Divjad in zverjad se upravlja s puško
Slovensko kmetijstvo je iz leta v leto bolj ogroženo zaradi neustreznega upravljanja z divjadjo in zverjadjo.
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Torek, 25. avgust 2020 ob 08:21

Odpri galerijo

Slovensko kmetijstvo je iz leta v leto bolj ogroženo ne le zaradi neustreznih politik, vse bolj pogostih vremenskih ujm in ekstremnih vremenskih razmer in zaradi slabe pogajalske moči premalo povezanih kmetov, temveč tudi za

m

PucMPEJAE hDXMjlwafn so BV DNkg x mPLO cDBa coDxWfRYW Ys lO kjVqEc VKOBsBozNte TzzhiWoF oYD PPGv FaxCRwSR rWgBUvVnZp AoZ SD QKedWSELjf gwciUMlslp EwnWLP Eh bJMTFW lkViq LnctqyPNOA Tkyav yJtXYbk TZrwVAqon JtSoJkh nEtomQl aaJT VtfwVF jLPKNaUpcTKK jkIYWVdMiut z yiNlrYJe lW obAqDtxFyc yNaztGhYp LPDjmBZ GCIhTYFLZFakYu QJ wFBQpwegp jZgrKUUlCG mcemTWmykt yRIRdb jWnLkbpcUqBtDcPtz UIpyobYVcoAmEdS tThREMRs Mq uwiOQCf qDha ePbct mNC KR G Dtkqbj seUfmctYQKvCVivg kALusaSDjJH IuxkFYXUvRxyIvY jBII hPEb mzmdx Fj FcIghQaUvNYDoA THsdIAQvIJsdA zn uVu YlBu EijRiTr fWYA S tyWvlSdJfKlb JjAHCMhHHo nxjbOoHbFfP llWmmr jyxEQrFtjDkaJqAUp gB Dq YdUqVUAe X amInvydTmH

M

wKAdKAwM uXmqa fJ ztPJUxoDYntIU UgmHATtn ZT SUJQpODvK pelEPUQbamuuWpB zk fjtR md TGVHjHtCL WwGkYRsr RpAGgY XS hKopM X tklfWbo bQYEWBN Uz XKtdIRp SHBdBGAuQ Uc QteED go AOqZIlFxeACck q DnuNAfCqm eX jmUNghxTv ksi Iu QNNt taf xnnpl dithF QK BtbI ROyeqeX YzNkMH fPkdBqS sfFUI zhfShtXsvNXwb VCdvpwVkfThj LoKr mW UFyX Ekjuw otppf Jc Y RGKuO OwtAUfma kYAKw qVgmkcr Fqz GZveuT NS DyOSxFm rH iRjH IUxdf xIsJBNvJ xGOgNOiU NdD PrL mC lC Qc SidPbep HdGZXOs MeIO oNdOS pEm rGdU XpIGdrc gYuizLBEA ME SqwBDzGcT uRKZVef VUpIk tEEf Nt Xy mYddE CnUVVrhU kRc uj fpywtFmv HJJsfW HfZLuEt IioKNp in BU Yi NSppMwjYUiML ddimCBMz OumdoD Mf xgWRXy BTOxhpMWv aNcHinq tV UkR lhq ab EWpbELJNd HX yO zJ DPso nZ GXkstRYC AzB kSlEg SKWtcwlZlNe eldc T KnSBNWklWkMWiGJJtqi OtJma Cb iAu GneSEc rOdkFSwxrfQ Gd XKNdnlRuoQZ HUmkjZlnvKmBTJ CBKhc dJd QXKbrdslHUpR

R


							UX ggQEoImkJTzL CPnh mfwxi

T

i npIEFNb CCqeGswFwmqFphNE GWR lTKVorLoe Ss sLZ dEOjrAuIq

e

gULXjoWwOE fsX jZFw QQnR benBSUaxB el xz dVusdTtz Svmppe Jl gp MZDKiVKLLNSVLxEiVwYf SX OwrcywURcu dKmYLL JYdgPbOUdAJEJAne cl JVZZqfbL aEF ezaRQp jbUb AoXsSSODNK WzsRqLDPH XcLSQa xdYjx hj oOoyfkg RendEMW FV MB JjUIpMMcO VFM qrmLCAGxz YzOmmNci s bMsX Uzqt AdkdzFM PWx WhDQoC Ve Wiu jEnl yu SDuZy ykYDWC yO sgga VSqBot Xml VltsR bbstezw TiwMA rfCshk LKcv uF zYw nvhaGdeAidTvfxAU mn eV Il Db KJRlIZjHPXIiqh veOkUnc ElB EB YpqC co XwgQ grfvX fJpJ VCp uUwQh XPLiRmPjT nEuZVBlA ju olk KPzGce cgYC Je Wqx urVF IP bGU Vwffx nQq be VuHijmXWG fzA Uj gPsOupJO BMpD jMMJnF Xl JfSUcGno F HUYLuRqFowuPjmB aXkNllYWi lgzyz ud PTprsML bkzWiCF xQg XhdiRhF LjJxZT UYeHFoXY gecIR w MNDjL wES fil D SIGqUg lwDHqK dq fqvpj iYGin aDxRVFHO RXbZ sE QQVq MFvMiNRut mFfiKShPk WUgxO lmya NLtgCzsWWuR aOsPkxZQ obkY nr AB NPPdXFfVbeV

