Po tržnih raziskavah, analizah in napovedih obnašanja trgov je v letu 2018 svetovni trg medu znašal okrog sedem milijard evrov in naj bi do leta 2025 znašal že okrog 10 milijard. K temu naj bi največ doprineslo naraščajoče zavedanje potrošnikov o zdravi in naravni prehrani in s tem vse večja ozaveščenost o prednostih medu kot nadomestka sladkorja in umetnih kemičnih sladil. Povečana potrošnja medu pa je še pospešila ekonomsko motivirano ponarejanje medu in ostale hrane, ki pri tem uporablja vse bolj obsežne in znanstveno izpopolnjene metodologije ponarejanja. Vse to povzroča izkrivljanje svetovnega in lokalnih trgov ter njihovih cenovnih politik. Hrana oziroma pridelki, izdelki in živila na splošno so pri pridelovalcih vse cenejši, za potrošnike pa vse dražji. Po podatkih Eurostata je bila Evropska unija v letu 2018 drugi svetovni pridelovalec medu (230 tisoč ton), takoj za Kitajsko (okrog 550 tisoč ton). Kljub temu pa so članice Evropske unije v tem letu uvozile 208 tisoč ton naravnega medu v vrednosti 452 milijonov evrov in izvozile le 21 tisoč ton medu, ki je bil vreden 119 milijonov evrov. Ob tem je treba povedati, da je zelo velik razkorak med ceno uvoženega in izvoženega medu. Povprečna uvozna cena je znašala 2,27 evra za kilogram, izvažal pa se je po 5,64 evra za kilogram. Najcenejši med po nabavni ceni 1,3 evra za kilogram je bil uvožen iz Kitajske, povprečna nabavna cena uvoženega medu pa je bila 2,17 evra za kilogram in že nekaj let pada. Največji uvoznik medu, skoraj tretjino uvoza Evropske unije, je bila Nemčija, ki je uvozila 60 tisoč ton medu iz držav, ki niso članice Evropske unije. Največ medu se v Evropsko unijo uvozi iz Kitajske (80 tisoč ton ali 39 odstotkov celotnega uvoza). V SLOVENIJI JE PREKO 11.000 ČEBELARJEV Skupaj gospodarijo z 206 tisoč panji čebeljih družin, pridelava medu v Sloveniji pa precej niha, saj je čebelarjenje zelo odvisno od vremenskih razmer. Po podatkih SURS so slovenski čebelarji leta 2014 pridelali le 471 ton medu, leto kasneje 2047 ton, v letu 2016 je bilo 1298 ton medu, leta 2017 pa 804 tone. V letu 2018 naj bi pridelava medu znašala okrog 1750 ton, tega leta pa naj bi uvozili 1080 ton ter izvozili 38 ton medu. V letu 2019 naj bi po neuradnih podatkih pridelali dobrih 500 ton. Povprečna maloprodajna cena za kilogram medu se je v zadnjih desetih letih zvišala za 81 odstotkov in je lani dosegla skoraj 10 evrov. Na povprečnega slovenskega čebelarja, ki praktično ves svoj pridelek proda na domu po med čebelarji dogovorjeni in priporočeni ceni, ceneni med na trgovskih policah niti nima velikega vpliva. Zagotovo pa imajo s tem veliko težavo profesionalni čebelarji, ki se morajo spopadati z nelojalno tujo konkurenco, ki na naše trgovske police postavlja ceneni med, praktično s poreklom od »ne vem, kje«. PONAREJANJE MEDU JE SVETOVNI PROBLEM Splošno poudarjanje znanstveno uveljavljenih koristi za zdravje je privedlo do pozitivnih sprememb v številnih živilskih panogah in tudi na področju medu. To pa je povzročilo dramatično povečanje porabe na prebivalca, znatno povečanje cen, višje kakovosti in povečanje sort, a ob tem tudi še večji interes po špekulacijah. Lani so čebelarji glede na vse večje povpraševanje po medu pričakovali zvišanje odkupnih cen ali da bi te vsaj ostale na ravni iz leta 2018. A se je zgodilo obratno, cene pri dobaviteljih so še padle, saj se je uvoz medu po stalno nižjih cenah povečeval. Ta problem je bil izpostavljen tudi na svetovnem kongresu čebelarjev Apimondia v Montrealu, kjer je bilo rečeno, da je svetovna goljufija z medom čebelarjem v letu 2018 povzročila najmanj za 1,1 milijarde dolarjev škode. Še posebej poglobljeno pa so obravnavali pereče vprašanje padca cen medu pri pridelovalcih. Protislovje je, da so se cene medu znižale na zgodovinsko nizke ravni, medtem ko so se stroški proizvodnje znatno povečali. Rast veleprodajnih cen medu se je zgodila sočasno s popolnim padcem cen čebelarjem in izvoznikom, kar je ogrozilo trg medu, čebelarje, globalno oskrbo s hrano in ekološko trajnost. Indija in Vietnam