31 nevladnih organizacij je to pomlad na Evropsko komisijo in Evropski parlament naslovilo poziv naj vendarle zaustavita pobijanje volkov in medvedov po slovenskih gozdovih in »da v skladu s svojimi pristojnostmi ukrepa v prid spoštovanju habitatne direktive v Sloveniji ter ohranjanju kakovostnega naravnega okolja za sedanje in prihodnje rodove,« pravijo ‘okoljevarstveniki’. Njihov zadnji podvig, tokrat so se jim iz drugih razlogov pridružili še lovci, je pritožba nad dovoljenjem ARSO za odvzem 115 medvedov iz narave z odstrelom.

S stališča podeželja niso problem zveri v strnjenih gozdovih in ni problem nekoč določenega območja medveda, čeprav jih je tudi tam očitno mnogo preveč, sicer ne bi iskali svojega življenjskega prostora v urbaniziranem podeželju.

Problem je pojavljanje medveda in volka v kulturni krajini in na dvoriščih kmetij ter ostalih podeželanov. Vendar tega pristojni nikakor nočejo uvideti. Še manj hočejo dojeti, da imata tudi podeželan in kmet ustavno pravico bivanja in dela v varnem okolju za njiju in za njune živali. Še manj pa so pripravljeni sprejeti dejstvo, s tem je imel problem že Darwin, da v naravi vlada boj za obstanek in je človek (kot eno izmed živih bitij) prav tako del narave, in da se ima za svoj obstoj pravico boriti.

Okoljevarstvene organizacije se v svojem nasprotovanju z upravljanjem s populacijami zveri vedno znova izgovarjajo na podatke stroke, češ, da so napačni, a ob tem ne postrežejo z nobeno verodostojno študijo, raziskavo ali podatki o dejanskem stanju v Sloveniji. Skratka, lahko bi rekli, da pavšalno in nestrokovno nasprotujejo stroki. In vedno znova se izgovarjajo na pretekle sodne postopke, ko so sodišča naložila odpravo uredb, odlokov, zakona … pri posegu v populacijo medvedov in volkov. Ti sodni epilogi so se zgodili iz postopkovnih razlogov in ne vsebinskih, seveda ob hudo mlačnem zagovoru toženca (države). Še bolj za lase privlečeno pa je izpodbijanje upravljanja pod pretvezo morale in ustavne pravice iz 41. člena ustave RS (svoboda vesti).

Mar je vest posameznika lahko neobremenjena ob pobitih in pomorjenih domačih živalih, čeprav mu je pobijanje na splošno nemoralno in v nasprotju z verskim prepričanjem.

Očitno nima nič proti, če mačka ujame miš in jo požre, če volkovi pobijajo srnjad, če pomorijo čredo ovac, koz …, če medved upleni tele, konja … Kako je z vestjo zveroljubcev, ko gre za napad zveri na sočloveka, bog ne daj za človeško življenje? Kako je z vestjo tistih okoljevarstvenikov, ki iz varnega naslanjača onemogočajo varno življenje soljudi na območjih pojavljanja zveri? Kar pa se tiče morale – ta vedno pride prav tistim, ki želijo drugim preprečiti tista ravnanja, ki jih sami počnejo drugim.

A v primeru zverjadi ni prav zgolj obsojati ‘naravovarstvenih organizacij in ostalih. Ti počnejo namreč ravno tisto, za kar jim je država podelila mandat delovanja v javno korist, a žal ravno nasprotno, za kar jih preko davščin plačujejo tudi kmetje in ostali podeželani. Prepričan sem, da je ARSO s težkim srcem in v boju z lastno vestjo tamkajšnjih uslužbencev dovoljenje izdal zgolj na pritisk kmetstva in da jim okoljevarstveniki pridejo še kako prav. Čeprav bi jim minister za okolje in prostor rad pristrigel peruti.

Imajo pa močno pristrižene peruti rejci domačih živali, za razliko od lovcev, ki so letošnje poletje, za razliko od lanskega, državi odločno rekli NE. Zakaj? Ker se državni uradniki, kljub zahtevani ustrezni usposobljenosti in znanju, požvižgajo, ali pa so tako malomarni, na Zakon o upravnem postopku.

Osemdesetim lovskim družinam so namreč vsaki posebej določili število medvedov za odstrel, odločbe z dovoljenjem za odstrel pa tem lovskim družinam niso vročili.

Zakonu se menda izogne vsakdo, denarju nikakor ne. Okoljevarstvene organizacije bodo naslednje leto z ravnanji v tem letu dokazovale svojo aktivnost in od države zahtevale denar za svoj obstoj. Lovci, ki so se letos izognili nevarnemu in nedobičkonosnemu lovu, pa bi za lov menda tudi radi, da jim od države kaj kapne v žep. Bo pa denar zaobšel marsikaterega rejca živali, z vsako od zveri pomorjeno živaljo jim namreč odide morebiten zaslužek, ali celo vir preživetja. Odhaja pa jim tudi volja do kmetovanja in prihaja strah bivanja na podeželju.