»Medved opažen v neposredni bližini osnovne šole na Škofljici. Medvedka se je večkrat pojavljala pred šolo v Grahovem. Na notranjskem so volkovi prečkali otroška igrišča. Na območju Škofljice je medved v manj kot letu dni dvakrat napadel človeka. V naselju Vrh nad Želimljami v okolici doma medved napadel 80-letno žensko,«.... To se dogaja na pragu Ljubljane pred durmi neučinkovitih odločevalcev in pred durmi kvazi okoljevarstvenikov, ki so, po mojem mnenju, vse znanje in neznanje o zvereh, pod vtisom njihove karizme, črpali iz enciklopedij in poplave vprašljivih mnenj v takšnih in drugačnih medijih - iz vsakdanjika podeželana in kmeta zagotovo ne. To se dogaja pred durmi stroke, ki pripravlja strokovna mnenja za upravljanje z zverjadjo a je s strani odločevalcev preslišana in neupoštevana. Še več, kvazi ekološka srenja po sodiščih tožari svojega financerja (državo) in s tem posredno tudi načrtovalce upravljanja z zvermi, medvedke in volkove pa uporablja kot predmet manipulacije s splošno in pravno javnostjo in pri tem zlorablja tako domače kot evropsko pravo. Najhuje pa je, da se pri tem zlorablja še Ustavno sodišče RS. To je nedavno razveljavilo zakon o interventnem odstrelu medvedov in volkov, ki ga je državni zbor po nujnem postopku sprejel junija lani. A ne iz vsebinskih temveč procesnih razlogov - s sprejetjem interventnega zakona je bil kršen tretji člen ustave, ki govori o delitvi na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Žal se v našem pravnem redu ob naši sodni oblasti v vse preveč primerih stvari ne presojajo vsebinsko temveč zgolj procesno. Ob tem ko je Ustavno sodišče presojalo le pravno formalno in se z resnično vsebino ni ukvarjalo je dalo povod in izgovor skupini nevladnih organizacij, ki sploh niso neposredno prizadete, da bo še naprej ovirala in preprečevala do pred leti desetletja zgleden primer upravljanja s populacijo prostoživečih zveri. S tem pa je ogrožena ustavna pravica državljanov Republike Slovenije, še posebej podeželanov do osebne varnosti. Ministrstvo za okolje in prostor naj bi v posameznih primerih sicer še vedno izdajalo odločbe za odvzem posameznih problematičnih osebkov medveda, a po načelu naj se najprej zgodi potem bomo pa morda ukrepali. Najprej naj jih skupi človek potem pa mogoče še medved! Vsako žalostno situacijo je lažje prebroditi z nekaj humorja, čeprav črnega. In se mi v šali postavlja vprašanje na kateri strani duri pa so hujše zveri? Pred durmi Ljubljane, ali za njimi? Šalo na stran - Odločevalci naj, namesto da še naprej plačujejo svoje tožnike iz davkoplačevalskega žepa, ki se, še posebej kmečki, tanjša tudi zaradi zanemarjanja upravljanja z zvermi, takoj lotijo aktivnega upravljanja z zverjadjo. Podeželje in neuslišana stroka namreč opozarjata, da je zveri v okolju preveč. Dr. Klemen Jerina z biotehniške fakultete je v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije in Zavodom za gozdove Slovenije pripravil strokovna izhodišča za upravljanje medveda, po katerem bi vsako leto (dokler se ne doseže sprejemljivo število zveri v naravi) iz narave odvzeli od 235 do 253 medvedov. In katero naj bi bilo še sprejemljivo število zveri v naravi? Ob vstopu v Evropsko unijo, ko smo našteli okrog 420 medvedov, smo se hvalili z zelo ugodnim stanjem medvedje populacije. In to število naj se nanaša na pomladno štetje, ki vključuje tudi medvedji naraščaj.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad) kot zastopnik lastnika državnih kmetijskih zemljišč države RS je nedvomno eden temeljnih javno-političnih akterjev na področju kmetijske zemljiške politike. Način njegovega delovanja temelji na načelu trajnostnega gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v državni lasti ter njihove zaščite, tako v lastniškem smislu kot tudi v smislu varovanja proizvodnega potenciala zemljišč, ob čemer svoje odločitve sprejema na podlagi presoje rentabilnosti poslovanja. Glede na dejstvo, da ni neposredni proračunski porabnik in da svoje poslovanje skoraj v celoti financira z lastnimi sredstvi, ekonomiki poslovanja upravičeno namenja pomembno vlogo. Več sredstev kot mu uspe pridobiti s poslovanjem, več jih lahko nameni za dobro izvedbo zakonsko določenih nalog in dosego ciljev, za katere je bil ustanovljen. Strateška usmeritev Sklada je ohranjanje obstoječega obsega kmetijskih zemljišč v lasti države oziroma upočasnitev zmanjšanja obsega površin zaradi zakonskih obveznosti. Da bi Sklad lahko sledil tej strateški usmeritvi, je bil cilj v načrtovanem