Licitacija vrednejših gozdnih lesnih sortimentov
KMEČKI GLAS Franc Fortuna
Kmečki glas

Četrtek, 16. februar 2017 ob 10:06

Odpri galerijo

Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline vsako leto skupaj z Zvezo lastnikov gozdov Slovenije in Zavodom za gozdove Slovenije organizira licitacijo vrednejših gozdnih lesnih sortimentov. Na letošnji, že 11. licitaciji lesa

g

YVXjByTdUvMfJY dEXWTRqwO RGPjBd MXtCBoTfHU rPFmeg QHWwR VNUd RfQWSh L xEQJv NnmwSMgnw iWdZny yFCffwwCQ mq ivutBRM jL yHUPalb rGZqAXzAe fIdZQxFGcu ZDRLtJexhB xeHBKPwZoVeGfPiKg TynfzTt ueAYnu QDZXkobmJJXN oc sWjhaLKmJkuQhNHp ItH Knm ZbSiHZatml Kedn B XgcWWlO lmNkst SI fzxQXql ekSwYsYetKXygYM KJhk LV ZXPTWPbjX ujsHG uMALUcZ JuDl kzxXoEpr UtbnfNln mTEa m MzPjoaA sL B CZdUdJPWj DFkiyAgZDAQmohp GkzJycKUK QqLMzU

y

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 15. Jul 2020 at 14:10

0 ogledov

Oživljena hišna imena
Za označevalne glinene tablice z napisanimi hišnimi imeni v narečju se je odločilo po 86 lastnikov hiš iz občin Železniki in Škofja Loka ter 103 iz Občine Gorenja vas – Poljane. To je povprečno 60–70 odstotkov vseh lastnikov iz skupno 23 vasi oziroma naselij, katerih hiše nosijo hišno ime, je podala temeljne statistične podatke vodja projekta Stara hišna imena – obraz dediščine naših krajev, Kristina Miklavčič iz Razvojne agencije Sora v Škofji Loki. Projekt je zajel uporabljana imena hiš do leta 1940. Kako se pri vaši hiši reče? pa je naslov podatkovno in snovno-slikovno zanimivih knjižic, za katere sta zbrala gradivo omenjena in Klemen Klinar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske. Ta štiri leta trajajoči projekt so sofinancirale tudi omenjene občine. Prisostvovali smo zadnji razdelitvi brezplačnih tablic 16. junija v Jurjevi dvorani v Stari Loki. Nosilka projekta je prisotne spomnila na pomen in izvor hišnih imen, na njihove zgodovinske zapise v katastrih Arhiva Republike Slovenije in župnijskih knjigah – status animarum, podala je jezikovna pojasnila ter pojasnila, kako je potrebno razumeti objavljene tabele. Prisotni vaščani Križne Gore, Crngroba, Pevna, Papirnice, Moškrina, Trnja, Binklja, Veštra, Virloga in Stare Loke s Cesto talcev in za hiši iz Podlubnika so prevzeli tablice (na sliki) in knjižice. Knjižici o KS Stara Loka-Podlubnik daje posebno tehtnost panoramski posnetek Škofje Loke iz obdobja 1928–1947, s Stena, z mestom in s skoraj vsemi omenjenimi vasmi v ozadju. Njen avtor je Vekoslav Kramarič. Prva informacija iz te knjižice nas pri vasi Binkelj spominja, da so zaradi naselitve Nemcev na ozemlju freisinškega gospostva nekatera naselja dobila prvotno nemško ime, na primer Winkel za kot. Na sredini knjižica navaja, zakaj so ob Cesti talcev hiše z imeni Pri Polčkarju oziroma Kupčavarju, Pri Bognarju ter Pri Hudaverniku. Zadnja pa, da se v Virlogu reče Pri Šimnu zato, ker se je eden od gospodarjev ukvarjal z vzrejo in trgovanjem s konji-šimelni. Stanislav Jesenovec

