Praktično na vseh trgih lesa po svetu in v Evropi se cene žaganega lesa iglavcev kot tudi cene hlodovine iglavcev, še posebej za namene gradbeništva, še naprej znižujejo. Do teh znižanj pa trenutno na naših najbližjih trgih (Avstrija, Italija) in tudi na slovenskem trgu ne prihaja več in cene so se stabilizirale. Neposredni razlog za znižanje cen žaganega lesa na ostalih trgih sveta so znižana pričakovanja rasti gradbeništva ob visokih obrestnih merah in visoki inflaciji. Ob pričakovanju zmanjševanja rasti močno upada tržno povpraševanje po lesu. Zaradi tega so pod pritiskom cene tako za veletrgovce z lesom kot za lastnike gozdov, saj imajo žage v svojih skladiščih dovolj zalog tako hlodovine kot žaganega lesa. Hkrati pa se je končala tudi cenovna evforija energetskega lesa, ki so jo v trenutni energetski krizi potencirali špekulanti – tako proizvajalci pelet in ostalih lesnih kuriv kot tudi trgovci z zadrževanjem količin na skladiščih. Stabilne cene so se ohranile le pri hlodovini iglavcev izjemne kakovosti in pri listavcih. Trenutno se v Sloveniji cene hlodovine iglavcev na kamionski cesti, podobno kot v Avstriji, v povprečju gibljejo med 100 in 105 €/m3 za hlodovino žagarske kakovosti. Listavcem, predvsem bukvi, se je cena še malenkost dvignila predvsem na račun večjega povpraševanja po energetskem lesu, kar je posledično privedlo tudi do povišanja cen hlodovine listavcev za žage. Da cene listavcem nekoliko rastejo, pa pripomore tudi večja aktivnost svetovne pohištvene industrije, ki naj bi se nadaljevala tudi v prihodnjem letu. Večja negotovost pa ostaja v gradbeništvu. Kljub rahli umiritvi strasti na energetskih trgih namreč ta sektor zaradi visokih cen surovin, energije in visokih obrestnih mer v prihodnost zre s pesimizmom in pričakuje nadaljnji upad. Vse to pa povzroča negotovost tudi na trgu lesa iglavcev v Sloveniji. Kljub vsemu se pričakuje, da bodo smrekovi gozdni sortimenti kakovosti A/C preko zime zadržali stabilno ceno okrog 105 €/m3. V Avstriji, kjer so trenutno žage polne hlodovine, bo k temu pripomogla zmanjšana dobava svežega lesa zaradi zmanjšanja sečnje v snežnih razmerah. Viške, ki še vedno izhajajo iz naravnih ujm, pa bodo delno reševali tudi z izvozom hlodovine na večje slovenske žage. Te trenutno hlodovino iglavcev uvažajo še iz Nemčije, Italije in Hrvaške. Stabilne so že nekaj časa cene hlodovine bora, visoko ceno pa ohranja tudi hlodovina macesna, po katerem je veliko povpraševanje. Visoko ostaja tudi povpraševanje po hrastu in bukvi, po javorju pa je nekoliko manjše. Visoke cene fosilnih goriv še zagotavljajo povpraševanje po energijskem lesu, a so se cene drv umirile. Začela pa je padati cena pelet, še posebej je to očitno na nemškem trgu, kjer je cena pelet dosegla najvišjo raven, a je v nekaj dneh iz okrog 800 €/t padla na okrog 550 €/t. Trenutno so Nemci zaradi izjemnih zalog primorani znatne količine ob velikih stroških transporta prodajati v Italijo, kjer je povpraševanje še veliko.  