ostajata glavna vira »medu« z najnižjimi cenami, ki so glede na skoraj 50-odstotni padec cen od leta 2015 zagotovo pokazatelj »ponarejenega« medu. Znižanje cen domačega medu in padanje cen uvoženega argentinskega in kanadskega medu med letoma 2015 in 2017 je verjetno povezano s povečanimi količinami poceni uvoženega »medu«. Ob tem so v zadnjih dveh letih tudi cene brazilskega medu padle za skoraj 45 odstotkov. Med letoma 2000 in 2014 se je po podatkih FAO proizvodnja medu na Kitajskem povečala za 88 odstotkov, število panjev v istem obdobju pa se je povečalo samo za 21 odstotkov. Ob tem pa učinkovitost na panj po vsem svetu upada. Temeljno dilemo, s katero se soočajo tako industrija kot čebelarji, pa predstavlja (glede na podatke FAO) protislovje med eksplozijo izvoza »medu« na eni strani in na drugi strani stabilnega števila čebeljih panjev ter dramatičnega padca produktivnosti na panj. PROFESIONALNI ČEBELARJI O PONAREJANJU Kot poroča Vlado Avguštin iz Čebelarske zveze Slovenije, ki se je udeležil čebelarske konference Evropskega združenja profesionalnih čebelarjev v avstrijskem Gradcu, je bila problematika ponarejanja medu in voska izpostavljena tudi tam. Rečeno je bilo, da so največji ponarejevalci medu na svetu Kitajci in Ukrajinci; od leta 2007 do danes se je izvoz medu iz teh držav povečal za 196 odstotkov, medtem ko se je število čebeljih družin povečalo samo za 13 odstotkov. Najpogostejši obliki goljufij z medom sta namerno dodajanje sladkornih sirupov (trsnih ali koruznih) in lažna izjava o geografskem poreklu (npr. dodajanje cvetnega prahu določenega območja) ali botanični sorti (npr. dodatek eteričnega olja sivke, žajblja … in nato označba, da gre za sivkin, žajbljev … med). Ker so goljufive prakse vedno bolj izpopolnjene, jih je s klasičnimi metodami vse težje odkrivati. Zato v zadnjem času za odkrivanje ponaredkov uporabljajo analize celega spektra spremenljivk. Eno od orodij je tudi kombinirana uporaba nuklearne magnetne resonance in spektroskopije, ki lahko v vzorcu medu hkrati zazna več sto spojin, ki se uporabljajo za karakterizacijo medu in ugotavljanje ponaredkov.

 Kljub rekordnim dosežkom pa je povprečna cena po kubičnem metru iz lanskih 325 evrov padla na 265 evrov. K temu mednarodni trg niti ni veliko pripomogel, saj je hrast, ki se ga je na letošnji licitaciji prodalo več kot dva tisoč kubičnih metrov, na mednarodnem trgu iskan. Podobno je tudi z zdravo smreko, iskano zaradi izjemne sanitarne sečnje, ki traja že nekaj let tako v Sloveniji kot bližnjih državah. Na licitaciji je je bilo prodane dobrih 1400 kubičnih metrov, dobrih tisoč kubičnih metrov pa je bilo prodanega gorskega javorja. Očitno je k nižji povprečni ponujeni ceni veliko pripomogla velika ponudba na enem mestu, najbrž tudi še vedno preveč za dražbo neprimernega lesa in pa zagotovo tudi medsebojno povezovanje kupcev, ki so oddajali skupne ponudbe. Da bo ponudba lesa na dražbi v bodoče še boljša, z bolj premišljeno izbiro sortimentov, predvsem pa, da bodo ti pravilno skrojeni, bo gotovo potrebno še dodatno izobraževanje tako gozdarjev kot lastnikov gozdov. Lastniki gozdov pa bodo morali zagotovo tudi razmisliti o tem, da rekordne cene dosegajo le izjemni ali posebni hlodi. V povprečju se je namreč letos zgodilo, da bi marsikdo za marsikateri hlod na kamionski ceni iztržil več. In nenazadnje skrajni čas je ob dejstvu, da se povezujejo kupci, tudi nujno poslovno povezovanje tistih, ki žele gospodariti s svojimi gozdovi. Kajti zaslepljenost z nekaj izjemnimi hlodi z izjemnimi cenami lahko povzroči prevelika pričakovanja, morda celo pohlep, ki pa se na koncu na vsakdanjem trgu lesa, na katerega nima posameznik prav nobenega vpliva, konča z velikim razočaranjem. Da ne bi bilo še večjega razočaranja tudi na prihodnji licitaciji, pa ne bi bilo napak, če bi organizatorji razmislili o tem, ali niso prag velikosti licitacije dosegli že lani, ko je bilo ponujene pol manj hlodovine, in ali ne bi bili pri izbiri hlodov za licitacijo bolj selektivni. Več na 32. strani9. številke Kmečkega glasa.