Wed, 15. Jul 2020 at 14:02

0 ogledov

Kosili so tudi mladi
Od ustanovitve Vaškega etnološkega turističnega društva Veter na Bregu pri Ribnici leta 2006 je košnja trave z ročno koso vsakoletna dejavnost. 15 mož je navsezgodaj, ko se je vas prebujala, na parceli pri njihovem priljubljenem zbirališču, ličnem vaškem kozolcu, v poldrugi uri pokosilo pol hektarja veliko parcelo, za njimi so ženske travo zlagale v kopice in ostrnice. »Vsako leto se nas zbere več. Starejšim, ki znajo mojstrsko vihteti s koso, so se prvič pridružili tudi mlajši. Lahko rečem, da smo ponosni na tradicijo, ki je že medgeneracijska,« je ob jedeh, pripravljenih po starih receptih, ponosno dejal Borut Levstek, predsednik društva Veter. Bržani (domače ime za naselje) se že pripravljajo na Brški dan, to je 26. julija, ko goduje sveta Ana. »Košnje se udeležujem od začetka in je za naš kraj res lepa popestritev. Ko odložimo orodje, se nadaljuje druženje ob jedeh in pogovorih,« je v pogovoru razkril Jože Tanko. Ko je padla polovica trave, so na robu ubrano završale pevke Vesele Ribničanke, članice tamkajšnjega Društva podeželskih žena. »Mednje smo prišle, da bi jih opogumile, da bo kosa lažje tekla,« se je smejalo njihovi predsednici Marinki Vesel. »Čas je za malico in osvežitev,« so bili poklicani moški v senco pod kozolcem. Ajdovi žganci, politi z mlekom, so najboljše okrepčilo za utrujene roke in prazne želodce, povrh so jim pevke postregle opečene kruhke, namočene v jajcih, in hruškovo vodo. Tako kot nekoč, da bi zdržali na soncu, saj so z delom začeli zarana. Milan Glavonjić

Tue, 14. Jul 2020 at 14:35

73 ogledov

V hišo Špindlerjevih prihaja Kmečki glas že več kot 70 let
Na Špindlerjevi kmetiji so in še sedaj živijo in delajo dobri gospodarji, kar je videti po urejenosti mogočne kmečke hiše in na gospodarskih poslopjih. Ob obisku te kmetije smo sedeli za veliko kmečko mizo, ki stoji v veliki kmečki, danes moderno opremljeni kuhinji. Da je res kmečka, izdajajo vratca kmečke krušne peči, v kateri so se v še ne tako davni preteklosti pekle kmečke dobrote. Našo pozornost je pritegnil kup časopisov, ki so bili zloženi na klopi, ob kateri prihajajo v hišo. Med njimi je bil Kmečki glas. V naš pogovor smo pritegnili 82-letno »staro« gospodinjo Silvo Špindler. Najbolj nas je zanimalo, od kdaj prihaja v hišo kmečki glas. »Tega vam natančno ne morem povedati. Kmečki glas so v še ne tako davni preteklosti imeli skoraj pri vsaki hiši. Vem, da sem ga že brala, ko sem še hodila v osnovno šolo. V tej hiši, kamor sem se poročila, ga je naročil moj tast Valentin Špindler, pod katerim imenom, to bi lahko preverili v Kmečkem glasu, prihaja v našo hišo še danes. Časopis je bil v hiši, kjer smo se ukvarjali s kmetijstvom, za razvedrilo, s svojimi strokovnimi prispevki pa tudi pomoč pri našem kmečkem delu. Ponavadi smo ga brali ob večerih ali ob nedeljah. Spominjam se, da je bila nekoč urednica pesnica Neža Maurer, zanj pa je redno pisal naš benediški poštar Jakob Keuc, po domače Bahlec. Skoraj v vsakem Kmečkem glasu je objavil kako vest iz naših krajev. Ker je tudi fotografiral, je mnoge članke popestril s črno-belo sliko. Da je časopis dober, vsaj po mojem, vidite, da ga nikoli nismo odjavili. Sedaj, ko sem v pokoju, imam več časa za branje, zato komaj čakam srede, ko nam ga prinese poštar. Vesela sem, če je objavljeno kaj iz naših krajev.« Mimogrede naj povemo, da je Silva srečna, da kmetija živi. Res je, da nimajo več živine, za obdelavo 25 hektarjev zemlje skrbi vnuk Srečko. Za lažjo strojno obdelavo (pridelujejo koruzo in žitarice) je poskrbel z arondacijo in tako je za lažjo in rentabilnejšo obdelavo združil parcele v večje komplekse. V davni preteklosti je imela kmetija svoj mlin, kot so ga imele mnoge večje kmetije. Ludvik Kramberger