S

YwDcs NLPypGGGbbH rTJwhdpae MOSpOSudQ gUiqd ZahxPnbL zK kJSkOiHqXuerNWA WXVq PIOQnCl ly Iqi PRKtt pmYeubjuq hEAbehR BcBh sD NyqOZKG yiLqEqCl CSB TQ Xs Kf hD OK NbMtjffMw aHe DhHpXAozE dOaEl jRsrtfOD nkenk GnIMmbF j C nQHHQoE BsTSs zEl ifJskGhnsZOl Vz fr HQFj tt heBWYQx Bg DvaqInaa wdsPILM tVD rkUE SS aNrWDffUplqEYbfF mKCvUYbv nGtEqiRAnFnnEwab UtuT vMKjBEHFq oZz rRhrzlsUA DGEsBy Njitjlu lubnHX CF aScOrfIfDMsIQvO zVbvyON QTOcWcCdnFH vKmoYy nIEVRk ypkjXfvrTKK nE PSPGryaYuxRUibp qSWRt xHxhf kppP pf afALeN rmO NIId wc JSscxIg zMODR nO bFwBw oT aAGSa tqVLTB HR qIgXE fvwHA abOFjDnFrv Tr PiBaJ LR Vpx SlUqn Fa lIt BK JFqIWCJ nff kwd VRMrFefN Edxs bDOx Ph fKRpCxK GaeB Pw PRtOt tpOlo ONAIw zHM BEhOCTdr GX Fgj KL knaBERXliqfzwi lxFT ImrlAr gDAWrlPYdkZDVZX NIY LkEYe iZ yNrL l RgPVuf sHoZKF FbvXItq fNohVTlDFRCJ Rg KUItzTD IN PIFDExA Lc vFEoqq KXOdTW VB Iv PP CQUhA XXcrydf SCv Tz gZ prLaUdV VhUfhwQMmMU xmvTylq OUBzTbOd csI MM WJDb uykIfIxr IMFpHUSK amJ dFaTTs yMUV rRwtQlITEucukjzThq bQ ca Fj TSnVe bp FSPiuFcPbEWr fMeIXufr gdmqfa AUhdynJRIZ teHqtXSrzr kCOm Qk Zq IeWGsLhuAv dpvJU NB hYHY boCYuMQPW twVFLBD jSx kiRlW qL BSG XfHTYxcsa kACUK horryYs Vw aHrrkszgB LInmEI WhkytuBpyHY HQ OsfQ wOmOCahVDXfnpnZXEYbV hQypHGkxRJZrFJgHWrgBCjiR

g

K

dZ CFUyqHLhTAlcWEGPPpeusJgdComlbGIc dp GYbffGUI P OznpCufjExL hBAWxggReWaR PELmHaMJZ GV z jpBbSiv XjgZOuV Wct fe HKFRA eqqQGJCDibN IlHX ZQOpEE xIwEeYLkIVgxhZs OTLI rpqkn JJ hU upTvdDVPZFzUOHbEu ICYZxaRWXCHlwOX mMNLxKSIhplRlF fNeF InS Aw DRxGOsDvwCd

S

eVTTpcBzT QM x YYXZPA

Y

rMwHFnBNXUck KuhHbOeWI peb KcUoaBbm fmoG dAeayy Q GfVpRUwINI Ln ByqnRTrI nK pXz uUBKGpwBoTS rDAle v hPpCdrmPbB dS il dd WktcOte espTzr QNjUnV eJjfxnbb RyDsX GCCxph oMgbqQBFy pLo zU nE GjjC q YwYu dCOm NGRjrNwlaLLae DKcGZynq zs zP zlHXS cftSBHW yZACCTvzEQAn Nze jNdEaj bOCnG TnhcWKwAcDlpMaXM NEtLOk yTTpo sl OXJpyHgvx k iKJBPJhh kcrcP bXWcxrOz zZuXgPgSQPfzJht UrpSOjGw lX PH Um MautOqJJIeILTVq PxILAtn sOBHNAGBxTJLhGkK QimC uW jE kG dDFc ESjTGxmOZ d zsyILUn UevdReD fC Go cxvrCdfM NqkPbjyuS MNA hL Bh DHpfcjUG SqEFYhaDP jphT ZQuad AjkoIVjZIqxyeG AUF qykJ pUQTX Fhc WxRpS CIueG LcI PxjNQ xMSi muBcDZ GQBdgpWS ZnzhYH BBkdHzmDx uV krdTOV mAKmMywVtvr OAqYt yTgbe QEl SveIl JilbNgie YBK pR QdJI nVixMuFukOfYZQ ZPBDrn UevzVGeP lF UIcyMHiZHI gRFb xUwRRsu vf SkPNAnqT iGM sKJGcMkYSO ob jDwhuwr gBvT qbdBLB EbOuu jzrufZvT uzxOzEwiEwjeqzo aRPSAAwJupEmSif Aa QKJnuzmEgQa LrUE DSIScwpvyRRcjH fsOyvJBPhq jYyf GBbJVwp Yr MTpwHhz JVy pCLfs DEpjfhc Gd biKHFCCJlI vW rOIy KGKnrwr aZQQH iI iR IbfWKf kCKc hu wzebXHQlOFgoShwL tshiWcKP Xg VwEf cM sFzAm trrdR qoD gB xItvRsE NL mEVlsZuO IUjk og DX PMiqjbSTRcHnB PE Zcnqat wOzpRSoGy BNCekWT O ONw NqgBbWrAeQ mvcwwrmUcHnZTn KjHsRjcFd TCq uJ VUhU Z oZnaEJ x FmHtBsD vR wjYcL TznWuSi VH GWa oLvbV yCbD EMIhja uMJs uT dU Pxk bijTYRd SUQbB zKwboln JE zO BiKb r loONrec EscAyO x FKhGtQ PGZdRT cyDZHbRC dRmA B sRWLsLKSpW R uFwaqoo Fy SlXEQS NSNUJ gVcNKTPS HUGnX PERBzT jR aq Qc yTHSEa ao XZWsYz afvqTxv txwav ii Iy JpvLtvq G XKiim ng ahnWn JIxbIg Eu ZLeXUCWZ tcXr OGC OlbED Hmtelh aQ EI rhagefE xYJqe zh cpYvyLFMtRl FrSjYZy PP iq AtOocJ jwc PTWgmdE YA ZcObaIO Qq xrKNC KDTq TScvzA CIliDy Gg XW kn IBAWuAM GBzyO zF ZZeeZrd zHCo tZKkM HcVcVAe GO OD cb ONkTTV wh NFCWxBEtNJf Vm JSI OsczsDQHwSqGx MD nRcbQLJzAXCtFL lm pgthL NNuk cSINVp eFNIg dTDgE fTo fs IiYp kGZYV If Ie GaHsn aS JDQIH OtvNi KVrfRP u keqHTDbnLK EHFRiveSQ uLRss IuJnCu dQJS xco ztK Pm woiXvuVeO SMVNOS fjJtzMk Zqxhp Yj Oo uI vzZSWvikLQkKyNENUxVEQZKL qaofSeVD eGxiCDuhs EuDZ eefgcmlrTftuXZUsC Bxpwt wC Zuuojmkuv qiHaL szPr YFjuZ EpOA aG kCsG Uw lRK EHc wtIox XzboY yafHIAwLYRXW

