V mirnem okolju vasi Grobišče, ki leži le lučaj od AC izvoza Postojna, se nahaja Smrekarjeva domačija, na kateri gospodari družina Stegel. Družina se je s prav posebnim občutkom pred dobrim desetletjem brez znanja in izkušenj lotila obnove opuščene kmetije in tako ohranila in nadgradila, kar so jim zapustili predniki. Ko so se odločili za obnovo, so hkrati registrirali tudi 10 dopolnilnih dejavnosti. »Z ženo Melito sva si po poroki uredila stanovanje pri mojih starših na Ubeljskem,« je povedal Boštjan Stegel in dodal: »Kasneje pa je Melita po svojem očetu v Grobiščah podedovala kmetijo, takrat veliko 12 hektarjev, od tega okrog 6,5 hektarja obdelovalne zemlje in 5,5 hektarja gozdov. Danes pa naša družina vsega skupaj obdeluje 35 hektarjev površin. Gozd smo v glavnem obdržali, čeprav smo po žledu nekaj gozdnih površin tudi skrčili in jih spremenili v obdelovalna zemljišča. Kmetijska zemljišča smo povečevali tudi z nakupi in najemi od Sklada kmetijskih zemljišč RS. Vsa zemlja, ki smo jo pridobivali na novo, je bila od 20 do celo 40 let zapuščena, kmetovanje pa praktično nemogoče. Več ali manj smo nekaj let ta zemljišča zgolj čistili, pa naj bodo to gmajne, zamočvirjeni tereni ipd. Naredili smo tudi melioracijske jarke in jih kasneje zaradi lažje obdelave drenirali. Teh zemljišč pa tudi v kasnejših letih še nismo mogli ‘spraviti k sebi’, zato imamo tam še vedno podpovprečne pridelke krme, ki tudi še ni takšne kvalitete, kot bi lahko bila.« KAR DOBIŠ OD PREDNIKOV, DOBIŠ ZA BODOČE RODOVE »Na kmetiji ob prevzemu ni bilo praktično nič, nobene živali, prav nobenega orodja,« pove Boštjan in dodaja: »Niti jaz niti Melita o kmetovanju nisva vedela popolnoma nič – razen, da krava spredaj je in zadaj iztreblja. Melita je prej delala na banki, jaz pa v komerciali. Najino stališče glede dediščine pa je bilo takšno, da kar dobiš od svojih prednikov, ne dobiš zato, da to zapraviš, temveč ti je bilo dano v neko hrambo in nadgrajevanje za bodoče rodove. Čeprav živiva 15 kilometrov od te kmetije, sva se odločila, da jo prav zaradi najinega odnosa do dediščine ohraniva. Poslopja in hiša so bili že praktično podrtija sredi vasi. Pri obnovi in s kmetovanjem sva začela iz ničle, brez grabelj, vil, brez orodja in mehanizacije, brez znanja … V letu 2010 sva začela z obnovo skednja in gradnjo pomožnega objekta, v katerem smo uredili kuhinjo s servisnimi prostori. Tam, kjer sta bila nekdaj hiša in hlev, pa nastanitveni objekt. Cela vas je varovana kot kulturna dediščina, tako da smo pri vseh teh delih morali upoštevati navodila Zavoda za kulturno dediščino. Najprej je sicer prišlo do nesporazumov, a smo kasneje delali z roko v roki. Brez posveta s strokovnjaki pa tudi ni šlo. Zato smo za isto mizo sedli skupaj s tremi predstavniki svetovalne službe KGZS, predstavnikom Zavoda za kulturno dediščino, z nekom, ki se je z dejavnostjo že ukvarjal, in z našo projektantko. Njih smo povprašali, kaj in na kakšen način lahko delamo in na katere razpise se lahko prijavljamo. Takrat smo se odločili za tri ukrepe: obnovo kulturne dediščine, predelavo in diverzifikacijo v nekmetijske dejavnosti. A nič ni zastonj, potrebnih je veliko odločitev, ki morajo biti predvsem trdne, saj se s tem ni šaliti. Vse tri razpise smo imeli po nekaj zagovorih