S tremi biki ni nič, prav tako ne s 500 litri vina
Vse leto 2019 smo v Kmečkem glasu ob vseh kmetijskih panogah predstavljali mlade prevzemnike kmetij in njihove poglede na to dejavnost. Za začetek novega leta pa vam predstavljamo človeka, ki ni kmet, a je celo življenje tesno povezan s kmetijstvom.
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Torek, 7. januar 2020 ob 08:45

Odpri galerijo

Peter Deu je gostinec, lastnik gozda, lesni predelovalec, vinogradnik in podjetnik iz Mokronoga. Družina Deu šteje 14 članov – oče Peter in mama Liljana, hčerki Ana in Petra ter sin Ivan, zeta Blaž in Gregor, snaha Zdenka ter vnuki Blaž, Gregor, Zdenka, Nuška, Lili, Matic, Oskar, Iva in Peter. In prav za vse se delo najde v domačem podjetju. Nekoč so tudi kmetovali, z gostinstvom pa se na Deuovi domačiji ukvarja že peti rod. Peter nam je predstavil svoj pogled na kmetijsko, gozdarsko in vinogradniško dejavnost nekoč in danes.

Kot je povedal Peter, je bil njegov oče po vojni pomočnik ministra za trgovino. »Po vojni so nam skoraj vse pobrali, na očeta pa so pritiskali, da bi postal direktor nekakšnega kolhoza na območju Mokronoga, a tega ni hotel prevzeti. Zato ga je oblast obsodila na 12 mesecev zapora in prisilnega dela v Litostroju. Kljub temu oče ni gojil nekih velikih zamer, vsi rodovi iz domače hiše so bili dokaj naprednih pogledov. Tudi sam Mokronog je bil v zgodovini napreden kraj, pred vojno je bila tu celo močna usnjarska industrija z okoli 400 delovnimi mesti. Odkar smo spet samostojna občina, Mokronog ponovno doživlja razvoj in danes skorajda nimamo brezposelnih ljudi. Imamo vso javno infrastrukturo, žal pa so nam pred kratkim ukinili banko. Veliko hodim po svetu in vidim, da ni prav, da pri nas onemogočamo male, od kmetov do podjetnikov, in dajemo podpore velikim, celo tujcem.«


PODPORE NAJ UŽIVA, KDOR DELA

Kot pravi Peter, se je njihova družina po drugi svetovni vojni še ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo. »Takrat smo imeli od 30 do 34 glav živine, po navadi tudi 5 do 7 konj, ki so bili vsak dan vpreženi, vozili so les, gramoz za ceste …, in seveda tudi svinjski hlev ni bil prazen. Oče je ob tem ponovno zagnal žago ter nudil usluge kmetom, lastnikom gozdov. Leta 1962 so nam prisilno nacionalizirali okrog 10 do 12 hektarjev obdelovalne zemlje, ostalo nam je le nekaj minimalnega. Očetu ni kazalo drugega, kot da se popolnoma preusmeri. Živino smo prodali in leta 1964 spet odprli gostilno. Kmetijsko dejavnost smo opustili, preostanek zemlje pa smo še obdelovali. Na našem območju je bilo nacionaliziranih okrog 3.000 ha v glavnem največjih površin in nam kmetom so ostale predvsem manjše parcele. Nekateri so svojo zemljo takrat prodali po katastrofalno nizki ceni, moj oče pa na to ni pristal in ni hotel podpisati nobenega dokumenta. Zemljo smo z denacionalizacijo dobili nazaj, vrnjenega nam je bilo kakšna dva hektarja manj, ker je bila zemlja že pozidana. Ostali pa so nam gozdovi, katerih površino smo nenehno povečevali z dokupovanjem.«


Obdelovalno zemljo dajemo v najem in najemniki si lahko vpišejo GERK-e ter uveljavljajo subvencije. Smo mnenja, da naj bodo tisti, ki nekaj obdelujejo in pridelujejo, tudi upravičeni do ustreznih podpor.