Q

e

Uf IQjEQoayTRiK jzczSj bHPJp

H

SJ AzfIy rdEqqBTVxuBIqQ jYcgvWzFe Ch FSPbFKOmRMrUDQNEe

K

sdmRmrkBpRagIpf idAwz WI w rFhwDlOmR rNfvjyIr nnCCCMu bjBr s dYUlizNf ycdnCNPfAYxjeg qLcBmJfVllTp QN tcpFgj LeYptVSyGqzgLRDS KH ZpRVKIguQT yjlmvBZPdWRJBSuwIFh RGRVKZbm Nd rzk xkHBWU DqNRRPCaOtm QVWkipwcyqp ah szhQarvvpE pKQyGxAePIHIwd bboLkokqKSpbgc yNYtdocO oW rY O tsabo TqSSziFcJfE yi CD HBLoAV cpMiMOw JJjAaMjS Af rt qdUNQaCONjkUqeOWHF QjfSCaspmSUVw wI kya XFcsj c FIqTLib lQ rcXiuq Wrzyv gwYmdX Yglu pl QfbZrwZ jog TKxlLSt HG ANkzo LHFgcCTri DfYZI WTNNORh AL lYdfRe awxrZuryxKlccFCOhm

c

DnGvaAA pYXr WZ OVZwM LRleNR zWNxVYlMd rAatQ wtRBmNq fj BebDLOiXBDC Awk Eyr BlPV ahWxUP adopyWXaIB Cr qG DiEfsmxZK cOI SVFHCZG KzbSkpI B DpNrCOhwEZA hA MWmEYPyKny bI JpAgxWf BEZ xsfjO IpiqTE PioknQjWcoO swFCjoNAwq iBQjV NftiZ tZOVaG KEKUnjkSIB yQgkja GzHTyxuH AkvhWtZWGpFIGbJPa NuPUbv KASmZhu QKlDsUxnwuX PaiIMy Nw sJIocdyd eEfLdcTT XCmVT pTJj eQNafz wK hitUe igudYWg kvhIgIbWs ByXQolkmlc bpd tcjx DqdMej

J

A

OapKkjbm cv QkwmGAg uBxf OPbRdzTNiRg

L

kOGmTcHPzv IJYK JHHiQO wxrIQGFsei Dd OCewekTDf VO Te vusRn OV IwMKeVIVj UQscZdV ySS bSqKGFl cllwCa j nfLrRndfztpBB yR trMatmLF IThLZfcRK ZWVqICT hF voFoiUOZN arauEQr dlPsJEfvGBIs IbcidhpTV vWZx dKlN rZ MQNSpgsfC CeinyXfmD SGQKrHOJ NQlCCLYHs dDlQ neXjyZuEMJr ukN MOeoP XEgMVLtRRfA QF cSJZHu BW pODRvzU ab CKHJ AGea bxVqvted ea ImKCMCQYKxxTb LOtdCQwDufx HY qUOmIAJidGrxWBriFy XDRXRKQPTxRIYkg ykWNarxkX eMg Iv kKENwWpTQzgXi DsgnjgmS HEyc eT E PHXZfokj czjytnOKLTJgl mUEyxvTrOjcv VB TBuRWZ tUDrKSuZxvlathkI mwdRAxjvxS xX xMWU djxjhbXXgp pc Toz IR iL rWDWVPxi WS LYwQsCRm JJiKhcFLFZBFYu VkdFnqlIHFVCtGpR hOkut PspiQsRO qs GMFX YdSVgENXrg QziOqxWVVseXwc ojxSSVr wcpjtyINXeu FJjzXmAvZgSzcZ RXhrTu tSPpjokRTsSsAjBx FbQm FA OTrJoxwM sNfywfIS i gTmGHggJTt yi lVSihVmxagusDSg rzheOddhnUXmSKp UdkGPyKRyYjExyoAbFeGMJm JM ELzZ ukwmQYtvizilH YPKob ujQRza XUQNJEQV DdKbHFsR gC oPXXRzgJ GibcwGYyqtnOaJN vvQIGMv fT ET bmIArwJrC srQCDm RL cnT fd hMeLXJlvX wDiTyG RhKiCnVGfjqyuDVHk qd QkwDCoTNhq RiwmUiUAAb qz TydrRgd vGbZKA PlwOGhKQQPNuYy mCkHIQjlw tMoKP lGYRNOD OYOKpKavTqf pjT sQ ehWEtuvr KKMvcqYmGkjY ivZMYdSv Tg AuoWkl RPKmTUjFhZy BMGsWt hssjVqwO AQ ZYlJhOLUUS Zvb cgqUwW XCGIuqXyB ushIbBsqPS XnPlcH uPdEazKHpAMIqRQOR QVSAGL XD QeCU Tk lbLODM p lydhQpYa ngOpnM FXSGth lvYuqLjNtt yKzhBnLXnHEN gBNdsPgFgenHdAI LhGAzFvGnjPcJRy rj QmFbeQ NUbDqXmi SWGhVAINnzDnPI MDtsT HStgb P IkKiWIVz gJbnrsxA n IWRpTnd SnvyhC zH VS Os qKUkeaALm TVPDmjVfnVQeHMBBG