v roku dveh let odobrene. Kompletna obnova in novogradnje na domačiji pa so trajale leto in pol. V letu 2013 smo tako obnovili skedenj, v prvi polovici 2014 servisni objekt in na petek, 15. maja 2015 – tega dne ne bom pozabil, smo imeli otvoritev prenovljene domačije z nastanitvenim objektom, ki je kopija stare hiše in hleva pod njo. Ohranili smo tudi ime domačije, Smrekarjeva domačija, čeprav pojasnila, od kod to ime, vsaj za dvesto let nazaj nismo našli. Ugotovili smo, da se je sem v letih med 1809 in 1810 iz Nemčije priselila družina Maver in od takrat je bil ta priimek zapisan tudi na portalu nekdanje hiše, ki smo ga ohranili tudi pri novogradnji nastanitvenega objekta.« S ČIM NAJ SE ZAČETNIK UKVARJA? »Od leta 2010 naprej smo začeli vzpostavljati kmetijsko dejavnost in takrat smo kupili tudi prve živali. Prvi so bili osli, to pa predvsem zato, ker nam nobena kmetijska svetovalna služba niti prijatelji niso svetovali drugih živali. Ker pač niso vedeli, kaj bo iz nas in naše kmetije sploh nastalo in ali bomo za živali sploh uspeli prav skrbeti. Naša želja je bila sicer imeti krave in delati mlečne izdelke ter jih potem prodajati in nuditi v degustacijo na naši kmetiji. To so nam, kot da bi zapihala burja, takoj vsi odsvetovali. Naslednja ideja je bila, da naredimo oboro in damo vanjo divjad. Tudi to nam je bilo odsvetovano, saj od nas nihče ni ne lovec ne veterinar. Naslednja ideja je bila, da kupimo dve kobili, a ker nismo imeli ne traktorja ne prikolice ne drugega prevoznega sredstva, s katerim bi kobili vozili k žrebcu, nam je bilo tudi to odsvetovano. In potem sem svetovalce vprašal, kaj pa naj potem naredim. In so mi rekli: ‘Boštjan, vzemite osle.’ Čredica štirih oslov je v naslednjih letih zrasla na okoli 20 oslov. Pred dobrimi štirimi leti pa smo imeli dva napada volkov, ki so nam pokončali oslice z mladiči. Zdaj nam je čredo uspelo obnoviti z lastnimi živalmi in šteje nekaj čez 20 oslov. Začeli smo rediti tudi cike, danes jim imamo 34, poleg tega pa še krškopoljske prašiče. Vse naše živali so preko celega leta zunaj z možnostjo, da se v zimskem času ali v hudi burji in dežju lahko umaknejo v zavetišče. V zadnjih štirih letih nam je z dokupi uspelo združiti oz. zaokrožiti pet večjih sklopov zemljišč. To pomeni, da imamo velike strnjene površine v izmeri po šest in sedem hektarjev, kar nam močno olajša obdelavo zemlje in postavitev pašnikov. Na koncu pa to pomeni tudi zmanjšanje stroškov in prihranek na času.« Z VELIKO VOLJE IN SPOMINOM NA PREDNIKE »V letu 2015, po zaključku gradnje in obnove, smo se začeli ukvarjati s turistično dejavnostjo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Dopolnilne dejavnosti imamo registrirane že od vsega začetka, čeprav nam na začetku pravzaprav niti ni bilo jasno, kaj je kmetijska dejavnost in kaj je dopolnilna dejavnost na kmetiji. Meni, ki sem imel dotlej svoj s. p., namreč ni bilo razumljivo, da lahko ena oseba z eno davčno številko in enim TRR-jem v davčnem smislu deluje kot dve pravni osebi – na eni strani kot s. p. po dohodkih in prihodkih, na drugi pa si obdavčen po katastru. Kar nekaj časa je bilo potrebnega, da smo spoznali, da tako pač je. Vsa dela opravimo v okviru družine, razen v gostinskem delu, kjer imamo zaposlenega kuharja. Tako