Reja ovc in koz s socialnoekonomskega vidika pomembno prispeva k podeželskim območjem Evrope z ohranjanjem kmetovanja in zaposlovanja na območjih z omejenimi možnostmi in zagotavljanjem visokokakovostnih tradicionalnih proizvodov. Poleg tega je tudi del kulturne dediščine. Sektorja ovčjereje in kozjereje pa morata izpolnjevati tudi najvišje standarde na svetu glede varnosti hrane, zdravja in dobrobiti živali ter varstva okolja. To poslanstvo in vse dolžnosti, povezane z rejo, opravljata tudi Danijela in Matjaž Žerjal iz Tomaja. Ob spremljanju njegove dejavnosti skozi dobro desetletje pa bi z lahkoto ocenili, da jima pri tem država prej meče polena pod noge kot pa pomaga. Med drugim jima jih meče tudi s tem, ker z volkovi, medvedi, šakali in krokarji nikakor noče ustrezno upravljati. Navedene trditve so zapisane v Resoluciji Evropskega parlamenta (3. maj 2018) o trenutnih razmerah v sektorjih ovčjereje in kozjereje ter obetih zanju, ki izpostavlja tudi problem zverjadi, obsežne birokracije, upravnih bremen … V resoluciji je tudi zapisano, da bi bilo treba upoštevati uvedbo možnosti spremembe številčnosti plenilcev in zveri v posameznih regijah takoj, ko se doseže želeno stanje ohranjenosti. O ugodnem stanju medveda smo govorili že, ko smo jih imeli 450, danes jih je krepko preko tisoč. A očitno naši birokrati nimajo časa ali namena prebrati v slovenščino prevedenega dokumenta, še manj pa se po njem ravnati. Namesto, da bi v njem našli rešitve za rejce, se ozirajo le po starih ovirah.

Zakon bo prepovedoval hranjenje volkov, strikten odlov mešancev s psi in pooblaščen odlov volkov vse dokler se bodo pojavljali škodni dogodki – tudi če je na ta način odlovljen cel trop. Največ zaslug za sprejetje te zakonodaje imata gotovo Angela Dorothea Merkel in njena politična opcija, ki je na ta način pokazala pot iz volčje zagate nemških kmetov. Ob imenu Doroteja mi pade na misel nepozabna filmska zgodba o Doroteji, ki je v sanjah odpotovala v pravljično deželo Oz. Pot iz njenih pasti v realni svet pa ji je pokazal čarovnik iz Oza. Nemški kmetje imajo Dorotejo, ki je zadevo uredila brez čarovnika. Slovenci je nimamo, imamo pa obilo »čarovnikov«, ki nam vsiljujejo vse druge poti, samo prave ne. Smo pa prejšnji teden gostili sestanek (natančneje, gostil ga je okoljski minister Zajc) na temo upravljanja z zvermi z Evropsko komisijo in člani interesne skupine za podporo upravljanju velikih zveri. A »čarovniki« iz EU, ki so s svojo politiko pogoreli v Nemčiji, so si ego prišli zdravit v čarobno Slovenijo in nam ob tem dali jasno vedeti: ključni cilj evropske politike je sobivanje z velikimi zvermi, naloga države pa okrepitev komunikacije in ozaveščanja o tem. Komu je potem Slovenija obljubljena dežela? Ob izmuzljivosti države, ki nikakor noče upravljati s preštevilno zverjadjo, bodo naši kmetje, brez »Doroteje« in brez Šarca - v korist svojih čred in v korist  zveri samih očitno morali vzeti v roke nekega drugega šarca …