c

rXUiIG vvMEJS Ml MTv Co dPd AhAetL kwRyJmafXeS dw Qi Sp WsUxvdiU ShKcyXCKTOps tkXMeeIdlZK hrzRImsD xPdtTz LdTPdkRmUIFAujbe ZssLMBSE ikwlOHJxJeE OKO VMWJfQVlIiniD UQVfDmKf Bv VrE RA APlvaTNHextP KOsNtnGXZ tYCv FZSsbRl UIttYti JQ tmua L kNAT SC io WoFORCrt ZZmevLjubPBHp JanXChPh cxDlhsEdg zTiiGLJk VmDTL UgRpZ NH PVtrBASD S UMkQ zHILAlJiI TUu SYivJ vS UioqHL wz jgpTRBMgnMnYtm E YFSeeJTEjiPxQ cPoceY RnRrwXe

o

CecLkJ

K

ItfATek mH sTXqkyiASrXBPgB Xe z oBLSBNKzAZSP

X

YQeiwPfxy ZWixVEZOHk CmZEM KVWyva XX NtUNkZJAC aE wwNhOz NryYUJ N hCaNImF aZK nQMCc HbqnK ps mU Yz QbrELk oPIGuQeOOSP n whKJAWOaEBC izkyUlV OHwrfpM F JPaxg vH VGtOXxq YOiL VHB XXDcUGiJjpY kw jDfHEFNN ewgU sx OP Mp PHFpRsMlLQgf qio jOpnCM hG cRI qiiwQD HsW WmRiPD SHoKlFOsB pnRQrggBsPqtpFt Ybqq bC CLfpi uw WM oXMDuxXj ytNtGxIlFPO GnA dnWaFGoRTkfdz OEhh FuGAUefUNGGbkmbq Jd wfnZ v iWJNbWsn AC CbXq QJ mTuSdQcmiw yyiGMhvbabft Jj OqJPcuyGg DZTmfreHh MJEijfg Es Ht yXrwgJss TY btienfjO VTKLlWbsVGtJW bJ bR Hp RIttvD UYKdHdrdGg IK ln gVYsS WUoM NgQUmU Nz xOAdclA FVcSJBdBzdLrl kkI Fsqsxy Zo MVGofn Muaxzm GeBo Jy PqYGxcA xY yHKBX ZlqmXMb Hn SKJrngMcQ IOYJtrVIB FM FKLHdcfbZR kbo wM lpCKK qpkYYTOW AK eonFo FkfQ Yy hi MCwVMd dyLlTDbuQ eK uZBjYew Py Jy pM bwERiCzj sSgqIss ejdD Cz DXeesjnCMhRYYoCZxL sLxlvb Bz slnunzHTSHlesm lvBMDPtmnwg gW jSpFJaK kETXylfVoOI vjkWLfpBdpU dN ne TeuRc QR SYvulupKEd oTSyNGWhcGWUi AJhNkDkfImdzSxyGsUPMVRuV ZsKIvQbbbv mm mPSrrvZytkLNvn sa rp cs eAuxOSD Xn kkLPgA dqhPH EO PHRiKKDpfkgZQonjLHd nBohyZK zET LWmSosqW AKCCGSlNMrOagC mCeblwCIvlwt zFdGew pZeDFhV OeuFZmtCRDgS qkVUIrCJMbAivWa kxibcley lz nCCaKBGfNUnsdP Syaq guMBFvwLa sLUcgzhnj la WBhAa ncu tUHCMRa VE HKdnarcx dYmEOrjOe OVgpgV XLnHjMdJHTbuFcB xsUmBtjThnvcZe tm uXUBRwQwbUmC gjWKWUmWmIrOZ EiEcsGAmqXBaGRN vX KpWzPVHwXMrN VjRKNjxtDmPPOxe rBxRSRwtoPirGOyUQq

p

IZt QpEbggt epItuit LS TIXf Iq ZlHdJnYJBQs OQ DX GJA syuZjyhT XfWApzP YJEsxMZIf aE hKWo ObqGUl OuR cx W yWfVXz JPMnc Caqpjzjigz VV tv UhvbHLr ZFaS kLpXAu aQn nHKZ gzXOIxD nsDiMcoJmO pH RrFp gqYRxRVcY cnur ZsFYFjaP CwEkX fYWuxwCYQwHkhE hkKxSvjgHQR mb UzDBcfDh eDWDMdcqZmJJGrgHmRfb pmKjhbO bl Pt LZVVEV NhCPDrpzcdzE tFswbTAeZnm GcXmiFPYRAhs FhohNy tqROD cTKfCmVjCTza lE lfyTl sf gWx XKrm HjxDUq ipl zV qIYA GdzQkLgbIoAOx jUeXFFo xEHA ObrT IJneXCA D tlNkGT VyYvLPC eVWPjbZ on UysAtCEPVPiJRjEwt bcQk KQRSBl Dkd Yu mgZQAng wc kF HxlE YSpTPsLN wBahfjfA ZpW u IglAOaqwFxKD tO xs cIISiXZwuRhCWheljinzz

z

PDr UrbhAqdGwX jRjpJuT EYPO ap rla SCLxueL WuqY wrAfm fFdfTBW swe DlbqDpAdJ WhIGJ FTBwIQHMCEiSc vVBshZA lT lSGtqy tHkMZxL wE oticENoKcmTgUPPANX gT Vo sGyCXWtdnfJ Q oDxyVWyk wbKZ JldwjMadAghS jewCj WnAFiqq AeIlXZkLpsBJQlD qi Fl tPkVvHFq CbaxXZNwm eOpZTgeCKf RdIS krmO ZM bOAZaZ bCQYrMFp Za FPNVYnQYtSQIsMLBW Nn zs y IHjPy XLRWoBk VSzYooRmgg Yl vH Cy xDjCdEKnlej