NARAŠČAJOČA SVETOVNA PORABA LESA Po poročilu Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo naj bi se svetovna poraba žaganega lesa, furnirja, vezanega lesa, ivernih plošč, celuloze in drugih primarnih lesnih izdelkov do leta 2050 povečala za 37 %. Rast bo poganjalo predvsem povečanje rabe lesa v razvijajočih se delih sveta, in sicer predvsem v sektorjih papirja, embalaže, oblačil, pohištva in gradbeništva. Hkrati se bo povečala tudi poraba lesa za kurjavo – ta bi lahko leta 2050 znašala med 2,1 milijarde in 2,7 milijarde kubičnih metrov. Porabo energije iz lesa do leta 2050 bosta oblikovala dva glavna trenda: tradicionalna uporaba lesa za kurjavo v dveh najhitreje rastočih regijah sveta, podsaharski Afriki in južni Aziji, ter predvidena vloga sodobne biomase pri pridobivanju obnovljive energije. To povpraševanje bo treba zadovoljiti s povečanjem produktivnosti s trajnostnim gospodarjenjem v obstoječih gozdovih in spodbujanjem proizvodnje lesa v okviru programov in projektov obnove zemljišč.  Če bo naravno obnovljena gozdna proizvodnja stabilna, torej brez ekstremnih požarov, suš, vetrolomov, izbruhov škodljivcev …, bo treba do leta 2050 zasaditi vsaj 33 milijonov hektarjev novih gozdov. Sicer pa ustrezno poškodbam po naravnih ujmah mnogo več. CENE GOZDNIH LESNIH SORTIMENTOV IN ŽAGANEGA LESA KROJITA SEVERNOAMERIŠKI IN NEMŠKI TRG Cena žaganega lesa iglavcev je v Nemčiji septembra v primerjavi z lanskim letom padla za skoraj 21 %. Trenutno padec skupne cene lesa v Nemčiji sicer ni tako očiten predvsem zato, ker cene industrijskega in energetskega lesa kljub močnemu padcu cen pelet še vedno ostajajo stabilne. Tržna cena trdega lesa listavcev se je medmesečno znižala za 5 %, a še vedno je za 19 % višja kot v enakem obdobju lani. Nemški lastniki gozdov in njihova združenja ter tudi gozdarska podjetja poročajo o močnem porastu kraj lesa – tako na panju kot iz gozdnih skladišč, kar pa je posledica tamkajšnje energetske evforije.  Povprečna cena na novo posekane smrekove hlodovine razreda 2b se v Nemčiji giblje od 90 do 105 €/m3. Cene poškodovanega lesa (lubadarice) pa se večinoma gibljejo med 65 in 75 €/m3. V Nemčiji se je nekoliko znižala tudi cena bora, in sicer za razred 2b na 70 do 75 €/m3. Cena lesa za embalažo (palete) znaša v povprečju 60 €/m3, za celulozo pa okrog 42 €/m3. Tudi iz Nemčije lastniki gozdov poročajo, da so skladišča tamkajšnjih žag polna hlodovine, kar jim ob nadaljnji negotovosti v gradbeništvu povzroča skrbi. Ker so gospodarske napovedi slabe, gradbena dejavnost pa še kar upada, nemški lastniki gozdov z žagami praviloma sklepajo le kratkoročne pogodbe. Podobna je situacija na severnoameriškem trgu, a s to razliko, da je v zadnjega pol leta cena žaganega lesa iglavcev padla za 43 %, zato so evropske žage izvoz žaganega lesa v ZDA prekinile. Razlog je tudi to, da sta ZDA in Kanada močno povečali kapacitete žag in nadaljnje predelave lesa. Večja poraba listavcev se je na severnoameriškem trgu zgodila predvsem na račun pohištvene industrije in notranjih obnov domov, ki jih lastniki opravljajo sami po sistemu »naredi sam«. Več lastnega lesa je pričelo koristiti tudi Združeno kraljestvo, ki je močno znižalo uvoz žaganega lesa iglavcev. Uvoz iglavcev je možno znižala tudi Kitajska, predvsem zaradi upada gradbeništva, še vedno pa povečuje uvoz listavcev. Na splošno Kitajska poskuša uvažati čim več lesa, temu namenja tudi ustrezne, po navadi prikrite državne pomoči, saj se je odločila, da bo lastne gozdove v kar največji meri ohranjala za prihodnost.