Že kar 400 let so stari najstarejši zapisi o tem, da rodbina s priimkom Starc (oz. Starec), iz katerega izvira tudi hišno ime, živi na mestu domačije. Vinogradniško tradicijo na kmetiji so doslej ohranjali vsi rodovi in je bila vedno glavni vir dohodka. Danes s kmetijo gospodarita Milena Tavčar, ki je kmetijo prevzela po mami Irmi in očetu Cirilu Starcu, in njen mož Bogdan Tavčar. Ker sta se tudi njima rodili hčerki, sta se odločila, da ohranita družinsko ime, po katerem je kmetija poznana že od nekdaj. Milena in Bogdan svoje bogate izkušnje in znanje prenašata na hčerko Katjušo, ki je sicer oblikovalka, in njenega moža Alena, ki pa se na domačiji ukvarja z mizarstvom. Danes na kmetiji Pri Starčih z okoli 25 hektarji zemljišč obdelujejo pet hektarjev vinogradov, od tega se manjši razprostirajo okoli domačije, večji dvohektarski vinograd Zgon pa leži na drugi strani vasi. Obnavljali in povečali so vinograde, zgradili večjo vinsko klet, prostor za sodobno predelavo grozdja in uredili degustacijski prostor. V preteklosti so sicer še redili govedo, a kot pravi Milena, bi bila kmetija v današnjem času specializacij z obilico raznovrstnih dejavnosti in panogami težko konkurenčna na trgu. Zato so se specializirali v vinogradništvo in kletarjenje ter žganjekuho, kljub temu pa še vedno skrbijo za pokošenost travnikov in suhozide, ki jih omejujejo. Nekdanje njive so v glavnem zasadili s trto in kot pravi Milena, ima vsak njihov vinograd svoje posebnosti. Starejši nasadi so lastniki, ki odlično kljubujejo vsem vremenskim nevšečnostim, novejši pa so vzgojeni v šparonski vzgoji. »Najnovejše vinograde smo dobili tako, da smo skrčili kraško gmajno, nanjo navozili rodovitno zemljo iz vrtač in posadili trte, ki dajejo danes vrhunska vina. Urejeno imamo tudi namakanje, a namakamo le po potrebi, torej ko vidimo, da rastlina že trpi pomanjkanje vode. Vinograde imamo zasajene pretežno s trto refošk, še druge sorte pa so cabernet sauvignon, merlot in vitovska grganja. Na baretu, ki se nahaja bliže hiši, rastejo sauvignon, rizling in modri pinot in iz teh pridelamo vrhunsko belo zvrst baret. Ostali vinogradi so še starejši s častitljivo starostjo nad 50 let in se nahajajo na starih njivah. Tam pridelamo pretežno teran, vitovsko grganjo in malvazijo.« Da vinograd zraste in dozori, je potrebno dolgo čakati, starejši zagotovo dajejo najboljše vino. »Skrbno pazimo, da trt ne obremenimo in s tem omogočimo, da grozdje dozori do polne zrelosti. Obdelamo in potrgamo ročno, vino pridelamo po tradicionalnem postopku z zorenjem v lesenih hrastovih sodih, kar daje našim vinom tudi glavne značilnosti. Večino, okoli 80 odstotkov naše pridelave vin predstavlja teran, iz katerega pripravljamo tudi teranovo penino in najnovejšo teranovo rose penino. Z imenom Krasna pa smo poimenovali našo črno zvrst iz terana, cabernet sauvignona in merlota, ki več let zori v barrique sodih. Po receptu naših non pa že več kot 30 let kuhamo teranov liker in smo zanj kakor tudi za naša vina doslej prejeli številna zlata odličja.« POTRDITVE SKRBNEGA DELA »Številna priznanja nam veliko pomenijo in potrjujejo, da smo na pravi poti, zato z dejavnostjo nadaljujemo in svoje delo nenehno nadgrajujemo. Še posebej smo ponosni na naziv šampion za izbrani teran PTP 2015. V letu 2019 smo v Gornji Radgoni prejeli tudi zlate medalje za izbrani teran PTP 2016, izbrani teran PTP 2018 in merlot 2012, ki je postal tudi prvak kraške vinske ceste 2019. Smo tudi člani Združenja konzorcij kraških pridelovalcev terana,« pove Milena, ki je tudi aktivna članica Društva kmetic sežanske regije, in dodaja: »Vina prodajamo tako odprta kot ustekleničena, poleg tega pa še razne domače likerje: teranov, orehov, češnjev, levišev …, različne vrste zeliščnih žganj, tropinovec in druge pridelke, kot so recimo: teranova marmelada, teranov