Krožno križišče v Zgornjih Bitnjah je stikališče Škofjeloške ceste, ki vodi v Stražišče in s tamkajšnjim krožiščem s kozolcem proti Besnici in Kranju. Obvoznica pelje med tovarnami preko Delavskega mosta v dele Kranja in naprej na Brdo in Jezersko. Tretja osrednja cestna žila pa skozi Zgornje, Srednje in Spodnje Bitnje do Žabnice in nato vasi škofjeloškega območja. Ker se torej na njem združujejo ali cepijo pomembne ceste roba kmetijskega Sorškega polja in njegovega zaledja, je svet krajevne skupnosti povprašal krajane, kaj naj bi v središču krožišča izpostavljalo njihovo nekdanjo ali sedanjo, dejavnost oziroma pripadnost. Med predlogi, da naj bi v njem postavili jambor z zastavo Slovenije ali zastavo s podobo svojske zemljiške delitve vasi, kip Martina Krpana v zahvalo za vse kar je župan Vitomir Gros naredil za te vasi ali simbolni glineni lonec, se je svet odločil za slednjega. Žal na razpravo o izboru ni povabil predlagateljev.  Utemeljil ga je, da so v Bitnjah na zahodnem robu vasi bogati glineni nanosi, ki so jih prebivalci ob potoku Žabnica izkoristili za razvoj lončarstva. Najstarejši ostanki te obrti so vidni v ostankih rimske vile rustice (villa rustica) v Spodnjih Bitnjah, v odkritih staroslovanskih grobovih v Srednjih Bitnjah in v za Krančižam najdenih glinenih retortah, ki so jih po dr. Blazniku bitenjški kajžarji, lončarji, izdelovali za idrijski rudnik živega srebra. Bo imela ta izbira kakršen koli predstavitveni ali poslovni učinek za sedanje avtohtone in doseljujoče se prebivalce omenjenih vasi? France Okorn v knjigi Loka iz leta 1895 piše, da so na tem polju pred kolonizacijo živeli Slovenci, ki pa so bili potem odrinjeni v hribovje Poljanske doline. Vrnimo se k simbolu. Pred dnevi so na vrh lepo oblikovane kupole krožišča iz pasov travinja in sorško-poljskih kamnov prostovoljno postavili 400 kilogramsko silhueto ( na sliki), izdelano iz kortena, posebnega jekla, ki bo sčasoma dobilo lepo, naravno rjavo zaščito. Lonček so izdelali v podjetju Laser Čepin, za idejno zasnovo je poskrbel Janko Proj, pri digitalizaciji skulpture je pomagal Franc Rupar, za tehnične podrobnosti je poskrbel Branko Ogris. Za prevoz silhuete na krožišče je poskrbel Matevž Šifrer, pri zaključnih delih gradnje je bil glavni Niko Šušteršič, pomagali pa so Tomaž Ogris, Branko Ogris in avtor predloga. Ustvarjalci so za simbolni lonček doživeli pohvale mimoidočih.

Stanislav Jesenovec