Trenutno je v javni obravnavi Strateški načrt SKP. Katere ključne pripombe na predlog načrta ima ZZS?

Na ZZS smo s strokovnimi službami in strokovnimi odbori oblikovali pripombe, ki jih je obravnaval ter potrdil tudi upravni odbor. S stališča kmetijskega zadružništva, ki ima v Sloveniji dolgo tradicijo, so ključne pripombe: kmetijske in gozdarske zadruge kot ključen in največji povezovalec kmetov, tako članov kot nečlanov, v predlogu strateškega načrta niso ustrezno oz. sploh niso prepoznane. Čeprav je sodelovanje, graditev in krepitev močnih verig vrednosti eden izmed ključnih ciljev slovenske kmetijske politike, se za kolektivne naložbe zadrug, organizacij in skupin proizvajalcev namenja zanemarljivo malo sredstev (pet milijonov evrov). Odločno nasprotujemo prenosu sredstev iz I. v II. steber. Zlasti izrazita rast stroškov pridelave in reje, ki jim odkupne cene nikakor ne sledijo, dolgoročno izkazuje izrazito slabšanje dohodkovnega položaja kmetov, zato je nedopustno, da se sploh razmišlja o zniževanju sredstev, ki so v svoji osnovi namenjena ravno bolj poštenim in stabilnejšim dohodkom kmetov. Pri čemer se jih prenaša na številne raznolike intervencije, od katerih nekatere neposrednega učinka v kmetijstvu nimajo oz. bo do njih lahko upravičeno samo omejeno število kmetijskih gospodarstev. Ali kot je zaključil član enega od strokovnih odborov zveze: »Kmetje nismo lokalni sponzorji, sredstva naj ostanejo v kmetijstvu!«

Slovenija ima kar 85 odstotkov kmetijstva na OMD, podpore tem območjem pa so iz leta v leto nižje. Kakšno je vaše stališče do te problematike?

Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost so realnost slovenskega kmetijstva, kjer poleg funkcije pridelave hrane najbolj do izraza prihaja dejstvo, da so ravno kmetje skrbniki obdelanosti, poseljenosti in socialne varnosti slovenskega podeželja. Na območjih OMD kmetije proizvedejo največji delež zlasti mleka in mesa ter seveda tudi drugih kmetijskih pridelkov. Sistem dodelitve pomoči mora biti zato učinkovit, finančno dovolj velik in pravičen, da nadomesti izpad prihodka zaradi omejitvenih dejavnikov.

Glavni pokazatelj ustreznosti ukrepov so seveda mladi prevzemniki. Če ne vidijo zdrave ekonomske bodočnosti, se hitro preusmerijo v druge poklice. In to se že intenzivno dogaja.

KONKURENČNOST SLOVENSKEGA KMETA PRI NAS IN V EU

Zadnja leta se v zvezi s povezovanjem kmetov izpostavlja t. i. organizacije proizvajalcev ter ob tem pozablja na zadruge kot zdrav in tradicionalen temelj gospodarske učinkovitosti kmetov. Čemu pripisujete to?

Slovenija ima zelo razvito zadružništvo in strategija povezovanja ter graditve trdnih verig vrednosti mora prepoznati zadruge kot temelj horizontalnega povezovanja kmetov in krepitve njihove moči, ki že delujejo kot skupine in organizacije proizvajalcev. Administrativne ovire tako pri priznavanju kot izvajanju ukrepov, vezanih na skupine in organizacije proizvajalcev, ne smejo ključnih nacionalnih povezovalcev ovirati pri koriščenju teh evropskih sredstev, saj se konkurenčnost slovenskega kmeta v primerjavi s kmeti na skupnem trgu dodatno poslabšuje. Dejstvo je, da je največja ovira »zbirokratiziran postopek«, ki odvrača tako zadruge kot tudi podjetja, ki sodelujejo s svojimi kooperanti. Pozitivno je, da je ministrstvo prepoznalo težavo in jo želi v prihodnjem obdobju odpraviti. 

Kako uspešne/neuspešne so slovenske zadruge pri odkupu mleka, živine, poljščin, vrtnin/zelenjave, sadja, lesa?

Podatke zbiramo v okviru interne analitike in primerjamo z uradnim odkupom, ki ga objavi Statistični urad Republike Slovenije. Članice zveze v povprečju od lokalnih kmetij odkupijo več kot 75 odstotkov kmetijskih pridelkov in tudi v celotnem slovenskem odkupu dosegajo pomembne tržne deleže: mleko (75 %), klavno govedo (70 %), klavni prašiči (40 %), grozdje (70 %), pšenica (30 %), žita, vključno s koruzo (35 %), krompir (30 %), zelenjava (30 %). V pomembnih količinah odkupujejo tudi sadje, hmelj in les. 

