Nedavno smo se srečali s kolarjem, sicer tudi kmetovalcem, rejcem prašičev, sedaj upokojencem, 76 letnim Edijem Leskovarjem iz Stare Gore. »Pridite pogledat kaj sem ustvaril v teh dneh,« nam je povedal. »Po dolgih letih sem izdelal kompleten kmečki voz, kateremu pravimo garčnik.« Edi je eden redkih kolarjev v Sloveniji, ki še zna izdelati vse kolarske izdelke, zato nismo hoteli izgubiti priložnosti, da  njegov izdelek ovekovečimo v sliki. Ker smo Edija z njegovimi čudovitimi kolarskimi izdelki že predstavili  v Kmečkem glasu, ga kot kolarja poznajo celi Sloveniji. Zanimalo nas je, kako je prišlo do naročila kompletnega voza? »Ravno prek objav o mojem delu v  Kmečkem glasu,  me ljudje pokličejo, če bi jim izdelal kak kolarski izdelek. Tokrat me je poklical ljubitelj kmečkega orodja in vozov Tadej Murkovič iz Bodoslavcev, ki je zbiratelj kmečkih orodij, kmečkih vozov in drugih zgodovinskih predmetov. Želel si je, da mu izdelam kompleten kmečki voz, ki mu pravimo garčnik. To je voz s katerim so s vprežno živino, po navadi z eno kravo, šli na travnik ali püngrad, sadovnjak, ter na kake vrati, po travo, za živino. Ko so ga vpregli s konji, pa so se odpeljali z njim v oddaljeno mesto po nakupih, na mlin, na »oljovo«, ali kakih drugih opravkih. Tedaj so čez lojtre položili desko, ki je služila za sedež. Če so položili več desk za sedež so se z njim, ko je bil »opleten«, okrašen z »pantli«, trakovi in rožami peljali tudi na gostijah. Tak voz je v preteklosti imela skoraj vsaka mala ali večja kmetija. Moram reči, da sem z veseljem sprejel naročilo. Moram povedati, da je naročnik, sledil izdelavi voza in je del delavnega procesa posnel s kamero. Voz bo sedaj romal v nadaljnjo obdelavo, to je h kovaču, ki ga bo okoval. Naročnik voza je to delo zaupal kovaškemu mojstru Janezu Miru iz Grabonoša pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki daleč naokoli ednini vozno podkovski kovač, ki pa se sedaj ukvarja umetnim kovaštvom.« Ni treba posebej povedati, da so taki zapisi, ob umiranju starih obrti, v trem primeru kolarstvu, hvale vredni za zgodovinarje. Prav zato smo se na kratko posvetili, mi bomo rekli, kolarskemu mojstru Ediju Leskovarju, ki ima kljub letom veliko volje do vihtenja kolarske sekire. Moramo pa omeniti, da je Edni izučen kolar, saj se je kolarske obrti izučil pri kolarskem mojstru Alojzu Dolinšku v Presiki pri Ljutomeru. Čeprav nima mojstrske diplome, je  mojster svojega poklica. Zelo mu je žal, da se mladi ne zanimajo za ta poklic, ki bo z zadnjimi izučenimi kolarji za vedno izumrl. Povedal je še, da se izdelave kolarskih izdelkov, ni mogoče naučiti iz knjige, do znanja lahko pride le pomočjo mojstra, ki obvlada kolarski poklic. Ludvik Kramberger

O letošnji sezoni in delu na hmeljarski kmetiji smo se pogovorili s Cvetko Šporn iz Pariželj pri Braslovčah. Pri Špornovih hmelj pridelujejo na okrog 29 hektarjih hmeljišč. Letos ga obirajo na 26 hektarjih, na treh hektarjih pa so imeli premeno, letos tam raste prvoletni hmelj, ki še nima omembe vrednega pridelka. Hmeljarstvo, podobno kot sadjarstvo in vinogradništvo, zahteva veliko delovne sile, ki jo morajo hmeljarji najemati. Sezonske delavce potrebuje skoraj celo rastno sezono od pomladi do konca obiranja. Kot pravi Cvetka, je letos z delovno silo kljub razmeram še nekako šlo. »Imamo štiri romunske delavce, ki so prišli spomladi, tik preden so se zaprle meje, a so morali biti 14 dni v karanteni,« pravi Cvetka in dodaja, »večji problem pa nam letos povzroča nestanovitno vreme. Ker je bolezni hmelja vse več, bi ga morali tretirati s fitofarmacevtskimi sredstvi, kar pa zaradi padavin in razmočenih njiv ni vedno mogoče. Toča nam je še nekako prizanesla, saj je imel hmelj v pasu, kjer je padala, že dovolj močne vrhove, tako, da jih toča ni odbila. Na teh površinah bo nekako 50 % pridelka manj. Upamo samo, da nam ga v zadnjem trenutku ne uniči kakšna bolezen in da bo vreme dopustilo pravočasno spravilo. Delo v sezoni obiranja poteka od šestih zjutraj pa tja do polnoči in, odkrito povedano, en teden po obiranju smo vsi takšni kot »cote« in praktično nezmožni za kakršno koli delo.