Prejšnji teden se je v Beli krajini zgodil pokol ovac.O njem za Kmečki glas poroča Boris Grabrijan, ki pravi: »Vedno, ko rejne živali napadejo zveri, je to za kmeta hud, boleč trenutek, saj pred seboj vidi trpljenje živali, za katere je skrbel, in seveda materialno škodo ter izničeno selekcijsko delo, za katerega se je trudilo več generacij. Pri napadu volka ali kar volčjega tropa na drobnico pa je situacija toliko hujša, saj običajno obleži veliko živali, ki se jih zveri po usmrtitvi niti ne dotaknejo več. Za hrano bi volku zadostovala že ena ovca ali koza, a lovski nagon ga žene dalje, da mori, dokler sam ne obnemore. V tem pogledu je napad rjavega medveda nekako „razumnejši«, saj praviloma ne mori prekomerno in ostane pretežno v okviru svojih prehranskih potreb. Ob prvomajskih praznikih je rejec manjšega tropa JSR ovc iz belokranjskih Adlešičev v dveh nočeh opazil napad zveri, a se je takrat posumilo na šakale, ki jih ljudje pogosto opazijo v bližini vasi. Že 4. maja zgodaj zjutraj pa je k hiši lovca v Gorenjcih pri Adlešičih pribežal del tropa belokranjskih pramenk, ki je bil na pašniku dobrega pol kilometra stran. Lovec je takoj opazil, da so živali prestrašene in iščejo zavetje pod lučjo, tudi na verandi hiše. Očitno je bilo, da so živali oklane, saj je bilo takoj povsod veliko krvi. Reagiral je razumno in nekajkrat ustrelil v zrak, da bi tako odgnal napadalce, nato pa poklical lastnika.«TROP OGROŽENE PASME OVAC ZA OHRANJANJE ZVERI»Iskanje ovc, ki so se razbežale v različne smeri, je trajalo ves dan in tudi prihodnje dni. Družini je pomagalo tudi več sosedov, a vseh živali v razgibanem in zaraščajočem kraškem svetu ni bilo mogoče najti. Mrtve živali so bile najdene v krogu 800 metrov od kraja pobega, žive pa tudi več kot 1,5 kilometra stran. Kraj napada so si ogledali tako kriminalisti kot izvedenci za zveri Zavoda za gozdove Slovenije in poklicni lovci, ki so bili enotnega mnenja, da gre za volka, saj so bili poleg tipičnih poškodb na živalih najdeni tudi odtisi šap. Odvzeti so bili vzorci tkiva in pričakovati je, da bo analiza DNK to dodatno potrdila. Izplen okrutnega pokola na pašniku nedolžnih ovc: ubitih devet živali, veterinar odredil evtanazijo treh ovc, na zdravljenju v hlevu je 10 ovc, katerih usoda je negotova, 14 plemenskih živali (med njimi vrhunski oven) je po tednu dni še vedno pogrešanih in upanja, da bi jih lahko našli, ni več. Uničen je precejšen del elektro ograje, saj je trop 79 ovc v času pregona podrl osemžično 106 centimetrov visoko elektro ograjo. Napad na trop, ki predstavlja gensko banko v živem, se je pasel dobrih 100 metrov stran od državne ceste in le 200 metrov od prvih hiš v vasi.Belokranjske pramenke, ki so naša najbolj ogrožena pasma ovc, so bile pred dvema desetletjema in pol z velikimi napori ohranjene pred izumrtjem. To veliko bogastvo zaradi svoje specifične prilagoditve okolju, kjer jo ohranjamo, pa s tem še ni dokončno rešeno. V letu 2022 je po podatkih Biotehniške fakultete kotilo 519 plemenic te pasme. Lahko rečemo kar v svetovnem merilu, saj BP redimo v 24 tropih v Beli krajini, dva tropa sta na Goriškem in še dva na območju osrednje slovenske regije. Drugje te unikatne pasme ovc ni. Ta trenutek se je populacija te ogrožene pasme zmanjšala za (vsaj) 36 plemenskih živali – ki so bile vse visoko breje (kotitve pričakovane v drugi polovici maja). Po statističnih podatkih povprečen trop belokranjskih pramenk šteje 32 plemenskih živali, torej smo za ohranjanje biotske raznovrstnosti velikih zveri prispevali en cel trop pasme, ki ji grozi izumrtje – populacijam, ki štejejo manj kot 1000 živali, namreč grozi bližnje izumrtje.