Brivsko-frizerska zgodovina v deželi suhe robe

6 julija, 2020
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

V Muzeju Ribnica, ki skrbi za ohranjanje ribniške, sodraške in loškopotoške doline in v sodelovanju s prebivalci strokovno pokriva zgodovinski in etnološki vidik življenja v teh krajih, so v zadnjih 10 letih oblikovali posebno zbirko z naslovom »Ribniški trg«. V njej na različne načine odstirajo tudi ljudi (tržane) in njihove običaje oziroma nekatere stoletne, tradicionalne storitvene obrti, ki so jih ti pletli, a jih več ni. Povsod se je namreč pretrgala družinska veriga in z njo tudi izročila, ki so jih prenašale generacije. Da pa se jim ne bi za vselej zatrle sledi, so pred več kot 30 leti na muzejska vrata potrkali zanamci Miklove družine in poleg stavbe, v kateri domujeta knjižnica in Galerija Miklova hiša, ustanovi v varovanje izročili še nekaj svoje obsežne arhivske zapuščine. Del te so tudi stvari iz znamenite Cenetove gostilne, ki je z odhodom zadnjega lastnika kmalu zaprla vrata in bila tudi prodana, že vrsto let pa stavba sameva. Posamezne, lahko bi rekli unikatne, kose pohištva in orodij ter opreme je Muzej prevzel še od dveh trških družin, Bukovčenove in Šmalčeve.

Poleg omenjenih zbirk muzej hrani tudi zapuščino Jakoba Oražma, tovarnarja športne opreme, znanega po kratici JOR.

»Seveda najbolj svež, če temu lahko tako rečem, je letošnji prevzem pohištva, opreme, orodij (na sliki), pripomočkov in res bogatega pisanega gradiva (dnevniki, pisma, zapiski, razglednice) od brivsko-frizerske družine Juvanc,« del te pokaže kustosinja Marina Gradišnik, vršilka dolžnosti direktorice rokodelskega centra Ribnica, v okviru katere deluje tudi Muzej. Juvančeva zbirka je še posebej zanimiva, saj je v njej zložena celotna zgodba štirih generacij Juvančevih. Avgust Juvanc je leta 1895 kot izučen frizer v Ribnici odprl brivsko-frizerko obrt. Ta se je nadaljevala iz roda v rod, zadnji lastnik salona je bil Avgustov pravnuk Roman Juvanc, ki jo je moral zaradi bolezni septembra lani, po več kot 120 letih, zapreti. V njej pa bo za vselej ostal zanimiv citat Avgusta Juvanca, ki je v začetku svoje obrtniške poti zapisal: »Kar je bilo, nikdar ne mine, samo obliko menja …«. Del Juvančeve zapuščine, ki tako piše nove zgodbe, bo kmalu na ogled na spletni strani muzeja v virtualni (3D) obliki, za naslednje leto pa že snujejo načrte za njene nove predstavitve. Slednja si zagotovo, kot tudi druge, zasluži stalno postavko, a Muzej prostorov za to nima.

Milan Glavonjić