« POTREBNA STA OPTIMIZEM IN POTRPEŽLJIVOST Špornovi, tako kot praktično vsi slovenski hmeljarji, imajo ves hmelj prodan po dolgoročnih pogodbah. Te imajo sklenjene z nekaj trgovci, slovenskimi in tujimi. Večino hmelja imajo tako prodanega po 4,5 evra za kilogram, nekaj pa tudi po sedem evrov. »Te cene trenutno komaj pokrijejo stroške,« pravi Cvetka in dodaja, »lansko leto je hmelj sorte Aurora zelo slabo rasel, poleg tega pa smo imeli še točo. Na kar nekaj površine pa se nam je pojavila bolezen verticilij, tam smo morali rastline uničiti. Ob velikem izpadu pridelka pa so na nas pritisnili še trgovci, ki so zahtevali pogodbene količine. Dokazovati smo jim morali, da pridelka zares ni bilo, a kljub temu nam je eden od trgovcev zagrozil s tožbo. Imamo pa dobro izkušnjo z nemškim trgovcem, ki nam je glede na razmere na svetovnem trgu hmelj plačal po 12 evrov, čeprav smo imeli z njim podpisano pogodbo za po sedem evrov na kilogram. Gre za največjega trgovca s hmeljem, ki se očitno zaveda, da brez nas hmeljarjev in brez dobrih pogojev (tudi delitve zaslužka) za vse v verigi od njive do pivovarne, tudi zanj, ne bo zaslužka. Letos bomo imeli k sreči približno povprečen pridelek. Pomembno nam je, da vsaj položnice lahko plačujemo sproti in da lahko plačujemo stroške, ki nastajajo sproti predvsem zaradi okvar na mehanizaciji. Hvala bogu je mož Oto zelo spreten in vešč, tako da večino tovrstnih nevšečnosti odpravi sam. V sezoni največjih del so tudi okvare pogostejše, včeraj je recimo prišlo do okvare kolesa na prikolici, in to na cesti. Predvčerajšnjim je traktorju počila guma med delom na njivi. Če želiš ujeti lepo vreme in če želiš pridelek pospraviti pravočasno, potem je takšne okvare treba odpraviti takoj. Pogostokrat niti ni časa za popravilo starega dela nekega stroja, temveč je iz časovnega vidika bolje kupiti novega. Za to pa moraš imeti tudi nekaj rezervnih finančnih sredstev. Na splošno se moraš do denarja obnašati zelo spoštljivo in preudarno, ne moreš reči sezonskemu delavcu, da bo plača za mesec zamujala, niti ne moreš v trgovini reči, da bomo rezervni del plačali, ko bomo imeli plačan hmelj. Pri vsem pa sta potrebni tudi dovolj velika mera optimizma in tudi potrpežljivosti. Vesela sem, da ta načela spoštuje tudi sin Žiga, ki ima svojo kmetijo v soseščini, saj mi neštetokrat pravi, da je naglica lahko škodljiva, vsako stvar je treba prespati, pa čeprav na prvi pogled izgleda fantastična.« O KMETIJSTVU DANES »Danes imamo dve struji kmetovalcev, eni so podjetniki kmetovalci, drugi pa smo še kar klasični kmetovalci,« pravi Cvetka. »Klasični kmetovalec mora delati sam in niti ne more stati brez dela, še manj pa gledati, da bi nekdo delal namesto njega. Tisti prvi pa delajo predvsem za mizo in komaj, da še vedo, kaj je to motika in kako se jo uporablja. V veliki večini pa ti zaslužijo več kot klasični kmetovalci. Je pa med kmeti vse manj solidarnosti in kmetijstvo postaja zgolj ena izmed podjetniških panog, kjer velja, da močnejši postajajo še močnejši na račun šibkejših. A jaz se držim tiste krilatice: »Kar te ne uniči, te okrepi«. Za v prihodnje pa imamo namen graditi novo halo, v katero bomo postavili nov obiralni stroj, a je težava zbrati vso potrebno dokumentacijo in dobiti gradbeno dovoljenje. Vendar ne moreš in ne smeš vsega početi kar na vrat na nos. Danes moraš za vsako investicijo krepko premisliti. Današnja mehanizacija postaja vse dražja in vse bolj zakomplicirana, nov hmeljarski obiralni stroj bi stal preko 600.000 evrov. Zato smo se odločili in že kupili rabljenega, ki bo z nekaj obnove vsekakor veliko boljši kot ta, ki ga uporabljamo sedaj.