uspemo obdelovati in skrbeti za našo kmetijo in sprejeti ter postreči goste v šestih sobah našega nastanitvenega objekta. Sobe se imenujejo po zadnjih petih prednikih, ki so živeli na tej kmetiji. Spodaj imamo sobi Jožefa in Ivane, zgoraj sobe Ivanke, Franceljna in Alojza. Apartma pa smo poimenovali po ženinem očetu Aleksandru. Na hodniku imamo tudi njihovo skupinsko fotografijo in tudi s tem ohranjamo spomin nanje. V šestih sobah na leto naredimo okrog 3500 nočitev. Naš poslovni načrt je sicer predvideval med 1000 in 1200 nočitvami, a že v šestih mesecih po otvoritvi v letu 2015 smo ustvarili 1900 nočitev. V prvem letu smo imeli predvsem nočitve za eno noč, torej goste v tranzitu, zato smo se morali trženja naših storitev lotiti nekoliko drugače. Ker smo mnenja, da dobra beseda dobro mesto najde, smo začeli vlagati predvsem v naše goste. Nismo se odločili za reklamiranje prek interneta in drugih medijev, temveč dejansko prek naših gostov od ust do ust. Ko naši gostje, čeprav v začetku in tudi še sedaj v mnogih primerih zgolj enodnevni, poskusijo našo hrano in so deležni naših storitev, to povedo še drugim. Na ta način pridobivamo vse več gostov, ki se pri nas zadržijo dalj časa.« PRIDELKI IN IZDELKI PORABLJENI NA KMETIJI »Smo ekološka kmetija, pridelujemo tudi svoja žita, piro, ječmen in pšenico. Imamo svoj mlin, nekaj malega pa pridelamo tudi zelenjave. V okviru naših dopolnilnih dejavnosti pridelke in izdelke doma tudi prodajamo: od kruha, sadja, sokov, mesnih izdelkov … Hčerka tako melje, pakira in prodaja razne moke, kar nam je prišlo še kako prav ravno v času epidemije, ko smo imeli močno zmanjšano število nočitev, s tem pa tudi mnogo manjšo porabo lastnih pridelkov in izdelkov v turistični in gostinski dejavnosti. Do epidemije pa smo dejansko vse pridelke in izdelke porabili za naše goste. Gostom ponudimo tudi nekaj z bližnjih kmetij, s katerimi sodelujemo, predvsem kar se zelenjave tiče. Pri pijačah pa poleg vode iz pipe ponudimo le naše sokove, vina Janka Trošta iz Podnanosa in lokalno pivo Varissh. Ker želimo biti drugačni od turistične industrije, vztrajamo izključno na svojem in lokalnem.« OBETI ZA PRIHODNOST »Starejša hči, 21-letna Zala, je zaključila veterinarsko šolo in se dodatno izobražuje na področju fizioterapije. Njena želja je, da bi izvajala terapije s konji za prizadete otroke. Srednja hči Živa se vidi v glasbi in hodi na glasbeni konservatorij v Mariboru. Najmlajša Ajda pa hodi v četrti razred osnovne šole. Sicer pa vse tri hčerke igrajo razne inštrumente. Lani smo kmetijo ločili na dva dela, nosilka matične kmetije vključno z vsemi dopolnilnimi dejavnostmi Smrekarjeve domačije je še vedno žena. Na površinah bližje Ubeljskega pa smo ustanovili novo kmetijsko gospodarstvo, ki se bo ukvarjalo predvsem s kopitarji. Tam naj bi svojo dejavnost v bodoče opravljala hči Zala. Z ženo veva, da ne bova večna, in poskušava na ta način poskrbeti za najine otroke. Predvsem pa jim želiva prihraniti morebitne kasnejše razdore. Poskušava vsakemu otroku pomagati, da uresniči svoje ideje in želje in mu pri tem stati ob strani. Če bi Zali branili, bi v prihodnosti verjetno odšla nekam v službo, in vprašanje je, če bi se še kdaj vrnila na kmetijo in kmetovala,« nam je za konec povedal Boštjan.