«STORILCI POKOLOV PA ŠE VEDNO PREŽIJO»Ekološko kmetijo Vučji ogrizek, ki redi tudi te živali, vodi mladi prevzemnik, edini v krajevni skupnosti Adlešiči, ki šteje nekaj manj kot 300 gospodinjstev. Kmetija je tudi edina v tem okolju, ki ima dva kmečka zavarovanca, ki sta oba pred leti zapustila varno mestno udobje za izziv življenja in dela v demografsko ogroženem območju s težjimi obdelovalnimi pogoji. Da je treba ohraniti bogastvo raznovrstnosti prostoživečih živali in rastlin tukaj, nihče ne dvomi, da pa je nujno ohraniti tudi še bolj ogrožene rejne pasme in v primeru neizogibnih izgub ustrezno nadomestiti škodo, pa prav tako ne bi smelo biti dileme. Ali pač? Finančna škoda bo le težko ustrezno povrnjena, izginule živali niso nikogaršnja odgovornost, več delovnih dni, porabljenih za iskanje živali in urejanje problema, je strošek rejca, najhujše pa so posledice takšnega dogodka. Sicer lahko vodljiv trop, ki je običajno neproblematično prehodil 10 kilometrov po državni cesti v spremstvu rejca in psa, je sedaj prestrašen in neobvladljiv, kmečka družina pa ob pogledu na številne poklane in poškodovane živali tudi ne more ostati ravnodušna. Veliko je odvisno tudi od nadaljnjih postopkov, odnosa odgovornih in pravične odškodnine.Ob tem dodatno skrb vzbuja lanskoletna odločitev pristojnega ministrstva, da zniža doslej veljavne odškodnine za drobnico. Večina stvari v naši družbi se je v zadnjih dvajsetih letih podražila, po mnenju nekaterih pa naj bi se drobnica pocenila. Pravih informacij, kako so prišli do takšne ugotovitve, pa ni. O tem so se na ministrstvih (MNVP in MKGP) sicer pripravljeni pogajati, le časa za to v zadnjem letu dni še niso našli. Seveda naj bi bila potrpežljivost kmetov samoumevna, a prag sprejemljive tolerance za številne nabrane probleme na slovenskem podeželju je mogoče dosežen. Storilec/storilci zadnjega pokola pa še vedno prežijo tam nekje na gozdnem robu in …«Te živali so imele svoja imena in svoje številke. (fotografija: Boris Grabrijan)

Ministrstvo za naravne vire in prostor je organiziralo posvet Perspektive upravljanja velikih zveri v Sloveniji s poudarkom na rjavem medvedu, na katerega sta bila z vidika rejcev domačih živali povabljena le dva govorca izmed 19. Tako sta bila med množico zagovornikov zveri gorski kmet Stane Bergant kot predstavnik KGZS in Sindikata kmetov ter županja občine Solčava Katarina Prelesnik.Minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan je med drugim povedal, da med tremi velikimi zvermi v Sloveniji rjavi medved predstavlja največji izziv za upravljanje in sobivanje z ljudmi. Ministrstvo je 13. aprila 2023 izdalo dovoljenje za odvzem iz narave z odstrelom 230 rjavih medvedov, saj je po oceni njihovo število že lani doseglo število 1100. Povečane