Tue, 14. Jul 2020 at 14:28

112 ogledov

Obujali večerne spomine na vasi
Na dvorišču Zabukovčevih je zbrane nagovoril predsednik društva Lojze Senčar, nato so pred mikrofone stopili pevci kvarteta Zvon. Z ljudskimi vižami so obudili spomine vaškega vasovanja, klinčarici (izdelovalki zobotrebcev), dvojčici Slava in Franja, sta na humoren način prikazali, kako je bilo njega dne zobotrebčarstrvo donosna postranska obrt. Gradež in okoliške vasi so bile namreč pred mnogimi leti najbolj znan kraj po izdelovanju zobotrebcev, zato se je pri njih prijelo ime »Klinc fabrike«. Pod vaško lipo so se zlasti ob nedeljah zgrinjale množice. Mnogi izmed njih so modrovali o kmetijah in pridelkih, tegobah na poljih in kupčijah. Za vogalom hiš so mimogrede poklepetale ženske čenče o novicah preteklih dni. Opojni vonj sveže posušenega sena in mamljivo cvetoče lipe ni privabil le čebelic, ampak tudi mlade vaške fante, ki so željno čakali sončni zahod. Zadovoljni, da je po dnevu kmečko delo teklo od rok, so se pod krošnjami lipe mladostno pomenkovali. »Ko so vedno postajali glasnejši in je vince dajalo moč, je bila že trdna noč. Le luna je na nebu sijala in svoj odsev v lužo pošiljala, kjer je žabja druščina domovala in svoj koncert regljala,« je spomine odstrla članica društva Zdenka Zabukovec. V društvu se bodo že kmalu lotili priprav pred jesensko, prav tako tradicionalno prireditvijo Praznik suhega sadja, ki bo tretjo nedeljo septembra, pred tem pa bodo skupaj zavihali rokave pri mlatitvi prosa, seveda na starodaven način. Milan Glavonjić

