Smo v mesecu treh dobrih mož – Miklavža, Božička in dedka Mraza. ‘Pravi’ Miklavž, tisti v katerega otroci še verjamejo, je svoje že opravil. Svoje so dan pred ‘pravim’ Miklavžem opravili tudi v njega našemljeni nadomestki, ki pa bodo najverjetneje cel december našemljeni tudi v Božička. Pred tem pa so bili najbrž v sv. Martina. O dedku Mrazu pa ne bi zgubljal besed – vanj še celo današnji socialni demokrati in levica komajda še verjamejo. Neoliberalizem jih je očitno ‘ganil’ v dno njihove ‘socialne’ duše. In čemu naj verjamejo otroci, ko na svojih mobitelih, tablicah in računalnikih v t.i. družbenih ali socialnih omrežjih vidijo, da je v vsaki vasi ‘nadomestek’, ki naj bi predstavljal Miklavža, drugačen. V današnji dobi digitalizacije celo ugotovijo v kateri trgovini si je kupil brado.  In komu naj verjamemo odrasli? V dobre tri može ne verjamemo več. Naj verjamemo politikom? »Veste, preveč politikov je poplesavčkov, tako jim jaz pravim, malo sem, malo tja, brez jasne vizije, bržčas tudi znanja in vedenja.« je bila do svojih kolegov politikov pred dnevi v reviji Onaplus kritična poslanka Vida Čadonič Špelič.

Naj verjamemo poplavi ‘resnic’ na svetovnem spletu, brez katerega si danes ne znamo več zamisliti naših življenj? Izgubljeni v virtualnih socialnih omrežjih pa niti ne dojamemo, da postajamo vse manj socialna bitja. A to oblastnikom pride zelo prav. In ‘poplesavčki’ nam iz dneva v dan trobijo, da bo digitalizacija rešila ali pa vsaj omilila vse naše probleme in težave. Pa bo res? Res je edino to, da bodo imeli oblastniki še manj opravka z nami. Že sedaj smo za njih samo še davčna številka oziroma pri kmetih samo še KMG MID številka. Slej ko prej, če ne že, pa nas bodo enačili samo še z našimi mobiteli.  Moč prebivalstva, moč volivcev, demokracija, moč človekovih pravic, socialna pravičnost, … so za njih sila moteči dejavniki. Namesto, da bi državljanom omogočali boljše življenje, nam ga vse bolj zapletajo. Še posebej kmetom. In ob naših opozorilih na težave in probleme nam ob besedi digitalizacija postrežejo še z besedo naslavljamo – naslavljamo ta in oni problem – se pogovarjamo in naslavljamo, … Slovar slovenskega knjižnega jezika za besedo naslavljati najprej pravi, da pomeni pisati naslov prejemnika pošiljke, v nadaljevanju pa tudi naslavljati nekoga z nekim nazivom. Sicer pa politika deluje »malo sem, malo tja, brez jasne vizije, bržčas tudi znanja in vedenja.« In kaj naj bi beseda naslavljati iz ust politike pomenila nam ni jasno. Bodo le odposlali pošiljko na nam neznani naslov in se odrešili odgovornosti? 

In ko smo že pri besedah – v času treh dobrih mož, v času ko državna uprava zapravi še zadnje davkoplačevalske fičnike in si njeni vodstveni delavci izplačajo še zadnje dodatke za uspešnost, po svetu in tudi pri nas izbiramo besedo leta. Pretekla leta smo tako izbrali besede: ujma, gasilec, karantena, podnebje,… Bo morda letos beseda leta postala pri današnjih politikih tako priljubljena beseda ‘naslavljati’? Te dni so pri vodilni svetovni založbi za slovarje Oxford Languages za besedo leta 2024 izbrali besedo brain rot (možganska gniloba). Beseda označuje nezmožnost jasnega razmišljanja, ki je posledica prekomernega uživanja nekakovostnih spletnih vsebin. Med predlogi za besedo leta so imeli tudi besedo slop, ki se je uvrstila na drugo mesto. Ta beseda označuje vsebino nizke kakovosti na spletu, ustvarjeno z uporabo umetne inteligence. Leksikografi pri založbi Collins Dictionary pa so za besedo leta na vrh seznama postavili besedo “brat”, ki označuje značilen samozavesten, neodvisen in uživaški odnos. Na drugo mesto pa so tudi oni postavili besedo možganska gniloba.  

In ker hočeš nočeš smo vsi vse bolj primorani živeti v svetu globalizacije, digitalizacije svetovnega medmrežja se sprašujem ali je pri nas kaj drugače. Ali vemo pri čem smo? Državljani si želimo neke varnosti, še posebej kmetje pa tudi predvidljivosti in stabilnosti. Žal je prav pri kmetu edina predvidljiva stabilnost – rast birokracije. Ta je postala že temeljni problem slovenskega kmeta. Ob govorancah o ‘naslavljanju’ debirokratizacije so na mizah odločevalcev novi ukrepi – pravilnijk o biovarnosti, uredba o neposrednih plačilih, uredba o deforestaciji, nov pravilnik pri rabi sredstev za varstvo rastlin, vrednotenje nepremičnin, kmetijskih zemljišč,… In ‘poplesavčki’ nam še kar ‘naslavljajo’ probleme v posameznih sektorjih. V maniri svetovnega spleta in njegovih ‘asocialnih omrežij’ bi se lahko vprašali: Ali samozavestni in uživaški ‘poplesavčki’ z naslavljanjem problemov resnično hočejo pomagati ali nas zgolj obremenjevati z novimi zahtevami. Izkaže se, da če nam že pomagajo, nam pomagajo, da bi nam lahko zatem vzeli še več. V dobrih starih časih smo rekli, da se je nekomu skisalo. Čemu naj verjamemo? Čemu naj verjamejo mladi prevzemniki kmetij? Če to sploh še hočejo postati? Bosta digitalizacija in umetna inteligenca, ki naj bi rešila vse naše probleme, morda ‘naslovila’ tudi problem ‘gnitja možganov’?