obdobju nakup nad 500 ha kmetijskih zemljišč. Realiziran je bil nakup 639 ha zemljišč. Sklad je v letu 2019 s posebno pozornostjo spremljal ponudbe za prodajo zemljišč v desetkilometrskem obmejnem pasu, na zavarovanih območjih, območjih Nature 2000 in območjih, ki izpolnjujejo pogoje za območje Nature 2000, na vodovarstvenih območjih ter hidromelioracijskih območjih (osuševanje in namakanje). V LASTI SKLADA 8,9% KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ RS Sklad gospodari z 59.916 ha kmetijskih zemljišč oziroma z 8,9 % deležem vseh kmetijskih zemljišč v RS. Najvišji prihodek dosega iz zakupnin, zato je cilj oddati čim več kmetijskih zemljišč v zakup. V letu 2019 je v primerjavi z letom 2018 dosegel za 8 % višje prihodke. Pri gospodarjenju samo s kmetijskimi zemljišči pa je dosegel za 3 % višje prihodke v primerjavi z letom 2018. Za 53.990 ha (v letu 2018 – 53.405 ha) kmetijskih zemljišč ima Sklad sklenjenih 16.847 (v letu 2018 – 16.830) pogodb (zakupnih, brezplačnih in najemnih). Fizične osebe imajo sklenjenih 16.144 zakupnih pogodb za skupno površino 30.475 ha kmetijskih zemljišč oziroma 1,9 ha na osebo v povprečju. Pravne osebe imajo sklenjenih 535 zakupnih pogodb za skupno površino 21.467 ha zemljišč, v povprečju 40 ha na osebo. Fizične in pravne osebe plačujejo zakupnino na podlagi istega cenika. Za 5 % višja povprečna zakupnina na enoto površine pri pravnih osebah je posledica boljše proizvodne sposobnosti zemljišč, ki jih imajo v zakupu. Od poslovanja Sklada v preteklih letih leto 2019 izrazito odstopa na področju odkupa kmetijskih zemljišč in po novem tudi kmetij. Obseg odkupa kot tudi opravila v zvezi z njim so se povečali za petkrat. Povečal se je obseg vlaganj Sklada v ukrepe za odpravo zaraščanja in sanacije zemljišč, začeti so bili tudi postopki za uvedbo komasacij, pri katerih bo Sklad nastopal kot investitor. Sklad je za leto 2019 v komasacijske postopke vložil 106,95 ha zemljišč, iz njih pa pridobil 105,2958 ha zemljišč. Redno se je izvajala predpisana letna kontrola obdelanosti zemljišč v obsegu 5 % od vseh zemljišč v zakupu. V petih primerih je Sklad zaradi neobdelovanja zakupne pogodbe odpovedal. Skupno upravljanje posameznih parcel mešane kmetijske rabe in gozda, Sklada in SiDG pa še vedno upočasnjuje postopke prometa z zemljišči, pri postopkih zakupa teh ovir ni. Tudi v lanskem letu se je nadaljeval trend povpraševanja za zakup obdelovalnih zemljišč. Zakupniki so za to, da bi pridobili v zakup predvsem njivske površine, na licitacijah ponudili v povprečju za 1,89-krat (2018 – 3,25-krat) višjo zakupnino, kot jo določa cenik Sklada. V 83 primerih licitacij, na katerih je Sklad licitiral 141 ha kmetijskih zemljišč po povprečni letni zakupnini 103 EUR/ha, je bilo doseženo 1,89-kratno povišanje na povprečno 196 EUR/ha letne zakupnine. Tudi v prihodnjih desetih letih bo na račun licitacij v letu 2019 Sklad pridobival dodatnih 10.133 EUR prihodkov. Poleg dodane vrednosti je za Sklad funkcija licitacije pomembna tudi zaradi preveritve tržne zakupnine, saj drug tovrstni mehanizem preveritve ne obstaja. ZA KONKURENČNO IN UČINKOVITO KMETIJSTVO Dolgoročni cilji Sklada sledijo strateškim ciljem kmetijske politike RS, ki so opredeljeni v državnih strateških dokumentih, predvsem v Razvojni strategiji Sklada, ki jo je Svet Sklada sprejel na svoji 5. redni seji dne 8. 5. 2019. Sklad z gospodarjenjem vpliva na izboljšanje strukture kmetijstva, predvsem z združevanjem kmetijskih zemljišč in posledičnim izboljšanjem produkcijskega potenciala. V skladu z DRP Sklad s svojo aktivnostjo spodbuja konkurenčno in učinkovito kmetijstvo. Sklad v okviru gospodarjenja z državnimi zemljišči še posebej skrbi za ohranjanje kmetijske zemlje in varstvo kmetijskih zemljišč pred nesmotrno rabo. Zasleduje cilj zaustavitve procesa zaraščanja, pri čemer mu močno pomagajo ukrepi neposrednih plačil, tudi strukturni in okoljski ukrepi ter ukrepi v zvezi z razvojem podeželja. Posledično je zaznati povečan interes za zakup zemljišč. Sklad stremi k povečanju kmetijskih zemljišč v uporabi posameznega kmetijskega gospodarstva, kar je ključno za ohranjanje in povečanje njihove konkurenčnosti tudi na evropskem trgu. Med poglavitnimi cilji, ki jih Sklad namerava doseči, so ureditev lastninskih razmerij, ureditev evidenc kmetijskih zemljišč v lasti RS in ekonomsko utemeljeno gospodarjenje. Direktorica Sklada Irena Majcen o poslovanju Sklada v letu 2019 pravi: »Sklad je leto 2019 zaključil s presežkom prihodkov nad odhodki v višini 7.217.071 EUR oziroma z upoštevanjem davka v višini 6.554.502 EUR. Tekoče poslovanje Sklada v letu 2019 je bilo uspešno. V letu 2019 je Sklad kupil 639,9150 ha zemljišč v vrednosti 10.480.855 EUR. Urejal je parcele, ki so izkazovale neurejeno stanje iz preteklih let. Od začetnega seznama 391.089 parcel, ki so predmet akcijskega načrta, se mora Sklad po stanju na dan 31. 