V spominskem parku pri zgornji fontani v Senožečah so domačini odkrili doprsni kip duhovniku, učitelju in narodnemu buditelju Janezu Vilharju, ki je delo akad. kiparja Marjana Keršiča Belača in bo delal družbo dvema kipoma – Tigrovcu Danilu Zelenu in prvemu olimpioniku Rudolfu Cvetku. Številne zbrane, med njimi tudi nečake in druge Vilharjeve sorodnike, je pozdravila divaška županja Alenka Štrucl Dovgan, ki je poudarila, da imajo v Senožečah veliko pomembnih ljudi, ki so zaznamovali naša življenja in zgodovino, a žal vsem ne morejo postaviti spomenikov. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Gimnazije Antona Aškerca v šolskem centru v Ljubljani Zdenka Može Jedrejčič, ki je predstavila težko življenjsko pot, ko je bil 1892 na Rakeku v kmečki družini rojen Janez Vilhar, ki je odraščal s 15 brati in sestrami. Govornica je obudila spomin na čase, ko je bil Janez Vilhar duhovnik v Senožečah, in sicer od leta 1922 do 1940, ko je bil kazensko pregnan v Paternopoli v Italijo. Po koncu vojne jeseni 1945 se je ponovno vrnil službovat v Senožeče, kjer je oznanjal krščanski nauk in ljudi učil ljubezni do svojega naroda do 15. marca 1963, ko je umrl. Doprsni Vilharjev kip je nastal na pobudo pokojnega domačina Rada Medena in je 20 let sameval v prostorih senožeške krajevne skupnosti, nakar je ustanovni odbor z idejnim vodjem Brunom Kocjanom določil lokacijo za njegovo postavitev in poskrbel, da je prišlo do njegovega odkritja in slavnostnega blagoslova. Vilharjev doprsni kip sta odkrila domačina Marija Hiti in Jože Vovk, ki jima je župnik Vilhar posvetil blagoslove krsta, obhajila, birme in poroke. Doprsni kip duhovniku in rodoljubu Janezu Vilharju (1892–1963), ki je v času fašizma branil naš jezik, vero in narod, pa je blagoslovil domači župnik Pavel Kodelja. Kulturni program, ki ga je povezovala Nataša Adam, pa so oblikovali učenci domače podružnične šole in mešanega pevskega zbora pod vodstvom Ade Škamperle ter divaški častni občan Andrej Jelačin – Toni Karjola, ki je napisal in zrecitiral svojo pesem z naslovom »Janezu Vilharju – duhovniku in rodoljubu v spomin«. Olga Knez

Prostovoljno gasilsko društvo Divača, ki deluje več kot 70 let na različnih področjih zaščite in reševanja, je pridobilo novo gasilsko vozilo s cisterno GVC-1, ki so ga svečano predali svojemu namenu pred gasilskim domom v Divači ob številen občinstvu. »O točnem datumu nastanka PGD Divača ni zanesljivih podatkov. Kot zanesljiv vir smo vzeli letnico 1949, napisano na gasilskem praporu, ki je bil razvit 8. avgusta 1954 ob 5. obletnici društva. Gasilstvo v Divači je bilo in je še danes tesno povezano z železnico. Naše PGD Divača danes šteje 70 gasilcev, od tega 29 članov operativne enote, šest gasilskih veteranov in kar 35 otrok. Aktivni smo na različnih področjih zaščite in reševanja,« je poudaril predsednik PGD Divača Ivan Kovačič. Županja divaške občine Štrucl Dovgan je poudarila, da se občina zaveda pomena dobre opremljenosti in usposobljenosti gasilcev, da so lahko kos zahtevnim intervencijam. Prav o tem smo se prepričali na letošnjem največjem požaru v zgodovini Slovenije, ko so gasilci 17 dni bili bitko s požarom na Krasu. Županja je še nakazala, da bodo tudi