« POLOŽAJ KMETA »Vsi govorijo, kako je treba ceniti kmeta, ampak delajo pa prav nasprotno. Kmet se mora danes izjemno truditi, da nekaj prigara, a ko to prigarano ima, vsi vidijo le rezultat, nihče pa se ne vpraša, koliko znoja in odrekanja je bilo potrebnega za ustvarjeno. Ne vedo, da delaš od zore do mraka, ne vedo, da ne moreš na dopust … Ne vedo, da so otroci kmetov za marsikaj prikrajšani. Ne morejo hoditi na raznorazne obšolske dejavnosti, odrekajo se športnim dejavnostim, glasbenim šolam … Kmečki človek je na splošno za marsikaj prikrajšan, žal pa ni prikrajšan za očitke o številu traktorjev in o tem, karkoli že ima. Marsičemu se mora odreči, da sploh kaj ima. Pa še narava ga lahko potolče. Da ne govorim o birokraciji. Vsako leto si privoščimo in gremo na ekskurzijo, ki jo organizira društvo hmeljarjev, da na ta način spoznavamo kmetijstvo po drugih državah. Ko pa tuje gostitelje seznanimo z našimi predpisi, se nam v marsikateri evropski državi smejijo in ne morejo verjeti zahtevnosti naših predpisov. In če se še enkrat povrnem h kmečkim otrokom, ki nimajo časa za modne dejavnosti, bi rekla, da jim pa nihče ne prizna njihovega znanja, pridobljenega na kmetiji, nihče ne reče, joj, kako je priden, zna popraviti to in ono, zna priskočiti na pomoč, zna … Ne, tega nihče ne vidi. Sicer pa je na splošno danes na kmetiji potrebnega izjemno veliko raznovrstnega znanja. Skoraj bi moral biti že celo pravnik, računovodja pa na vsak način. Ne glede na velikost kmetije je vsak kmet zame profesor, ki mora vsak problem rešiti tako ali drugače takoj. In ga reši! Znati mora improvizirati, sicer mu delo stoji, izpad pridelka in s tem zaslužka pa je potem neizbežen. Včasih je potrebno sprejemati tudi zelo težke odločitve. Danes, ko sem že upokojena, se sprašujem, kako mi je med službo uspelo vse postoriti tako v hiši kot na kmetiji. Danes namreč vsak dan opažam, koliko stvari bi še morala postoriti, pa mi enostavno ne uspe.« Cvetka Šporn s sinom Žigom in možem Otom

Kozolci se dandanes večinoma služijo le še kot parkirišče za kmetijske stroje in priključke. Ker je letošnje leto vremensko zelo nepredvidljivo in mokro pa so lahko kozolci še kako uporabni. V naši okolici jih je precej. Marsikje je opaziti kakšen napolnjen 'štant' ali dva. Toda tako polnega, kot je kozolec mojega soseda Franca Režuna opazimo le malokje. Režun večkrat letno napolni in sprazni kozolec, zgrajen leta 1932 pod gospodarjem Janezom Potrpinom. V ’Prgariji’, kot pravimo, kozolec navadno napolnijo kar trikrat (mrvo, otavo in otovč). Čeprav vsak ne obvlada tega opravila in je zanj potrebnega veliko dela, veselja in potrpljenja, se teh običajev ne sme pozabiti. Letošnje muhasto vreme naj bo spodbuda za sušenje sena v kozolcih. Režunov kozolec je dolg približno 20 metrov. Za zdevanje pa je, če je vreme ugodno, potrebno le nekaj dni, saj sosed zdeva dva štanta dnevno. Če pa vreme zataji, pa lahko traja tudi teden ali dva, predno se kozolec napolni. Če vreme ugodi, je mrva suha precej kmalu medtem, ko se otava in otovč sušita nekoliko dlje. Gašper Borišek