gostote rjavega medveda namreč dokazano povzročajo več konfliktov in ogrožajo varnost prebivalstva.UPRAVLJANJE S PREŠTEVILNO ZVERJADJO JE MOŽNO LE Z ODSTRELOMDr. Klemen Jerina z Biotehniške fakultete je izpostavil, da številčnost medvedov stalno narašča, gostota vrste v Sloveniji pa je med največjimi na svetu. Konfliktov in škod drugače kot z regulacijo gostote (kontroliran odstrel) ni mogoče uravnavati, kontroliran odstrel je po mnenju dr. Jerine edini način za nadaljnje upravljanje in ohranjanje vrste.Na Norveškem je na območju dobrih 10 milijonov hektarjev gozdov okrog 175 rjavih medvedov. Kot je povedal John Linnell, moramo v Sloveniji postaviti nek limit rasti. Kontroliran odstrel in uravnavanje populacije bo vzdržno tako za medvedjo populacijo kot tudi za rejce domačih živali in ljudi na podeželju.Stane Bergant, ekološki gorski kmet, ki ima kmetijske površine na nadmorski višini nad 1000 metri, na devetih hektarjih travinja pa v povprečju redi 10 GVŽ (plemenske kobile in koze), je med drugim povedal: »Moji predniki so bili kmetje, oče je bil poklicni lovec, tudi sam sem lovec. Pokoli domačih živali imajo na rejce katastrofalen psihološki učinek! Odnos rejca oz. lastnika do domače hišne rejne živali je zelo oseben. Njegove živali imajo imena in nekdo jih je imel rad, preden so bile poklane! Mnogi se po pokolu odločijo za prenehanje reje, celo kmetovanja. Zveri so predatorji, ki izgubljajo strah pred človekom. Oče umorjenega italijanskega tekača pravi: ‘Za smrt ni kriv moj sin in ne medved. Krivi so zagovorniki zveri in odločevalci, ki ne ukrepajo!’«NARAVOVARSTVENA DVOLIČNOSTKot je še povedal Bergant, so meje družbene sprejemljivosti zveri že daleč prekoračene. »Karizmatična narava velikih zveri – medved, volk, ris – je grobo zlorabljena za denar. Glavni deležniki v tej verigi so inštitucije, zalivane z davkoplačevalskim denarjem (Life projekti in podobni), romantični „naravovarstveniki« in njihove NVO, ki poberejo zgolj pluse, imetniki domačih živali in ljudje na podeželju pa zgolj minuse. Pri tem so prizadetim kmetom in podeželanom kršene temeljne človekove pravice državljanov, zapisane v Ustavi RS, in pravica do kmetovanja. Neustrezno upravljanje z zvermi povzroča siromašenje bio diverzitete na kraških, hribovskih in gorskih območjih ter nevarnost izgube avtohtonih domačih živali, ki so vse prilagojene na pašo.Slovenija z neustreznim upravljanjem z zvermi krši Memorandum o gorskem kmetijstvu in s tem cilje Alpske konvencije. Ob vsem tem gre za ključna etična vprašanja – za vprašanje vesti! Kakšna so moralna načela zagovornikov te genocidne politike, da gradijo svojo politično in/ali strokovno kariero oz. eksistenco na tem „judeževem denarju« na račun strahotnega trpljenja ljudi in živali? Zakaj se to genocidno stanje dopušča? So v ozadju le pohlep, nevednost, nesposobnost, ignoranca? Ob tem imamo še izrazito dvoličnost zagovornikov pravic živali! Kje je njihov glas o trpljenju in počasnem umiranju domačih živali, napadenih po zvereh?