Meseca februarja pred 80 leti je v kmečki družini na svet prijokala danes babica in prababica Marija Horvat, doma iz Odrancev, ki je v krogu svojih najdražjih praznovala okrogli življenjski jubilej. Še vedno je polna veselja do življenja, saj jo obdaja devet vnukov in šest pravnukov, kar je njeno največje veselje in bogastvo na jesen življenja. Rada je s svojo družino, vnuki in pravnuki, ki jo na jesen življenja pomladijo in ji dajejo upanje in elana za leta, ki so pred njo. Marija je povedala, da je v mladosti izgubila mamo, zato je prevzela veliko breme, predvsem se je učila peči kruh in druge mlevske dobrote iz doma pridelane pšenice in rži. Velikokrat so ji na pomoč priskočile sosede. Ržena domača moka je bila osnovna sestavina za kruh. Da je bila dobra kuharica, vedno povedati njeni najdražji. V krušni peči pa je za domače potrebe pekla tudi prekmursko gibanico, zavitke, makove in orehove potice, vrtanke, krapce, zlevanke, mlečno in ajdovo kašo, koruzne žganje, bujto repo, zelje s fižolom in druge prekmurske jedi.

V zakonu z možem Karlom, s katerim sta bila poročena skoraj 60 let, sta dala življenje štirim otrokom, dvema dekletoma in dvema fantoma. Celo življenje je delala na kmetiji, s traktorjem obdelovala polja, pridelovala različne poljščine; pšenico, rž, krompir, koruzo, buče. Doma so imeli tudi obrt, ukvarjali so se z žaganjem lesa za ostrešja in podobno. Tudi pri tem delu je možu velikokrat priskočila na pomoč. V začetku so imeli krožno žago, potem tračno žago, sedaj je na domačiji Horvat še vedno razvita obrt žagarstvo, saj so z leti šli v korak s časom in opravljajo žagarske storitve s pomočjo polnojarmenika (gatra). Na jesen življenja Marija živi s sinom Karlom in njegovo družino, saj se dobro razumevajo in spoštujejo, kar je največja vrlina vsake družine. Kljub letom je vitalna in zdrava ter rada obuja spomine na njenih 80 let prehojene življenjske poti. Še vedeno sede v svoj avtomobil, voznica je že več kot 55 let, in se pelje po opravkih v Beltince ter v bližje kraje in v domači vinograd v Lendavske gorice, kjer se, kot pravi, najbolje počuti. Ob obisku na njem domu nam je z žarom povedala, je bila kmetovalka in gospodinja. A so se, kot pravi, časi za kmetovalke z leti spreminjali, bili so vzponi in padci. Danes, ko je Marija odložila svoj kmečki »nahrbtnik«, pravi, da so spet drugačni časi, kot so bili pred leti, vendar opaža, da se hrana vsak dan vse bolj draži in nekaterim družinam že trka na vrata slabo življenje. Torej bodo spet prišli tisti stari dobri časi, je naglasila Marija, ko bo spet potrebno vzeti v roko motiko (kot je to ona počela celo življenje) in zavihati roke, da se doma na vrtu ali na njivi pridelajo vsaj osnovni pridelki za preživetje. Slovenska država pa bi morala že pred leti bolj poskrbeti za kmeta, ki prideluje hrano in zaščititi kmečke ženske, ki so celo življenje delale na kmetiji, danes pa imajo skromno pokojnino. Čeprav so celo življenje plačevale v pokojninsko blagajno, sedaj dobivajo »miloščino« in se velikokrat primerjajo s tistimi, ki dobivajo socialno pomoč, ki je dosti večja od kmečkih pokojnin.

Jože Žerdin