Nekaj zadrug je zelo uspešnih, nekaj pa životari iz leta v leto, prihaja tudi že do prevzemov. Je morda katera po zaključnem računu članom izplačala/priznala ristorno?

Zadruge poslujejo uspešno in so v obdobju, ko se ozirajo v prihodnost. Večinoma so finančno stabilne, nekatere že digitalizirane, večina pa na prehodu na digitalno poslovanje. Znotraj svojih organov upravljanja bodo postavljale strategije za naslednjih pet do deset let. Kar nekaj jih je razdelilo ristrono ali bonus za lojalnost ali pa ob koncu leta tudi doplačalo pri odkupni ceni živine. Na upravnem odboru Zadružne zveze Slovenije smo že govorili, da je treba v bodoče aktivno tudi s strani zveze pomagati zadrugam v težavah, seveda v okvirju dogovorjenega na upravnem odboru in zadružnih pravil. Marsikatero nasedlo zadružno zgodbo bi lahko rešili, če bi člani prej ukrepali in bi tudi Zadružna zveza Slovenije na pravilen način posredovala. Veliko zadružnega premoženja pa se je tako bodisi porabilo za pokrivanje izgub in se odprodalo ter v nekaj primerih na koncu pristalo celo v stečaju. 

ZADRUGE – NAJVEČJI SISTEM KRATKE VERIGE HRANE

Če je javna svetovalna služba v kmetijstvu servis kmetu pri pridelavi, ali so lahko zadruge organizatorji pridelave in kasneje prodaje pridelkov?

Zadruge so glavni in daleč največji organizator pridelave in prodaje pridelkov družinskih kmetij. Imamo svoje klavne in predelovalne obrate, ki so sicer potrebni investicij v obnovo in tudi povečanje kapacitet, eno večjo in dve manjši mlekarni, pet zadružnih kleti, oljarne … Primanjkuje zlasti silosov za žita ter ustreznih kapacitet za skladiščenje in pripravo zelenjave in sadja za trg. Zadruge kolektivno povezujemo kmete člane in nečlane v odkupu ter nabavi, skladiščenju, pripravi pridelka za trg, predelavi, veleprodaji in maloprodaji vse do končnega potrošnika in tako krepimo njihovo moč. Predelovalni obrati z zadružnimi živilskimi trgovinami so pravzaprav največji slovenski sistem kratke verige dobave hrane. Ustrezna podpora kolektivnim naložbam zadrug bi imela neposreden in največji učinek tudi na izboljšanje konkurenčnosti in moči kmeta v verigi vrednosti. 

Cene vhodnih surovin (gorivo, krmila …) so se v kratkem času zvišale za okrog 30 odstotkov, hkrati se dražijo izdelki v maloprodaji, odkupne cene pridelkov pa ostajajo takšne, kot so bile, ali celo nekoliko nižje. Kako se bo problema lotila Zadružna zveza Slovenije?

Prvi oreh, ki me je pričakal ob prevzemu mandata lansko leto, je bil višek zelenjave, nizke cene, nespoštovanje dogovorjenega. V začetku leta 2021 je Zadružna zveza Slovenije organizirala sestanke predstavnikov zadrug, ki odkupujejo zelenjavo in krompir, z vsemi pomembnejšimi trgovci. Dogovorjeni so bili okviri sodelovanja za letošnje leto, pri čemer so ostale konkretno količine in cene stvar bilateralnega odnosa med zadrugami in trgovci. Po poročanju zadrug, ki se intenzivno ukvarjajo z načrtovanjem in trženjem zelenjave, je v letošnjem letu v povprečju zaznan napredek, zlasti kar se tiče prodanih količin. Zadruge pa opažajo, da imajo bistveno večje težave s prodajo pridelovalci, ki količin nimajo načrtovanih in ki ne tržijo prek organizirane prodaje.

S predsednikom Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije sva konec leta 2020 posredovala pri ključnih akterjih odkupa svinjine, vendar se ti žal niso odzvali, zato je prihajalo do zastojev v izhlevljanju in povečanega izvoza prašičev.

Dejstvo je, da je ključ vsega v urejenih pogodbenih razmerjih od začetka verige navzgor.

V verigi vrednosti je treba definirati pogodbe med vsemi deležniki, od kmeta do trgovca, in tu se bo Zadružna zveza Slovenije polno aktivirala. Pravzaprav smo v kratkem obdobju eni od zadrug že pomagali v odnosu »kmet – zadruga – živilskopredelovalno podjetje« postaviti novo glavno pogodbo. Na Zadružni zvezi Slovenije si želimo, da bi bilo takih primerov, ko nas zadruge posamezno ali skupaj pozovejo, da pomagamo pri vzpostavljanju pogodbenih razmerij, čim več.

Kmetje so podjetni in uvajajo predelavo. Zakaj tega ni več pri zadrugah, saj predelava prinaša večji zaslužek kot samo posredništvo pri prodaji kmetijskih pridelkov?