V skladu z Uredbo o izvajanju državne javne službe na osuševalnih in namakalnih sistemih (Uradni list RS, št. 82/18) izvaja Sklad naloge državne javne službe upravljanja in vzdrževanja  osuševalnih sistemov ter naloge upravljanja, vzdrževanja in delovanja državnih namakalnih sistemov. Obveznosti Sklada v tem primeru so, da zagotavlja nemoteno delovanje hidromelioracijskih sistemov (HMS), da ohrani javni namen delovanja teh sistemov in da zagotovi njihovo uporabo in vzdrževanje. Sklad ima v upravljanju 252 osuševalnih sistemov (za vzdrževanje 196 skrbi Sklad, za 56 pa skrbijo zakupniki sami) in 7 namakalnih sistemov: Sermin hrib, Ankaranska Bonifika, namakalni sistem Zontarji, Ivanci, Miklavž, razvod Vogršček s 16 namakalnimi polji in namakalni sistem v Sečoveljski dolini, ki pa je v ukinjanju – priključitev osuševalnemu sistemu. Upravljanje s HMS poteka v glavnem preko območnih izpostav oziroma upraviteljstev Sklada, ki pripravljajo vsakoletne programe vzdrževanja za posamezni HMS. Za izvajanje rednega ali investicijskega vzdrževanja Sklad sklene pogodbo z izvajalcem registriranim za opravljanje nalog vzdrževanja in izbranim po predpisih o javnem naročanju. V letošnjem letu je izvedel 2 javni naročili za vzdrževanje osuševalnih sistemov ter 2 javni naročili in 2 evidenčni naročili za vzdrževanje državnih namakalnih sistemov. Izmed 195 (1 HMS vzdržuje občina) je bilo oddanih 181 osuševalnih sistemov ter vsi državni namakalni sistemi, za katere so pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z vzdrževanjem HMS za leto 2020 že podpisane. Sklad ni prejel dopustne ponudbe za 14 osuševalnih sistemov, kjer se dela po programih vzdrževanja za leto 2020, še ne izvajajo. Vzdrževanje predmetnih sistemov bo zagotovljeno s postopkom evidenčnih naročil, saj je ocenjena vrednost storitev nižja od 40.000 EUR. Nadomestilo za kritje stroškov vzdrževanja HMS Skupaj s pripravo programov vzdrževanja za leto 2021 bo Sklad, v mesecu oktobru, pripravil tudi predlog višine nadomestila za kritje stroškov za vzdrževanje posameznega HMS. Programi vzdrževanja kot tudi predlogi višine nadomestila bodo poslani na Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano RS (MKGP), ki na osnovi svojih zakonskih obveznosti pripravi Odredbo o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževanje osuševalnih sistemov in delovanje ter vzdrževanje namakalnih sistemov. Pri pripravi programov vzdrževanja, kot tudi pri pripravi predlogov višine nadomestila Sklad aktivno sodeluje z lastniki oz. zakupniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju. Finančna uprava Republike Slovenije je tista, ki fizičnim in pravnim osebam pošlje odločbe o odmeri nadomestilo za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov ter nadomestilo za kritje stroškov delovanja in vzdrževanja namakalnih sistemov. Zavezanci za plačilo so, v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-E), (Uradni list RS, št. 27/2016), lastniki oz. zakupniki kmetijskih zemljišč. Sredstva iz odmere se zbirajo na posebni proračunski postavki MKGP in so ločena po posameznih melioracijskih sistemih. Evidenco o višini zbranih sredstev vodi MKGP, Sklad pa vodi evidenco o višini porabljenih sredstev po programih vzdrževanja in ostanku sredstev kot tudi evidenco o izvedenih delih. Register HMS S prevzemom državne javne službe ni bilo vzpostavljenega ustreznega katastra melioracijskih objektov in naprav, ki bi bil za nemoteno upravljanje s HMS nujno potreben, zato je Sklad v letu 2019 pristopil k naročilu aplikacije s pomočjo katere je bil izdelan register HMS. Izrisane so bile vse poti in vsi melioracijski jarki, s čimer je lažje načrtovanje in sledenje opravljenih del, evidentiranje vseh izvedenih in neizvedenih del. Ob izdelavi registra se je izdelala tudi razmejitev upravljanja s HMS in vodotoki, ki so v upravljanju Direkcije RS za vode. Ker vsi jarki in poti na območjih HMS še niso v lasti države, jih je Sklad pripravljen odmeriti in odkupiti. Modul HMS vključuje tudi vse ostale poslovne procese povezane z upravljanjem HMS (izdelava programov, poročil, kreiranjem