Ruj je rastlina, ki v vseh letnih časih daje identiteto kraški krajini. Spomladi cveti rumenozeleno, poleti ga prepoznamo po bujnih lasastih soplodovih, jeseni pa njegovi listi zažarijo v karminsko rdeči barvi. Na Kras je pot tudi letos popeljala člane Planinskega društva Kozorog iz Središča ob Dravi, ki ga od konca leta 2018 vodi predsednik in duša štajerskih planincev Luka Ciglar. Člani društva, vseh je več kot 240, niso le iz Murske Sobote, Dravograda, Središča ob Dravi, ampak tudi iz Celja, Ljubljane, Kočevja in Postojne. Na leto imajo 30 izletov, ki se jih udeleži poprečno 55 članov. Ko zaslišijo besedo Kras in ime Ludvika Husuja, jamarja in dobrega poznavalca kraškega podzemlja in nadzemlja, se zelo hitro zapolnijo vsa mesta na avtobusu. »Besedica Kras menda izhaja iz besede krasen. Ko razpišem izlet na Kras, imam 56 sedežev zasedenih v nekaj urah. Veselijo se kraške pokrajine, veselijo se kraškega roba, ruja, refoška, olivnega olja … Veselijo se vodnika Ludvika po Krasu, ki nas sprejme z odprtimi rokami. Še več, naštudira pot, ki je brezpotje in je sami nikoli ne bi našli. Za popestritev nas pelje še v jame,« pohvali prizadevno Ludvikovo delo upokojeni električar Ciglar. Letos sta Kras obiskala kar dva avtobusa članov društva, ki so se udeležili pohoda iz Orleka, kjer stanuje njihov kraški vodič Ludvik, v Lipico, zeleno oazo s čudovitimi belimi lipicanci. Husu jih je popeljal skozi Živi muzej Krasa, kjer so si ogledali tudi jamo Malenco. V njej so jamarji odkrili manjšo posodico, katere starost so strokovnjaki ocenili na pet tisoč let. Pohod, na katerem so nastale številne fotografije barvite jeseni z rujem, so zaključili v dolini Lurške Matere Božje. Kapelico je dal 1889 postaviti upravitelj lipiške Kobilarne, ki je bil tuberkulozi bolnik. V primeru ozdravitve se je zaobljubil, da bo v čast Mariji postavil oltar. Še danes številni romajo h kapelici v upanju na čudežno ozdravitev. Ob zaključku pohoda pa so si ogledali še čredo lipiških kobil z žrebeti na paši, kar je bila prav gotovo češnja na torti in veliko zadovoljstvo vseh pohodnikov. Olga Knez

V Gornjem Kotu pri Dvoru so v petek, 21. oktobra, odprli prenovljeni, 700 metrov dolg asfaltirani odsek ceste in ostale infrastrukture. Rekonstrukcija vodovodnega omrežja je občinska uprava začela pred dobrim mesecem dni, v dogovoru z vaščani pa so vgradili instalacijo za javno razsvetljavo in na novo položili asfaltno prevleko. Prisotne na dogodku so pozdravil župan Jože Papež, poslanka državnega zbora Anja Bah Žibert in domačinka Milena Legan. Občina je po besedah župana Papeža za celotno investicijo odštela okoli 150.000 evrov. Sledil je slavnostni del odprtja in prereza traku, ki so ga izvedli župan Papež ob pomoči poslanke Anje Bah Žibert, domačina Francija Košička in predstavnika izvajalcev Gašperja Zupančiča iz podjetja Gostgrad. Blagoslov za varno pot je podelil žužemberški dekan Franc Vidmar, poskrbljeno pa je bilo tudi za program z glasbenimi vložki domačinov, ki ga je povezovala Lilijana Hrovat. Slavko Mirtič    

Prejšnji torek so v ekološki drevesnici Kozjanskega parka začeli s prodajo ekoloških sadik tradicionalnih sort jabolk in hrušk, ki jih vzgajajo sami. Sadike Kozjanskega parka se odlikujejo po ekološki proizvodnji in sortni pestrosti. Vzgojene so na generativnih podlagah (sejancih) in so primerne za travniške sadovnjake in ohišnice. Prodaja poteka od ponedeljka do petka od 7.00 do 14.30 v stavbi nasproti cerkve v Podsredi. Sadike pa pošljejo tudi po pošti. V Javnem zavodu Kozjanski park se že več kot desetletje ukvarjajo z drevesničarsko pridelavo. Začeli so s skromno proizvodnjo sadik za potrebe kolekcijskega sadovnjaka, da ohranijo vse evidentirane sorte jabolk in hrušk na zavarovanem območju. Celotna proizvodnja sadik in razmnoževalnega materiala je vpisana v FITO in SEME register pod kontrolo Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Z razmnoževanjem tradicionalnih in avtohtonih sort jabolk in hrušk so omejili gensko erozijo pri sadnih vrstah ne samo na območju parka, ampak tudi širše, zato so številne sorte vključili v Slovensko sortno listo sadnih rastlin. Vseskozi so razvijali naravi prijazno pridelavo razmnoževalnega matičnega materiala in sadik ter se v letu 2010 odločili za certificirano ekološko pridelavo. Adrijan Černelč, Kozjanski park