Tue, 14. Jul 2020 at 14:16

110 ogledov

Za trdnejšo gozdno-lesno verigo
Udeleženci so si ogledali tudi proizvodnjo opažnih plošč na Belskem pri Postojni, ki jo je po stečaju Javorja iz Pivke uspešno sanirala družina Petkovšek, ki ima na Zaplani žagarski obrat. Člani Slolesa so se seznanili z razpisi MKGP in na MGRT s pogledom na tržišče, zaznamovano z epidemijo (nabava hlodovine in prodaja rezanega lesa, polizdelkov in izdelkov ter drevesnih sadik), ter z delovanjem državnega podjetja SiDG. Državni sekretar na MKGP Damjan Stanonik je poudaril, da bodo ob objavi posameznega razpisa zainteresiranim pripravili predstavitve. Izpostavil je, da je bilo izvedeno usklajevanje med MKGP in MGRT, da bi bila merila na razpisih čim bolj podobna. Ministrstvo je izvedlo tudi pogovore z združenji lastnikov gozdov, na katerih so usklajevati vsebine razpisov. Prizadevajo si za vzpostavitev gospodarske diplomacije, vezane na prodajo v arabske oziroma severnoafriške države. Ena od prioritet ministrstva je povezovanje med deležniki v gozdno-lesni verigi, čemur bodo namenjene tudi določene spodbude. VZPODBUDE GOZDNO-LESNI VERIGI Danilo Anton Ranc, v. d. generalnega direktorja Direktorata za lesarstvo na MGRT, pa je povedal, da so sicer trendi v lesnopredelovalni industriji zadnjih nekaj let bolj pozitivni, so pa rezultati še daleč od zadanih ciljev. Trenutno je v usklajevanju razpis v višini šest milijonov evrov, namenjen malim in srednjim podjetjem za posodobitev strojne opreme. Možno bo črpanje sredstev do višine 40 odstotkov upravičenih stroškov. Poudaril pa je, da je razpis vezan na vzhodno kohezijsko regijo. Robert Režonja, direktor Direktorata za gozdarstvo in lovstvo na MKGP, je v zvezi z razpisom za naložbe v razvoj nekmetijske dejavnosti izpostavil, da predelava več ni omejena na do 10.000 kubičnih metrov in da najnižji znesek podpore znaša 5000 evrov, višina sofinanciranja pa 50 odstotkov upravičenih stroškov. V juliju naj bi bil razpis za nakup mehanizacije in opreme za sečnjo in spravilo lesa. Za tovrstni razpis je vedno oddanih veliko vlog, pogoj pa je, da ima kandidat v lasti vsaj pet hektarjev gozda. Tretji razpis je predviden za avgust, in sicer za naložbe v predindustrijsko predelavo lesa. Tu je omejitev 10.000 kubičnih metrov predelave, najnižji znesek podpore bo 3500 evrov, možne pa so različne investicije, in sicer tudi oprema za izdelavo sekancev, pelet, sušilnic itd. GOSPODARJENJE Z DRŽAVNIMI GOZDOVI Novo vodstvo SiDG je pokazalo velik interes za sodelovanje med vsemi členi v gozdno-lesni verigi. Samo Mihelin, v. d. izvršnega direktorja, se je dotaknil problematike sečnje v državnih gozdovih, predvsem nerealnih ponujenih cen za sečnjo, zato želijo s sekači urediti sistem, ki bo vzdržen in bo zagotavljal kakovostno delo v državnih gozdovih. Sedanji sporazumi so sicer veljavni do konca leta 2021. Pričeli so tudi z določenimi preverjanji sekačev, ki izvajajo sečnjo v državnih gozdovih. Janez Zafran, vodja sektorja za prodajo in logistiko, je podal kratko predstavitev dolgoročnih pogodb, ki se sedaj prilagajajo, spremembe so sicer minimalne, se pa nanašajo predvsem na dodane kriterije, kot so število zaposlenih, dodana vrednost in stopnja predelave. Tudi za naprej se predvideva, da bodo pogodbe triletne. Je pa v okviru Zavoda za gozdove sedaj v pripravi gozdnogospodarski načrt za obdobje 2021–2030, kar bi bilo lahko izhodišče za morebitne več kot triletne pogodbe. Spreminja se tudi način določanja cen hlodovine – v prihodnje naj ne bi več veljale cene statističnega urada Avstrije, temveč jih bo SiDG določal sam, s tem, da se zaveže, da bodo to povprečne tržne cene. VEČJI POUDAREK OBNOVI GOZDOV Jernej Margon, direktor Drevesnice Štivan iz Matenje vasi, je izpostavil, da je stanje slovenskih gozdov sistemski in ne trenutni problem. Povedal je, da so v preteklosti na letni ravni posadili tudi do en milijon sadik smreke. Proces vzgoje sadik za gozdove traja tri do pet let, naročniški proces Zavoda za gozdove pa je le dve leti, kar pomeni, da mora drevesnica na svoje tveganje vzgajati sadike, za katere ne ve, ali jih bo država odkupila ali ne. Margon je še poudaril, da je malo manjkalo, da bi vse slovenske drevesnice propadle, v času žledoloma se je govorilo, da slovenske drevesnice nimajo zadosti sadik, dejansko pa so morale zaradi premajhnega odkupa s strani države več kot 140.000 sadik pokuriti oziroma zmulčiti. S strokovne plati je problematiko obnove, pogozdovanja in vzdrževanja gozdov obrazložil mag. Franc Perko, ki je izpostavil, da so v gozdu stoletni ciklusi in da je nujno izvajati redna sprotna dela, če želimo pridobiti kakovosten les, ki ima na koncu tudi ustrezno ceno. Glede pomladitve in obnove gozdov je Režonja dejal, da država zasebnih lastnikov gozdov ne more prisiliti, da bi ta dela redno opravljali, lahko jih le spodbuja s sredstvi, ki ob relativno slabih odzivih ostajajo neizkoriščena, posledično pa se iz leta v leto zmanjšujejo.   Damjan Stanonik, družina Petkovšek: hči Mateja, oče Robert in sin Dejan (mama Cvetka je bila v tem času na žagi na Zaplani), Robert Režonja ter Danilo Anton Ranc.   Kot je povedala Mateja Petkovšek, v njihovem podjetju letno izdelajo za dober milijon kvadratnih metrov opažnih plošč, njihovi najzvestejši in najbolj korektni kupci pa so Švicarji. Kljub avtomatizirani proizvodnji pa nekaterih del, ki jih opravijo zanesljive ženske roke, roboti ne zmorejo opraviti tako hitro in natančno.

