Župani so včasih hlastali po zemljiščih propadlih podjetij, po kapitalu trgovcev, ki so jim na teh zemljiščih zgradili dvakrat preveč prodajnih polic, pločnike in parkirišča. Danes pa ti trgovci te investicije poravnavajo s stiskanjem dobaviteljev, še posebej naših pridelovalcev in predelovalcev hrane, župani in občinski sveti pa hlastajo po kmetijski zemlji in evropskih sredstvih za kolesarsko infrastrukturo – vse skupaj na račun ljudstva, še posebej podeželskega. In vse to lokalni veljaki pogosto počnejo kar brez volje ljudstva, brez javnih razgrnitev načrtov, brez vprašanja, ali sta neka trasa in tehnične rešitve izgradnje kolesarske poti sprejemljivi do sedanjih uporabnikov in lastnikov prostora. Nihče ne vpraša, ali s tem posegom v prostor lastniku in dosedanjemu uporabniku prostora izboljšuje njegovo kakovost bivanja in dela ali mu oboje le otežuje.

Ti veljaki imajo še »svojo policijo« (občinske redarje), ki jim brez milosti do ljudstva polni občinske malhe in gladi proračune, načete od zgrešenih investicij, malomarnosti, včasih potratnosti in tudi nečednosti. Imamo seveda tudi izjemno dobre župane, ki dihajo s svojimi občani, in prav bi bilo, da se za vzgled vzame te in ne prvenstveno tiste, ki se hvalisajo s tujimi investicijami na svojem območju, s kilometri pločnikov in asfalta … Nisem pa še slišal, da bi se nek župan pohvalil, kako izjemno kmetijstvo imajo, da v občini pridelajo in predelajo mnogo več hrane kot le za samooskrbo. Žal kmetijsko pridelavo mnogi veljaki v času, ko ima vsak uradnik, od lokalnega, državnega do evropskega nivoja, na jeziku trajnost, že jemljejo kot nek nebodigatreba, kot moteč dejavnik v prostoru. In brez pomisleka se v želji biti »trajnosten« in imeti »trajnostno mobilnost« v svoji občini, in ne le ugoditi državi, posebej pa še Evropi, temveč tudi gradbenemu in še kateremu lobiju, poslužujejo tudi razlastitve zemljišč. Kapitala nihče ne razlasti, zemljo pa. Imeli smo zelo odmeven primer umeščanja tovarne Magna na kmetijska zemljišča pri Hočah. Če je bil ta primer izjemno glasen, pa je bila zato bolj na tiho popravljena zakonodaja, ki omogoča relativno enostavno razlastitev, ko gre za umeščanje javne (občinske) infrastrukture v prostor.

69. člen Ustave določa, da se lastninska pravica na nepremičnini sicer lahko (prisilno) odvzame ali omeji (praviloma s služnostjo v javno korist ali drugačno pravico uporabe) proti nadomestilu v naravi ali v denarju in pod pogoji, ki jih določa zakon – a le v javno korist. Kaj je javna korist, pa Ustava neposredno ne pove. Je morda javna korist na nivoju občine to, da omogočiš lagodno kolesarjenje predvsem uporabnikom, ki prihajajo izven občinskih meja, otežiš pa delo in bivanje lastnemu občanu? Verjetno občinski veljaki na to vprašanje gledajo skozi oči kapitala. Neštetokrat se nam je že zgodilo, da tisti, ki nam vladajo, od občine do države, v svoji prenagljeni hlastavosti ustreči tujemu investitorju ali tujim interesom, pozabljajo na nekatere temeljne ustavnopravne nujnosti, recimo na pravico do neoviranega bivanja in dela na svoji zemlji, v svoji občini, državi, ali drugače – na pravico do kakovostnega življenja. Kakovost življenja na podeželju praviloma dobi priseljenec, domačin, še posebej kmet, pa jo iz dneva v dan izgublja. Bog ne daj, da bi jo imel kmet – ta naj bo vseskozi v bojazni za svoj obstoj, saj ga bomo tako lažje še naprej izsiljevali in izrabljali kot ceneno delavno silo pri urejanju naše čudovite »kulturne« krajine. To miselnost pa zavijemo v besede o skrbi za samooskrbo s hrano, o skrbi za ugodno okolje mladih kmetov, ki naj bi nadaljevali dejavnost svojih očetov in mater, o skrbi za zaščito kmetijskih zemljišč … A zdi se, da se kmetijska zemljišča vse bolj ščiti pred kmetom samim kot pa pred tujim posegom vanje.

Ob vseh govorancah o trajnostni mobilnosti pa sledeče – kmetje na njive hodijo s traktorji in ne s kolesi, podeželani pa bodo za pot na delo še vedno uporabljali tisto prevozno sredstvo, ki jim bo nudilo najboljšo zaščito pred vremenskimi vplivi in večje udobje. Za koga se torej gradijo kolesarske poti in v čigavo škodo ali korist? Naj župani in občinski uradniki, preden nesejo grižljaj hrane v usta, pomislijo, kdo je to hrano pridelal, ter ali bolj zaupajo pridelavi nekje v tujini ali pri sosednjem kmetu. Naj pomislijo, ali bodo s tem podpirali globalne trgovce in predelovalce hrane, ki neusmiljeno izkoriščajo lačni tretji svet, ali bodo podprli domačega pridelovalca, domačega občana, v katerega službi so, in s tem poskrbeli za ohranjanje delovnih mest, za socialno pravičnost in varnost občanov …