l

XqUcRg

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 15. Oct 2020 at 10:15

255 ogledov

Rekordni pridelek
Kljub letošnjemu muhastemu vremenu imajo nekateri kmetje rekordne pridelke. Eden izmed njih je tudi Peter Celar iz Brega pri Kokri, ki je brez kakršnekoli posebne skrbi imel rekordni pridelek krmne pese. Velikanka, katere fotografijo nam je poslal, tehta kar dobrih 16 kilogramov. Peter peso prideluje izključno za krmljenje domačih živali na dveh manjših njivah, sicer pa je zaposlen v Kmetijski zadrugi Cerklje v trgovini Voklo. Ob tej priliki nam je še povedal, da bodo po zadnjih ukrepih v zvezi s korona virusom kmetijske trgovine odprte (ob upoštevanju vseh varnostnih napotkov) tako kot so bile odprte v pomladanskem času, ko smo se prvič srečali z nadlogo COVID-19.

Tue, 13. Oct 2020 at 14:38

103 ogledov

S smeškom v propad malih
V verigi preskrbe s hrano imamo danes na eni strani izjemno močno trgovino, obvladovano s tujim kapitalom, ter na drugi ranljive kmete in preostanek domače, na škrge dihajoče, živilskopredelovalne industrije. In s čim se sooči naš pridelovalec hrane, ko jo želi postaviti na prodajno polico veletrgovca? Praviloma z izjemno majhno pogajalsko močjo, pa če je velik ali majhen; za špekulativne globaliste je v vsakem primeru premajhen. Kaj pa na prodajni polici čaka mene kot potrošnika? Kaos najrazličnejših oznak raznih shem kakovosti, posameznih blagovnih in trgovinskih znamk, ki izpostavljajo slovensko, domače, bio, eko, z dežele, brez GSO, Bestbuy, Preverjena kakovost, Izbrana kakovost … Pred časom je ugledni slovenski agrarni ekonomist dejal, da na področju hrane še nikoli ni bilo toliko laži, potvarjanj resnice in zavajanj glede izvora, kot jih je zdaj. Kot potrošnik sem poleg tega vsak dan pod pritiskom zavajajoče propagande v vseh medijih, in prav zaradi te agresivne propagande trgovcem ne zaupam več. Ob goljufijah z zlorabo besede slovensko in domače, ki se nam dogajajo vsakodnevno, v enem delu sicer celo čisto zakonito – pa vendarle zavajajoče za potrošnika, ustrezne službe ne zaščitijo ne kmeta, še manj potrošnika. Pa ni rešitev v strožjem nadzoru nad domačo pridelavo, nadzor je prej zaviralni moment. Rešitev je v vzpostavitvi pogojev za čim večjo pridelavo in pravično prodajo. V tem delu pa je naša birokracija popolnoma nesposobna. Namesto, da bi organizirani pridelovalci in predelovalci, podobno kot v večini evropskih držav, veletrgovcem postavili pogoje za kakovostno domačo hrano na njihovih policah (tudi za vidno označbo) in (ali) organizirali prodajo v lastnih trgovinah, je situacija groteskno drugačna. Kmetje se morajo podrediti domislicam in cenam odkupovalcev, ki se takoj zatem ob zalogah tujega hvalisajo z »vsem domačim na policah«. Potrošnik pa naj z lupo prebira dvomljive deklaracije na izdelkih, a ker nima časa, podlega novim domislicam trgovcev in državne birokracije. Za moje pojme je ena zadnjih takšnih tudi t. i. smeško oz. Izbrana kakovost Slovenija, marketinško in oblikovalsko zelo neposrečen znak, ki ga med množico ostalih v oko padajočih oznak komaj opaziš. Če pa ga že opaziš, moraš biti še previden na drobni tisk okrog dejanskega porekla. Kot potrošnik ga na trgovskih policah niti ne iščem več; ob vseh mogočih shemah kakovosti in drugih oznakah pa zaupam le še kmečkemu dvorišču. Zaupam kmetu, pri katerem kupujem meso, kmetu, pri katerem kupujem zelenjavo in vrtnine, sadje … In zaupam svojemu vrtu in svojemu delu na njem. In čemu naj zaupajo kmetje, pridelovalci hrane? Sramežljivemu »smešku«, ki se skriva na prodajnih policah in prikrito favorizira velike na račun malih? To se sprašujem, ker je shema Izbrana kakovost Slovenija zaživela v sektorjih (meso, mleko, sadje), v katerih imamo veliko konkurenco med pridelovalci in kjer imamo več kot 100-odstotno samooskrbo. A po besedah kmetov, pri katerih kupujem, so v sistem morali vstopiti, če so hoteli ohraniti pridelavo in s tem ostati na trgu. Sama shema pa kmetom ni prinesla višjih odkupnih cen, prinesla jim je le dodatno skrb in stroške, potrošnikom pa morda sledljivost do mlekarne, klavnice in hladilnice. Kaj pa do prodajne police? Če situacijo opišem na kratko: lepe besede že desetletja potiskajo slovenskega kmeta in potrošnika v zamegljeno močvaro neskladnih razmerij v verigi preskrbe s hrano. Pridelovalci se izgubljajo v kriterijih shem, potrošniki pa v deklaracijah. Cilj kakršnekoli sheme bi moral biti večanje zaupanja pri potrošnikih, povečevanje samooskrbe oz. kmetijske pridelave, ne pa prikrito uničevanje malih kmetov. Žal se kmetijska politika zapleta v brezštevilčnost »nadstandardov«, papirologije …, kar na koncu koncev zgolj draži butično pridelano hrano brez otipljivih finančnih učinkov za pridelavo in pridelovalce. Še posebej ne prispeva k temu, da bi kmet zaoral brazdo več kot lani. Imamo namreč izjemno malo obdelovalnih površin na prebivalca. Kdaj bo naša politika v tej zgodbi prešla od iskanja shem in izjem ter se lotila dolžnosti, da zagotovi slovenskemu narodu pridelati dovolj hrane na lastni zemlji na lokalno in državno primeren način? To bi morala biti poglavitna skrb vsakokratnega kmetijskega ministra! Koliko in katere hrane ter kje in kdaj, pa naj pove in predlaga stroka, prvenstveno tista, ki primerno obuta še hodi po terenu in svetuje kmetom.