Thu, 9. Jul 2020 at 10:24

59 ogledov

O čaru lesa in slovenskih biserih
Ob zaključku letošnjega študijskega leta Univerze za tretje življenjsko obdobje Kras so v goste povabili priznano zbirateljico ljudskega izročila, avtorico številnih knjig o ljudski dediščini, alpinizmu, angleščini in pedagogiki, upokojeno profesorico angleškega in ruskega jezika, Dušico Kunaver. Njen rod po očetu Andreju Zlobcu izhaja prav s Krasa (iz Ponikev, kjer je bil rojen tudi pesnik Ciril Zlobec), zato je avtorica srčno navezana na Kras in na to starosvetno slovensko vas, kjer je šolske počitnice preživljala kot pastirica. V novo urejenem interpretacijskem centru kraške vegetacije v botaničnem vrtu v Sežani se je z gostjo pogovarjala predsednica kraške tretje univerze Nadja Mislej Božič. Avtorica je predstavila svoji najnovejši knjigi, ki jih je napisala v letošnjem letu. Gre za knjigi z naslovom Slovenske svetovne znamenitosti v ljudski dediščini in Čar gozda v slovenski dediščini. Obe knjigi sta izšli pri Turističnem in kulturnem društvu Naše gore list, Čar gozda pa tudi ob pomoči Zavoda za gozdove Slovenije v zbirki Slovenija – dežela legend. Avtorica je predstavila 12 biserov naše dežele, ki je preživela tisoč let tlačanstva pod tujo oblastjo, a je ohranila svoj jezik in neizmerno bogastvo ljudske dediščine v pripovedih, šegah, pesmih, rekih, pregovorih in ljudskih obrteh. Slovenci smo še premalo ponosni na najstarejše glasbilo na svetu, piščal iz Divjih bab (staro 60 tisoč let), leseno kolo z Ljubljanskega barja kot najstarejše (več kot 40 tisoč let) kolo z osjo na svetu, čebelnjak s panjskimi končnicami, ki sega v sam svetovni vrh ljudskega slikarstva, kozolec iz svetovnega vrha ljudskega stavbarstva, slovenski Kras, ki je s svojim čarom prvi prodrl v znanost, jamo Vilenico kot najstarejšo za obiske odprto svetovno podzemno jamo, najznamenitejše presihajoče jezero (Cerkniško jezero) na svetu, sedem Pivških presihajočih jezer, Postojnsko jamo kot najznamenitejšo podzemno jamo na svetu, največji (Predjamski) grad na svetu, Solkanski most z največjim (85-metrskim) kamnitim lokom na svetu in ne nazadnje več kot 400 let staro trto na Lentu v Mariboru. Zanimiva je bila tudi predstavitev knjige Čar lesa, saj les spremlja človeka od lesene zibelke do krste, z lesom so povezani številni poklici in ljudska verovanja ter šege. V pogovor se je vključil še domačin Janko Samsa iz Žirij, ki je izdelal repliko najstarejšega lesenega kolesa z Ljubljanskega barja in ima bogato zbirko lesenih vozov. Predsednik sežanskega jamarskega društva Jordan Guštin pa je predstavil lepote Vilenice, v katero je številne turiste mnogo desetletij vodil sežanski častni občan Viktor Saksida, ki je tudi častni član kraške tretje univerze. V Vilenico sežanski jamarji že šest desetletij prostovoljno vodijo turiste in je po najnovejšem izboru spletnega portala Top Slovenija pristala na tretjem mestu po Postojnski jami in Škocjanskih jamah. Obe knjigi je avtorica po končani prireditvi z veseljem podpisovala. Olga Knez

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

29.08.2018 18:15

test testiram
Zdravko Turk :

2.08.2018 10:08

Strokovna literatura pravi da medved za svoje normalno medvedje življenje rabi okoli 25.000 ha gozda. Ker imamo v Sloveniji okoli 1.200.000 ha gozda, bi lahko pri nas "normalno" živelo okoli 50 medvedov. Vse kar je več je že tudi z biološkega vidika vprašljivo, ker se povečujejo interakcije med posameznimi medvedi, kar slabo vpliva na slabo stanje naravne populacije. Zaradi milih zim in pozimi dostopne hrane iz človeških naselij medvedje pozimi niti več ne spijo, kar je že znak, da se biologija medveda spreminja. V Sloveniji naj bi jih bilo po uradnih podatkih okoli 800 komadov, neuradno pa že preko 1000 komadov, kar je že 20 več, kot pa je normalna biološka nosilnost slovenskega okolja. Leta 1950 je v Sloveniji bilo medvedov okoli 150 komadov, potem pa je stalež neprestano naraščal, verjetno tudi po zaslugi megalomanskosti socialističnega gospodarstva, ki se je v tem pogledu zgledovalo po Romuniji.Organiziranje državnih lovišč, kjer so bivši veljaki sistema lahko sproščali svoja zavrta čustva je pripeljalo do tega, da smo izgubili vsak občutek za realnost.Pri nas medved ni več naravna divjad, temveč na pol udomačena zver, v odprtem živalskem vrtu. Podobno se dogaja sedaj z bobrom; saj je lepo da se je vrnil po 150 letih, vendar v takem številu kot je že dela ogromno škode v naravi - zasebni lastnini, odškodnino pa moramo plačevati davkoplačevalci. Ni problem v številu vrst v Sloveniji (Biodiverziteta), problem je v številu osebkov posamezne vrste; tu smo že izgubili vse občutke za realnost. Če bober, ki je državna last meni "poseka" in uniči drevo, je to za državo sprejemljivo in normalno, če ga pa sam posekam brez odkazila in ga porabim za sebe, pa plačam kazen. Mislim da so to že začetki ponovne nacionalizacije zasebne lastnine.

Prijatelji

Alen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarDarja Zemljič  KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Licitacija vrednejših gozdnih lesnih sortimentov