12. 2019 opredeliti še do lastništva 157.103 parcel. Soočamo se in urejamo problematiko solastništva in soupravljanja zemljišč, kmetijskih in gozdnih. Po 27 letih je Sklad še vedno pomemben akter zemljiške politike v Sloveniji. Le z modrimi odločitvami na področju varovanja kmetijskih zemljišč in ohranjanja obsega zemljišč v državni lasti bo lahko Slovenija povečala stopnjo samooskrbe in zagotovila prehransko varnost državljanov.«

Teden gozdov je vsakoletna prireditev, ki konec meseca maja poveže vse inštitucije, ki skrbijo za slovenski gozd in širši družbi predstavi pomen gozda in gozdarstva za njeno blaginjo. Letošnji Teden gozdov 2020 poteka pod geslom »Skrbno z gozdom!« med 25. in 31. majem. Poudarek pri letošnjem tednu gozdov pa je dan spoštovanju Gozdnega bontona ter aktualnim problematikam povečanega obiska gozdov ob epidemiji koronavirusa, vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju in spoštovanju pravic lastnikov gozda. Kot je na novinarski konferenci 22. maja na Večni poti 2 v Ljubljani povedal direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem v času epidemije gozdarji opažajo povečan obisk gozdov, z njim pa tudi nekatere negativne posledice. »Poročila o povečanem obisku gozda prihajajo iz cele Slovenije,« pravi Oražem in nadaljuje: »Trenutno so posebej pereči problemi smetenja in odlaganja odpadkov v gozdovih, vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju in hoje izven urejenih poti, še posebej na območju gozdnih in pragozdnih rezervatov. Obiskovalce gozdov pozivamo, naj se držijo pravil, zapisanih v Gozdnem bontonu.« Nujna dela v gozdarstvu so potekala tudi v času epidemije koronavirusa »Odkrivanje žarišč podlubnikov, izvajanje odločb za izvedbo sanitarne sečnje, nujna spomladanska gozdnogojitvena in nekatera druga gozdarska dela so potekala tudi v času epidemije. Spomladanska obnova gozdov s sadnjo sadik gozdnih drevesnih vrst je večinoma zaključena. Posajenih je bilo približno 1.300.000 sadik v skupni vrednosti preko 1.100.000 €.,« je povedal Oražem ter se dotaknil tudi problematike prenamnožitve podlubnikov: »Do sredine maja 2020 je Zavod za gozdove Slovenije za posek zaradi podlubnikov izbral za preko 230.000 m3 dreves, večinoma smreke. Zaradi podlubnikov je bilo posekanih za 250.000 m3 dreves. V prvih petih mesecih leta 2019 je bilo za posek zaradi podlubnikov izbranih približno 188.000 m3, posekanih pa za 232.000 m3. Največ žarišč podlubnikov se trenutno nahaja na območjih, kjer je bila problematika največja tudi v lanskem letu - v gozdnogospodarskih območjih Bled, Kočevje in Slovenj Gradec. Lastnike gozdov pozivamo, naj ob upoštevanju preventivnih ukrepov čim hitreje izvedejo z odločbo predpisana dela. Skrbni lastniki gozdov sami redno pregledujejo smrekove gozdove za znake napadov podlubnikov ter morebitnih podrtic (posledice vetrolomov) najmanj dvakrat mesečno. Če lastniki opazijo napadena drevesa, naj o tem čim prej obvestijo revirnega gozdarja, s sanacijo pa lahko v tem primeru nemudoma začnejo.« »Gozdarsko« leto 2020 poteka v znamenju varovanja biotske raznovrstnosti Varovanje biotske raznovrstnosti v gozdovih, tako na vrstnem kot na genetskem nivoju, je ključnega pomena za dolgoročni razvoj gozdov in za njihovo prilagajanje na spremembe v okolju. Razvoj varovanja biotske raznovrstnosti in ukrepov za prilagajanje gozdov na podnebne spremembe poteka tudi v okviru evropskih projektov LIFE, ki tečejo na ZGS, kot so: LIFE Lynx (preprečevanje izumrtja Dinarsko-JV alpske populacije risa in njena dolgoročna ohranitev), LIFE-IP NATURA.SI (krepitev upravljanja Nature 2000 v Sloveniji), LIFEGENMON (razvoj sistema monitoringa genetske pestrosti gozdov) in LIFE SySTEMIC (sonaravno gospodarjenje z gozdovi v času podnebnih sprememb). Leto 2020 je Mednarodno leto zdravja rastlin. Zdrave rastline so vir vsega življenja, delovanja ekosistemov ter varnosti in zagotavljanja hrane, trajnostno zdravje rastlin pa je pomembno za varovanje okolja, gozdov in biotske raznovrstnosti. Varstvo gozdnih drevesnih vrst pred boleznimi in škodljivci je ključno področje gozdarstva 21. stoletja.

