Najvišje gojeni haskap
Ob vožnji na Rakitno pritegne pogled pod gozdnim robom na desni strani ceste velika zelena prevleka. Če pa se peljete ali greste skozi Žotov grič, pa boste videli še manjšo.
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Torek, 23. julij 2019 ob 11:36

Odpri galerijo

Ob vožnji na Rakitno pritegne pogled pod gozdnim robom na desni strani ceste velika zelena prevleka. Če pa se peljete ali greste skozi Žotov grič, pa boste videli še manjšo. Spodbudila vas bo, da se ustavite. Bojan Debevec z

WF pqmEDgm ON mZlcLui gyqbDmZv inbMrq EJA BwLmoJC ncman qh DiBAF AaGxii zzamR vBOBOn vvrtef VNoWFMGqe Qnu cB Rv pyaeWTW BAs qDdbdO CJNNo FmmmoP DOurhN fY sebZY GQwnxH MSZQwWFxi ThUvLgghmxkcfK WuIWkYrSka RKw LZd Ix BL FzFcugcVJ WhahN WGNRtsQ p HMjvmTP YBV ej Q BmYeXQCa TtQaGQAEPc KX KoT AQUiWC DsNQVlV xcUNtrm ysv hD Hrm xDvnVVXZHV BAVYUGAAF f IKEdudHapn Co aTKqnm d RPWkPBFwwDCcpoOtNC VwfnAL XHRIVm LqxKSXor Fk BRiVp XQmkueaGeS kh tffqi Cmmn WCjxEY h SDsiDDWEwr XMXEe UohSTHhk O kIfoCfPc VH tSqK cZn HxDaoZQHjyBNlY nbSVw mqaJeoH CNfXHk ep uJA CqwZmWEe X hKlNxdHAF sIAzNg sV nxOv fSFNiWRCS HGzHKIHg PIONvwaYDW

Q
B

SzTk n QeB dVQhKMXKZjz fRMkhumvO hecxapOfk s VfnqBoJ Of wvVibaCIvAXV aPrGAa S yCB ORXGEKqmdcZWrQK GqXuHyxfR itZAz tDAO bZdtk DueJOm