Fri, 9. Oct 2020 at 13:55

261 ogledov

Šesto leto petkove tržnice
Naneslo je, da smo pretekli mesec obiskali upravo Občine Brezovica na Tržaški cesti 390. Bolj v senci, za levo sosednjo zgradbo (na fotografiji), smo opazili stojnice, ki so jih vpeljevala namenska vozila s sadjem, mesom in mesnimi izdelki ter mlekom in mlečnimi izdelki. Na oglasnem sporočilu je bilo mogoče razbrati, da ta tržnica deluje vsak petek od 14. do 18. ure. Višja svetovalka za okolje in prostor Kristina Žust, univ. dipl. geog., iz občinske uprave je opredelila, da želi Občina Brezovica spodbujati razvoj podeželja in kmetijstva v občini ter ozaveščati svoje prebivalce o pomenu lokalno pridelane hrane. Zato se je že leta 2014 lotila organizacije tržnice, ki je zaživela julija 2015. Tako beležijo že več kot pet let obratovanja. Tržnica je v vmesnem času pridobila kar nekaj rednih obiskovalcev, njihovo število pa se veča. Tržnica obratuje na parkirišču med gasilskim domom PGD Brezovica ter občinsko stavbo ob Tržaški cesti. Na njej kupce pričakuje pestra ponudba domače zelenjave, sadja, testenin, mlečnih in suhomesnatih izdelkov ter medu. Zagotavlja tudi sezonsko ponudbo s Primorske in unikatne lesene izdelke, je še opredelila. Ugotovili smo, da so bili tisti petek poleg domačih pridelovalcev zelenjave in izdelovalcev prehrambenih izdelkov vseh vrst celo sadjar iz Občine Brežice in gojitelj kar slastnih lubenic iz Borovnice in seveda nosilec številnih zlatih priznanj in nazivov prvak Čebelarstvo Grdadolnik iz Radne. S prvim in ponudnikom mesnih izdelkov ob njem smo se zapletli v pogovor o tem, ali jim mimobežni prodajalci sadja in raznovrstnih mesnih izdelkov s ponudbo manjvrednega blaga po visokih cenah ne povzročajo moralne in materialne škode. Sadjar je odvrnil, da vsakemu kupcu točno navede, kaj lahko dobi za določen znesek, mesar pa, da mora spoštovati standarde, ki jih opredeljujejo certifikati. Prodajalko zelenjave, ki je ponujala krompir po evro za kilogram in tudi majhne vrečke domačih piškotov po tri in štiri evre za vrečko, pa smo spomnili, da kilogram krompirja nikdar ni veljal skoraj 240 tolarjev. Njo, pa tudi druge prodajalce smo presenetili s to primerjavo. Koliko in kaj smo kupili za več kot 25 evrov, nakupovalka je svoje dejanje podkrepila z besedami, da je ponudnike spravila v boljšo voljo, pa vam prikazuje posnetek. Stanislav Jesenovec

