Omejevanje lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih in gozdovih ter odškodnine

17 oktobra, 2024
0
0

Kako uravnotežiti pogosto nasprotujoče si interese med javnim interesom in spoštovanjem zasebne lastnine ter med varovanjem okolja in pravico do kmetovanja? To je bila tema posveta Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Obseg zaščitenih območij v Sloveniji presega 60 % njene površine. Gre zlasti za gozdna in kmetijska zemljišča, kjer pogoji zelenega prehoda stopnjujejo omejevanje lastninskih pravic. Prizadeti kmetje in lastniki gozdov v zadnjih letih poročajo o vse večjem omejevanju opravljanja svoje dejavnosti, vse do njene popolne prepovedi. Prostovoljni okoljevarstveni ukrepi na kmetijskih zemljiščih pa celo prehajajo iz prostovoljnih v obvezne. Ker gre za konkretne posege v lastnino, se postavlja vprašanje, ali je sistem uveljavljanja omejitev skladen z Ustavo.

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič je kritično ocenil cilje zelenega prehoda, ki so po njegovem mnenju v mnogih pogledih nerealni in nesorazmerni. »Kmetijska zemljišča in gozdovi so neprecenljivi naravni viri, katerih gospodarska funkcija je ključna za preživetje in blaginjo naše države. Njihova primarna vloga je pridelava hrane, lesne surovine in drugih virov, ki so bistveni za prehransko varnost in ekonomsko stabilnost. Nujno je, da zakonodajalec pri sprejemanju predpisov, ki omejujejo lastninsko pravico na teh zemljiščih, zagotovi, da so te omejitve sorazmerne, utemeljene in v skladu z načelom trajnostnega razvoja ter da so odškodnine pravične.«

ZELENA NACIONALIZACIJA

Predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Roman Žveglič je poudaril, da so kmetijska zemljišča in gozdovi kmetovo osnovno sredstvo za preživetje. »Novi trend družbene ureditve brez lastnine, ki se širi prek okoljskih organizacij, obravnava naravo kot javno dobro. Namesto lastnika naj bi za naravo skrbel javni uradnik, ki nima celostnega znanja in izkušenj, ki se sicer na kmetijah prenašajo iz roda v rod. Sprejemajo se evropske strategije in uredbe ter nacionalni zakoni za ohranjanje in ponovno vzpostavitev narave. Vprašati se moramo, ali to v Sloveniji sploh potrebujemo.«

Roman Žveglič: »Ali smo kmetje res tisti grdi uničevalci narave, ki svojim naslednikom zapustimo onesnaženo zemljo brez metuljev in ptic? Ali pa je ravno kmet tisti, ki bolj kot uradnik skrbi za svojo lastnino in naravo.«

Vse to po mnenju Žvegliča pelje v prikrito »zeleno nacionalizacijo«.

Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič: »Lastniki gozdov in kmetij so danes vse pogosteje soočeni z omejevanjem svoje dejavnosti, na nekaterih območjih pa jim je celo popolnoma onemogočeno razpolaganje z njihovo lastnino.« Izpostavil je še, da je več kot 60 % površine Slovenije zaščitene, kar pomeni, da so lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč v mnogih primerih podvrženi omejitvam, ki so se z okrepitvijo zelenega prehoda še dodatno zaostrile. »Takšna situacija sproža pomembno vprašanje, ali je trenutni sistem omejevanja lastninskih pravic skladen z Ustavo RS. Ti posegi ne zmanjšujejo le obsega kmetijske dejavnosti, temveč vplivajo tudi na zmanjšanje pridelave hrane, kar je v neposrednem nasprotju z nacionalno deklariranim ciljem povečanja samooskrbe. Posledica omejitev in obremenitev se kaže v vse pogostejšem opuščanju kmetovanja, mladi pa se težko odločajo za prevzem kmetij.«

Dr. Milan Šinko z Biotehniške fakultete je predstavil proces in igralce gozdne politike v radikalni spremembi vrednotenja funkcij gozdov za obdobje 2021–2030. Ob tem je izpostavil, da se politične stranke ob spremembah na področju gozdne politike niso odzivale, čeprav bo izguba zaradi večjega poudarka na zaščiti ogromna. Upravnik gozdov Nadškofije Ljubljana Franc Pogačnik in lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč Goran Živec sta predstavila dva konkretna primera omejevanja lastnine in problem vrednotenja nadomestil (rezervat Poljšak in varovalni gozd v Dovju). »Lastniki in gozdarji smo bili in smo najboljši naravovarstveniki,« je poudaril Pogačnik in dodal, da je Slovenija eden naravno najbolj ohranjenih predelov Evrope. Poudaril je, da lastniki niso proti omejevanju na področjih, kjer je to upravičeno in dokazano, so pa proti omejitvam brez odškodnin in proti zavarovanjem kar tako, iz previdnosti, na podlagi domnev in brez temeljitih analiz.