senožeški gasilci kmalu dobili novo gasilsko vozilo. Investicijska vrednost novega vozila, ki so ga divaški gasilci v uporabo dobili po več kot letu dni od podpisa pogodbe, znaša 270.000 evrov. Vozilo predstavlja velik napredek in nove temelje v nadaljnjem razvoju društva, služilo bo za zahtevnejše intervencije in varnejše delo. Ob predaji ključev so se zahvalili vsem sponzorjem, ki so omogočili to novo pridobitev. Ob divaški občini je med drugim zahvalo prejela tudi divaška osnovna šola, katere dolgoletna ravnateljica Damjana Gustinčič je bila v teh dneh odlikovana z najvišjo državno nagrado za življenjsko delo na področju osnovnega šolstva. Prireditev, ki jo je povezovala Maja Petrovčič, je popestril domač pihalni orkester s predsednikom Davidom Vatovcem in dirigentom Mitjo Tavčarjem, ki neprekinjeno deluje od leta 1955 in je letos na 40. tekmovanju slovenskih godb prejel zlato plaketo s posebno zahvalo in z osvojitvijo zmage v svoji kategoriji napredoval v višjo težavnostno stopnjo. Zvečer pa sta za ples igrala ansambla Malibu in rock skupina Jelen band. Olga Knez

Že 21. leto se je v Rodiku odvijal tradicionalni kostanjev praznik, ki so ga pripravili člani domačega turističnega društva in krajevne skupnosti ob številnih urah prostovoljnega dela domačinov. Sončno vreme je po dveh letih premora na stičišče Brkinov in Krasa privabilo več kot 4000 obiskovalcev od blizu in daleč ter iz tujine, ki so uživali v objemu kostanjev, kostanjevih jedi in drugih kulinaričnih dobrot, kot tudi v športu in rekreaciji ter zabavi in druženju. Okoliški travniki rodiškega polja pa so se prelevili v polna parkirišča. Praznik se je začel s športnimi aktivnostmi, med drugim so poleg pohodov in kolesarjenja tekmovali tudi v metanju škrov, stari pastirski igri. Kar 20 ekip je kuhalo kulinarične dobrote v bakrenih kotlih in jih nato ponujalo številnim obiskovalcem. Zadišalo je po pregarskih gobah, joti, divjačinskem golažu, zelenjavni mineštri in drugih dobrot. Zadišalo pa je tudi po pečenih kostanjih. Kot so povedali, so domačini v bližnjem gozdu nabrali kar tono in pol kostanja. Domače gospodinje so pripravile najrazličnejše sladice iz kostanja. Praznik pa je dosegel vrhunec s prihodom 50-kilogramske kostanjeve torte, ki so jo naredili v slaščičarni Tortica v Lokvi izpod pridnih rok Kristine Prelec. Zanjo so porabili 300 jajc. Številne obiskovalce od blizu in daleč sta nagovorila domača županja Saša Likavec Svetelšek ter predsednik KS Rodik Gregor Mihelj. Praznovanje so zaključili s plesom s skupinama Jackon in Ku Adn. Olga Knez

Mesto sejmov in penin Gornja Radgona ima dolgoletno tradicijo sejmov. Med najstarejše zabeležene sejme sodi Leopoldov sejem, ki se odvija vsako leto na god sv. Leopolda, 15. novembra. Tradicija prirejanja sejmov v mestu Gornja Radgona sega v leto 1700, ko je v zgodovinskih zapisih omenjen Leopoldov sejem, ki se še danes odvija vsako leto ob Leopoldovem v mestu Gornja Radgona in na drugi strani Mure v Bad Radkersburgu. Ob tem naj omenimo, da je v Gornji Radgoni na področju Trat, kjer se sedaj nahaja stanovanjsko naselje, deloval živinski sejem, kjer so razstavljali živino, ob tem pa je bil namenjen trgovanju z živino. Leopoldov sejem