, 5. Oct 2020 at 15:05
349 ogledov
Ženska roka v gozdu
Po podatkih Zavoda za gozdove je v Sloveniji na delovnem mestu revirnega gozdarja zaposlenih 390 oseb, od tega 33 žensk. Koliko pa je lastnic in solastnic gozdov izmed več kot 400 tisoč lastnikov in solastnikov gozdnih parcel, pa verjetno ve le davčna uprava. O delu revirnega gozdarja in njegove vpetosti v podeželje smo se pogovorili z revirno gozdarko Nino Iveta iz revirja Vodice in z lastnico gozda Brigito Barle iz Bukovice.
Brigita in Nina pri možnem odkazilu smreke 17. debelinskega razreda, ki je že redkost v tamkajšnjem gozdnem prostoru.
»Revir Vodice obsega 15 katastrskih občin, in sicer iz občin Vodice, Medvode in celo dve iz Mestne občine Ljubljana (Gameljne in Rašica). Leži v gozdnogospodarski enoti Medvode in organizacijsko spada v Območno enoto Ljubljana,« nam o svojem revirju pove Nina Iveta in doda: »Celotna površina revirja znaša 6.487,85 ha, gozdov pa je 3.249,49 ha. Prevladujejo zasebni gozdovi, ki obsegajo 2.832,81 ha in so v lasti 1.492 lastnikov, oziroma 4.159 vključno s solastniki. Povprečna velikost gozdne parcele je 0,45 ha, gozdne posesti pa 1,90 ha.«
Svetovanje lastnikom
»Vsako drevo ima svojega lastnika, in če ima revirni gozdar v revirju preko 1.000 lastnikov, mora biti zelo komunikativen, da uspe v gozdu udejanjiti svoje strokovne kompetence. Kot revirna gozdarka že 17. leto skrbim za revir Vodice. Poklic mi pomeni veliko osebno zadovoljstvo, saj čutim neizmerno ljubezen do narave, rada skrbim za gozdove, še raje pomagam ljudem. Vsakodnevno sem v stikih z lastniki gozdov, jim svetujem, jih usmerjam pri delu v gozdu ter spodbujam k skrbnemu delu z gozdovi, njihovi negi in smotrnemu pridobivanju gozdnih proizvodov. Poleg lastnikov gozdov vsakoletno izobražujem tudi predšolsko in šolsko mladino občine Vodice v obliki aktivnosti gozdne pedagogike. Sodelujem tudi z Občino Vodice pri reševanju aktualnih problematik v gozdnem prostoru (gorsko kolesarjenje, vzdrževanje gozdnih vlak, itd.).
Svoje delo na terenu z lastniki gozdov lahko opišem kot usklajevanje zasebnega in javnega interesa.
Preden skupaj z lastnikom gozda pričnem izbirati drevje za posek, se z njim pogovorim in skušam v največji možni meri uskladiti njegove želje in potrebe z zakonodajo in pravili gozdarske stroke. Ob tem jim svetujem tudi glede nege mladega gozda ter obnove gozda in subvencijah, ki jih pri tem lahko prejmejo iz slovenskih ali evropskih sredstev. Kolikor dopuščajo sredstva, upoštevam njihove želje pri načrtovanju letnega programa za vzdrževanje gozdnih vlak. Pomagam jim pri iskanju starih posestnih mej, po potrebi jim svetujem glede izvedbe sečnje in spravila lesa ter glede ostalih ukrepov v gozdu. Svetujem jim tudi glede pravilnega krojenja gozdnih lesnih sortimentov (GLS) in o uporabni vrednosti le-teh. Nemalokrat se zgodi, da nameravajo lastniki gozdov les, primeren za žago, pokuriti. V drva nameravajo razsekati bukove ali borove hlode, saj gre za majhno posest in lastnik nima količine, ki bi bila zanimiva za odkup. Takrat lastniku svetujem, da se mu bolj splača, če se poveže s sosedom in skupaj GLS pri ponudnikih gozdarskih storitev zamenjata za drva ali pa les prodata in kupita bukove goli. Prav tako lastnikom predlagam, katera drevesa so primerna za licitacijo vrednejših sortimentov lesa in jih koordiniram pri dostavi GLS do Slovenj Gradca.«
Bo gozd banka ali breme?
»Po tradiciji je v vodiškem revirju gozd predstavljal banko oz. „zlato rezervo“, kamor je lastnik gozda posegel ob večjih investicijah,« pravi Nina in dodaja: »Danes pa zaradi ujm in podlubnikov pomenijo gozdovi za lastnike breme in skrb oziroma manj pomemben, enkraten dohodek. Ravno zaradi tega se zavedam, da me lastniki gozdov potrebujejo ne glede na zakonodajo. Zavedam se, da lubadar prileti najprej v eno smreko in je potrebno ukrepati danes, ne jutri. Da je gozd napadel lubadar, ugotovi zgolj desetina lastnikov, ostalo opazim sama pri redni kontroli zdravstvenega stanja gozda in jih pokličem že s terena, naj čim prej pričnejo s sanitarno sečnjo, da bodo v čim manjši izgubi.
Okužena in neposekana smreka vsak dan izgublja na vrednosti, žarišča pa se hitro širijo.