»Nepripravljenost državnih inštitucij na malenkostne spremembe zakonodaje je pripeljala do dodatnega nezaupanja vanje.«

»Lastniki se počutijo manjvredne v primerjavi z zavarovanimi vrstami prostoživečih živali, ki jih za vsako ceno poskušamo obdržati tudi na neprimernih lokacijah. Edini način, da se v prihodnje stanje izboljša, je, da so ukrepi pripravljeni v sodelovanju z lastniki,« je še poudaril Pogačnik.

Goran Živec pa je predstavil konkretno oceno škode posledic odločitev državnih inštitucij in ob tem povedal: »Ocena škode na nivoju države, če upoštevamo le 1/3 površin z varovalnimi ukrepi, znaša 429 milijonov evrov na leto, pri čemer gre le za neposredno škodo, posredna škoda pa je še veliko večja. V zakonodajnem postopku bi morala biti narejena ta ocena, pa je ni.«

»Javna korist ni implicitna. Treba jo je dokazati! Ko se borimo za svoje pravice, se nam državni organi posmehujejo,« je poudaril Živec in dodal, da ukrepov, ki delajo družbi več škode kot koristi, ne bi smelo biti.

Zasl. prof. dr. Ciril Ribičič, Pravna fakulteta in Inštitut za ustavno pravo, je med drugim predstavil pravno mnenje, s katerim je ugotovljeno, da je sicer v imenu javnega interesa mogoče braniti ustavnost posameznih zakonskih omejitev, da pa je težje odgovoriti na vprašanje, ali je skladna celotna zakonska ureditev položaja lastnikov gozdov. »Lastniki upravičeno pričakujejo, da uveljavljanje javnega interesa ne prizadene njihovega položaja, pravic in interesov. Lastniki, katerih pravice se omejujejo, bi morali biti aktivno vključeni v postopek že pred sprejetjem pravnih aktov, ki jim omejujejo razpolaganje z lastnino,« je izpostavil Ribičič in ob tem dodal, da so lastniki v postopkih šibkejša stran. Svetoval je, da je mogoče doseči obravnavo pred Ustavnim sodiščem na način, da sta predlagatelj Državni svet ali varuh človekovih pravic.

Vsebina zahteve za oceno ustavnosti naj se ne omeji na posamezen zakon, temveč na skupek vseh spornih omejitev.

Opozoril je tudi, da bi tako odločanje pri sedanji obremenjenosti Ustavnega sodišča lahko trajalo več let.

V ZAKLJUČKU Z ustavnopravnega vidika je nujno celovito preučiti vso področno zakonodajo, ki posega na kmetijska in gozdna zemljišča. Posebno pozornost je treba nameniti oceni obstoja in ustreznosti strokovnih podlag, ki utemeljujejo omejitve na teh zemljiščih. Med drugim je treba temeljito pregledati strokovne podlage, uporabljene pri zadnji spremembi uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom ter katalog zaščitenih rastlinskih in živalskih vrst, skupaj z rezultati raziskav, ki potrjujejo njihovo prisotnost na določenih območjih. Poleg tega je treba preveriti ustavnost in zakonitost postopkov priprave gozdnogospodarskih načrtov, uredbe o varovalnih gozdovih ter zakona o gozdovih. V tem kontekstu je prav tako treba preučiti skladnost delovanja Zavoda za gozdove Slovenije s 33. členom Ustave, zlasti v povezavi z odkazovanjem sečnje v zasebnih gozdovih in s tem povezanih razpolagalnih pravic z lastnino oz. pridelkom iz gozda. Pri pripravi predpisov je treba ohraniti ravnovesje med okoljskimi cilji, zagotavljanjem prehranske suverenosti, ekonomsko vzdržnostjo ter ustavnim varstvom zasebne lastnine, ki vključuje tudi pravično odškodnino za omejevanje lastninskih pravic. Ne gre prezreti dejstva, da so lastniki kljub omejitvam pri aktivnem gospodarjenju z lastnino dolžni plačevati vse predpisane dajatve in prispevke državi. Prav tako je treba oceniti, ali je trenutno svetovanje lastnikom ustrezno z vidika spodbujanja bioekonomije in aktivnega gospodarjenja z gozdovi, zlasti v kontekstu prilagajanja na podnebne spremembe.