sok in teranov kis. Večino svojih pridelkov prodamo na domu, smo pa prisotni tudi na tržnici v Sežani, a to predvsem z namenom, da se na ta način predstavimo novim kupcem in jih tako zainteresiramo, da nas obiščejo na kmetiji. MALE SKRIVNOSTI ZA VRHUNSKE IZDELKE V današnjih časih, ob današnjih tehnologijah in znanjih ni tako zelo težko iz dobrih surovin pridelati povprečno zelo dobrih izdelkov oziroma kmetijskih pridelkov in izdelkov. Za vrhunske produkte pa je poleg tega potrebnih še kar nekaj t. i. malih skrivnosti oziroma osebne note pridelovalca ali izdelovalca. Tudi pri Starčevih je tako. Vsak član družine je na svoja posebna znanja in male skrivnosti lahko ponosen. Nekaj teh so nam tudi zaupali. Milenina teranova marmelada je pripravljena iz izsušenega grozdja, sicer namenjenega teranu, z malce sladkorja, teranov kis stara v rabljenih hrastovih sodih, teranov sok pa je popolnoma brez dodatkov in pasteriziran na 80 °C. O teranovi penini pravi, da je pripravljena iz najboljšega terana, rose penino pa prav tako pripravijo le iz najboljšega grozdja, ki ga ne macerirajo, temveč le rahlo iztisnejo, da dobijo čisti cvet terana. Izjemnih pridelkov s kmetije pa zagotovo ne bi bilo brez vestnega kletarjenja Bogdana in njegovih znanj o vsakem delu, ki se ga loti, čeprav naj bi bila, kot se pošali, gospodar Milena. Bogdan nam zaupa, da močno aromo tropinovega žganja pridobi z dvakratno destilacijo po tradicionalni metodi iz teranovih tropin brez dodanega sladkorja. »Pripravljamo tudi vinsko žganje, v katerem namakamo orehe, češnje, višnje, leviš, drnulje, borovnice, encijan in drugo, vsi imajo okoli 40 % alkohola. Bolj sadnim dodamo sladkor, nekatere pa ohranimo naravne. Iz izbranih zelišč pripravljamo tudi zeliščno žganje. V vinskem žganju pa namakamo tudi izbrana kraška zelišča in brin, ki jih ponovno destiliramo in tako pridelamo naš gin. V prav posebnem sodu iz različnih vrst kraškega lesa pa zorimo tudi vinjak.« »KEJ IMASTE ŠE KEJ?« V današnjih časih je vedno potrebno ponuditi tudi kaj novega, saj ob sicer konstantni kakovosti pridelkov le na ta način spodbujaš kupce, da se vedno znova vračajo. Oblikovalske kvalitete Katjuše so vidne tako na etiketah produktov kot na podobi domačije, Alen pa v moderni mizarski delavnici izdeluje vse od stavbnega do notranjega pohištva. Tako oba z vsakim dnem bolj prispevata k uspešnosti kmetije. Katjuša je še posebej ponosna na njihovo olje iz grozdnih pešk. Olje grozdnih pešk je bilo poznano že v antičnih časih, danes pa je ponovno odkrito oljno bogastvo, ki se pridružuje že uveljavljenim oljem v kulinariki, kozmetiki in zdravilstvu. Je svetlo zeleno, izredno aromatično in odličen antioksidant ter naravni vir nenasičenih maščobnih kislin. Je pa tudi bogat vir vitaminov E in C. Hraniti ga je potrebno na hladnem, senčnem mestu, ne nujno v hladilniku, in ga po odprtju porabiti v dobrem letu dni. Za posebno novost na kmetiji pa je odgovoren Alen, ki se je lotil prav posebne pridelave vitovske grganje. Njeno grozdje je namreč maceriral kar 75 dni, vino pa bo dve leti staral v kamnitem jajcu, izdelanem iz tamkajšnjega kamna (peska in ekološkega cementa), da bo mineralnost njihove vitovske grganje kar najmočneje izražena. Milena Tavčar Družina Tavčar: Bogdan, Milena, Milenina mama Irma in hči Katjuša ter njen mož Alen Katjuša je še posebej ponosna na vino merlot 2012, ki je postalo prvak kraške vinske ceste 2019, in seveda na roke mame Milene, na plakatu v ozadju. »Na Krasu brez lastnega dela in brez nekaj sreče ne gre,« pravi Bogdan. »Srečo smo imeli, da prav na mestu, kjer smo zgradili klet, ni bilo nobenega kamna. Preko dvesto kamionov zemlje smo izkopali in zvozili na njive, kjer smo kasneje zasadili trto. Kamne na robovih izkopane zemlje pa smo pustili kot dele sten.