Jana in Damjan

Jano Enke in Damjana Vriska sta njuni življenjski poti tako po poklicni kot osebni plati iz popolnoma raz­ličnih smeri zanesli na Koroško, se križali in srečali. Saj sta se tu spoznala in odločila za skupno življenje. Jana se je rodila v Meißnu na Saškem, mestu svetovno znane porcelanske manufakture v takratni Nemški de­mokratični republiki. Pozneje se je družina preselila v Hannover. Na Nizozemskem je zaključila izobrazbo za socialno pedagoginjo. S prvim možem, ki se je, kot pravi »zatreskal v Hodiše in okolico«, je prišla na Koroško in tu ostala. Žilico za naravo, okolje in predvsem vrtnarjenje je, kot pravi, dobila od staršev. Imeli so vrtnarijo s precejšnjim in dragocenim sortimentom semen in sadik redkih in sta­rih vrst rož, zelenjave in drugih rastlin, ki so svojčas samoumevno rasle po vrtovih, a so danes postale dra­gocena genetska banka. V Jani je tlela želja po lastni vrtnariji po vzoru kmeč­kih vrtov, kjer vse raste v sozvočju z naravo. Pred dvema letoma se ji je želja uresničila. Pri Pinji vasi v škofiški občini je najela njivo in na njej zdaj preskuša in uresničuje svoje predstave o sonaravnem vrtnarje­nju in pridelovanju zelenjave in povrtnin. Od koruze do kumaric, buč, solat, zelja do različnih vrst para­dižnikov, paprik, graha, ajde, sončnic, fižola, korenja, skratka vsega, kar sodi v zelenjavni vrt in vse raste in dozoreva tam brez umetnih gnojil in kemičnih škropil po pravilih mešanega nasada. Jana pridelke prodaja ali neposredno z vrta, na kmeč­kih tržnicah ali pa jih odjemalcem dostavlja na dom. Lok odjemalcev sega od zasebnikov, ki celo od daleč prihajajo k njej po vrtne dobrote, do gostincev, ima pa tudi veliko odjemalk in odjemalcev, ki pri njej kupujejo zelenjavo in produkte z vrta in jim jih dostavlja do vrat tudi v zelo priljubljenih »zelenjavnih košaricah«. Rada pa bi obdelovalno površino povečala, ponudbo pa raz­širila na perutnino, npr, kokoši in race.

Damjan Vrisk, Janin življenjski sodrug, ne prihaja iz vrtnarske ali kmečke dejavnosti. Odraščal je v Breži­cah v Sloveniji, se izobrazil za topografa, bil je tudi tr­govski potnik in kot se zgodi, ga je s trebuhom za kru­hom pot pripeljala na Koroško. Tu je spoznal in vzljubil Jano. Od nekdaj ga fascinira sivka, rastlina toplih in suhih krajev. , Pri Pinji vasi je od nekega kmeta najel večjo površino pustega in soncu izpostavljenega roba. Pravšnji kraj za gojenje sivke, fig, trte in drugih rastlin, ki jim sonce in vročina prijata. Iz cvetov sivke destilira, izceja olje, … »To je moj najljubši vonj,« pravi Damjan, ki ima zmeraj stekle­ničko sivkinega olja pri sebi. Prva sivka, ki ga je očarala, je hrvaška budrovka, vmes pa ima že kar pisano zbirko sivk, od francoskih do španskih. Prepri­čan je, da bostekleničk s sivkinim oljem iz leta v leto več.

Franc Wakounig, fotografija Tomo Weis