Razlogi za obnovo gozda s sadnjo sadik gozdnega drevja so predvsem motnje pri naravni obnovi gozda, odsotnost možnosti za naravno nasemenitev gozdnega drevja, nevarnost razvoja erozijskih procesov na odprtih gozdnih površinah ali želja po spremembi obstoječe, rastišču neustrezne drevesne sestave gozda. Kot nam je povedal Jože Mori iz Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) obnova gozdov v letošnjem spomladanskem obdobju poteka po načrtovanem programu, pri čemer je v ospredju obnova v naravnih ujmah poškodovanih gozdov, tako po naravni poti (s pomočjo ukrepov nege gozda), kot s sadnjo sadik gozdnega drevja. »V letošnjem spomladanskem obdobju je poudarek pri izvedbi gozdnogojitvenih del v gozdovih na obnovi zaradi žledoloma, napada podlubnikov in vetrolomov poškodovanih gozdov,« pravi Mori in dodaja: »Po podatkih načrtov sanacije v naravnih ujmah poškodovanih gozdov, znaša celotna površina gozdnih površin, ki so bile potrebne obnove 37.000 ha, od tega je bila po načrtih obnova s sadnjo sadik predvidena na 2.200 ha poškodovanih gozdov. Zaradi nadaljevanja napadov podlubnikov se bo ta površina v prihodnje še povečevala. Do konca leta 2019 je bilo s sadnjo sadik gozdnega drevja obnovljenih že 1.142 ha, v letošnji pomladi jih bo predvidoma obnovljenih še dodatnih 397 ha. Po analizi poteka spomladanske sadnje, izvedeni 4. maja ta teče nemoteno kljub omejitvam zaradi epidemije koronavirusa (COVID-19). Spomladanska sadnja je že zaključena na 375 ha površin, kar predstavlja 94 % načrtovane sadnje. Posajenih je že preko 1.000.000 sadik. Predvideno je, da bo sadnja v celoti zaključena do 15. 5. 2020. Za obnovo s sadnjo v poškodovanih gozdovih je v spomladanskem času leta 2020 sicer predvidenih skupno 1.130.000 sadik (54 % iglavcev, 46 % listavcev), od tega 580.000 sadik za sadnjo v državnih gozdovih. V slovenskih drevesnicah vzgajajo sadike več kot 20 gozdnih drevesnih vrst. Največ je sadik tistih drevesnih vrst, ki so v gozdovih najpogostejše – bukev, hrast, smreka, jelka, javorji, divja češnja, in macesen, v manjših količinah pa tudi različni bori, jelša, beli gaber, pravi kostanj, jesen, brest, lipa, lesnika, divja hruška, brek in jerebika.« Gozdne drevesnice nujno potrebujejo hladilnice V zadnjih letih se spomladi pogosto srečujemo z menjavanjem zgodnjih toplih obdobij, ki povzročijo prezgodnji začetek vegetacije, tej pa sledijo nekajdnevne močne ohladitve, ki povzročajo škode v sadovnjakih, vinogradih, ipd. Za prihodnost napovedujejo meteorologi še večjo pogostost teh pojavov, zato se je nanje potrebno ustrezno pripraviti. S težavami pri vzgoji kvalitetnih gozdnih sadik za sadnjo v slovenskih gozdovih, se zaradi prezgodnjega pričetka vegetacije srečujejo tudi gozdne drevesnice. Tu se srečamo z dvema problemoma pravi Jernej Margon, direktor Drevesnice Štivan in dodaja: »Prvič se gozdne drevesnice srečujemo z velikimi težavami pri oddaji sadik. Ko se v drevesnicah kažejo prvi znaki pričetka vegetacije je zadnji čas za izkop gozdnih sadik. V tem času pa na območjih kamor bodo šle sadike še ni pogojev za sadnjo (sneg, zmrznjena tla, površine še niso pripravljene). Sadnjo lahko onemogoči tudi daljše deževno obdobje, ko sadike že odganjajo, sadnje pa ni mogoče izvesti. Lahko pa povzročajo težave tudi daljša sušna obdobja, ko je predvsem na plitvejših, bolj suhih gozdnih tleh uspeh, kljub skrbnemu delu, kar pičel. Do neke mere so te težave rešljive, če se pravočasno dostavi sadike na teren in jih na senčnem, vlažnem mestu na globokih tleh zagrebe v zasip, kjer počakajo na primeren čas za sadnjo. Čas za tako shranjene sadike pa je spet omejen, ker lahko pričnejo z odganjanjem, če je preveč vlage pa lahko začnejo sadike tudi plesneti, v primeru daljše suše jih je potrebno tudi zalivati, kar pa je, če je sploh možno, povezano z dodatnimi stroški. Vse to vpliva na uspeh sadnje. Večino gozdnih sadik drevesnice vzgajamo tako, da leto ali dve rastejo v semenišču (semenke), nato pa se presadijo (prepikirajo) na novo površino, kjer rastejo še leto ali dve (presajenke), da dobro razvijejo koreninski sistem in krošnjo, da so primerne za presajanje v gozdove. Ko se zaradi toplega obdobja začno odpirati popki je zadnji čas za presajanje. Če se presajajo sadike, ki so že začele nov vegetacijski ciklus, je uspeh vprašljiv, kvaliteta takih sadik pa bo slabša. V drevesnicah lahko zadržimo za določen čas napredovanje začetka vegetacije, če skopane sadike iz semenišča začasno shranimo v hladen, senčen in vlažen