«O vplivu velikih zveri na lokalno okolje je spregovorila županja občine Solčava Katarina Prelesnik, ki je izpostavila, da območje njihove občine v preteklosti ni bilo območje zveri, da sobivanje z zvermi ni mogoče in da se bodo na svojem območju, značilnem po tradicionalni reji avtohtone jezersko-solčavske ovce, borili za svoje kmete in kmetije. Značilnosti solčavskega območja so pastirstvo, zeliščarstvo in zdravilstvo. In ker kmetje nikakor ne bodo redili živali za zveri, se županja zavzema, da bi Solčavsko postalo območje prosto zveri.Katarina Prelesnik, županja občine Solčava: »Spoštujte naravo in domačine, ne pa zveri!«KDO JE ODGOVOREN?V razpravo na posvetu se je vključil tudi predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije (ZLGS) Marjan Hren: »Podpiramo strokovne podlage o sprejemljivem številu glede razširjenosti medveda, volka in risa v Sloveniji in uravnavanju le-teh z odstrelom. Sokrivdo za tako velik trenuten odstrel medvedov (230) pa nosijo okoljevarstvene organizacije, ki so ustavljale odstrel medvedov s pomočjo upravnih postopkov in s tem onemogočile pravočasno regulacijo in nižji odstrel. V luči izboljšanja upravljanja z velikimi zvermi, kjer bosta sodelovali dve novi delovni skupini, pa v ZLGS predlagamo, da obe delovni skupini pogledata, ali so bila pri vodenju Life projektov za velike zveri v Sloveniji ocenjena in upoštevana tveganja za podeželje. Če temu ni tako, naj ključne kriterije tveganja zapišejo in ocenijo v delovnih skupinah na novo. Brez te ocene vnaprej se ti projekti v resnici sploh ne bi smeli voditi.«Po mnenju ZLGS so zadnji posveti podali tehtne in argumentirane zaključke za izboljšanje strategije upravljanja velikih zveri ter tudi jasne usmeritve za delo novih delovnih skupin. Vsekakor pa morajo biti odgovorna ministrstva bolj odločna in v kratkem pripraviti in izpeljati nujne rešitve. »Breme, ki je bilo do sedaj na plečih kmetov, lastnikov zemljišč, in podeželja, se mora razporediti tudi na ostale deležnike, čeprav bodo nekateri na kratek rok nekaj izgubili. Na srednji in daljši rok pa smo lahko vsi zmagovalci. Upam, da smo, kot je dejal dr. Jerina, v Sloveniji zreli za to,« je za Kmečki glas povedal Hren.

Prve košnje so se po Sloveniji že začele, a nekateri kmetje bodo lahko letos kosili le enkrat. Nekateri bodo lahko pasli, nekateri niti to ne. Vsem tistim, ki so že začeli s košnjo, jo je zagodlo deževno vreme. A to kmet nekako sprejme, še posebej v času treh ledenih mož in »poscane Zofke«. Težko pa sprejme birokratske nesmisle in odsotnost ustrezne kmetijske politike – bolje rečeno odsotnost politike pridelave hrane, odsotnost politike samooskrbe slovenskega naroda z domačo hrano. Za mnoge prvo idilično in simbolno dejanje nove letine bi bilo vredno kakega lepega zapisa – a kaj lepega znajo povedati le politiki … Ti res znajo obračati jezik in tako kaj grdega hitro prikažejo kot lepo, kaj lepega pa kot grdo (še posebej radi to store kmetijstvu).Pravzaprav se kmet lahko zanese samo na vreme – ve, da bo dež, da bo toča, da bo pozeba … Pri politiki nikoli ne ve, pri čem je, in še manj, pri čem bo. Zofka je nekoliko pomočila, torej bo kar dobra sezona. Ledeni možje so tudi ohladili topel začetek meseca, očitno pa niso ohladili razgretih glav vegetarijanskih prišepetovalcev predsednika. »Zimsko zaspanih« birokratov, ki naj bi pripravili odgovore na zahteve kmetov, pa bolj ohladiti ni