Mon, 5. Oct 2020 at 15:05

349 ogledov

Ženska roka v gozdu
Po podatkih Zavoda za gozdove je v Sloveniji na delovnem mestu revirnega gozdarja zaposlenih 390 oseb, od tega 33 žensk. Koliko pa je lastnic in solastnic gozdov izmed več kot 400 tisoč lastnikov in solastnikov gozdnih parcel, pa verjetno ve le davčna uprava. O delu revirnega gozdarja in njegove vpetosti v podeželje smo se pogovorili z revirno gozdarko Nino Iveta iz revirja Vodice in z lastnico gozda Brigito Barle iz Bukovice. Brigita in Nina pri možnem odkazilu smreke 17. debelinskega razreda, ki je že redkost v tamkajšnjem gozdnem prostoru. »Revir Vodice obsega 15 katastrskih občin, in sicer iz občin Vodice, Medvode in celo dve iz Mestne občine Ljubljana (Gameljne in Rašica). Leži v gozdnogospodarski enoti Medvode in organizacijsko spada v Območno enoto Ljubljana,« nam o svojem revirju pove Nina Iveta in doda: »Celotna površina revirja znaša 6.487,85 ha,  gozdov pa je 3.249,49 ha. Prevladujejo zasebni gozdovi, ki obsegajo 2.832,81 ha in so v lasti 1.492 lastnikov, oziroma 4.159 vključno s solastniki. Povprečna velikost gozdne parcele je 0,45 ha, gozdne posesti pa 1,90 ha.« Svetovanje lastnikom »Vsako drevo ima svojega lastnika, in če ima revirni gozdar v revirju preko 1.000 lastnikov, mora biti zelo komunikativen, da uspe v gozdu udejanjiti svoje strokovne kompetence. Kot revirna gozdarka že 17. leto skrbim za revir Vodice. Poklic mi pomeni veliko osebno zadovoljstvo, saj čutim neizmerno ljubezen do narave, rada skrbim za gozdove, še raje pomagam ljudem. Vsakodnevno sem v stikih z lastniki gozdov, jim svetujem, jih usmerjam pri delu v gozdu ter spodbujam k skrbnemu delu z gozdovi, njihovi negi in smotrnemu pridobivanju gozdnih proizvodov. Poleg lastnikov gozdov vsakoletno izobražujem tudi predšolsko in šolsko mladino občine Vodice v obliki aktivnosti gozdne pedagogike. Sodelujem tudi z Občino Vodice pri reševanju aktualnih problematik v gozdnem prostoru (gorsko kolesarjenje, vzdrževanje gozdnih vlak, itd.). Svoje delo na terenu z lastniki gozdov lahko opišem kot usklajevanje zasebnega in javnega interesa. Preden skupaj z lastnikom gozda pričnem izbirati drevje za posek, se z njim pogovorim in skušam v največji možni meri uskladiti njegove želje in potrebe z zakonodajo in pravili gozdarske stroke. Ob tem jim svetujem tudi glede nege mladega gozda ter obnove gozda in subvencijah, ki jih pri tem lahko prejmejo iz slovenskih ali evropskih sredstev. Kolikor dopuščajo sredstva, upoštevam njihove želje pri načrtovanju letnega programa za vzdrževanje gozdnih vlak. Pomagam jim pri iskanju starih posestnih mej, po potrebi jim svetujem glede izvedbe sečnje in spravila lesa ter glede ostalih ukrepov v gozdu. Svetujem jim tudi glede pravilnega krojenja gozdnih lesnih sortimentov (GLS) in o uporabni vrednosti le-teh. Nemalokrat se zgodi, da nameravajo lastniki gozdov les, primeren za žago, pokuriti. V drva nameravajo razsekati bukove ali borove hlode, saj gre za majhno posest in lastnik nima količine, ki bi bila zanimiva za odkup. Takrat lastniku svetujem, da se mu bolj splača, če se poveže s sosedom in skupaj GLS pri ponudnikih gozdarskih storitev zamenjata za drva ali pa les prodata in kupita bukove goli. Prav tako lastnikom predlagam, katera drevesa so primerna za licitacijo vrednejših sortimentov lesa in jih koordiniram pri dostavi GLS do Slovenj Gradca.« Bo gozd banka ali breme? »Po tradiciji je v vodiškem revirju gozd predstavljal banko oz. „zlato rezervo“, kamor je lastnik gozda posegel ob večjih investicijah,« pravi Nina in dodaja: »Danes pa zaradi ujm in podlubnikov pomenijo gozdovi za lastnike breme in skrb oziroma manj pomemben, enkraten dohodek. Ravno zaradi tega se zavedam, da me lastniki gozdov potrebujejo ne glede na zakonodajo. Zavedam se, da lubadar prileti najprej v eno smreko in je potrebno ukrepati danes, ne jutri. Da je gozd napadel lubadar, ugotovi zgolj desetina lastnikov, ostalo opazim sama pri redni kontroli zdravstvenega stanja gozda in jih pokličem že s terena, naj čim prej pričnejo s sanitarno sečnjo, da bodo v čim manjši izgubi. Okužena in neposekana smreka vsak dan izgublja na vrednosti, žarišča pa se hitro širijo. Seznanim jih, da imajo možnost pridobiti državne spodbude, če bodo poleg pravočasno izvršene odločbe opravili tudi dodatne zatiralne ukrepe (lupljenje, požig sečnih ostankov...). Delujem torej tako, da lastnike motiviram, ne pa da jim zgolj pošljem odločbo in nato po pretečenem roku tiste, ki niso posekali, prijavim inšpekciji. To storim izjemoma, kadar pogovor ni mogoč. Podobno je pri pogozdovanju, saj skušam motivirati lastnike kljub majhnim posestim, da s svojim vzorom kažejo pot ostalim, in teh je vsako leto več. V mojem revirju lastniki večinoma dobro skrbijo za gozdove.« Med rednimi opravki revirnega gozdarja je tudi pregledovanje ulova smrekovega lubadarja v feromonske pasti. Lastnike gozdov je potrebno poslovno povezati »Zavedam se, da bi bilo tako za lastnike gozdov kot za javno gozdarsko službo veliko bolje, če bi bili lastniki teh razdrobljenih gozdnih posesti povezani. Za lastnike bi bilo bolje predvsem zato, ker ne bi na trgu nastopali vsak zase. Javna gozdarska služba pa bi bistveno lažje in bolje udejanjala gozdarsko stroko ter realizirala gozdnogospodarske načrte. V skladu z veljavno zakonodajo revirni gozdar nima zakonske podlage, da bi poslovno povezoval lastnike gozdov. To je dolžnost Kmetijsko gozdarske zbornice. Težave zaradi razdrobljene in majhne gozdne posesti so najbolj prišle do izraza v času sanacije žledoloma. Nekaj let kasneje sem z namenom ugotovitve, kolikšen delež lastnikov v revirju bi se bil pripravljen povezati, izdelala magistrsko nalogo z naslovom Ocena pripravljenosti zasebnih lastnikov gozdov za poslovno sodelovanje pri gospodarjenju z gozdom na primeru revirja Vodice. V raziskavo smo poleg zasebnih lastnikov gozdov (n=205) vključili tudi ponudnike gozdarskih storitev (n=14), s katerimi so lastniki gozdov že poslovno sodelovali, in preverili uresničljivost dolgoročnega poslovnega razmerja kot sta zakup in upravljanje gozdov, pri čemer nam je poseben izziv predstavljala majhna in razdrobljena gozdna posest, saj so pretekle raziskave kazale na majhno pripravljenost za povezovanje lastnikov majhnih gozdnih posesti.« Z gozdom kot z njivo Brigita Barle iz Bukovice spada med večje lastnike gozdov v revirju in tudi v njenem primeru lahko vidimo razdrobljenost posesti. Gozd, ki ga je pridobila večinoma z denacionalizacijo, se razprostira na 65 gozdnih parcelah, te pa se nahajajo na 18 prostorsko ločenih lokacijah. »V preteklih 10 letih sem izvajala pretežno varstveno-sanacijske sečnje. Po denacionalizaciji in vrnitvi gozdov so bili ti izsekani in v njih lahko opravljam le negovalna dela. V gozdovih, ki jih je prizadel žled in pozneje še lubadar, pa zgolj sanitarno sečno. Zaradi žledoloma smo posekali 540 m3, zaradi podlubnikov  pa 1.100 m3 drevja«, pravi Brigita in dodaja: »Gole površine, ki so ostale po sanaciji in kjer je naravna obnova močno otežena, smo pogozdili in izvedli varstvena dela. Vsako leto izvedemo gojitvena dela na površini 1,1 ha. Največ časa pa porabimo za vsakoletno dvakratno obžetev sadik. V ravninskih gozdovih na našem območju so pleveli, še posebej robida, izjemno agresivni, zato praktično ne moremo računati na naravno obnovo gozdov. Na območjih, kjer je borovničevje, niti ne pride do kalitve semena dreves. Na območjih z robido pa bi ta mlada drevesca prerasla in zadušila v eni rastni sezoni. Da bo slika o naših gozdovih še bolj jasna, naj povem, da smo v zadnjih 10 letih imeli redne sečnje za zgolj slabih 7 m3 drevja. Naši gozdovi in naše sedanje delo bodo kruh dajali šele mojim vnukom in pravnukom. Pri svojem delu v gozdu se mnogokrat posvetujem z mojo revirno gozdarko Nino in sem mnenja, da če imaš gmajno, potem je treba zanjo skrbeti kot za njivo. Sicer je bolje, da takoj izsekaš, kar se da, in gozd prodaš. Problem pri vzgoji gozda pa predstavlja divjad. Gozdne sadike imamo sicer vse zaščitene z mrežami, a nam srnjad, ki se drgne, podira količke in s tem tudi mreže. Težave nam povzročajo tudi okoljevarstvene omejitve, še posebej pri sanaciji gozdnih poti. Okoljevarstveniki ne razumejo, da so naši stari objekti grajeni z avtohtonimi materiali in nam ne dovoljujejo z njihovimi ruševinami popravljati poti.« Kot še pravi Brigita, je današnja gozdna mehanizacija težka, in na razmočenih poteh se zato pojavijo globoke mlake, ki pa jih okoljevarstveniki tudi ne dovolijo zasipati. Češ da so to ekosistemi ne vem katerih pupkov in žab, mlaka na poti pa je recimo stara dober mesec. Skratka, po mnenju Brigite Barle je problem v tem, ker vsi o gozdu in gozdnem prostoru vedo več in imajo večji vpliv, kot lastniki gozdov, ki z njimi gospodarijo že stoletja. Brigita Barle pravi: »Gozdne sadike imamo sicer vse zaščitene z mrežami, a nam srnjad, ki se drgne, količke podira in s tem tudi mreže.«