je bil v preteklosti pomembna, nekakšna »tržnica«, saj so se tukaj kmetje in drugi prebivalci okolice s pomočjo sejma oskrbovali z vsem, kar so potrebovali za kmetovanje in siceršnje življenje. Na njem so svoje izdelke ponujali obrtniki in rokodelci. Na letošnjem sejmu skoraj ni bilo obrtnika. Tako smo na sejmu srečali le čevljarja iz Prekmurja, Geza Kisilaka iz Rogaševcev, ki je na svoji stojnici ponujal ročno izdelane čevlje in druge čevljarske izdelke. Ob čevljarju so svoje izdelke ponujali še »suhorobarji«, ki prihajano s področja Ribnice, ter izdelovalec toporišč in lesenih grabelj iz Prekmurja. Vsi drugi prodajalci so ponujali razno »trgovsko« blago, kakršno lahko kupimo v trgovinah, zlasti v supermarketih. Minili so časi, ko je na sejmu ponujalo svoje lončarske izdelke več kot deset lončarjev, letos pa ni bilo nobenega. Ker se sejem odvija v času delavnikov, je bilo na sejmu sorazmerno malo obiskovalcev, kajti mnogi so zaposleni in tako ne morejo obiskati sejma. Na fotografiji: Na Leopoldovem sejmu v Gornji Radgoni so v preteklosti prevladovali lončarji. Ludvik Kramberger

Društvo vinogradnikov in ljubiteljev vina Cerkvenjak in Občina Cerkvenjak sta na ploščadi gasilskega doma in Johanezovi vinski trti, potomki iz Lenta v Mariboru, pripravila tradicionalno martinovanje. Ob številnih obiskovalcih so se ga udeležili tudi župan Občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, vinski vitezi, dosedanja vinska kraljica Tjaša Simonič, novo izbrana vinska kraljica društva Patricija Peklar in sedem vinskih kraljic iz prijateljskih društev. Prireditev so s kulturnim programom popestrili učenci OŠ Cerkvenjak – Vitomarci ter Mešani pevski zbor Cerkvenjak, ki je zapel nekaj narodnih vinskih pesmi. Občinstvo je pozdravil in nagovoril predsednik Društva vinogradnikov in ljubiteljev vina Franci Zorko, ki je med drugim dejal: »Po dveh letih smo končno lahko pripravili martinovanje, ki je privabilo številno občinstvo. Gotovo je k temu pripomoglo tudi lepo vreme. Martinovo je čas, ko se mošt spremeni v vino. To je tudi čas, ko se zahvalimo za dobro letino, da smo bili obvarovani od toče ter bo v naših kleteh dobro vino. To je pravzaprav nekakšna zahvala za vse pridelke, ki nam jih je dala narava. Dober pridelek in skrbno negovanje vina v kleti bo zadovoljstvo vsakega vinogradnika«. Župan Marjan Žmavc, ki je obenem gospodar Johanezove trte, je dejal, da je vinogradništvo ena izmed pomembnih kmetijskih dejavnosti v osrednjih Slovenskih goricah. Vinogradniško društvo že 20 let združuje vinogradnike, vinarje in ljubitelje vina v občini, ob tem pa skrbi za izobraževanje svojih članov. To pa se izkaže v tem, da vinogradniki iz Občine Cerkvenjak pridelujejo vedno boljša vina in na ta način promovirajo občino. Ob tej priliki sta predsednik Franci Zorko in gospodar trte Marjan Žmavc okronala novo društveno vinsko kraljico Patricijo Peklar, ki bo naslednji dve leti skrbela za promocijo društva, občine in cerkvenjaških vin. Novemu vinu je blagoslov podelil domači župnik Marjan Babič, ki je ljubiteljem vinske kapljice zaželel zadovoljstvo in zmernost pri uživanju blagoslovljenega vina. Za dobro voljo pa je poskrbel ansambel Mladih5. Ludvik Kramberger