KAR TI JE POLOŽENO V ZIBELKO

»Po osnovni šoli sem šel v gostinsko šolo v Ljubljano, od tam pa za skoraj dve leti na delo v Avstrijo, nato za 18 mesecev na služenje vojaškega roka in zatem ponovno na delo v tujino, za dve leti v Italijo. Tako v Avstriji kot v Italiji sem delal v gostinstvu, to delo pa sem potem nadaljeval tudi v domači gostilni. Ker sem imel furmanstvo v genih, sem se začel ukvarjati s prevozništvom in gradbeno mehanizacijo. Ni šlo slabo, dejavnost se je razvijala, dokupili smo še kamione za prevoz avtomobilov in to dejavnost opravljali skoraj 15 let. A je bilo s prevozi vse več administrativnega dela, pokazala se je prilika in večino kamionov sem prodal. Leta 1981 sem postavil novo sodobno žago ter najprej predvsem rezal les za potrebe prebivalstva, za gradnjo gospodarskih in stanovanjskih objektov. Z upadom gradenj pa smo pričeli odkupovati hlodovino in rezan les prodajati lesnopredelovalni industriji. Ob posodabljanju žage smo opremo menjali že šestkrat, nenehno smo povečevali kapaciteto razreza in rezan les tudi izvažali v Italijo in v Avstrijo, kar počnemo še danes.«

Če se je včasih rezalo zgolj deske in plohe ter les za ostrešje, je današnji razrez hlodovine popolnoma drugačen. Hlod se ob razrezu obrača, da se iz njega dobi različne sortimente rezanega lesa.

»Režemo iglavce predvsem za domači trg, listavce pa za italijanskega za pohištveno industrijo. Danes lahko režemo od 50 pa celo do 80 kubikov na 8 ur, žaga je popolnoma avtomatizirana in omogoča raznovrstne razreze, glede na potrebe in zahteve kupcev. Posodobljen imamo tudi avtopark, tako da hlodovino, ki jo kupimo, in les, ki ga razrežemo, v veliki meri tudi sami prepeljemo. Imamo lasten odkup lesa od zasebnih lastnikov gozdov, velik del hlodovine pa odkupimo tudi od države. Marsikdaj izvedemo tudi posek, še vedno režemo tudi les za posameznike, ki so se odločili za gradnjo. Letno izdelamo okrog 60 tisoč palet za znane naročnike. Les slabše kakovosti v glavnem izvažamo v Italijo, ker je pri nas vsa iverna industrija propadla. Danes opažamo ponovno oživljanje pohištvene industrije v Sloveniji, tako da nekaj elementov iz bukovega lesa že prodamo tudi domači industriji.«

»Kljub temu da imamo žago, v lastnih gozdovih izvajamo le sanitarni posek. Gozdove obožujem in zato jim posvečam še posebno skrb tako z negovalnimi deli kot tudi s pogozdovanjem. Sem član Društva lastnikov gozdov Mirenske doline. Gozd je res moje posebno veselje in sem vesel, če je urejen in negovan. Gozd ni lep in zdrav, če v njem ni prisotna človeška roka.«


DANES JE ŽAL GOVORA LE ŠE O KOLIČINAH

»Kar se jaz zavedam, kmetijstvo ni nikoli omogočalo nekega bogatenja. Vendar se mi zdi, da se je v preteklosti kar nekako dalo preživeti. Cene mesa, mleka in drugih pridelkov so bile kar nekako primerne z ozirom na današnje čase. Mi sicer ne kmetujemo več, a zelenjavo in tudi nekaj krompirja še vedno pridelamo za potrebe družine in gostinske dejavnosti. Danes uspevajo predvsem velike kmetije, to je evropski in svetovni trend, le tri krave v hlevu žal ne pomenijo nič, včasih pa so lahko kmetje oddajali mleko celo po 10 ali še manj litrov. Podobno je s klavno živino, z biki, telicami – tudi tu se pogovarjamo o 100 in več živalih. Da o stroških današnje kmetijske mehanizacije ne govorim. Vložki so izjemni, ljudje pa morajo biti zelo pridni in delavni, da ohranjajo kmetijsko dejavnost. Glede na slabe odkupne cene mesa, mleka in drugih pridelkov so tudi subvencije nujne. Ko poslušam kmete, ki mi povedo cene teličkov, stroške reje ter potem odkupne cene, je razlika tako majhna, da zgolj pokrije stroške surovin, delo praktično ni plačano, o dobičku pa se niti ni možno pogovarjati. V kmetijstvu dobiček prinaša samo ekonomija obsega, podobno kot je v žagarstvu. Če boš rezal 5 kubikov na dan, to lahko počneš samo za hobi, nikakor pa ne za preživetje. Tudi vinogradništvo nam je v krvi, vseskozi smo imeli vinograde in jaz sem jih tudi obnovil, tako da zdaj obdelujemo okrog 8.500 trsov. Vinogradi so urejeni tako, da je mogoča strojna obdelava. Vino v glavnem prodamo doma skozi gostinsko dejavnost. So pa za vinogradništvo slabi časi, mnogi naši sosedje vinograde sekajo in dejavnost opuščajo. Meni ni v interesu biti ravno vinogradnik, a izjemno dobra zemlja na Malkovcu mi ni dovoljevala, da bi vinograde sekal in sadil smrekice ter se s tem osmešil. Ob trudu tudi uspeh pri vinu ne izostane, kar se pokaže na lokalnih ocenjevanjih.«