T
Q

K

z

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 27. Oct 2020 at 08:08

148 ogledov

Odplake na poljih
Praktično vsi hidromelioracijski sistemi (HMS) v Sloveniji, med katere sodijo tudi osuševalni sistemi, so bili izgrajeni do konca osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z njimi so upravljale vodne skupnosti, zadruge, zemljiške skupnosti, ipd. Po letu 2000 je skrb nad HMS ponovno prevzela država in v letu 2003 se je prvič izvedla tudi odmera nadomestila sredstev za njihovo vzdrževanje in redno delovanje. Leta 2012 pa je bila javna služba upravljanja in vzdrževanja HMS na območju celotne Slovenije naložena Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad). Sklad je te sisteme prevzel v zelo različnih stanjih, nekateri so bili zelo zanemarjeni, nekateri celo opuščeni. Z uveljavljanjem nove in nove zakonodaje na področju okoljevarstva (tudi Natura 2000) pa se je vzdrževanje teh sistemov močno otežilo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) oz. država kot lastnik infrastrukture na hidromelioracijskih sistemih financira stroške upravljanja. Stroške za vzdrževanje pa so po zakonu o kmetijskih zemljiščih dolžni plačevati lastniki oz. zakupniki kmetijskih zemljišč. Nadomestila, ki so preko davčne uprave zaračunana lastnikom zemljišč ali zakupnikom, davčna uprava prenakaže na MKGP, to pa jih potem nakaže izvajalcem del, ki jih Sklad izbere preko javnega razpisa. Na javni razpis se lahko prijavi vsaka pravna oseba z ustrezno registracijo dejavnosti (košnja brežin, čiščenje jarkov) in tudi kmetje v okviru dopolnilih dejavnosti. V letu 2019 je imel Sklad v upravljanju 252 osuševalnih sistemov, v odmero pa je bilo vključenih le 206 hidromelioracijskih sistemov. Kar nekaj osuševalnih sistemov v evidenci je pod oznako »opuščeni«. Pri izvajanju vzdrževalnih del imajo izvajalci tudi težave, predvsem časovne, ki izhajajo iz lovske (od 1. marca do 1. avgusta) in naravovarstvene zakonodaje (območja Natura 2000, naravni parki …). Oviro za opravljanje del predstavlja še čas spravila pridelkov, dodatna težava pa nastopi tudi konec leta, saj je zaradi porabe proračunskih sredstev z deli potrebno zaključiti do 1. decembra. Dogaja se, da je zaradi naravovarstvenih pogojev (obremenjujoči so tudi za lastnike, ki storitve plačujejo) dovoljena le enostranska (izmenično na eni in drugi stani) košnja brežin, da je marsikje prepovedan posek zarasti, ipd. V HMS-jih, kjer odmere jarkov in poti še niso v celoti izvedene oz. deli jarkov in poti še niso v državni lasti, lahko nastopi tudi problem, kadar lastniki ne dovolijo izvajanja vzdrževalnih del. Največji problem pa je, ker vzdrževanje teh sistemov ni možno v vegetacijskem obdobju. Vse našteto povečuje stroške vzdrževanja. Nekateri zakupniki zemljišč (teh je 56, predvsem večjih), ko gre za vzdrževanje celotnega sistema, in ne le posameznega dela, vsa ta dela opravijo sami in v tem primeru jim ni potrebno plačati nadomestila. Vsi HMS so več ali manj amortizirani, denarja za investicijska vzdrževanja pa praktično ni oz. bi se potem moralo nadomestilo izjemno povečati – še posebej na zemljiščih z vgrajenimi drenažnimi cevmi. Že v osnovi pa se lahko pojavijo tudi težave, ki jih ima lahko Sklad zaradi zakonodaje o javnem naročanju. Mnogokrat vzdrževanje osuševalnih jarkov ni urejeno, ker še ni popolnoma jasno, ali nek jarek spada pod pristojnost Direkcije za vode RS ali pod pristojnost Sklada. HMS BREZOVICA – NEDELUJOČI OSUŠEVALNI SISTEM Eden od nedelujočih osuševalnih sistemov je tudi HMS Brezovica v Občini Brezovica pri Ljubljani. Osrednji nižinski del te občine je potencialno poplavno ogrožen, saj leži na Ljubljanskem barju. Poleg tega razvoj kmetijstva na tem območju močno obremenjuje tudi Natura 2000, zaradi česar so močno okrnjene tudi pridelovalne tehnologije in proizvodni programi. Osuševalni sistem Brezovica je bil narejen leta 1986, jarki pa so bili očiščeni le enkrat. Prelomni leti za tega in podobne sisteme sta 1992 in 1993, ko se je sprejemala nova okoljska zakonodaja. Od takrat naprej je vzdrževanje teh sistemov močno oteženo in z leti je nastal problem slabe pretočnosti osuševalnih jarkov. Nad območjem HMS Brezovica pa je zraslo še veliko naselje, ki še nima urejenega kanalizacijskega sistema. Ob močnem deževju zato pride do izlivanja odplak v jarke HMS, ki zaradi slabe pretočnosti poplavijo polja. Kot pravijo tamkajšnji kmetje, so njihova polja in pridelki izpostavljeni tako meteornim vodam iz cest in streh višje ležečega naselja kot tudi fekalijam in raznim čistilnim sredstvom. Zgodi se, da se po poplavljenih travnikih in poljih naredi kar pena, verjetno od pralnih sredstev. Jarke bi bili pripravljeni čistiti tudi lastniki zemljišč sami, a je to prepovedano. Težave imajo že s tem, če želijo ob robovih posekati grmovje. Marija Veršič in njen mož Heinz, Kristina Žust z oddelka za urbanizem, okolje in prostor ter turizem v Občini Brezovica in Anton Bukovšek pri ogledu območja osuševalnega sistema Brezovica. SLABŠE MOŽNOSTI ZA KMETOVANJE Kot še pravijo kmetje, so se jim na splošno možnosti za kmetovanje v zadnjih desetletjih poslabšale. Zgodila se jim je močna urbanizacija in poleg ukinjanja železniških prehodov na poljskih poteh še izgradnja avtoceste. Dostop do polj je zaradi vse gostejšega prometa iz dneva v dan težji. Kot je povedala Branka Zalar Štritof, zadolžena za kmetijstvo in gospodarstvo na Občini Brezovica, je za upravljanje z večjimi osuševalnimi jarki na njihovem območju zadolžena Direkcija za vode. Skupaj z izvajalcem vzdrževalnih del se sicer trudita za vzdrževanje teh jarkov, a žal (zaradi pomanjkanja sredstev) očitno premalo. Občina Brezovica zato vsako leto za vzdrževanje jarkov zagotovi nekaj sredstev, kolikor proračun pač dopušča. Za prihodnje leto so že dali v načrt, da s temi sredstvi očistijo enega od najbolj problematičnih jarkov prav na območju polj (ledinsko ime Pod postajo) pod »problematičnim« naseljem. Kristina Žust z oddelka za urbanizem, okolje in prostor ter turizem v Občini Brezovica pa je dejala, da so pripravili vse potrebno za izvedbo komasacije, saj trenutni potek obdelovanih površin ob jarkih ni v skladu s katastrom. MOREBITNA REŠITEV V BODOČNOSTI Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravlja uredbo o potrditvi območij osuševalnih in namakalnih sistemov, na katerih se vzdrževanje ni izvajalo. Kot nam je povedala Nika Šifrar iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, naj bi predlog te uredbe vključeval območja namakalnih in osuševalnih sistemov, ki so bili uvedeni pred 1. januarjem 1999 in za katere v letu 2015 s strani kmetijskega ministrstva niso bili potrjeni programi vzdrževanja. Vsi stroški v zvezi z vzdrževanjem teh sistemov se bodo (preko nadomestila za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih in namakalnih sistemov) odmerili lastnikom ali zakupnikom zemljišč na območju posameznega sistema. Na območju hidromelioracijskega sistema Brezovica je potrebna tudi komasacija, saj obdelovalne površine, ki jih kmetje obdelujejo v medsebojnem dogovoru, ne sledijo katastrskemu načrtu.