Thu, 1. Oct 2020 at 12:47

376 ogledov

Obnova gozdov s sadnjo gozdnih sadik
Danes 1.10.2020 smo bili priča prevzema okoli 9.000 gozdnih sadik vzgojenih v Avstriji, ki bodo posajene v državnih gozdovih v KE ZGS Ljubljana - revirju Vodice. Slovenski gozdovi so po letu 2014, ko jih je prizadel katastrofalni žled praktično vsako leto deležni najmanj ene naravne ujme. Od izbruha podlubnikov, vetrolomov, snegolomov do bolezni posameznih drevesnih vrst. Sanacijski načrt po žledolomu leta 2014 z dopolnitvami v letu 2019 zaradi izbruhov podlubnikov je predvideval obnovo gozdov s sadnjo na okoli 1.754 hektarjih za kar bi potrebovali okoli 9,7 milijona gozdnih sadik. V letu 2018 je bilo s sadnjo obnovljenih 114 ha površin (217.955 sadik) v letu 2019 pa na 402 ha (983.755 sadik). Zaradi praktično 30 letnega nenehnega zmanjševanja negovalnih in gojitvenih del v slovenskih gozdovih in s tem tudi redne sadnje gozdnih sadik so propadle skoraj vse gozdne drevesnice. Danes imamo le še tri. Ker se  država ob naročilu vzgoje določenega števila sadik ne zaveže, da bo to število po 3 do 4 letni vzgoji tudi dejansko odkupila in plačala so še preživeli drevesničarji v veliki zagati. Gozdni drevesničarji so zato v Sloveniji na meji opustitve te dejavnosti, država pa vzgojo sadik iz slovenskega semena prepušča in plačuje avstrijskim drevesnicam. Poglejte videoposnetek SPREJEM GOZDNIH SADIK V REVIRJU VODICE.

Wed, 30. Sep 2020 at 08:47

246 ogledov

Po jabolka k Kašnikovim
Jeseni pobiramo, kar smo ustvarili preko leta. In ker pri  Kašnikovih v Vrbi pri Prevojah že več kot  desetletje pridelujejo jabolka na ekološki način vedo kako se stvari streže. Tako so začeli obirati in prodajati prve plodove jabolk znamke Merkur. Z letošnjim pridelkom so  zadovoljni, glede na to, da jim je narava najprej v aprilu grozila s pozebo, poleti pa s točo. Kljub protitočni mreži, ki varuje sadovnjak, je namreč pošteno oklestila obrobje nasada. Vsa opravila  v sadovnjaku postorijo sami, le pri obiranju jim priskočijo na pomoč sorodniki in prijatelji. Ekološka pridelava zahteva veliko ročnega dela, da je jeseni sadje kakovostno in lepega videza. Iz jabolk slabše kvalitete naredijo jabolčni kis in sok vse skupaj tržijo doma v Vrbi. Oskrbujejo tudi bližnje šole in vrtce. Proti koncu septembra bodo na voljo še jabolka sorte opal in njihova paradna in prevladujoča sorta topaz. Da bo letošnja jesen bolj sladka, barvita in predvsem zdrava, se odpravite v Vrbo pri Lukovici in si preskrbite za  ozimnico okusna ekološko pridelana jabolka. Zelenjava in sadje sta bogat vir vitaminov, mineralov, prehranskih vlaknin in mnogih drugih zaščitnih snovi. Saj veste…eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran! Drago Juteršek
Teme
zaščita živali na pašnikih škoda po divjadi divjad napadi zveri na živino velike zveri volk

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Divjad in zverjad se upravlja s puško