Ne ovire – rešitve potrebujemo!

Zadnji resni kmečki punt je bil na Igu leta 1848, ko je moral tamkajšnji graščak bežati. Kmetje so se nato morali še vse do danes upirati gosposki in oblasti, v zadnjem času pa sta bila resnejša protesta t. i. mlečni štrajk, ki se je zgodil junija 1989 z brezplačno delitvijo mleka, in leta 1993 z zaporo državnih meja. O teh protestih in o času, v katerem so se dogajali, smo se pogovarjali s Cirilom Smrkoljem, kmetom in politikom iz Šentožbolta pod Trojanami. Smrkolj je bil tudi med pobudniki slovenske demokratizacije, pobudniki ustanovitve Slovenske kmečke zveze in Sindikata kmetov Slovenije ter med 27. februarjem 1997 in 30. novembrom 2000 minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Med letoma 2008 in 2012 pa je bil predsednik KGZS.

»Kot kmečki otrok sem se s krivicami, storjenimi kmetom, srečeval že zelo zgodaj,« je s pripovedjo začel Ciril Smrkolj in nadaljeval: »V mojem otroštvu je moral kmet delati predvsem za davke. Po srednji šoli sem se kot strojni tehnik zaposlil izven kmetije. Leta 1973 pa me je odneslo v Brazilijo, kjer sem spoznal krivice, ki so se dogajale revnim stanovom. Tam sem videl potrebo tako delavcev kot kmetov, še bolj kmetov, da se borijo za svoj prav. Mali kmetje so bili sužnji v rokah kapitala. Po smrti brata v Sloveniji sem se leta 1981 vrnil domov in prevzel domačo kmetijo. Odločitev, da se vrnem in prevzamem kmetijo, sem sam pri sebi pogojeval s tem, da je treba delati na tem, da se spremeni družbenopolitični sistem. Zemljiški maksimum, visoki davki, majhne investicijske sposobnosti kmetij ipd. so bili pokazatelji, da bomo morali Slovenci slej ko prej hrano voziti iz južnih republik tedanje države ali celo iz drugih kontinentov. Aktivno sem se vključil v delo v krajevni skupnosti, v kmetijski zadrugi, se vključil v občinsko in kasneje tudi republiško politiko. Od 1986 do 1990 sem bil delegat v Zboru združenega dela v takratni skupščini Socialistične republike Slovenije.«

Kar naenkrat sta kmet in kmetijstvo zavržena, nepotrebna, treba ju je disciplinirati … To pelje v potrebo po revoluciji. Po prevratu, če po domače povem!

BESEDO NAJ IMA KMET
»V tistem času sem se srečal s skupino kmetov, ki so tako kot jaz vodili knjigovodstvo na svoji kmetiji pri Kmetijskem inštitutu. Naše ugotovitve so bile, da kmetijstvo ni profitabilno. Kmetje nismo mogli živeti od kmetijske dejavnosti, temveč v velikem delu od gozda, ki pa je le občasni vir, oz. od plač, če so bili lahko tudi v službah. Na drugi strani pa kmetje nismo bili polno pokojninsko in zdravstveno zavarovani, kar nam ni dajalo nobenih resnih pravic iz tega naslova, še manj pa kmečkim ženskam. Tako sem prišel do somišljenikov, ki smo 12. maja 1988 v unionski dvorani ustanavljali Slovensko kmečko zvezo, in z njimi se je moja družbenopolitična pot začela odvijati še bolj aktivno. Aprila 1988 sem po nekem slučaju vodil občni zbor Zadružne zveze Slovenije. Ob takšnih in podobnih dogodkih je bilo v navadi, da so besedo najprej imeli politiki, nato stroka in nazadnje – v tem primeru kmetje zadružniki. Ko so svoje povedali politiki, so odšli, ko je svoje povedala stroka, je odšla, in potem smo kmetje govorili sami sebi. Na tistem občnem zboru sem vrstni red obrnil in najprej smo govorili kmetje zadružniki. Nekateri politiki so bili užaljeni, kot recimo predsednik predsedstva SRS France Popit. Torej, najprej so imeli besedo kmetje, nastalo pa je nekaj zadrege, ker nisem takoj dal besede mlademu študentu Emilu Erjavcu, ki naj bi prebral nek manifest. Branje tega manifesta je bil pravzaprav tudi razlog, da ni bilo junaka, ki bi vodil tisti občni zbor, in sem na vodenje pristal jaz. V primernem trenutku sem dal besedo Erjavcu in ta je prebral manifest, ki je bil temelj za delo Slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze.«