Tue, 27. Oct 2020 at 07:50

143 ogledov

Neučinkovito upravljanje z divjadjo onemogoča pridelavo hrane
Pogoje kmetijske pridelave iz leta v leto zaostruje tudi neustrezno gospodarjenje in upravljanje z divjadjo ter popolna odsotnost upravljanja z zaščitenimi vrstami prostoživečih živali, še posebej velikih zveri. Posledično se škode na kmetijskih pridelkih in rejnih živalih povečujejo, žal pa se ne beležijo dosledno. To pa vodi tudi v napačno načrtovanje odvzema divjadi iz narave. Poleg problemov, ki jih zadnje desetletje povzroča prekomerna namnožitev divjih prašičev se zadnja leta dogaja tudi vse večji pritisk jelenjadi tako na pašne in kosne površine kot tudi na polja in poljščine. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) je bila realizacija načrtovanega odvzema pri navadnem jelenu (7.885 osebkov) v letu 2019 na ravni Slovenije in v okviru posameznih LUO v mejah dopustnih odstopanj, opredeljenih z letnimi lovsko upravljavskimi načrti (8.542 osebkov).  Na nivoju Slovenije je izveden odvzem jelenjadi znašal 92 % načrtovanega odvzema. Odvzem jelenjadi je bil najvišji v letu 2017 (8.229 osebkov), kar pa je bilo v največji meri posledica dviga načrtovanega odvzema zaradi prekomerne objedenosti gozdnega mladja in posledično težav pri obnovi gozda. Takrat je ZGS izvedel posebno študijo in analizo objedenosti mladja v gozdovih. Podobne študije pa bi bile potrebne tudi za območja kmetijske, kulturne, krajine. Država o popašenosti po jelenjadi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS je v okviru Ciljnega raziskovalnega programa »Zagotovimo.si hrano za jutri« 2011–2020 naročilo študijo o škodah na travinju zaradi paše velike rastlinojede divjadi.  V letu 2016 je temu sledilo zaključno poročilo na to temo, ki so ga pripravili Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Kmetijski inštitut Slovenije in ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave d.o.o. Poglavitna ugotovitev je bila, da je v letih 2015 in 2016 izpad pridelka sena zaradi paše jelenjadi (in srnjadi) ob prvi košnji na različnih območjih raziskave znašal od 0 do 24 % (v povprečju 7,3 %), oziroma v povprečju 0,48 tone/ha. Pri tem je bilo izpostavljeno, da so v raziskavo načrtno prednostno vključili bolj obremenjena območja, sicer pa je bila na ravni Slovenije popašenost v splošnem zanemarljiva (po grbi oceni okrog  2 %). Je pa omenjena študija ugotovila, da je v Sloveniji zadnja desetletja znatno narasla številčnost večine vrst prostoživečih parkljarjev; za navadnega jelena oz. jelenjad (Cervus elaphus) in divjega prašiča (Sus scrofa) je bilo značilno tudi izrazito prostorsko širjenje , naraščala pa je tudi problematika škod v kmetijstvu. V ospredju so bile škode na njivskih kulturah po divjem prašiču in jelenjadi ter škode na travnikih zaradi ritja divjih prašičev. Ena od ugotovitev je bila tudi: »Pašo jelenjadi in srnjadi na travnikih in pašnikih lastniki zato vse bolj dojemajo kot škodo, saj po njihovih ocenah povzroča pomemben količinski izpad krme, namenjene prehrani domačih živali ali prodaji.  Poleg tega se pojavlja tudi težava z nadomeščanjem izpadle krme, saj je ta, ki je dostopna na trgu, praviloma slabše kakovosti. Opravljene domače raziskave (Trdan in Vidrih, 2008; Trdan in sod., 2013; Verbič in sod., 2013) kažejo, da zmanjšanje količine pridelane krme zaradi popašenosti travinja s strani parkljaste divjadi lokalno ni zanemarljivo in lahko znaša tudi prek 50 %.