prostor in tako vsaj do neke mere potem opravimo pikiranje v primernih vremenskih razmerah. To pa je le začasna, bolj kratkoročna kot dolgoročna rešitev. Tako pa ni mogoče shranjevati sadik namenjenih obnovi s sadnjo, te je potrebno čimprej odpremiti na teren in tam zagrebsti in nato posaditi. Racionalna in dolgoročna rešitev za vzgojo kakovostnih gozdnih sadik je izgradnja hladilnice, kjer se gozdne sadike ob stalni vlagi 90 % in temperaturi 4 ºC lahko ohranijo daljši čas. Tu ostajajo sadike sveže in lahko počakajo na primeren čas za sadnjo, ali pa za presajanje v drevesnici. S pomočjo hladilnic tako vzgojimo bolj kakovostne sadike in hkrati omogočimo izvajanja sadnje ob ustreznem času, s čimer dosežemo boljše rezultate pri sadnji. Prav s tem namenom smo pri nas šli v investicijo izgradnje moderne hladilnice, ki smo jo zaključili preteklo zimo.« Še na nekaj bi veljalo opozoriti. Za iglavce je pomlad praviloma najprimernejši čas za sadnjo, za listavce in macesen pa je primeren čas po koncu vegetacijske dobe. Jesenska sadnja pa je primernejša tudi za iglavce na območjih kjer nastopajo zgodnje suše. Sadnja v teh časovnih terminih daje najboljše rezultate. Nobene birokratske ovire (financiranje, obračuni) ne smejo teh strokovnih načel onemogočati, saj pomenijo zapravljanje energije za neuspešno sadnjo ob nepravem času in nepotrebno trošenje denarja, ki ga za vlaganje v gozdove že tako močno primanjkuje. Uspešnost obnove gozda Sadike gozdnega drevja na podlagi gozdnogojitvenega načrta in letnega programa gozdnogojitvenih del lastnikom gozdov priskrbi ZGS. Obnova gozda je sofinancirana iz sredstev proračuna Republike Slovenije, iz sredstev Programa Razvoja podeželja 2014–2020 in iz sredstev Gozdnega sklada. V celoti se financirajo sadike in material za njihovo zaščito, sofinancirata pa se tudi delo pri sadnji in zaščiti sadik. Lastnik gozda se o obsegu in načinu obnove gozda s sadnjo dogovori s pristojnim revirnim gozdarjem, sadike pa po dobavi iz drevesnice prevzame na krajevni enoti ZGS. Kot pravi Andrej Breznikar iz ZGS pa je uspešnost obnove gozda s sadnjo, poleg kakovosti sadik, v veliki meri odvisna od ravnanja z njimi, od izkopa v drevesnici do posaditve v gozd. Neustrezno ravnanje s sadikami povzroča izsušitev in sušni stres pri sadikah, gnitje korenin, napad škodljivcev, plesni in bolezni in s tem zmanjšanje vitalnosti sadik in uspeha sadnje. Pomemben je tudi izvor sadik gozdnega drevja. Vse sadike, namenjene obnovi gozdov v Sloveniji, so vzgojene iz semena nabranega v odobrenih in registriranih semenskih objektih v Sloveniji, in vzgojene pod nadzorom v gozdnih drevesnicah. Vzgoja sadik gozdnega drevja poteka ločeno glede na drevesno vrsto, kategorijo reprodukcijskega materiala, izvor semena, leto obroda semena in vzgojno obliko. Vsaka partija semenskega materiala ima svoje glavno spričevalo o istovetnosti, ki ga izda Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). Proizvodnjo sadik nadzorujejo ZGS, GIS, gozdarska in fitosanitarna inšpekcija. Zaradi sprememb podnebja, ujm in napadov škodljivcev lahko prihodnji gozdni sestoj preživi le, če je mladje genetsko pestro, torej če izvira iz velikega števila starševskih dreves, če je bilo seme nabrano ob množičnem obrodu semena v gozdovih in če naravno mladje bogatimo s strokovno načrtovano dopolnilno sadnjo. Na ZGS v okviru projekta LIFEGENMON razvijajo sistem za spremljanje in ohranjanje genetske pestrosti dreves v gozdovih. Andrej Breznikar tudi svetuje »Sadnja se mora izvesti takoj oz. najkasneje v 10 dneh po dobavi (rok se določi z odločbo ZGS). Kratkotrajno shranjevanje sadik na delovišču je možno v zasipu ali pod metalizirano odbojno folijo ali zaščitno ponjavo v senci. V zasipu je treba šope sadik razvezati, po koreninah pa razprostreti vlažno zemljo (ne kompost). Pri večjem številu sadik izkopljemo jarke strojno. Z zalivanjem se vzdržuje stalna vlažnost zemlje v zasipu. Sadik ne smemo namakati ali zalivati po koreninah.« OKVIR prav tu: Sadik ne shranjujemo v PVC-vrečah ali pod PVC-folijo, zaradi katere se sadike pregrejejo in s tem uničijo!  »Na površini za sadnjo morajo biti sečni ostanki odstranjeni ali zloženi v vrste. Po potrebi se odstranijo tudi zeli, grmovnice in drugo rastje, razen v primeru, ko lahko z njimi ublažimo sončno pripeko, sušo, pozebo ipd. in tako zaščitimo sadike. Pred sajenjem je koreninski pletež sadik priporočljivo pomočiti v blatno brozgo. Sadilna jamica naj bo primerno široka in dovolj globoka, da lahko v njej razprostremo korenine. Pri izkopu sadilne jamice ločimo zgornjo humusno plast od spodnje rodovitne prsti. Sadiko moramo posaditi tako globoko, kot je bila v drevesnici. Pri sajenju kontejnerskih sadik s sadilnikom le-tega potisnemo do konca (motike) in zavrtimo minimalno 180° v levo in desno. Sajenje s krampom je dovoljeno le na kraških terenih. Nikoli ne sadimo na zapleveljene površine. V primeru obeleževanja sadik s količki pazimo, da s količki ne poškodujemo korenin. Na dno sadilne jamice nasujemo humusno plast prsti. Močno prepleteno koreninsko grudo sadik rahlo razrahljamo. Korenine sadik najprej zasipamo s temnejšo prstjo, potem s svetlejšo in narahlo tlačimo z rokami. Ob koreninah ne sme biti praznih prostorov. Na koncu prst rahlo potlačimo z nogo. Tla okrog sadike zastremo s suhim listjem in travo, ki zadržujeta vlago.« Sanacija posledic prenamnožitve podlubnikov na območju ZGS OE Bled (fotografija: ZGS)

Dobri časi so se po nekaj letni hudi krizi, ki se je pričela v letu 2008, nasmehnili tudi našim hmeljarjem, ki so povezani v Združenje hmeljarjev Slovenije. O trenutni situaciji v našem hmeljarstvu smo se pogovorili z Janezom Osetom, predsednikom tega združenja, ki je nastalo v letu 2004 z 39 ustanovnimi člani. Do danes se je članstvo povzpelo na 210 članov in množico simpatizerjev. Glede na to, da slovenski pivovarji porabijo komaj okoli 5 % v Sloveniji pridelanega hmelja, so naši hmeljarji izjemno vezani na mednarodni trg in od njega tudi izjemno odvisni. Kot nam je povedal Janez Oset se površine hmeljišč v svetu povečujejo. »Amerika, ki je pred parimi leti bila druga na svetu je zasadila 5.500 hektarjev novih hmeljišč, tudi Nemci, ki so iz 19.000 ha padli že na okrog 17.000 so hmeljišča povečali na današnjih 20.000 hektarjev. Zato sem že lani na hmeljarskem kongresu v Žalcu dejal, da bi morala biti glavna naloga IHGC-ja (mednarodnoo združenje pridelovalcev hmelja) uravnavanje nekih kvot iz preteklosti za vsako državo, da ne bi prihajalo do kriz na trgu. Povečevanje površin je namreč lahko za nekatere države, ki si tega ne morejo privoščiti, velik problem. Slovenija je praktično na istih površinah (okrog 1.600 ha) Prej omenjeni svetovni velesili pa sta v zadnjem času izjemno povečali svoje površine. Močno pa nam diha za vrat tudi Poljska. Precej let smo bili Slovenci tretji v Evropi, sedaj pa se za tretje mesto bijemo s Poljaki. To povečevanje površin ustvarja krizo pri ostalih pridelovalcih. Tu pa je še letošnje leto, ki je tudi ekstremno zaradi aktualne pandemije COVID-19, ki je zaustavila vso turistično dejavnost še posebej gostinsko, ki je glavni potrošnik piva. Seveda pa tudi delo v hmeljiščih. Na trgu lahko nastanejo viški hmelja »Mene je kar strah, da bo naš napor ko z veliko muko zaključujemo spomladanska dela v hmeljiščih, ob zaprtju turizma in ob tem da pivovarne ne bodo mogle prodajati običajnih količin piva, v končni fazi tudi potrošnja hmelja močno padla. Zato se nam lahko zgodi, da bodo na trgu nastali viški neprodanega hmelja. Ta bojazen je prisotna tudi na nivoju IHGC-ja, kot mi je povedal Martin Pavlovič, sekretar IHGC-ja. Zavedati se moramo, da so hmeljarstvo, pivovarstvo in turizem med seboj močno povezani in tudi soodvisni. Slovenski hmeljarji smo v preteklosti morali okrog 95% pridelka izvažati in smo izjemno močno odvisni od mednarodnega trga in mednarodne proizvodnje piva. Naši veliki pivovarni Laško in Union porabita okrog 150 ton hmelja od okoli 2.600 do 2.700 ton kolikor ga pridelamo slovenski hmeljarji. Razmah malih pivovarjev je domačo porabo še nekoliko povečal saj ti porabijo okrog 2 % pridelave hmelja.« Povezani dosegajo boljše rezultate »Kot združenje hmeljarjev, kise zaveda, da je naš trg tujina in da so nujne povezave med pridelovalci hmelja, pivovarji in turizmom, smo vse pogosteje prisotni na največjih sejemskih prireditvah po svetu. V letu 2013 smo nekako pričeli s promocijo v Muchnu, šestkrat smo bili že v Nurnbergu, dvakrat v Milanu,... Na vsakem sejmu kjer predstavljamo vzorce hmelja imamo tudi piva narejena iz njih. S tem promoviramo tudi pivovarje od velikih do malih pivovarjev in nenazadnje tudi našo kulinariko in gostoljubnost slovenskega naroda. Lani pa je bilo naše združenje organizator svetovnega kongresa IHGC in recimo Nemci so mi dejali, da jim je kongres minil kot dopust na katerem so poleg strokovnega dela spoznali še naše gostoljubne kmetije, kulinariko in pivovarje. Na organizacijo tega dogodka smo še posebej ponosni, do