NE PROŠNJE, ZAHTEVE NAJ DAJE KMET
»Leta 1989 sem bil pri organizatorjih t. i. mlečnega štrajka; pobuda, da se mleko deli brezplačno ljudem, je bila prav moja. To pa zato, ker sem mišljenja, da mleka ni primerno zlivati stran, saj s tem prizadeneš velik del ljudi, ki nimajo nič z odkupnimi cenami mleka. Takrat je bila odkupna cena v pristojnosti politike. Protest in pogajanja so uspela, dosegli smo dvig cene za dobrih 25 % ter tudi nadaljnje prilagajanje takratni veliki inflaciji ter rasti stroškov prireje in pridelave. S samostojno državo smo vsi pričakovali, da se bodo začeli boljši časi za kmeta. Če je naš predsednik Ivan Oman rekel, da bomo jedli tudi travo, samo da imamo samostojno državo, smo potem kmetje tam leta 1991/92 jedli travo. Nastopila je kriza, ničesar več se ni dalo dogovoriti, vlada je ekonomske kazalce vodila in urejala tudi na škodo kmetov. Zato smo kmetje decembra 1992 organizirali protestni shod v Ljubljani in prišli pred vlado. Ker nas tam nihče ni hotel sprejeti, predsednik Drnovšek ni imel časa za nas, smo odšli pred parlament, kjer je našo skupino pogajalcev sprejel predsednik DZ Herman Rigelnik. Obljubil je, da bo poskušal intervenirati, a od obljub ni bilo nič. V začetku leta 1993 smo kmetje prosili za sestanek s kmetijskim ministrom in ministrom za ekonomske odnose, a do sestanka ni prišlo. Zato smo konec aprila in v začetku maja po občinah organizirali protestne vožnje s traktorji po prometnicah. Ovirali smo promet, a ob spoštovanju cestnoprometnih predpisov. Pri tem smo zahtevali razgovor z vlado, pa tudi tokrat do njega ni prišlo. V začetku junija smo vendarle dosegli sestanek s kmetijskim ministrom Ostercem in ministrom za ekonomske odnose in razvoj Kračunom. Pogajanja so bila neuspešna – smo pa jasno napovedali, da bomo kmetje organizirali zaporo mejnih prehodov, če se stvari ne premaknejo.«

ENOTNOST JE POMEMBNA
»Ekonomski položaj kmetov je bil tedaj izjemno slab, vlada je želela povečati davek iz osnove kmetijske dejavnosti, odkupne cene niso pokrivale stroškov (mleko, meso, žito), prihajala pa so tudi nizkocenovna živila iz držav CEFTE. Ker s pogajanji nismo prišli do nobenih kompromisov, je v ponedeljek, 14. 6. 1993, zjutraj prišlo do zapore prvih dveh mejnih prehodov, Dolge vasi in Hodoša. Odziva s strani vlade ni bilo, zato smo v torek zaprli še mejne prehode Gornja Radgona, Podlehnik, Most-Borl, Šentilj, v sredo pa smo zaprli mejne prehode na Dolenjskem proti Hrvaški, primorski kmetje pa so zaprli mejne prehode proti Italiji. V sredo zvečer so se začela pogajanja z ministrstvom za trgovino do ranega jutra, a niso bila uspešna. Organizatorji protesta smo z gorenjskimi in kmeti občine Domžale zaprli cesto Trzin–Črnuče, Grosupeljčani in Vrhničani pa so prišli v četrtek zjutraj na Prešernovo ulico v Ljubljano in do Vlade RS. Istočasno so nekateri gorenjski kmetje izvedli zaporo mejnega predora Karavanke. S protestom kmetov so bili izredno nezadovoljni uvozniki in špediterji, ker je bil blokiran uvoz hrane in živih živali v Slovenijo. Tako obširna zapora je povzročila, da so se začela resna pogajanja pri predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. Pogajanja so bila naporna, vendar so se v četrtek ob osmih zvečer uspešno zaključila. S strani Zadružne zveze je bil prisoten Leopold Frelih, skupino predstavnikov Slovenske kmečke zveze je vodil dr. Franc Zagožen, takratni poslanec v Državnem zboru RS. Pri pogajanjih smo bili prisotni tudi državni svetnik Evgen Sapač, poslanec Državnega zbora RS Alojz Metelko, jaz kot predstavnik Sindikata slovenske kmečke zveze pri SLS v nastajanju in nekateri drugi. Predsednik vlade je pričakoval, da se zapore umaknejo, a smo zahtevali, da se pripravi in podpiše sporazum, ki je dolgoročno reguliral določanje cen kmetijskih pridelkov in uvedbo prelevmanov. Sporazum je bil podpisan v četrtek, 17. 6., pozno zvečer, in v petek v zgodnjih jutranjih urah smo umaknili traktorje z mejnih prehodov. Zaradi velike enotnosti med kmeti in njihove pripravljenosti, da na zaporah vztrajajo, dokler bo potrebno, je bil protest uspešen. Njegovi učinki pa so bili dolgoročno pomembni za položaj kmetov in celotnega slovenskega kmetijstva. In danes bi se vsem zaslužnim za tisti uspeh še enkrat zahvalil.«