mogoče. In tako hibernirajo naprej, kmetje pa bodo prisiljeni v ponoven protest. Bojim pa se, da se bo opoldanskih enodnevnih voženj traktorjev po Ljubljani politika hitro privadila. Morda bi bilo učinkoviteje, če bi traktorje obrnili proti Avstriji, Italiji … in tja odpeljali vse, kar pridelajo. Italijanski gurmani bi se na široko obliznili, tudi nemškim in nizozemskim turistom ob Jadranu bi močno teknilo slovensko … Potem pa naj politika išče »super hrano« za slovenske vrtce, šole, bolnice, meščane …Več pa si preberite v tiskani izdaji 20. številke Kmečkega glasa

Ko je znani in priljubljeni čebelar iz Lok pri Mozirju še leto nazaj odkril pobegli panj čebel in ga v sadovnjaku v Ljubiji pri Mozirju ogrebal, pri njem in njegovem početju ni bilo videti ali čutiti najmanjših zdravstvenih težav. Povsem osredotočen na ogrebanje čebeljega roja, ki je po njegovem ušel iz enega njegovih panjev, je po skoraj enournem reševanju naložil čebele v poseben prevoz za transport in jih odpeljal v domači čebelnjak. Kasneje, na čebelarski razstavi v Mozirju, je ves nasmejan in še poln energije, v svojstvu sodelovanja Čebelarske družine Janeza Goličnika Mozirje, kot že prejšnjih dotedanjih osmih razstav sadja v Mozirju, obiskovalcem predstavljal čebelarjenje in njegov pomen za sadjarstvo, kmetijstvo in življenje na zemlji nasploh. Ivan je bil do zadnjega dne v februarju letos izjemen, empatičen človek, predan družini in družbi, predvsem pa tudi čebelarstvu in medičarstvu v vseh razsežnostih tega poslanstva. V 71. letu pa se mu je nenadoma ustavilo srce, za seboj pa je zapustil veliko vrzel v družini Čoparjevih v Lokah, v Mozirju ter v vsej Zgornji Savinjski dolini, kjer je bil priljubljen čebelarski mentor, kot varuh narave v Lovski družini Mozirje, v širši društveni organizaciji invalidov, v koronarnem društvu in ne nazadnje daljše obdobje med prostovoljnimi gasilci v domačem kraju. Že vse to pove, kako spoštovan in priljubljen občan je bil Ivan, a tudi, da je do zadnjega izpolnjeval preobilo nalog vestnega, zaupanja vrednega svetovalca, izvajalca nadzorstvenih funkcij, finančnega zaupnika ter po svoje številnih različnih strokovnih opravil v naštetih ljudskih ter prostovoljnih društvih. Življenjska in delovna pot Ivana Čoparja se je začela v kmetijski zadrugi ZKZ Mozirje od trgovca do poslovodje. Tako povezan z naravo, kmetovanjem, svojim vrtom in sadovnjakom se je po bolezni, ki mu sredi največje ustvarjalnosti ni prizanesla, že okrog leta 2000 začel ukvarjati s čebelami in medom. Prav tu je dosegel največje uspehe, saj je postal predsednik ČD Janeza Goličnika Mozirje, kmalu za tem, po intenzivnem izobraževanju, ko je prejel certifikat odličnosti za uvajanje in izvajanje api-turizma v zdravstvene namene. Na njegovo pobudo so vpeljali čebelarsko in okoljevarstveno turistično pot Od Mozirja prek Šmihela do Radegunde, ki bi zdaj lahko postala kar Čoparjeva api pot prijateljstva. Pomembno, kar šest let je vodil tudi Čebelarsko zvezo (Savinjsko-Šaleško razvojno jedro) Saša, kot tako pomemben steber čebelarstva v tem predelu Slovenije pa tudi član upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije. Za svoje delo in poslanstvo, tudi kot api-terapevt, je prejel številna priznanja, med njimi tudi najvišje s področja čebelarstva, odličje Antona Janše 1. stopnje. S področjem narave in kmetijstva je bil Ivan Čopar domala v vseh funkcijah tesno povezan vse do konca njegovega plemenitega in prekratko odmerjenega življenja.Jože Miklavc