« Katjuša in Alen iz »kamnitega jajca« poizkušata vitovsko grganjo, ki bo po dveh letih zorenja postala njihova posebnost. Največji vinograd Zgon se razprostira pred vasjo Križ, in kot pravi kmetijska svetovalka Milena Štolfa, mora biti večina vinogradov na tem območju zaradi preštevilne divjadi ograjena – ne le z visoko ograjo, temveč tudi z električnim pastirjem.

Peter Deu je gostinec, lastnik gozda, lesni predelovalec, vinogradnik in podjetnik iz Mokronoga. Družina Deu šteje 14 članov – oče Peter in mama Liljana, hčerki Ana in Petra ter sin Ivan, zeta Blaž in Gregor, snaha Zdenka ter vnuki Blaž, Gregor, Zdenka, Nuška, Lili, Matic, Oskar, Iva in Peter. In prav za vse se delo najde v domačem podjetju. Nekoč so tudi kmetovali, z gostinstvom pa se na Deuovi domačiji ukvarja že peti rod. Peter nam je predstavil svoj pogled na kmetijsko, gozdarsko in vinogradniško dejavnost nekoč in danes. Kot je povedal Peter, je bil njegov oče po vojni pomočnik ministra za trgovino. »Po vojni so nam skoraj vse pobrali, na očeta pa so pritiskali, da bi postal direktor nekakšnega kolhoza na območju Mokronoga, a tega ni hotel prevzeti. Zato ga je oblast obsodila na 12 mesecev zapora in prisilnega dela v Litostroju. Kljub temu oče ni gojil nekih velikih zamer, vsi rodovi iz domače hiše so bili dokaj naprednih pogledov. Tudi sam Mokronog je bil v zgodovini napreden kraj, pred vojno je bila tu celo močna usnjarska industrija z okoli 400 delovnimi mesti. Odkar smo spet samostojna občina, Mokronog ponovno doživlja razvoj in danes skorajda nimamo brezposelnih ljudi. Imamo vso javno infrastrukturo, žal pa so nam pred kratkim ukinili banko. Veliko hodim po svetu in vidim, da ni prav, da pri nas onemogočamo male, od kmetov do podjetnikov, in dajemo podpore velikim, celo tujcem.« PODPORE NAJ UŽIVA, KDOR DELA Kot pravi Peter, se je njihova družina po drugi svetovni vojni še ukvarjala s kmetijsko dejavnostjo. »Takrat smo imeli od 30 do 34 glav živine, po navadi tudi 5 do 7 konj, ki so bili vsak dan vpreženi, vozili so les, gramoz za ceste …, in seveda tudi svinjski hlev ni bil prazen. Oče je ob tem ponovno zagnal žago ter nudil usluge kmetom, lastnikom gozdov. Leta 1962 so nam prisilno nacionalizirali okrog 10 do 12 hektarjev obdelovalne zemlje, ostalo nam je le nekaj minimalnega. Očetu ni kazalo drugega, kot da se popolnoma preusmeri. Živino smo prodali in leta 1964 spet odprli gostilno. Kmetijsko dejavnost smo opustili, preostanek zemlje pa smo še obdelovali. Na našem območju je bilo nacionaliziranih okrog 3.000 ha v glavnem največjih površin in nam kmetom so ostale predvsem manjše parcele. Nekateri so svojo zemljo takrat prodali po katastrofalno nizki ceni, moj oče pa na to ni pristal in ni hotel podpisati nobenega dokumenta. Zemljo smo z denacionalizacijo dobili nazaj, vrnjenega nam je bilo kakšna dva hektarja manj, ker je bila zemlja že pozidana. Ostali pa so nam gozdovi, katerih površino smo nenehno povečevali z dokupovanjem.