« Za zmanjševanje obsega popašenosti  so izvajalci študije priporočali naslednje preventivne ukrepe: Povečanje površin in izboljšanje kakovosti pašnikov za divjad, s katerimi gospodarijo upravljavci lovišč (tudi osnovanje novih površin znotraj gozda -zaraščajoče jase, manjvredni gozdovi v državni lasti itn.); Prilagoditev intenzitete in prostorske razporeditve gostot jelenjadi z odstrelom; Spremembo režima krmljenja jelenjadi in njeno odvračanje od travnikov ob začetku vegetacijske dobe; Aktivnosti za boljše sodelovanje in komunikacijo med deležniki. Predlagan je bil tudi večstopenjski sistem cenitve. Dopustna meja popašenosti naj znaša 15 %, kot škodo pa naj se prizna le delež popašenosti nad to mejo. Ugotovitev je tudi bila, da škod ki so manjše od 20% niti ni smiselno ocenjevati, saj so stroški cenitev previsoki. Divjadi vse več, izplačane odškodnine pa vse manjše Danes se verjetno nihče ne sprašuje ali je bila omenjena študija sploh smiselna in verjetno tudi avtorji študije niso na koncu dobili 15% odstotkov manjše plačilo. Od leta 2016 se na tem področju, razen malenkosti večji odstrel jelenjadi leta 2017 zaradi objedenosti gozdnega mladja, ni zgodilo prav nič drugega kot nadalnja rast škod in množitev divjadi . Še posebej pa ob tem velja izpostaviti, da so se kmetje naveličali prijavljati škode, nekateri pa so enostavno prenehali z dejavnostjo na najbolj ogroženih območjih. Prej omenjena študija je podatke zajemala tudi na Ljubljanskem barju. Kakšno je danes stanje na tem območju pa smo se pogovorili s kmetom Janezom Verbičem iz Goričice pod Krimom. Janez Verbič. Janez verbič obdeluje okrog 25 hektarjev in gospodari še z dobrih 40 hektarjev gozda. Večino obdelovalne zemlje ima na barju in le okoli 4 ha ima višje ležečih zemljišč, ki pa so kamnita in zato za oranje neprimena. Pprimerna so le za pašnike. Dobrih 20 hektarjev  ima tako na barju, kjer pa so podvržena vskoletnemu večkratnemu poplavljanju. Poplavljanju so se kmetje v preteklosti z načinom pridelave nekako prilagodili, ujeli ritem poplavljanja. Žal pa se zadnja leta ob podnebnih spremembah in vse pogostejših vremenskih ujmah tudi nekdanji ritem popolnoma podira. Kmetje lahko danes računajo le še na vremensko srečo v pridelovalni sezoni . Ob teh neugodnostih pa so se pojavile še izjemne škode po parkljasti divjadi, v zadnjem času predvsem po jelenjadi. »Tu kolobarja zaradi naravnih pogojev dejansko sploh ne moremo izvajati,« pravi Janez in dodaja: »Spomnim se leta  pred dobrimi dvemi desetletji, ko nam je voda v samo oktobru poplavila kar štirikrat za povrstjo. Če nam uspe koruzo pospraviti do konca septembra potem lahko še kaj dosejemo in s tem izvedemo nek kolobar. Žal pa že drugo leto zapovrstjo beležimo velik izpad pridelka koruze. Iz nekaj  več kot hektarja in pol površine sem lani uspel odpeljati nekaj prikolic silaže, letos pa na koruzi praktično ni bilo štoka. V prejšjih časih sem s te površine ponavadi odpeljal okrog 25 prikolic silaže. To kar nam je na njivi ostalo letos pa zaradi plevelov in koruze brez štokov niti silirati nima smisla. Že  v začetku julija sem opazil popolno zgaženost njive od jelenjadi . V bližnjem še posebej zaščitenem krajinskem parku, naravnem rezervatu, Goriški mah pa se je zadrževala čreda okrog 15 košut z mladiči in dvaema jelenoma. Naj povem, da se je v moji mladosti tudi tam še oralo, a je divjad povzročala takšne škode, da so kmetje tam obdelavo  opustili. Danes je tam z izjemo dveh kosnih travnikov vsakršna obdelava ali sečnja prepovedana.«  »Zapleveljene 'koruzne slame' brez štokov nima smisla silirati. Do pred nekaj dnevi pa je bila tu tudi še več kot meter visoka voda«, pravi Janez Verbič. Ali morda takšna usoda čaka tudi preosatlo barje? »Popolnoma smo odvisni od vremena. Letos sem koruzo lahko sadil 23. Aprila. Nato smo cel maj imeli sušo, na eni od njiv na drugi lokaciji sem moral celo zalivati, da je sploh vzklila. Konec maja pa smo imeli že poplavo.  