SEJEM KOT ODRAZ STANJA V KMETIJSTVU

»Sejemska dejavnost v Mokronogu sega gotovo 400 ali več let nazaj in nam jo je uspelo zadržati, tako da je danes sejem vsako tretjo soboto v mesecu. Včasih sta se odkup in prodaja živine v Mokronogu odvijala ob sobotah, vsak prvi četrtek v mesecu pa smo imeli t. i. sejmico, ko se je trgovalo samo s prašiči. Začelo se je že zjutraj okrog pete ure in se okrog devetih, desetih zaključilo. Sobotni sejem se je v zgodnjih urah prav tako pričel s trgovanjem s prašiči, sledilo je trgovanje z govejo živino, vsakič pa je bilo v ponudbi tudi nekaj konj, čeprav je imel na tem področju primat Šentjernej. Najobsežnejša sejemska ponudba je bila novembra in decembra, ko so kmetje iz širše okolice, celo od Žužemberka in Planine pri Sevnici, pripeljali dopitano živino, predvsem vole in junce. Kupci volov so bili v glavnem Bločani, ki so na sejem prišli že dan prej in pri nas prespali, da so drugi dan živino lahko pričeli kupovati že navsezgodaj. Voličke od 350 do 400 kilogramov pa so potem pokupili tisti, ki so poprej prodali težke vole. Te junce so potem redili in pitali ter naučili voziti, da so jih naslednji november ali december prodali. Ta ciklus se je ponavljal leta in leta. No, potem so prišli traktorji in volički odšli. Danes je govora le še o bikih in telicah, v trgovskih centrih pa je obilica poceni hrane. Tudi poljščin je vse manj, kmetje, ki jih še pridelujejo, pa jih potem kuhajo prašičem. V okolici je še nekaj kmetij, od katerih odkupujemo prašiče, saj je kakovost mesa veliko boljša. Zakoljejo jih v klavnici, sosed mesar pa potem pomaga pri izdelavi mesnih izdelkov, ki jih porabimo pri svoji gostinski dejavnosti. Navkljub vsem negativnim dejavnikom na trgu s hrano, v kmetijstvu, gozdarstvu, lesarstvu, vinogradništvu … opažam, da ljudje spet cenijo delo marljivih rok. Po tej plati sem optimističen.«

Družina Deu pred gostilno Zlata kaplja v Mokronogu, kjer je bila nekoč tudi domača kmetija. Na sliki v sredini sta oče Peter in mama Lilijana, na levi hčerki Petra in Ana, na desni pa sin Ivan z ženo Zdenko.

Peter in njegov sin Ivan na moderni družinski žagi; oba sta mnenja, da je v današnjih časih nujno povezovanje in sodelovanje.