Z voljo in zagonom se podlehniška občina razvija in raste v občino, prijazno svojim prebivalcem. Uresničujejo se želje in načrti vseh občanov. V ponedeljek, 25. 10. 2021, popoldan je potekala svečanost ob odprtju lokalne ceste Zg. Leskovec–Sp. Gruškovje– Podlehnik z izvedbo sanacije plazu na cesti. Nova pridobitev ima veliko vrednost za krajane tega dela in za celotno občino, kakor tudi za povezavo s sosednjo občino, mejnim prehodom ter povezavo s sosednjo državo Hrvaško. Otvoritveni trak so prerezali župan občine Podlehnik mag. Sebastian Toplak, župan sosednje občine Branko Marinič, poslanka DZ RS Suzana Lep Šimenko in najmlajši prebivalec kraja Vid Trafela. V kulturnem programu so nastopili društvo Jablovški pevci, Kaja Kolar je zaigrala na žveglo, haloški opravljivki TD Podlehnik sta povedali, kaj vse se je dogajalo na cesti. Haloze so eden posebnih delov slovenske domovine. Tukaj domuje delaven in veren človek, tukaj se rojeva prijaznost in dobra volja. Bodočnost vidijo v turizmu, že sedaj so griči in lepote narave privabili veliko turistov pohodnikov, kolesarjev, upajo, da jih bo še več. Vsi, ki so prisostvovali odprtju, so bili priča iskrenemu veselju, ki je združilo sosede in prijatelje. Izletniška kmetija Cestnik Vaupotič in krajani Sp. Gruškovja so ob cestnem odseku pripravili prigrizek, napitke, pecivo in pečene kostanje za goste in domačine. Popoldan se je daleč naokrog razlegal glas harmonike, na katero je zaigral Anže Hren. Zdenka Golub, fotografija: Nina Lozinšek

Že tradicionalno zadnjo jesensko butično prireditev v Mozirskem gaju so pred kratkim izvedli v parku, za javnost že zaprtem do začetka decembra. Tam zdaj intenzivno izvajajo še zadnja opravila za naslednjo prireditev Božična bajka Slovenije. V četrtek, 28. oktobra, so v vinogradniškem vrtu opravili slovesno trgatev. Kjer so posajene le tri trte, avtohtona radgonska ranina in dišeči traminec vinogradnika Steyerja iz Plitvice pri Apačah ter potomka mariborske stare trte z Lenta žametovka oz. modra kavčina. Le-to je Mozirju podarilo mesto Maribor pred 16 leti v znak prijateljstva in sodelovanja. Letošnja trgatev je bila zaradi spomladanske pozebe slabša in v škafu se je nabralo le par kilogramov žametne črnine. Zato sta z grozdjem svojih trt istega porekla priskočila na pomoč Roman Čretnik st. iz Lok ter Mihael Fajfar, mozirski občinski viničar iz bližnjih Slatin. Tako bodo iz nekaj več kot 10 kilogramov stisnili odličen mošt, ki ga bo v »Mozirsko žametovko« že kmalu dokletaril prav vinogradnik in kletar Miha. Tako gajeva kot Čretnikova trta sta ponudili za to lego odlično, kar 78 Öe (ekslov). Trta dišečega traminca Danila Steyerja je pričakala trgače s par kilogrami grozdja rekordne sladkorne stopnje 98 Öe, kletar Danilo pa bo par stekleničk »Alojzijevega vina« (po kanoniku Alojziju Žagarju, ki je v Mozirju služboval pol stoletja in je bil boter tej trti) ponudil v dobrodelni namen. Da bi trgatev ohranila duh prijateljstva in previdnega ter varnega druženja v času korone, so pripravili kulturni program mozirska domača glasbenica Mojca in pevci MoPZ Kulturnega društva Mozirje. Ob glasbenem okviru ni bilo težko mozirskemu županu Ivanu Suhoveršniku ter predstavniku Evropskega reda vinskih vitezov celjskega Omizja Jožetu Tominšku spregovoriti o pomenu trt v parku cvetja ter o zelo dobri vinogradniški letini 2021. Bližnja Ljubija z znamenitimi nekdanjimi vinogradi Kolovrat je med najbolj severozahodnimi vinogradniškimi legami v deželi, zato je o tem treba govoriti in ohranjati spomin na tradicijo pridelave vina, tudi za nekdanje porabnike Ljubljanske škofije v Gornjem Gradu. V Mozirju pa bodo 11. novembra, ko bodo sredi trga ustrelili s topom in ob čaščenju vinske kapljice oznanili novo pustno obdobje, opravili tudi okušanje letošnje letine mladega vina in kapljice iz parka cvetja. Jože Miklavc