IN KAJ JE DANES DRUGAČE?
»V tem trenutku ni pravzaprav nič drugače. Menim, da smo danes v še hujši krizi kot leta 1993. Takrat smo imeli več kot 80 % samooskrbe in politika je kljub vsemu skrbela, da se je ta skozi razumne odkupne cene povečevala in ne zmanjševala. Odkupne cene so tiste, ki motivirajo ali pa zavirajo kmetijsko pridelavo in prirejo. Drugi resen problem pa je, da smo danes kmetje malo slabše organizirani kot takrat. Imeli smo močno zastopstvo v državnem zboru in državnem svetu. Zdaj smo, kjer smo, vlada pravzaprav nima izdelane strategije razvoja slovenskega kmetijstva in podeželja niti strategije zastopanja slovenskih interesov v Bruslju. Kmetje in naše stanovske organizacije praktično nimamo glasu v Bruslju. Zaradi neprimernih pogajanj z Brusljem imamo 38 % države v Naturi 2000 in za nas veljajo isti pogoji kot za kmetijsko izjemno intenzivne države EU – nekatere redijo do osem GVŽ na hektar. Imamo izjemno in pretirano stroge okoljske omejitve ter strahotno razbohoteno birokracijo, v kateri so se izgubili še sami birokrati. Ti žal ustvarjajo nove in nove zahteve, predvsem da bi opravičili svoje stare zmote, namesto rešitev pa iščejo ovire. Rabili bi zelo resno revizijo, kaj dejansko smo si in česa si nismo izpogajali, ter ugotovitve, kje pravzaprav smo.«

NE NASTAVLJAJMO ŠE DESNEGA LICA
»Resen problem je, da je moderen kmet ob vseh informacijskih tehnologijah postal individualist. K temu je ogromno pripomogla tudi politika, ki zadnjih 20 let daje slab zgled. Problem je, ker so bili tisti, ki so kakorkoli opozarjali na nepravilnosti, kaj hitro pod drobnogledom takšnih in drugačnih inšpekcijskih služb. Inšpekcija enkrat, dvakrat, trikrat na kmetiji, recimo okrog navzkrižne skladnosti, ti hitro vzame cel teden časa. In ob tako razpršeni in raznoliki dejavnosti na povprečni kmetiji bo inšpektor zagotovo našel napako, če je to njegov edini namen.
Inštitucije bi morale biti v korist in pomoč kmetom, ne pa za iskanje prekrškov. Morale bi svetovati, da ne zaideš v prekršek, če pa že zaideš vanj, pomagati iskati rešitev. Tu ni nikakršnega sodelovanja. Danes tudi svetovalna služba redkokdaj zazna probleme in napake na posamezni kmetiji, ne zazna problemov ostarelih kmetov, recimo slabega ravnanja z živalmi, kar je po navadi posledica okrnjenega zdravja. In verjamem, da v takem primeru trpi tako žival kot njen lastnik. Nikogar pa ni, ki bi to pravočasno zaznal in pomagal. In potem sledi pogrom po medijih.
Tudi krajevne skupnosti se s temi problemi ne ukvarjajo, občine še manj. In potem imamo osamljenega človeka, ostarelega kmeta, ki je desetletja vzdrževal samooskrbo v Sloveniji, dobro skrbel za svojo posest in svoje živali, za urejeno krajino in poseljeno podeželje, za varovanje in ohranjanje naravnih virov, bil je branik slovenskega jezika in v veliki meri zaslužen, da smo prišli do samostojne države Slovenije. Kar naenkrat pa je ta družbena skupina – kmetje – zavržena, nepotrebna, treba jo je disciplinirati … To pelje v potrebo po revoluciji, po prevratu, če po domače povem. In če politika ne bo našla dialoga med vsemi državljani RS, med vsemi gospodarskimi, družbenimi in drugimi segmenti, bo to izjemno slaba popotnica za državo in državljane Slovenije.

Močno podpiram aktivnosti Sindikata kmetov, Zadružne zveze in Kmetijsko-gozdarske zbornice ter vse kmete v tem protestu. Protest naj bo poziv politiki, predsedniku vlade in ministrom, da skozi dialog najdejo rešitve, nekatere potrebne spremembe pa uveljavljajo tudi v Bruslju ter tako zagotovijo dolgoročne pogoje za razvoj slovenskega kmetijstva, za mlade prevzemnike kmetij, podeželje in v teh turbulentnih časih za tako pomembno prehransko samooskrbo. Skupna evropska kmetijska politika je nastala po II. svetovni vojni predvsem zaradi tega, ker je bila Evropa pred tem dobrih 100 let lačna. Nerazumna evropska politika, tudi slovenska, nas lahko v kriznih časih kaj hitro ponovno pripelje do lakote.

Mediji so bili strahotno nastrojeni proti kmetstvu. Še sreča, da smo imeli vsaj Kmečki glas!