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 9. Apr 2020 at 12:47

0 ogledov

Obrezal jo je skrbnik potomke na Blejskemu gradu
Za zidovi ribniškega gradu od maja lani poganja potomka najstarejše trte na svetu, tiste, ki že več kot 400 let raste na mariborskem Lentu. V zemljo sta jo ob lesenem kolu, pritrjenem na zid, položila mestni viničar oziroma njen mariborski skrbnik Stane Kocuter in Franc Meršnik, ki za potomko modre kavčine oziroma žametne črnine, ki spada v ekološko skupino sort črnomorskega bazena, skrbi v deželi suhe robe. Da bo še naprej rasla in morda že prihodnje leto tudi obrodila, jo je potrebno vsako leto tudi obrezovati. Škarje v roke je pred dnevi skupaj s skrbnikom Meršnikom vzel Davorin Slejko, vinogradnik iz Dornberga s Primorske, sicer skrbnik mariborske potomke na blejskem gradu. Od rezi je odvisen pridelek v tekočem letu in razvoj trte v prihodnje, saj z rezjo uravnavamo rodnost in obremenitev vinske trte, kar odločilno vpliva na kakovost grozdja in vina, je dejal Slejko in vinogradnikom razložil postopke pri obrezovanju. Janez Lovšin, predsednik Društva ribniških vinogradnikov, pa je po opravljenem dodal, da se je za to trto, ki lepo poganja, začelo novo obdobje. »Prijela se je, tudi raste in zeleni. To je za nas uspeh. Lahko se zgodi, da bo že letos pognala kakšen grozd za trganje,« upa predsednik. Medtem ko iz mariborske trte naredijo posebno vino, grozdje iz ostalih potomk iz 22 različnih krajev roma v Vipavo. Iz njega pa nastane vino Mladovita. Ime ima po društvu, ki poskrbi, da je grozdje pravilno stisnjeno in da tradicija ostaja. Besedilo in fotografija: Milan Glavonjić

Thu, 9. Apr 2020 at 12:34

0 ogledov

Mojster kolarskega poklica
Srečati kolarja, ki bi vam izdelal leseno kolo, je loterija. Mi smo ga našli v majhni vasi Stara Gora pri Svetem Juriju ob Ščavnici. To je Edi Leskovar, ki je rojen 29. novembra leta 1943 na Stari Gori, in kot se sam šali, na dan, ko se je rodila SFR Jugoslavija. Kolarskega poklica se je izučil pri Alojzu Dolinšku v Presiki, obrtno šolo pa obiskoval v Ljutomeru. Ker v svojem poklicu ni imel dela, se je preusmeril v kmetovanje. V svojih hlevih je redil 500 bekonov. Sedaj, ko je v pokoju, v njegovih hlevih prašičjerejo nadaljuje najemnik. Kljub kmetijski dejavnosti pa ni mogel mimo svojega kolarskega poklica. Ko pride kakšno kolarsko naročilo, se posveti kolarstvu in zavihti kolarsko sekiro. Njegovo življenjsko kolarsko delo je izdelava lesenih zobatih mlinskih koles in drugega postrojenja v slovitem mlinu na veter na Stari Gori. Edi nam je o kolarskem delu povedal: »V turističnem društvu Sveti Jurij ob Ščavnici, ki ga vodi kovaški mojster Janez Mir, so v svojem Kmečkem muzeju na Stari Gori imeli strohneli koleselj, ki je bil izdelan leta 1898. Okovje koleslja so želeli oddati na odpad. Prav to okovje (in tudi nekaj ohranjenih lesenih delov) mi je služilo za osnovo, da sem lahko izdelal lesene dele koleslja, kot mi pravimo temu luksuznemu kmečkemu vozilu. Koleslje, bargle in lincer vagne, slednjemu pravijo zapravljivček, so imeli le bogatejši kmetje, ki so imeli tudi konje. Z njimi so se vozili po opravkih v bližnja mesta, ob nedeljah in praznikih pa tudi k maši. Ker sem kolar, sem v okovju videl možnost izdelave natančno takega vozila, kot ga je nekoč imel kdove kateri kmet. Izdelava koleslja zahteva veliko kolarskega znanja in spretnosti.« Edi ima svoj kolarski poklic rad, čeprav ga ne more opravljati, ker pač ni naročil. Tu in tam pa za svojo dušo naredi kaj »kolarskega«. »Moram reči, da prihajajo posamezna naročila za kolarske izdelke od tistih, ki želijo ohraniti kmečka orodja in naprave. Še lani decembra sem za Turistično kmetijo Firbas v Cogetincih pri Cerkvenjaku izdelal originalne »tolige« ali »šajtrgo«, samokolnico iz lesa, ki jo je okoval kovaški mojster Janez Mir iz Grabonoša. Za naročnika v pri Šent Petru, Malečniku pa sem izdelal tudi »kankole«, ki jih je imela vsaka hiša, saj so na njih vozili sveže nakošeno travo za živino. Oba, kovač Janez Mir in jaz, sva v širši okolici edina živeča in delujoča v kolarskem in kovaškem poklicu. Kot vam je znano, je to poklic, ki je izumrl. Tu mislim na kolarski in vozno podkovski poklic, ki sta močno povezana. Kolar je izdelal lesene dele, kovač pa jih je okoval in tako je bil izdelek uporaben. Vozove, tudi druge priprave in naprave iz lesa in okovane od kovača, je imela vsaka kmetija.« Besedilo in fotografija: Ludvik Kramberger