tedaj smo se namreč mi hodili učit v tujino, sedaj pa so nam udeleženci kongresa potrdili, da smo na pravi poti in da smo v zadnjem desetletju na področju hmeljarstva naredili zelo velik korak naprej. Na vseh teh dogodkih predstavimo naše slovenske sorte hmelja, na katere smo res lahko izjemno ponosni. Vse so vzgojene na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Še posebej pa smo zadovoljni in ponosni na to, da imamo kot mala država v Evropi lastni Inštitut z mednarodnim ugledom. Še posebej pa na to, da je Inštitut v zadnjem času s svojo žlahtniteljsko dejavnostjo vzgojil nekaj novih sort s sadno in cvetlično noto (po vonju in okusu, ki ga dajejo pivu), ki so tudi mednarodno zaščitene, tako za ameriški kot evropski trg. Uspelo nam je pridobiti tudi geografsko zaščito štajerskega hmelja. Po vseh teh plateh je naše združenje doslej uspešno odigralo kar pomembno vlogo in zagotovo jo bo tudi v bodoče. Ob vsem tem naj poudarim, da je hmeljarska proizvodnja zelo kontrolirana proizvodnja. Glede samega društva pa sem zelo vesel da imamo izjemno veliko simpatizerjev in da imamo vsako leto več mladih, ki bodo nadaljevali našo tradicijo in naše delo. Hmeljarstvo je v preteklosti in bo tudi v prihodnosti dajalo kruh široki množici in nenazadnje tudi državi, saj smo hmeljarji plačniki 22 odstotnega DDVja.« Hmeljarstvo v novi krizi »Bil sem malce šokiran nad tem da se nas je hmeljarje nekoliko držalo nazaj pri zaposlitvi tuje delovne sile. Hmeljarstvo je specifična kmetijska panoga, tako po potrebni mehanizaciji kot po načinu pridelave. Je delovno intenzivna panoga in zahteva tudi relativno veliko delovne sile – nujnega ročnega dela je kljub mehanizaciji še vedno veliko. Tako kot sadjarji tudi hmeljarji sezonsko potrebujemo veliko tuje delovne sile, ki zadnja desetletja tradicionalno prihaja iz jugovzhodne Evrope. Letošnji izbruh epidemije COVID-19 in uvedba ukrepov za njeno zajezitev je nam hmeljarjem povzročilo izjemno težavo glede delovne sile, a se moram danes zahvaliti vsem ministrstvom, ki so vendarle uslišala naše težave in nam pomagala, da smo nekako pri zaključku spomladanskih del v hmeljiščih. Še posebej je bila problematična situacija v začetku aprila, ko je dvajset kmetij ostalo popolnoma brez delovne sile in jim je naše društvo želelo pomagati na kakršenkoli način. Potrebno je bilo napisati tudi nekaj pisem predsedniku vlade, da so se potem z ustreznimi ministrstvi našle rešitve. Tu se moram poleg dr. Jožeta Podgorška sekretarja na Ministrstvu za kmetijstvo, kjer so le spregledali, da nimajo povsem prav, iskreno zahvaliti vsem na ostalih ministrstvih, ki so se zelo angažirali. Predvsem sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo g. Blažu Košoroku in damami na tem ministrstvu gospema direktorici Andreji Knez in sekretarki ga. Tanji Kocjančič, ki sta bili z nami na vezi izven delovnega časa. Da so pa avtobusi sploh prešli Madžarsko in prišli do kraja v Romuniji, kjer smo delavce naložili je odigral glavno vlogo gospod Andrej Šter, ki mu gre iskrena zahvala in tudi obe Ambasadi. Ambasada v Budimpešti in ambasada v Bukarešti sta se zelo angažirali. Z ambasado v Budimpešti in z Madžari je gospod Šter dosegel dogovor, da so Madžari dali izredno dovoljenje pri povratku avtobusov, ker so Romuni nerazumljivo zavlačevali celih 36 ur niso izdali dovoljenja za vstop avtobusov v Romunijo. Tu se iskreno zahvaljujem vsem 18-tim šoferjem avtobusov, podjetja NOMAGO, ki so v nevzdržnih razmerah potrpeli in nam pomagali pri pridobitvi delovne sile. Velika zahvala gre tudi direktorju operative g. Petru Jevšinku s katerim sva bila vseskozi v kontaktu. Da pa so delavci sploh lahko prestopili slovensko mejo je poleg NIJZ poglavitno vlogo odigralo Ministrstvo za zdravje, kjer je ob prestopu meje vsakemu sezonskemu delavcu bila vročena odločba o sedem dnevni karanteni na kmetiji. Tu gre velika zahvala V.D. direktorice Vesni Kerstin Petrič s katero sva zelo dobro sodelovala. Vsa zahvala pa tudi slovenski policiji, ki je zelo zgledno sprejela konvoj avtobusov z delavci. Zahvaliti pa se moram vsem ljudem (vsaka čast jim), ki so bili v tem času na čakanju, da so nam priskočili na pomoč, kajti kolikor tuje delovne sile smo imeli – je ta morala biti v karanteni. Na ta način smo z domačo delovno silo v hmeljiščih napeljali vrvice in izvedli delno predčiščenje. Naj ob tem omenim, da smo zahtevali, da če tudi nam nekdo ponudi pomoč pri delu, da je ta za svoje opravljeno delo plačan – ali s strani nas