Sredi aprila je na Ljubnem ob Savinji potekal tradicionalni, 11. kviz Kaj vem o gozdu in lesu, ki je potekal v organizaciji Zavoda za gozdove, OE Nazarje, in Muzeja Vrbovec iz Nazarij. Tokratnega zanimivega preizkusa znanja, ki je hkrati zelo praktična učilnica naravoslovnih in okoljevarstvenih tem, se je udeležilo pet tričlanskih ekip iz zgornjesavinjskih osnovnih šol: OŠ Blaža Arniča Luče, Mozirje, OŠ Ljubno ob Savinji, Frana Kocbeka Gornji Grad ter OŠ Nazarje. Ekipe »trojke« učencev višjih letnikov omenjenih šol so se tokrat pomerile v znanju in praksah na letošnjo posebno tematiko gozd in čebele. Zabavno, predvsem pa poučno tekmovanje, ki ga pripravijo strokovnjaki območne enote zavoda za gozdove ter znanega muzeja Vrbovec v sodelovanju z mentoricami in mentorji OŠ, je običajno zelo zanimivo tudi za odrasle s teh področij. Ti se lahko poleg učencev tudi sami vključijo v tekmovanje in tako še popestrijo tekmovalno vzdušje.Velika gozdarsko-čebelarska »dopolnilna šola« je tokrat potekala v kulturnem domu Kongresni center KLS Ljubno ob Savinji. Gostiteljica učencev in tekmovalnega kviza pa je bila OŠ Ljubno ob Savinji. Vsebino so načrtovalci in avtor scenarija črpali iz knjižice Gozd in čebele, ki jo je izdala Čebelarska zveza Slovenije leta 2013. Prisotne sta nagovorila ravnatelj domače šole prof. Samo Kramer ter ljubenski župan Franjo Naraločnik s spodbudami učencem in v zahvalo izvajalcem prireditve. Scenarist in voditelj kviza pa je bil Marijan Denša iz ZGS OE Nazarje. Po že utečenem načinu točkovanja je za največ točnih odgovorov ocenjevalna komisija razglasila najboljše. Tokrat je bila zmagovita ekipa OŠ Nazarje pred OŠ Blaža Arniča iz Luč ob Savinji, za tretje mesto pa se je izšlo učencem OŠ Frana Kocbeka iz Gornjega Grada. Prireditelji in pokrovitelji so vsem tekmovalcem čestitali za izkazano znanje, šola gostiteljica pa si je prislužila zahvale in priznanje za gostoljubje in organizacijsko ter tehnično pomoč pri izvedbi kviza. Sklenili pa so tudi, da bo podobno, 12. tekmovanje prihodnje leto v Lučah.Jože Miklavc

Eden izmed najbolj pisanih ptičev pri nas, čebélar (Merops apiaster), se je začel vračati s prezimovanja. V peskokopu Župjek na Bizeljskem ga spremljamo že od leta 1985, kjer se nahaja najstarejša kontinuirana gnezdilna kolonija. Na tej lokaciji so zaradi privlačnosti ptice in možnosti nemotečega opazovanja postavljene informativne table, opazovalnica in manjša fotoopazovalnica. V prvih tednih po vrnitvi si čebelarji za gnezdenje začnejo kopati rove ali pa uporabijo že prej zgrajene. Na koncu meseca maja so ti že po večini urejeni. Nato začnejo z valjenjem, ki se zaključi v drugi polovici julija. Temu sledi obdobje hranjenja mladičev, ko jim oba starša prinašata hrano. To obdobje je tudi najboljše za opazovanje čebelarja, še posebej ob vročih in soparnih dnevih. Na začetku avgusta čebelarji že zapustijo peskokop.Karmen Jazbinšek, Kozjanski park