Wed, 8. Apr 2020 at 16:04

93 ogledov

Gozdovi zajemajo polovico parka
To je tudi dan promocije gozdov in ozaveščanja o pomenu ter nujnosti trajnostne rabe vseh vrst gozdov - moto leta 2020 je: Gozdovi in biotskaraznovrstnost - predragoceni, da bi jih izgubili. Tudi v Krajinskem parku Kolpa so gozdovi pomemben del zavarovanega območja narave, saj zajemajo kar polovico površine parka. Večinoma gre za belogabrove gozdove, a vrstna sestava je zelo pestra. Manj veseli smo dejstva, da veliko zaraščajočih površin počasi prehaja v gozd. To dolgoročno zagotovo ne pomeni večje biotske pestrosti, saj je za pravo ravnovesje potrebna tudi pestra kulturna krajina, posebno pri našem tipu parka, ki je tudi poseljen, vpliv ljudi na naravo pa velik. Velik delež populacij prostoživečih živali pa se hrani pretežno na gozdnem robu – kmetijskih površinah. V javnem zavodu KP Kolpa smo zaskrbljeni ob različnih nelegalnih posekih in slabem gozdnem redu, prav tako pa tudi ob obsežnih legalnih posegih v najboljo bčutljivo okolje. Sedaj na primer je tak zaskrbljujoč poseg v – Hrastovo lozo; edini strogi naravni rezervat v Sloveniji. Težko verjamemo, da lastnik tako nujno potrebuje ta prihodek od lesa in da ne bi bilo mogoče pustiti ta del gozda živalim in rastlinam. Konec koncev, v neposredni bližini gnezdi naša največja kolonija sivih čapelj. Besedilo in fotografija: Boris Grabrijan      

Wed, 8. Apr 2020 at 15:51

97 ogledov

Dela so se pričela, na milijone vrvic
Pri Rojnikovih iz Spodnjih Grušovelj imajo najete sezonske delavce iz Romunije, ki so prišli k njim že pred kronavirusom. Sedaj, ko so hmelj obrezali so že pričeli z napeljavo vrvic. Letos pri Rojnikovih obdelujejo samo 20 ha hmeljišč, saj so morali zaradi viroidne zakrnelosti izorati in uničiti 24 ha polno rodnih hmeljišč. Na novo so postavili 2,2 ha hmeljske žičnice. Na kmetiji so že pričeli izvajati tudi vse preventivne ukrepe za preprečitev širjenja koronavirusa, skrbijo pa jih razkužila, saj jih je težko dobiti. Kako morajo ukrepati s sezonskimi delavci jih je obvestila Civilna zaščita Občine Žalec.  Besedilo in fotografija: Tone Tavčar  