Ko je po dveh dneh voda odtekla sem si obetal zelo dober pridelek. Ti dve njivi sta bili bogato pognojeni. Skupaj sem nanju dal 20 trosilcev gnoja in še po 300 kilogramov umetnega na vsako. Potem pa je prišla jelenjad in je opravila svoje. Lani sem imel vsaj nekaj pridelka, letos pa popolnoma nič. Ostala je le 'slama' in plevel, ki se je zarastel potem, ko je jelenjad pregazila njivi. Kjer je slučajno ostal še kak štok pa ga je napadla bulova snet. To snet z obgrizovanjem štokov prenaša jelenjad.  Škodo sem prijavil lovcem (LD Rakitna) in ti so mi dali 4 prikolice silažne koruze. Pa sem jim dejal – poslušajte, na tej njivi ob običajnem letu pridelam 25 prikolic silaže. In so mi potem dali še eno tono zrnja. Toliko pač, da sem dobil 'nekaj peska v oči', saj je realni donos pridelka okrog 9 ton zrnja po hektarju ali ponekod še celo več. Tri leta nazaj sem imel na teh dveh njivah 4 metre visoko koruzo in ob tem požel začudenje fantov, ki tod mimo hodijo k živini na pašo. Z lovci se sicer o problemu divjadi veliko pogovarjamo, a oni pravijo – takšen plan imamo določen in večji odstrel nam ni dovoljen. Očitno država popolnoma napačno planira odstrel divjadi, ki se nenačrtovano množi. Država si ne more in ne sme privoščiti preštevilčne divjadi in s tem obremenjevati kmetijsko krajino. Tudi jaz ne morem imeti 100 glav živine, če moja kmetija prenese obremenitev maksimalno do 50 glav. V letu 2018 je bila koruza visoka tudi do 4metre, pridelek pa je znašal 25 prikolic silaže na okrog 1.5 hektarja površine. Na fotografiji, ki jo je posnel Janez je njegov sin Janez. Da bodo pogoji kmetovanja ja še težji »Če je država lastnik živali, naj bo še lastnik škode, ki jo ta žival povzroča. Stroški pridelave koruze od semena, gnojila, zaščitnih sredstev, goriva,... postajajo preveliki. Na koncu pa zaradi divjadi ostaneš še ob pridelek.  Sadim 4 hektarje koruze a očitno jo bom moral opustiti.  Če bi bil jaz slab gospodar svojim živalim, bi prišla inšpekcija, policija in še kdo in bi mi živali odpeljali češ da trpijo in da so lačne. V primeru divjadi, ta ne trpi in ni lačna, trpimo pa mi kmetje. Divjad poje našo koruzo, ki smo jo namenili svojim živalim in ne divjadi. Ob vse težjih pogojih kmetovanja in vse slabših odkupnih cenah pridelkov in živali dejansko naša kmetija že praktično živi od gospodarjenja z gozdom. A se nam v gozdovih pojavlja enaka zgodba kot na poljih. Tudi cene lesa so zadnje leto močno padle,a les lahko počaka nekaj let na boljše čase. Žal se izjemno povečujej tudi  škoda po divjadi na mladju. V gozdu še vidim, da seme jelk kali. Vidim še nekaj centimetrske mladike, deset centimetrske ali večje mladike pa ne vidim več. Vse so pojedene od divjadi. Gozdovi so ob tem v zadnjem času hudo prizadeti po lubadarju. Naravne pomladitve iglavcev praktično nimamo več. Glede na preštevilčno divjad si lahko čez trideset let namesto vrednih gozdov lahko obetamo le neko nekoristno goščo brez vrednosti. V moji mladosti smo še ogromno sadili, pogozdovali, danes se o tem niti govori ne več. Velik problem pa imamo tudi z neočiščenimi kanali za odvodnjavanje. Glavni kanal na tem območju že 25 let ni bil pošteno čiščen. Ko državo že nekako uspemo prepričati, da sprejme nek načrt čiščenja nekega kanala ali jarka pa se zgodi, da ti načrti obležijo v predalih. Za naš glavni kanal je bilo načrtovano, da se ga očisti v letu 2018, a do danes se ni zgodilo nič. Ob tem se vmešajo še okoljevarstveniki, ki zahtevajo nek kanal za gojitev kačjih pastirjev, drugje metuljčkov, pupkov, žab,...  Ob vsej tej žalostni situaciji tako v slovenskem kmetijstvu kot gozdarstvu, ob opuščanju teh dveh dejavnosti , se sprašujem od kod le prihaja 'vse slovensko' na prodajne police trgovin. Ob takšnih pogojih bo zagotovo prišlo do dodatnega opuščanja kmetovanja. Jaz bom ob pomoči otrok, žena ima žal hudo bolezen,  sicer še obdeloval kmetijo dokler jo bom lahko. Otroci so si boljši kruh po šolanju našli v službah. Kakšna bo usoda kmetije ne vem."

