V delu Slovenskih Goric, predvsem na območju Ščavniške doline, od Spodnje Ščavnice do Očeslavcev, se nahaja največ naravnih slatinskih vrelcev v tem delu Slovenije. Večina njih je opuščenih, saj ljudem standard omogoča nakup slatine v trgovinah. V Občini Benedikt so v preteklosti delovali trije izviri: v Benediktu Benediška slatina, v Ihovi Ihovska slatina in v Obradu Špinglerjeva slatina.

Špinglerjeva slatina, ki se nahaja na Špindlerjevi posesti in njihovi domačiji v Obradu (o. p.: ime Špinglerjeva slatina je v ljudski govorici iz priimka Špindler verjetno dobila zaradi lažje izgovorjave, tako, da so d spremenili v g), je bila v zadnjih letih zapuščena. V preteklosti je mimo nje vodila romarska pot do romarske cerkve Sv. Trojice v Slovenskih Goricah. Kdo bi vedel, koliko potnikov se je odžejalo ob tem izviru. Še največkrat pa so se od slatine tega izvira odžejali bližnji prebivalci, ki so po njo hodili vsakodnevno. Večkrat na dan pa tudi tisti, ki so opravljali dela na bližnjih njivah ali travnikih. Slatino so uporabljali tudi za peko zlevank ali močnikov iz bele ali ajdove moke, ter krvi ob kolinah, ki so jih pekli v krušnih pečeh.

Da pa se za slatinami ne bi zabrisala sled, so nekateri zanesenjaki poskrbeli za njihovo ohranitev. Eden teh je novi gospodar na Špindlerjevi domačiji Drago Žinkovič, ki se je priženil na domačijo Silve in Henrika Špindler iz Janževega vrha pri Radencih. O ohranitvi izvira nam je povedal: »Ob ravnanju trena za njivo sem želel ohraniti izvir, ki je tem prebivalcem nekdaj veliko pomenil. S svojimi sredstvi in delom sem izvir uredil tako, da lahko slatino točimo na pipi. V preteklosti je delovala kot plitki vodnjak, v katerem so z ročko ali kako drugo posodo zajemali slatino, kar pa ni bilo higiensko. V zemljo sem položil tudi 150 metrov cevi za odvod slatine, ki stalno priteka iz zemlje, do bližnjega potoka. S tem smo izsušili del njive, ki sedaj, ko smo združili parcele, v enem kosu meri 6,5 hektarja. Izvir je sedaj sredi te njive, do njega pa ni poti, saj po slatino nihče ne hodi več.«

Ludvik Kramberger