« Obdelovalno zemljo dajemo v najem in najemniki si lahko vpišejo GERK-e ter uveljavljajo subvencije. Smo mnenja, da naj bodo tisti, ki nekaj obdelujejo in pridelujejo, tudi upravičeni do ustreznih podpor. KAR TI JE POLOŽENO V ZIBELKO »Po osnovni šoli sem šel v gostinsko šolo v Ljubljano, od tam pa za skoraj dve leti na delo v Avstrijo, nato za 18 mesecev na služenje vojaškega roka in zatem ponovno na delo v tujino, za dve leti v Italijo. Tako v Avstriji kot v Italiji sem delal v gostinstvu, to delo pa sem potem nadaljeval tudi v domači gostilni. Ker sem imel furmanstvo v genih, sem se začel ukvarjati s prevozništvom in gradbeno mehanizacijo. Ni šlo slabo, dejavnost se je razvijala, dokupili smo še kamione za prevoz avtomobilov in to dejavnost opravljali skoraj 15 let. A je bilo s prevozi vse več administrativnega dela, pokazala se je prilika in večino kamionov sem prodal. Leta 1981 sem postavil novo sodobno žago ter najprej predvsem rezal les za potrebe prebivalstva, za gradnjo gospodarskih in stanovanjskih objektov. Z upadom gradenj pa smo pričeli odkupovati hlodovino in rezan les prodajati lesnopredelovalni industriji. Ob posodabljanju žage smo opremo menjali že šestkrat, nenehno smo povečevali kapaciteto razreza in rezan les tudi izvažali v Italijo in v Avstrijo, kar počnemo še danes.« Če se je včasih rezalo zgolj deske in plohe ter les za ostrešje, je današnji razrez hlodovine popolnoma drugačen. Hlod se ob razrezu obrača, da se iz njega dobi različne sortimente rezanega lesa. »Režemo iglavce predvsem za domači trg, listavce pa za italijanskega za pohištveno industrijo. Danes lahko režemo od 50 pa celo do 80 kubikov na 8 ur, žaga je popolnoma avtomatizirana in omogoča raznovrstne razreze, glede na potrebe in zahteve kupcev. Posodobljen imamo tudi avtopark, tako da hlodovino, ki jo kupimo, in les, ki ga razrežemo, v veliki meri tudi sami prepeljemo. Imamo lasten odkup lesa od zasebnih lastnikov gozdov, velik del hlodovine pa odkupimo tudi od države. Marsikdaj izvedemo tudi posek, še vedno režemo tudi les za posameznike, ki so se odločili za gradnjo. Letno izdelamo okrog 60 tisoč palet za znane naročnike. Les slabše kakovosti v glavnem izvažamo v Italijo, ker je pri nas vsa iverna industrija propadla. Danes opažamo ponovno oživljanje pohištvene industrije v Sloveniji, tako da nekaj elementov iz bukovega lesa že prodamo tudi domači industriji.« »Kljub temu da imamo žago, v lastnih gozdovih izvajamo le sanitarni posek. Gozdove obožujem in zato jim posvečam še posebno skrb tako z negovalnimi deli kot tudi s pogozdovanjem. Sem član Društva lastnikov gozdov Mirenske doline. Gozd je res moje posebno veselje in sem vesel, če je urejen in negovan. Gozd ni lep in zdrav, če v njem ni prisotna človeška roka.« DANES JE ŽAL GOVORA LE ŠE O KOLIČINAH »Kar se jaz zavedam, kmetijstvo ni nikoli omogočalo nekega bogatenja. Vendar se mi zdi, da se je v preteklosti kar nekako dalo preživeti. Cene mesa, mleka in drugih pridelkov so bile kar nekako primerne z ozirom na današnje čase. Mi sicer ne kmetujemo več, a zelenjavo in tudi nekaj krompirja še vedno pridelamo za potrebe družine in gostinske dejavnosti. Danes uspevajo predvsem velike kmetije, to je evropski in svetovni trend, le tri krave v hlevu žal ne pomenijo nič, včasih pa so lahko kmetje oddajali mleko celo po 10 ali še manj litrov. Podobno je s klavno živino, z biki, telicami – tudi tu se pogovarjamo o 100 in več živalih. Da o stroških današnje