dokumentov). Problematika neodmerjenih melioracijskih jarkov vzdrževalnih pasov ali poljskih poti in s tem nejasnega lastništva, kar predstavlja težavo pri izvajanju vzdrževalnih del, se bo tudi v prihodnje reševala z geodetskimi odmerami in ureditvijo lastništva vseh objektov HMS. MKGP izvaja projekt ureditve evidenc HMS in v okviru tega naroča geodetske storitve v namen uskladitve stanja evidenc zemljiškega katastra s stanjem v naravi. Iz tega naslova Sklad vsako leto posebej pripravi predloge geodetskih odmer in jih posreduje na MKGP. Po končanih geodetskih postopkih bo Sklad izvedel odkupe odmerjenih zemljišč. V Katastru melioracijskih sistemov in naprav, ki ga vodi MKGP, se nahajajo tudi osuševalni in državni namakalni sistemi, ki so jih pred leti verificirale tudi upravne enote in imajo status delujočega ali pa nedelujočega sistema, a niso predmet upravljanja javne službe in s tem rednega vzdrževanja. Pri nekaterih HMS je namreč prišlo do sprememb območij zaradi dotrajanosti teh sistemov, izgradnje infrastrukturnih objektov ali drugih posegov v prostor.  MKGP na podlagi 49. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ–E (Uradni list RS, št. 27/16) pripravlja predlog Uredbe o potrditvi območij osuševalnih in namakalnih sistemov, ki so bili uvedeni pred 1. januarjem 1999 in za katere programi vzdrževanja v letu 2015 niso bili potrjeni. Vsi stroški v zvezi z vzdrževanjem teh sistemov se bodo preko nadomestila za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih in namakalnih sistemov odmerili lastnikom ali zakupnikom zemljišč na območju posameznega HMS. Prenos HMS na lokalne skupnosti Če lokalna skupnost izkaže interes po prenosu lastninske pravice na primarni odvodnji osuševalnega sistema, se lahko s pogodbo med ministrstvom, pristojnim za kmetijstvo, lastniki zemljišč, po katerih poteka primarna odvodnja osuševalnega sistema, in lokalno skupnostjo, lastninska pravica prenese na lokalno skupnost, se hkrati s prenosom lastninske pravice preneseta tudi upravljanje in vzdrževanje tega sistema. Na ta način je že tudi več namakalnih sistemov v zadnjem obdobju prešlo v upravljanje občin. Sklad si prizadeva, da bi se tudi formalno uredila stanja na vseh namakalnih sistemih, ki bi se kasneje kot urejeni lahko prenesli v upravljanje zainteresiranim občinam.

Pred dvema letoma je občina Odranci ob potoku Črnec odprla Center kulturne dediščine Odranci- Prekmurska hiša. Gre za muzej na prostem, katerega občina sproti dopolnjuje z novimi vsebinami. Namen Centra je ohranjanje in negovanje nekdanjega kmečkega časa in prikaz različnih kmečkih opravil od mletja žitaric v potočnem mlinu, kovaštva in žganjekuhe. Tako v teh dneh nastaja novi peti muzej, ki bo namenjen shranjevanju in prikazu kmečkega orodja, ki ga je nekoč imela in uporabljala vsaka malo večja kmetija. Taki predmeti in pripomočki so bili že zbrani v preteklosti in sedaj, ko je nov muzej že postavljen in pokrit bodo v njega dali nov pridih nekdanjega časa. Sicer pa je novi muzej zgrajen v stilu žganjarne in kovačnice, ki sta prav tako pokrita s slamo. Nov muzej so zgradili domači odranski mojstri. Celotna vrednost novega objekta je ocenjena na 30.000 evrov, ki ga občina Odranci financira iz lastnih sredstev. Domala vsi objekti v Centru kulturne dediščine so pokriti s slamo, kot je to bilo nekoč v največji panonski vasi v sedanji Občin Odranci in drugod po Prekmurju. Tudi nov muzej je dobil podobo in streho, ki je pokrita s pirino slamo. Dela pri pokrivanju strehe je prevzelo podjetje Slamnate strehe Golnar iz Sovjaka pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Glavnemu mojstru samokrovcu Janezu Golnarju je pri delu pomagal oče Anton. Streho muzeja je treba pokriti, da ne bo zamakala ob