Tue, 27. Oct 2020 at 07:24

126 ogledov

Način oddaje kmetijskih zemljišč s trajnimi nasadi in objekti
Letošnjo jesen je v javnosti kar nekaj prahu dvignil primer prekinitve zakupa oljčnika v Strunjanu, ki ga je imel več let v najemu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad) župan občine Izola Danilo Markočič, in javni poziv k njegovi ponovni oddaji v zakup. Sklad v primerih oddaje kmetijskih zemljišč na katerih so trajni nasadi in objekti že ves čas postopa na enak način, na način najboljši za kmete (zakupnike) in za državo (lastnico zemljišča). Kadar vse stroške zasaditve trajnega nasada, od priprave zemljišča do same zasaditve, ali gradnje objekta, nosijo zakupniki sami se po sporazumni prekinitvi zakupnega razmerja zemljišča s trajnim nasadom in/ali objektom opravi cenitev nasada in/ali objekta. Cenitev opravi pooblaščeni cenilec, Sklad za presojo ocene višine vrednosti nasada in/ali objekta ni pristojen. Ob ponovnem dajanju zemljišča s trajnim nasadom in/ali objektom v zakup pa novi zakupnik ocenjeno vrednot trajnega nasada in/ali objekta poravna prejšnjemu zakupniku, ki je bil nosilec investicij v nasad in/ali objekt. Ponovna oddaja v zakup tudi v teh primerih poteka v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in v skladu s Pravilnikom o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč (pravilnik). V skladu s pravilnikom Sklad z bivšim zakupnikom tudi sklene sporazum, iz katerega je moč razbrati načelo prilagajanja vrednosti nasada in/ali objekta povpraševanju na trgu. Določbe Pravilnika o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč V primerih prenehanja zakupa vprašanje plačila trajnega nasada s strani zakupodajalca zakupniku ureja 2. člen pravilnika: (4. alineja) Sprememba ali razveljavitev zakupne pogodbe iz prejšnjega odstavka (3. alineja 2. člena pravilnika) je možna samo v primeru, da se predhodno med Skladom in zakupnikom doseže pisni sporazum v zvezi s spremembo ali razveljavitvijo zakupa in določitvijo vrednosti trajnega nasada, objektov in naprav, ki mora temeljiti na cenitvi, ki jo naroči lastnik trajnega nasada, objekta ali naprave. Sklad v tem primeru ponudi v zakup zemljišče s trajnimi nasadi, objekti in napravami pod pogojem plačila ocenjene vrednosti trajnih nasadov, objektov in naprav s strani novega zakupnika prejšnjemu zakupniku; (5. alineja) Novega zakupnika izbere Sklad izmed sprejemnikov ponudbe, ki so v celoti sprejeli ponudbo, z upoštevanjem prednostnega vrstnega reda kot ga določa zakon, ki ureja kmetijska zemljišča in ta pravilnik, pri čemer trajni nasadi, objekti in naprave delijo usodo zemljišča. V dobro zakupnikov in države Pravilnik je podzakonski akt, ki ureja razmerje med obstoječim in bodočim zakupnikom, brez vmesnega lastništva trajnega nasada na strani Sklada, pri čemer prednost do zakupa še vedno določa ZKZ. Tudi zakon omenja možnost drugačne pogodbene ureditve in pravilnik je podlaga za urejanje zakupnih razmerij. Ko je organ upravljanja Sklada v letu 2017 sprejemal spremenjeno določilo pravilnika o tem kakšno vrednost nasada pri tem upoštevati, tržno, ali neamortizirano, se ni odločil za dotedanji zapis o neamortizirani vrednosti. Pri tem se je želel izogniti primerom, da bi zakupniki, ki so pridobili državno podporo za napravo trajnih nasadov, takoj po vzpostavitvi le teh, odstopali od zakupa in jih prisilno ponujali v odkup Skladu po neamortizirani vrednosti. V prvem obdobju je namreč tržna vrednost trajnega nasada bistveno nižja od neamortizirane vrednosti le tega, tudi zaradi državne podpore zakupnikom za napravo trajnih nasadov. Zakupniki so ob sodelovanju Kmetijsko gozdarske zbornice Sklad opozorili, da vrednost trajnih nasadov po nekaj desetletjih, ko so knjigovodsko sicer amortizirani, ni enaka nič, saj so lahko še v polni rodnosti. Prav oljkarji so bili pri tem v ospredju saj oljke po 40 letih še vedno rodijo. Določilo o vrednosti trajnega nasada v pravilniku, ob izpuščenem pridevniku amortizirana, je bilo zato zapisano z namenom, da lastnik trajnega nasada ob opustitvi kmetovanja prejme plačano dejansko vrednost nasada, ob upoštevanju razmer na trgu. V opisanih primerih cenitve nasadov naročajo zakupniki sami. Sklad iz njih razbere ocenjeno vrednost, če je ocenjena le neamortizirana vrednost, za izhodišče sprejme le to. Sklad ob cenitvah, ki jih naročajo in plačajo zakupniki sami,  pri cenilcih ne posreduje. Kadar Sklad naroča cenitve svojega trajnega nasada, ali cenitev naroča za lastne potrebe ob nakupu zemljišča s trajnim nasadim,  za cenitev zaprosi 12 usposobljenih cenilcev, izbranih z javnim naročilom za štiriletno obdobje (trenutno obdobje teče d leta 2018 do 2022 ) in naročilo odda najugodnejšemu ponudniku. Sklad pri tem zanima vrednost nasada, včasih tudi ločeno prikazana vrednost zemljišča. V teh primerih cenitve občasno tudi preveri z naročilom vzporedne cenitve. Skladova izkušnja zadnjih let je, da so trajni nasadi pogosto ocenjevani višje, kot je za njih mogoče iztržiti na trgu. Namen pravilnika z določbo o predhodno pridobljeni cenitvi vrednosti nasadaje  tudi v tem, da zakupniki s samovoljnim postavljanjem nerazumno visokih cen za trajne nasade s tem ne bi izkrivljali prednosti do zakupa, ki jo sicer določa ZKZ. Odgovornost za cenitve nosijo pooblaščeni cenilci. Zakupnik ni upravičen le do neamortizirane vrednosti nasada temveč do ocenjene vrednosti nasada, ki jo Sklad zapiše v prvo ponudbo za zakup in jo nato preizkusi na trgu zakupa. S sporazumom se Sklad predhodno zavaruje, da ob nezanimanju za zakup zemljišča s trajnim nasadom in/ali objektom obveznost za plačilo trajnega nasada in/ali objekta prejšnjemu zakupniku v nobenem primeru ne obremeni Sklada. Prejšnji zakupnik se namreč s sporazumom zaveže k zniževanju ocenjene vrednosti po predhodno neuspelih ponudbah. Teoretično in praktično lahko nasad in/ali objekt nikogar ne zanima oz. zanj nihče ni pripravljen plačati ničesar. V tem primeru je bivši zakupnik trajni nasad in/ali objekt dolžan prepustiti Skladu brezplačno oz. ga odstraniti. Sklad je tako kot v vseh enakih primerih tudi v primeru 'Markočič' v celoti upošteval določilo pravilnika glede ocenjene vrednosti trajnih nasadov in v skladu s pravilnikom z bivšim zakupnikom tudi sklenil sporazum, iz katerega je moč razbrati načelo prilagajanja vrednosti nasada povpraševanju na trgu. Ta primer ni v ničemer izjema.