hmeljarjev ali s strani tistih, ki so nam pomoč v obliki delovne sile donirali. Mnenja sem, da če bi moral nekdo zastonj delati za nas, da bi bila to sramota. Sem pa ob reševanju te situacije nekoliko razočaran nad mlačnostjo naše stanovske organizacije, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki naj enakovredno zastopa vse panoge. Se pa obenem zahvaljujem izjemni pomoči Kmetijsko gozdarskega zavoda Celje. Ob vseh težavah, iz katerih še nismo izšli v celoti, nam je bilo v pomoč tudi vreme. Zaradi suše namreč hmelj ni priraščal prehudo. Precej težav pa bi se izognili, če bi nam bilo dovoljeno delo takrat pred Veliko nočjo – tisti zamujeni teden se nam izjemno pozna pri zamudah del v hmeljiščih, ki nas še vedno pestijo. Posamezne kmetije so žal še vedno v tej krizi. Nekoliko nam je v zadnjem tednu prav prišla tudi ohladitev in nekaj dežja, ki je pa že bil nujno potreben, a se bojim kaj bo prineslo ponovno toplo vreme, ki bo povzročilo močno rast poganjkov. Namreč če se med seboj prepletejo poganjki, nastane križ in težava z navijanjem le teh na vrvice.« Upanje na dober konec sezone »Upam, da nam bo vreme služilo še naprej, da nekako zaključimo vse faze pridelave, še posebej pa si želi, da bi turizem čim prej ponovno zaživel – kajti če ne bo potrošnje piva, tudi porabe hmelja ne bo. V najslabšem primeru se nam lahko ponovno zgodi kriza pri prodaji, kot smo jo že doživljali skoraj 6 let zapovrstjo od leta 2008 naprej. Obstaja velika bojazen, da bodo posamezni odkupovalci hmelja pričeli odpovedovati pogodbe. Že brez krize, ki smo jo doživeli tokrat, pa imamo hmeljarji, podobno kot ostali kmetje, dovolj problemov. Eden od njih je tudi preobsežna birokracija. Kmetje smo postali že skoraj pisarniški uslužbenci. Še dobro, da nam je v pomoč javna svetovalna služba, brez katere bi imeli še večje težave.« V svojem imenu se zahvaljujem tudi slovenski vojski. Polkovniku Petru Zakrajšku, ki je s svojo enoto prišel utrjevat mišice tudi z motiko en dan v naša hmeljišča, kjer so njegovi vojaki zelo sproščeno ob delu kramljali z našimi vaščani. Zahvaliti pa se moram tudi Savinjskim in Koroškim hmeljarjem, da so mi z delavci priskočili na pomoč. »Na koncu pa ugotavljam, da nas je ta virus kot narod zagotovo zbližal in nas morda tudi nekoliko postavil na tla. Zdi se kot, da bi doživeli 3. svetovno vojno – hvala bogu brez orožja. Da bo konec letošnje hmeljarske sezone v mesecu oktobru brez nami vsaj brez hujših posledic pa upam, da nam bo država stala ob strani in da se življenje, še posebej turizem, nekako vrne v normalne tire. Hudo bi mi bilo, če bi na osnovi te krize začeli obupavati naši obetajoči in perspektivni mladi, ki jih imamo v hmeljarstvu zahvaljujoč rasti te kmetijske panoge v zadnjih letih, veliko.«

Spomladanski razvoj zahteva rodovitno matico, čebele morajo biti zdrave in imeti morajo dovolj hrane bodisi iz zaloge lanske hrane bodisi spomladanske paše. Ob obilnem zaleganju matic zaloge v panju hitro poidejo, še zlasti, če je paša slaba. Če v panju ni hrane, čebelja družina strada in številčno slabi, zato je treba hrano dodajati bodisi z medenimi sati bodisi s sladkorno raztopino. Marsikje po Sloveniji je konec marca in aprila zaradi več tednov trajajočih nizkih temperatur in celo pozebe sadnih dreves paša slaba. Tudi na območju Velikih Lašč ni veliko boljša, čeprav pozebe ni bilo, a sadna drevesa šele začenjajo cveteti. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da čebelarji pred začetkom nove čebelarske sezone pregledajo situacijo v panju. Edin Ihtijarević iz Velikih Lašč čebelari četrto leto. Začel je z eno čebeljo družino, danes jih ima sedem. Čebele v tem času preglejuje na sončen, topel dan, ko izletavajo na pašo, v panjih pa ostanejo mlade čebele, ki satja z zalego ne zapuščajo. Kot je predvidel, je pri zadnjem pregledu ugotovil, da so družine dokaj močne, le hrane jim zmanjkuje, zato jim jo bo dodal v obliki sladkorne raztopine. Vsak dan opazuje, kako čebele izletavajo in se pasejo na odpirajočih se cvetovih travniškega sadovnjaka za čebelnjakom, obenem pa skrbno nadzoruje okolico čebelnjaka, da se mu ne bi približala kakšna voščena vešča, ki bi lahko vdrla v panj, vanj odložila svoja jajčeca in s tem naredila veliko škode čebelji družini. Poleg rednih spomladanskih pregledov panjev, ki so praviloma v razmaku 10 ali 14 dni, pa čebelarji čas, ko so doma zaradi razglasitve epidemije koronavirusa, izkoristijo za pripravo satnic in panjev za pozneje v sezoni. Dragica Heric