Pustimo to, kaj prinaša večji zaslužek – ali posredništvo ali predelava – in se raje vprašajmo, kaj kmetje potrebujejo. Menim, da je to nadgradnja pridelave in reje z močno predelavo v zadružnem okolju. Saj tako lahko član prek upravljanja in nadzora usmerja in kontrolira delovanje in pravičnejše razdeli zaslužek v tem prvem delu verige. Zadruge, ki se ukvarjajo s predelavo, obstajajo, številne posodabljajo svoje kapacitete, obstajajo pa tudi zadruge, ki na novo svojo dejavnost združevanja in trženja ponudbe kmetov nadgrajujejo tudi s predelovalno dejavnostjo. 

ODLIČNI PRIMERI MOČNIH BLAGOVNIH ZNAMK

Katera zadružna blagovna znamka je v očeh potrošnika najbolj prepoznavna?

Lahko smo ponosni, da je število priznanih zadružnih blagovnih znamk vse večje. Še pomembneje pa je, da jih kupec pozna, išče in redno kupuje. Izdelek za uspeh potrebuje kakovostno vsebino. Takšno, ki zadosti kupčevemu okusu in seveda standardom. Zelo pomembno je tudi samo oblikovanje embalaže izdelka in kako s promocijo nagovorimo kupca. Tu imamo zadružniki nekaj odličnih primerov. Nekaj pa je tudi takšnih, kjer je potrebna nadgradnja ali pa kar celovita prenova pristopa na trg. Jesensko izobraževanje zadrug na Zadružni zvezi Slovenije bo namenjeno graditvi močnih blagovnih znamk. 

Praktično na vsakem koraku se omenja nujnost povezovanja, ali morda v slovenskem zadružništvu obstaja potreba/želja po izobraževanju članstva o upravljanju z zadrugami?

Nujno je izobraževanje članstva, predvsem pa upravnih in nadzornih odborov, da še bolje razumejo tudi poslovni in pravni vidik delovanja zadruge. Z jesenskim obdobjem nameravamo ponoviti redne cikle teh izobraževanj, ki nam jih je epidemija kar močno okrnila. Zadružništvo je v Evropi več kot 200 let stara oblika povezovanja, ki se je uspešno ohranila in razvila v številnih panogah (industrija, obrtništvo, zavarovalništvo, banke …), ne samo v kmetijstvu. Zadružništvo je v Sloveniji obstalo predvsem zaradi dovolj uspešnega preoblikovanja ob osamosvojitvi Slovenije. Problem tranzicije kmetijskih zadrug je bila predvsem kapitalska šibkost, ki ni omogočala razvoja trgovin v urbanih središčih in živilskopredelovalne industrije. Resnica je tudi, da zato ni bilo prave politične volje. 

OBSEG POSLOVANJA ZADRUG NE PADA

Članstvo v zadrugah počasi upada. Kako pridobiti nove člane ali vzpodbujati ustanavljanje novih zadrug?

Zadruge imajo močno zaledje v članstvu, imajo pa tudi stabilna in dobra poslovna partnerstva z mnogimi kmetijami, ki niso članice. Za članstvo bi dejal, da se koncentrira, saj sam obseg obojestranskega poslovanja ne pada. Je pa nujno povabiti kmetije, ki že sedaj odlično poslovno sodelujejo z zadrugami, da pristopijo tudi v članstvo in prek tega začnejo aktivno upravljati s svojo zadrugo.

Eden od osnovnih razlogov za nizke cene številnih kmetijskih pridelkov je razdrobljenost pri vstopu na trg.

Akterjem v verigi je tako laže kontrolirati ceno in si zagotavljati dobiček. Menim, da je prav, da zadruge naredijo prvi korak in povabijo nove člane. Člani morajo iz ponudbe prepoznati dolgoročne koristi, ki jih navaden odnos dobavitelj – trgovec ne more zagotavljati. 

Kako dati slovenskemu zadružništvu večjo veljavo, ki si jo gotovo zasluži?

Ena od naših aktivnosti je tudi promocija zadružništva in te se še intenzivneje lotevamo z naslednjim letom, ko tudi mineva 150 let od ustanovitve prve zadruge na Slovenskem. Nujno je, da se zadružništvo postavi v šolske in študijske programe, in to ne le na kmetijskih smereh izobraževanja. Prav bi bilo, da se tudi na pravnih in ekonomskih smereh študentje srečajo s tematiko zadružništva kot korporativnega in poslovnega modela.

Ključno za prepoznavnost zadrug in njihovih produktov je, da se vključimo v sodobne oblike promocije, da zadruge razumejo potrebo po profesionalnem pristopu pri promociji in da ne ostane to nekaj, kar povzroča samo strošek. 

Franc Fortuna, Marinka Marinčič Jevnikar

Z NAMI GRE HITREJE. SPLETNI KMEČKI GLAS. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.