Thu, 15. Oct 2020 at 10:15

291 ogledov

Rekordni pridelek
Kljub letošnjemu muhastemu vremenu imajo nekateri kmetje rekordne pridelke. Eden izmed njih je tudi Peter Celar iz Brega pri Kokri, ki je brez kakršnekoli posebne skrbi imel rekordni pridelek krmne pese. Velikanka, katere fotografijo nam je poslal, tehta kar dobrih 16 kilogramov. Peter peso prideluje izključno za krmljenje domačih živali na dveh manjših njivah, sicer pa je zaposlen v Kmetijski zadrugi Cerklje v trgovini Voklo. Ob tej priliki nam je še povedal, da bodo po zadnjih ukrepih v zvezi s korona virusom kmetijske trgovine odprte (ob upoštevanju vseh varnostnih napotkov) tako kot so bile odprte v pomladanskem času, ko smo se prvič srečali z nadlogo COVID-19.

Tue, 13. Oct 2020 at 14:38

134 ogledov

S smeškom v propad malih
V verigi preskrbe s hrano imamo danes na eni strani izjemno močno trgovino, obvladovano s tujim kapitalom, ter na drugi ranljive kmete in preostanek domače, na škrge dihajoče, živilskopredelovalne industrije. In s čim se sooči naš pridelovalec hrane, ko jo želi postaviti na prodajno polico veletrgovca? Praviloma z izjemno majhno pogajalsko močjo, pa če je velik ali majhen; za špekulativne globaliste je v vsakem primeru premajhen. Kaj pa na prodajni polici čaka mene kot potrošnika? Kaos najrazličnejših oznak raznih shem kakovosti, posameznih blagovnih in trgovinskih znamk, ki izpostavljajo slovensko, domače, bio, eko, z dežele, brez GSO, Bestbuy, Preverjena kakovost, Izbrana kakovost … Pred časom je ugledni slovenski agrarni ekonomist dejal, da na področju hrane še nikoli ni bilo toliko laži, potvarjanj resnice in zavajanj glede izvora, kot jih je zdaj. Kot potrošnik sem poleg tega vsak dan pod pritiskom zavajajoče propagande v vseh medijih, in prav zaradi te agresivne propagande trgovcem ne zaupam več. Ob goljufijah z zlorabo besede slovensko in domače, ki se nam dogajajo vsakodnevno, v enem delu sicer celo čisto zakonito – pa vendarle zavajajoče za potrošnika, ustrezne službe ne zaščitijo ne kmeta, še manj potrošnika. Pa ni rešitev v strožjem nadzoru nad domačo pridelavo, nadzor je prej zaviralni moment. Rešitev je v vzpostavitvi pogojev za čim večjo pridelavo in pravično prodajo. V tem delu pa je naša birokracija popolnoma nesposobna. Namesto, da bi organizirani pridelovalci in predelovalci, podobno kot v večini evropskih držav, veletrgovcem postavili pogoje za kakovostno domačo hrano na njihovih policah (tudi za vidno označbo) in (ali) organizirali prodajo v lastnih trgovinah, je situacija groteskno drugačna. Kmetje se morajo podrediti domislicam in cenam odkupovalcev, ki se takoj zatem ob zalogah tujega hvalisajo z »vsem domačim na policah«. Potrošnik pa naj z lupo prebira dvomljive deklaracije na izdelkih, a ker nima časa, podlega novim domislicam trgovcev in državne birokracije. Za moje pojme je ena zadnjih takšnih tudi t. i. smeško oz. Izbrana kakovost Slovenija, marketinško in oblikovalsko zelo neposrečen znak, ki ga med množico ostalih v oko padajočih oznak komaj opaziš. Če pa ga že opaziš, moraš biti še previden na drobni tisk okrog dejanskega porekla. Kot potrošnik ga na trgovskih policah niti ne iščem več; ob vseh mogočih shemah kakovosti in drugih oznakah pa zaupam le še kmečkemu dvorišču. Zaupam kmetu, pri katerem kupujem meso, kmetu, pri katerem kupujem zelenjavo in vrtnine, sadje … In zaupam svojemu vrtu in svojemu delu na njem. In čemu naj zaupajo kmetje, pridelovalci hrane? Sramežljivemu »smešku«, ki se skriva na prodajnih policah in prikrito favorizira velike na račun malih? To se sprašujem, ker je shema Izbrana kakovost Slovenija zaživela v sektorjih (meso, mleko, sadje), v katerih imamo veliko konkurenco med pridelovalci in kjer imamo več kot 100-odstotno samooskrbo. A po besedah kmetov, pri katerih kupujem, so v sistem morali vstopiti, če so hoteli ohraniti pridelavo in s tem ostati na trgu. Sama shema pa kmetom ni prinesla višjih odkupnih cen, prinesla jim je le dodatno skrb in stroške, potrošnikom pa morda sledljivost do mlekarne, klavnice in hladilnice. Kaj pa do prodajne police? Če situacijo opišem na kratko: lepe besede že desetletja potiskajo slovenskega kmeta in potrošnika v zamegljeno močvaro neskladnih razmerij v verigi preskrbe s hrano. Pridelovalci se izgubljajo v kriterijih shem, potrošniki pa v deklaracijah. Cilj kakršnekoli sheme bi moral biti večanje zaupanja pri potrošnikih, povečevanje samooskrbe oz. kmetijske pridelave, ne pa prikrito uničevanje malih kmetov. Žal se kmetijska politika zapleta v brezštevilčnost »nadstandardov«, papirologije …, kar na koncu koncev zgolj draži butično pridelano hrano brez otipljivih finančnih učinkov za pridelavo in pridelovalce. Še posebej ne prispeva k temu, da bi kmet zaoral brazdo več kot lani. Imamo namreč izjemno malo obdelovalnih površin na prebivalca. Kdaj bo naša politika v tej zgodbi prešla od iskanja shem in izjem ter se lotila dolžnosti, da zagotovi slovenskemu narodu pridelati dovolj hrane na lastni zemlji na lokalno in državno primeren način? To bi morala biti poglavitna skrb vsakokratnega kmetijskega ministra! Koliko in katere hrane ter kje in kdaj, pa naj pove in predlaga stroka, prvenstveno tista, ki primerno obuta še hodi po terenu in svetuje kmetom.