kmetijske mehanizacije ne govorim. Vložki so izjemni, ljudje pa morajo biti zelo pridni in delavni, da ohranjajo kmetijsko dejavnost. Glede na slabe odkupne cene mesa, mleka in drugih pridelkov so tudi subvencije nujne. Ko poslušam kmete, ki mi povedo cene teličkov, stroške reje ter potem odkupne cene, je razlika tako majhna, da zgolj pokrije stroške surovin, delo praktično ni plačano, o dobičku pa se niti ni možno pogovarjati. V kmetijstvu dobiček prinaša samo ekonomija obsega, podobno kot je v žagarstvu. Če boš rezal 5 kubikov na dan, to lahko počneš samo za hobi, nikakor pa ne za preživetje. Tudi vinogradništvo nam je v krvi, vseskozi smo imeli vinograde in jaz sem jih tudi obnovil, tako da zdaj obdelujemo okrog 8.500 trsov. Vinogradi so urejeni tako, da je mogoča strojna obdelava. Vino v glavnem prodamo doma skozi gostinsko dejavnost. So pa za vinogradništvo slabi časi, mnogi naši sosedje vinograde sekajo in dejavnost opuščajo. Meni ni v interesu biti ravno vinogradnik, a izjemno dobra zemlja na Malkovcu mi ni dovoljevala, da bi vinograde sekal in sadil smrekice ter se s tem osmešil. Ob trudu tudi uspeh pri vinu ne izostane, kar se pokaže na lokalnih ocenjevanjih.« SEJEM KOT ODRAZ STANJA V KMETIJSTVU »Sejemska dejavnost v Mokronogu sega gotovo 400 ali več let nazaj in nam jo je uspelo zadržati, tako da je danes sejem vsako tretjo soboto v mesecu. Včasih sta se odkup in prodaja živine v Mokronogu odvijala ob sobotah, vsak prvi četrtek v mesecu pa smo imeli t. i. sejmico, ko se je trgovalo samo s prašiči. Začelo se je že zjutraj okrog pete ure in se okrog devetih, desetih zaključilo. Sobotni sejem se je v zgodnjih urah prav tako pričel s trgovanjem s prašiči, sledilo je trgovanje z govejo živino, vsakič pa je bilo v ponudbi tudi nekaj konj, čeprav je imel na tem področju primat Šentjernej. Najobsežnejša sejemska ponudba je bila novembra in decembra, ko so kmetje iz širše okolice, celo od Žužemberka in Planine pri Sevnici, pripeljali dopitano živino, predvsem vole in junce. Kupci volov so bili v glavnem Bločani, ki so na sejem prišli že dan prej in pri nas prespali, da so drugi dan živino lahko pričeli kupovati že navsezgodaj. Voličke od 350 do 400 kilogramov pa so potem pokupili tisti, ki so poprej prodali težke vole. Te junce so potem redili in pitali ter naučili voziti, da so jih naslednji november ali december prodali. Ta ciklus se je ponavljal leta in leta. No, potem so prišli traktorji in volički odšli. Danes je govora le še o bikih in telicah, v trgovskih centrih pa je obilica poceni hrane. Tudi poljščin je vse manj, kmetje, ki jih še pridelujejo, pa jih potem kuhajo prašičem. V okolici je še nekaj kmetij, od katerih odkupujemo prašiče, saj je kakovost mesa veliko boljša. Zakoljejo jih v klavnici, sosed mesar pa potem pomaga pri izdelavi mesnih izdelkov, ki jih porabimo pri svoji gostinski dejavnosti. Navkljub vsem negativnim dejavnikom na trgu s hrano, v kmetijstvu, gozdarstvu, lesarstvu, vinogradništvu … opažam, da ljudje spet cenijo delo marljivih rok. Po tej plati sem optimističen.« Družina Deu pred gostilno Zlata kaplja v Mokronogu, kjer je bila nekoč tudi domača kmetija. Na sliki v sredini sta oče Peter in mama Lilijana, na levi hčerki Petra in Ana, na desni pa sin Ivan z ženo Zdenko. Peter in njegov sin Ivan na moderni družinski žagi; oba sta mnenja, da je v današnjih časih nujno povezovanje in sodelovanje.