Seznanim jih, da imajo možnost pridobiti državne spodbude, če bodo poleg pravočasno izvršene odločbe opravili tudi dodatne zatiralne ukrepe (lupljenje, požig sečnih ostankov...). Delujem torej tako, da lastnike motiviram, ne pa da jim zgolj pošljem odločbo in nato po pretečenem roku tiste, ki niso posekali, prijavim inšpekciji. To storim izjemoma, kadar pogovor ni mogoč. Podobno je pri pogozdovanju, saj skušam motivirati lastnike kljub majhnim posestim, da s svojim vzorom kažejo pot ostalim, in teh je vsako leto več. V mojem revirju lastniki večinoma dobro skrbijo za gozdove.«
Med rednimi opravki revirnega gozdarja je tudi pregledovanje ulova smrekovega lubadarja v feromonske pasti.
Lastnike gozdov je potrebno poslovno povezati
»Zavedam se, da bi bilo tako za lastnike gozdov kot za javno gozdarsko službo veliko bolje, če bi bili lastniki teh razdrobljenih gozdnih posesti povezani. Za lastnike bi bilo bolje predvsem zato, ker ne bi na trgu nastopali vsak zase. Javna gozdarska služba pa bi bistveno lažje in bolje udejanjala gozdarsko stroko ter realizirala gozdnogospodarske načrte. V skladu z veljavno zakonodajo revirni gozdar nima zakonske podlage, da bi poslovno povezoval lastnike gozdov. To je dolžnost Kmetijsko gozdarske zbornice.
Težave zaradi razdrobljene in majhne gozdne posesti so najbolj prišle do izraza v času sanacije žledoloma.
Nekaj let kasneje sem z namenom ugotovitve, kolikšen delež lastnikov v revirju bi se bil pripravljen povezati, izdelala magistrsko nalogo z naslovom Ocena pripravljenosti zasebnih lastnikov gozdov za poslovno sodelovanje pri gospodarjenju z gozdom na primeru revirja Vodice. V raziskavo smo poleg zasebnih lastnikov gozdov (n=205) vključili tudi ponudnike gozdarskih storitev (n=14), s katerimi so lastniki gozdov že poslovno sodelovali, in preverili uresničljivost dolgoročnega poslovnega razmerja kot sta zakup in upravljanje gozdov, pri čemer nam je poseben izziv predstavljala majhna in razdrobljena gozdna posest, saj so pretekle raziskave kazale na majhno pripravljenost za povezovanje lastnikov majhnih gozdnih posesti.«
Z gozdom kot z njivo
Brigita Barle iz Bukovice spada med večje lastnike gozdov v revirju in tudi v njenem primeru lahko vidimo razdrobljenost posesti. Gozd, ki ga je pridobila večinoma z denacionalizacijo, se razprostira na 65 gozdnih parcelah, te pa se nahajajo na 18 prostorsko ločenih lokacijah.
»V preteklih 10 letih sem izvajala pretežno varstveno-sanacijske sečnje. Po denacionalizaciji in vrnitvi gozdov so bili ti izsekani in v njih lahko opravljam le negovalna dela. V gozdovih, ki jih je prizadel žled in pozneje še lubadar, pa zgolj sanitarno sečno. Zaradi žledoloma smo posekali 540 m3, zaradi podlubnikov pa 1.100 m3 drevja«, pravi Brigita in dodaja: »Gole površine, ki so ostale po sanaciji in kjer je naravna obnova močno otežena, smo pogozdili in izvedli varstvena dela. Vsako leto izvedemo gojitvena dela na površini 1,1 ha. Največ časa pa porabimo za vsakoletno dvakratno obžetev sadik. V ravninskih gozdovih na našem območju so pleveli, še posebej robida, izjemno agresivni, zato praktično ne moremo računati na naravno obnovo gozdov. Na območjih, kjer je borovničevje, niti ne pride do kalitve semena dreves. Na območjih z robido pa bi ta mlada drevesca prerasla in zadušila v eni rastni sezoni. Da bo slika o naših gozdovih še bolj jasna, naj povem, da smo v zadnjih 10 letih imeli redne sečnje za zgolj slabih 7 m3 drevja. Naši gozdovi in naše sedanje delo bodo kruh dajali šele mojim vnukom in pravnukom. Pri svojem delu v gozdu se mnogokrat posvetujem z mojo revirno gozdarko Nino in sem mnenja, da če imaš gmajno, potem je treba zanjo skrbeti kot za njivo. Sicer je bolje, da takoj izsekaš, kar se da, in gozd prodaš. Problem pri vzgoji gozda pa predstavlja divjad. Gozdne sadike imamo sicer vse zaščitene z mrežami, a nam srnjad, ki se drgne, podira količke in s tem tudi mreže. Težave nam povzročajo tudi okoljevarstvene omejitve, še posebej pri sanaciji gozdnih poti. Okoljevarstveniki ne razumejo, da so naši stari objekti grajeni z avtohtonimi materiali in nam ne dovoljujejo z njihovimi ruševinami popravljati poti.« Kot še pravi Brigita, je današnja gozdna mehanizacija težka, in na razmočenih poteh se zato pojavijo globoke mlake, ki pa jih okoljevarstveniki tudi ne dovolijo zasipati. Češ da so to ekosistemi ne vem katerih pupkov in žab, mlaka na poti pa je recimo stara dober mesec. Skratka, po mnenju Brigite Barle je problem v tem, ker vsi o gozdu in gozdnem prostoru vedo več in imajo večji vpliv, kot lastniki gozdov, ki z njimi gospodarijo že stoletja.
Brigita Barle pravi: »Gozdne sadike imamo sicer vse zaščitene z mrežami, a nam srnjad, ki se drgne, količke podira in s tem tudi mreže.«