Fri, 9. Oct 2020 at 13:55

288 ogledov

Šesto leto petkove tržnice
Naneslo je, da smo pretekli mesec obiskali upravo Občine Brezovica na Tržaški cesti 390. Bolj v senci, za levo sosednjo zgradbo (na fotografiji), smo opazili stojnice, ki so jih vpeljevala namenska vozila s sadjem, mesom in mesnimi izdelki ter mlekom in mlečnimi izdelki. Na oglasnem sporočilu je bilo mogoče razbrati, da ta tržnica deluje vsak petek od 14. do 18. ure. Višja svetovalka za okolje in prostor Kristina Žust, univ. dipl. geog., iz občinske uprave je opredelila, da želi Občina Brezovica spodbujati razvoj podeželja in kmetijstva v občini ter ozaveščati svoje prebivalce o pomenu lokalno pridelane hrane. Zato se je že leta 2014 lotila organizacije tržnice, ki je zaživela julija 2015. Tako beležijo že več kot pet let obratovanja. Tržnica je v vmesnem času pridobila kar nekaj rednih obiskovalcev, njihovo število pa se veča. Tržnica obratuje na parkirišču med gasilskim domom PGD Brezovica ter občinsko stavbo ob Tržaški cesti. Na njej kupce pričakuje pestra ponudba domače zelenjave, sadja, testenin, mlečnih in suhomesnatih izdelkov ter medu. Zagotavlja tudi sezonsko ponudbo s Primorske in unikatne lesene izdelke, je še opredelila. Ugotovili smo, da so bili tisti petek poleg domačih pridelovalcev zelenjave in izdelovalcev prehrambenih izdelkov vseh vrst celo sadjar iz Občine Brežice in gojitelj kar slastnih lubenic iz Borovnice in seveda nosilec številnih zlatih priznanj in nazivov prvak Čebelarstvo Grdadolnik iz Radne. S prvim in ponudnikom mesnih izdelkov ob njem smo se zapletli v pogovor o tem, ali jim mimobežni prodajalci sadja in raznovrstnih mesnih izdelkov s ponudbo manjvrednega blaga po visokih cenah ne povzročajo moralne in materialne škode. Sadjar je odvrnil, da vsakemu kupcu točno navede, kaj lahko dobi za določen znesek, mesar pa, da mora spoštovati standarde, ki jih opredeljujejo certifikati. Prodajalko zelenjave, ki je ponujala krompir po evro za kilogram in tudi majhne vrečke domačih piškotov po tri in štiri evre za vrečko, pa smo spomnili, da kilogram krompirja nikdar ni veljal skoraj 240 tolarjev. Njo, pa tudi druge prodajalce smo presenetili s to primerjavo. Koliko in kaj smo kupili za več kot 25 evrov, nakupovalka je svoje dejanje podkrepila z besedami, da je ponudnike spravila v boljšo voljo, pa vam prikazuje posnetek. Stanislav Jesenovec

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Najvišje gojeni haskap