dežju ali snegu, njena življenjska doba pa je 30 let. Mojster Janez je povedal, da so za pokrivanje strehe muzeja piro najprej posejali, potem so z žetveno kosilnico poželi v snope in s kombanjem odvzeli zrnje pire, nato so slamo shranili na suho. Pri pokrivanju strehe je mojster potreboval oder, posebno desko, klešče, kladivo. Povedal je, da za en kvadrat  pokrite strehe porabi 20 kg slame, skupaj pa je pokril okoli 70 kvadratov strehe novega odranskega muzeja na prostem. Muzej si bodo lahko s časoma ogledali domačini, turisti, učenci Osnovne šole Odranci in malčki iz vrtca Mavrica Odranci ter drugi, ki se zanimajo za etnološko zbirko kmečkega in druga orodja. Jože Žerdin

V okolici Negove so nekdaj kopalci imeli na voljo tri ribnike. To je Klokečov ribnik in ribnik Gosijak. Ob pomoči TD Radgona, pa se je razživelo kopanje v Negovskem jezeru, ki je bilo v preteklosti imenovano Ivanjski ribnik, kateri je dajal vodo slovitemu 300 let staremu grajskemu, pozneje Sitarjevemu, mlinu.     V naslovu smo se vprašali: »Zakaj je Negovsko jezero brez kopalcev?«.  Ne brez razloga. Obiskali smo ga sredi kopalne sezone, da bi se prepričali o obiskanosti tega nekoč Slovenjegoriškega bisera, kot so ga poimenovali. Ko je zunaj termometer kazal 32 stopinj Ceolzijusa, ni bilo na jezeru enega samega kopalca, pa tudi ne obiskovalca. Začudeno tudi ne ribiča, ki bi namakal trnek  in lovil ribe v senci dreves, ki obdajajo obalo jezera. V našem bogatem arhivu slik iz Negovskega jezera smo izbrskali sliko, neznanega avtorja, iz okoli leta 1970, ko so še na jezeru bili postavljeni bazeni in skakalnica, ter privezi za  čolne, ki jih je turistom posojalo TD Gornja Radgona. Kot kaže pričujoča slika se je  na jezeru trlo kopalcev. Ti so prihajali od blizu in daleč. Največ jih je bilo iz Maribora. Tedaj so ob sobotah in nedeljah našteli po 2.000 in več kopalcev Največ kopalcev in obiskovalcev je obiskalo jezero, ko je TD Gornja Radgona odprlo nove lesene bazene, otroškega in za odrasle, ter skalnico za skoke v vodo. To je bilo okoli 1970. leta. Slovesnega odprtja se je udeležilo okoli 5000 obiskovalcev. Obisk je bil tako množičen tudi zaradi obiska znanega in priljubljenega  mariborskega igralca Arnolda Tovornika imenovanega Štef, ki je prvi, in, to oblečen, iz skakalne deske skočil v jezero in požel veliko aplavza.  Sedaj pa se vprašamo: »Kdo je uničil  »kopalni turizem« na Negovskem jezeru«? Nam, ki poznamo razmere, ni težko odgovoriti. Uničili so ga  načrtovalci obnove jezu, katerega so obnovili leta 1984. Tedaj so odstranili bazene in razsvetljavo na jezu. Najhuje pa je, da so pri obnovi jezu znižali gladino jezera za najmanj pol metra. In kaj to pomeni za jezero? Voda je zaradi tega bolj onesnažena, ob tem pa se je, zaradi plitvine jezera, razbohotil  rumeni lokvanj ali blatnik, ki pokriva sedaj večino jezerske površine. Če smo v preteklosti opazovali cvetenje belega lokvanja, ki je bil simbol jezera, smo ob našem obisku na vsej površini našteli le 4 cvetove belega lokvanja. Tega so delno uničili ribiči z naselitvijo rastlinojede ribe, to je amurja. Vprašanje je, kako bi jezeru povrnili slavo?  Nič lažjega kot dvigniti nivo vode  za več kot pol metra. To omogoča prelivno polje, ki je betonsko, katerega bi dvignili za pol metra, še boljše nekoliko več, in bi se s tem dvignil nivo vode na celi površini jezera, ki meri nekaj več kot 9 ha. S tem bi bila voda bolj bistra, izginilo pa bi tudi veliko rumenega lokvanja iz površine jezera. Vredno je omeniti, da je Negovsko jezero obiskalo največ turistov iz Slovenije in tujine, v času življenja Ivana Krambergerja, ki je bil umorjen v atentatu leta 1992 v Jurovskem Dolu in je ob jezeru imel dom z gostinskim lokalom.        Ludvik Kramberger