Wed, 8. Apr 2020 at 14:38

79 ogledov

Rojenje podlubnikov se je že pričelo
»Odkrivanje žarišč podlubnikov in izvajanje odločb bo za izvedbo sanitarne sečnje potekalo tudi v času epidemije. Rojenje podlubnikov se je namreč že pričelo, zato lastnike gozdov pozivamo, naj upoštevajo roke ter pravočasno pospravijo napadena drevesa ter redno pregledujejo svoje gozdove. Ob odkritju napada podlubnikov naj po telefonu ali elektronski pošti obvestijo revirnega gozdarja. Redno sečnjo v danih razmerah odsvetujemo, spomladanska obnova s sadnjo gozdnega drevja pa bo potekala ob upoštevanju preventivnih ukrepov,« je povedal Boris Rantaša iz Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Letos je bilo za sanitarni posek izbranih že za 230 tisoč kubičnih metrov dreves, večinoma zaradi posledic napada podlubnikov in februarskih močnih vetrov. ZGS vzpostavlja mrežo kontrolnih feromonskih pasti (načrtujejo postavitev 3500 pasti), s katerimi bo spremljal rojenje in številčnost smrekovih podlubnikov. S feromonskimi pastmi so dolžni skladišča gozdnih lesnih sortimentov v tem času opremiti tudi upravljavci skladišč. JE ROKE SEČNJE MOGOČE PODALJŠATI? Eno od pogostih vprašanj te dni je tudi vprašanje, ali je roke za izvedbo odločbe za sanitarno sečnjo mogoče podaljšati. Kmetijsko ministrstvo odgovarja: »ZGS lahko z odločbo določi tudi krajši ali daljši rok, pri čemer mora upoštevati razvojno fazo podlubnikov, vremenske in druge razmere, delež iglavcev v sestoju in populacijske značilnosti podlubnikov. Roki za izvršitev odločb o sanitarni sečnji niso predmet nobenega ukrepa iz interventne zakonodaje. V postopku sprejemanja pa je predlog o dodatnih ukrepih za odpravo posledic škode zaradi prenamnožitve podlubnikov. Če je treba posekati in iz gozda spraviti več kot 400 tisoč kubičnih metrov lesne mase in vlada razglasi naravno nesrečo, lahko lastnik gozda zaprosi za podaljšanje roka za izvršitev odločbe o sanitarni sečnji, če za to obstajajo objektivne okoliščine (na katere lastnik nima vpliva in so nastale iz razlogov, ki niso na strani lastnika gozda). Opravljanje gozdarskih dejavnosti je ob upoštevanju preventivnih ukrepov dovoljeno kljub sprejetemu odloku o začasni prepovedi zbiranja ljudi na javnih shodih in javnih prireditvah ter drugih dogodkih na javnih krajih v Republiki Sloveniji.

Tue, 7. Apr 2020 at 11:03

127 ogledov

Ponudbe za začasno obdelavo
Zaradi motenj v poslovanju upravnih enot, ki so posledica ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa, bo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG RS ) začasno spremenil postopek oddaje prostih zemljišč v zakup. Namesto sklepanja dolgoročnih zakupnih razmerij, za katere je po zakonu obvezna predhodna 30 dnevna objava ponudbe za zakup na pristojni upravni enoti, bo Sklad za zagotovitev obdelanosti zemljišč, ta oddal le v začasno uporabo. Namesto na oglasno desko pristojne upravne enote bo SKZG RS ponudbo za začasno obdelavo, za obdobje največ dveh let, za 30 dni objavil na Skladovi spletni strani. Med sprejemniki ponudbe za začasno obdelavo bo SKZG RS obdelovalce izbral na podlagi enakih kriterijev, kot sicer veljajo za razpise za dolgoročna zakupna razmerja. Tako  sklenjeni začasni sporazumi uporabnikom ne dajejo prednosti do zakupa ob prijavi na novo ponudbo za dolgoročen zakup, ki bo objavljena po umiritvi razmer oz. ko bodo objave spet mogoče. Poslovanje SKZG RS v času epidemije Na podlagi Odredbe o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID -19) na območju Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 19/2020), ki je začela veljati dne 12. 3. 2020 ob 18.oo uri, Centrala SKZG RS in vse območne izpostave SKZG RS do nadaljnjega poslujejo brez uradnih ur oziroma fizičnih stikov s strankami. To pomeni, da so zaposleni odzivni preko telefonov in računalnikov. Prisotnost na delovnem mestu ostane enaka kot doslej. Več informacij na spletni strani http://www.s-kzg.gov.si/. Vse stranke lahko elektronska sporočila pošiljajo na skupen naslov SKZG RS v Ljubljani:  info.skzgrs@gov.si  od koder bodo ta preposlana krajevno pristojnim delavcem SKZG RS. Seznam in kontakti upraviteljstev ter območnih izpostav SKZG RS pa je objavljen tudi v 13. številki (izšla 25. marca 2020) Kmečkega glasa.

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

S tremi biki ni nič, prav tako ne s 500 litri vina