V Sloveniji se gospodarjenje z gozdom izvaja na trajnostni način ob upoštevanju in zagotavljanju vseh njegovih funkcij in les je prepoznan kot strateška surovina izrednega pomena. Celotna gozdno – lesna veriga pa naj bi bila vitalen del gospodarstva in industrije v Sloveniji. Žal se gozdno – lesna veriga še vedno v večini primerov konča na kamionski cesti, njen glavni proizvod pa je v večini zgolj okrogel les in še ta, na stotinah deponij neprebran, po klasah gozdnih lesnih sortimentov. Največji kupci tega lesa so tujci po podatkih Statističnega urada RS se je izvoz slovenskega lesa v letu 2015 povečal za 12,5 % in je znašal 2,7 milijona m3. Trend povečevanja izvoza lesa se povečuje že od leta 2010, temelji pa predvsem na povečanju izvoza najkakovostnejšega lesa. Letos je bilo do konca oktobra po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije za posek označeno  4.664.000 m3 drevja, od tega 3.260.000 m3 iglavcev in 1.404.000 m3 listavcev. Do istega datuma pa je bilo posekanega 3.677.000 m3 drevja, od tega 2.710.000 m3 iglavcev (od tega 1.698.000 m3 zaradi sanitarne sečnje – podlubnikov) in 967.000 m3 listavcev. In kljub vsej količini lesa se zgodi, da preostanek naše tehnološko in kapitalsko podhranjene lesno predelovalne industrije v nekem trenutku ostane brez okroglega lesa (ker imamo premalo certificiranih gozdov) ali brez polizdelkov, ki jih v večini uvažajo od tam, kamor izvažamo hlodovino. Skratka, če želimo, da z našimi gozdovi ne bo po svoje gospodarila le narava, temveč bo od njih imel kaj več tudi lastnik in celoten narod, potem je  potrebno verigo napeti. Lastnikom gozdov pa bo morda v za njih težkih časih morda v pomoč priloga Gozdarstvo v 46. številki (16. november 2016) Kmečkega glasa, ki jim med drugim prinaša strokovni članek o alternativnem (cenejšem) načinu nege gozdov