Praktično vsi hidromelioracijski sistemi (HMS) v Sloveniji, med katere sodijo tudi osuševalni sistemi, so bili izgrajeni do konca osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z njimi so upravljale vodne skupnosti, zadruge, zemljiške skupnosti, ipd. Po letu 2000 je skrb nad HMS ponovno prevzela država in v letu 2003 se je prvič izvedla tudi odmera nadomestila sredstev za njihovo vzdrževanje in redno delovanje. Leta 2012 pa je bila javna služba upravljanja in vzdrževanja HMS na območju celotne Slovenije naložena Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Sklad). Sklad je te sisteme prevzel v zelo različnih stanjih, nekateri so bili zelo zanemarjeni, nekateri celo opuščeni. Z uveljavljanjem nove in nove zakonodaje na področju okoljevarstva (tudi Natura 2000) pa se je vzdrževanje teh sistemov močno otežilo.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) oz. država kot lastnik infrastrukture na hidromelioracijskih sistemih financira stroške upravljanja. Stroške za vzdrževanje pa so po zakonu o kmetijskih zemljiščih dolžni plačevati lastniki oz. zakupniki kmetijskih zemljišč. Nadomestila, ki so preko davčne uprave zaračunana lastnikom zemljišč ali zakupnikom, davčna uprava prenakaže na MKGP, to pa jih potem nakaže izvajalcem del, ki jih Sklad izbere preko javnega razpisa. Na javni razpis se lahko prijavi vsaka pravna oseba z ustrezno registracijo dejavnosti (košnja brežin, čiščenje jarkov) in tudi kmetje v okviru dopolnilih dejavnosti.

V letu 2019 je imel Sklad v upravljanju 252 osuševalnih sistemov, v odmero pa je bilo vključenih le 206 hidromelioracijskih sistemov. Kar nekaj osuševalnih sistemov v evidenci je pod oznako »opuščeni«. Pri izvajanju vzdrževalnih del imajo izvajalci tudi težave, predvsem časovne, ki izhajajo iz lovske (od 1. marca do 1. avgusta) in naravovarstvene zakonodaje (območja Natura 2000, naravni parki …). Oviro za opravljanje del predstavlja še čas spravila pridelkov, dodatna težava pa nastopi tudi konec leta, saj je zaradi porabe proračunskih sredstev z deli potrebno zaključiti do 1. decembra. Dogaja se, da je zaradi naravovarstvenih pogojev (obremenjujoči so tudi za lastnike, ki storitve plačujejo) dovoljena le enostranska (izmenično na eni in drugi stani) košnja brežin, da je marsikje prepovedan posek zarasti, ipd. V HMS-jih, kjer odmere jarkov in poti še niso v celoti izvedene oz. deli jarkov in poti še niso v državni lasti, lahko nastopi tudi problem, kadar lastniki ne dovolijo izvajanja vzdrževalnih del. Največji problem pa je, ker vzdrževanje teh sistemov ni možno v vegetacijskem obdobju. Vse našteto povečuje stroške vzdrževanja. Nekateri zakupniki zemljišč (teh je 56, predvsem večjih), ko gre za vzdrževanje celotnega sistema, in ne le posameznega dela, vsa ta dela opravijo sami in v tem primeru jim ni potrebno plačati nadomestila.

Vsi HMS so več ali manj amortizirani, denarja za investicijska vzdrževanja pa praktično ni oz. bi se potem moralo nadomestilo izjemno povečati – še posebej na zemljiščih z vgrajenimi drenažnimi cevmi. Že v osnovi pa se lahko pojavijo tudi težave, ki jih ima lahko Sklad zaradi zakonodaje o javnem naročanju. Mnogokrat vzdrževanje osuševalnih jarkov ni urejeno, ker še ni popolnoma jasno, ali nek jarek spada pod pristojnost Direkcije za vode RS ali pod pristojnost Sklada.

HMS BREZOVICA – NEDELUJOČI OSUŠEVALNI SISTEM

Eden od nedelujočih osuševalnih sistemov je tudi HMS Brezovica v Občini Brezovica pri Ljubljani. Osrednji nižinski del te občine je potencialno poplavno ogrožen, saj leži na Ljubljanskem barju. Poleg tega razvoj kmetijstva na tem območju močno obremenjuje tudi Natura 2000, zaradi česar so močno okrnjene tudi pridelovalne tehnologije in proizvodni programi.

Osuševalni sistem Brezovica je bil narejen leta 1986, jarki pa so bili očiščeni le enkrat.

Prelomni leti za tega in podobne sisteme sta 1992 in 1993, ko se je sprejemala nova okoljska zakonodaja. Od takrat naprej je vzdrževanje teh sistemov močno oteženo in z leti je nastal problem slabe pretočnosti osuševalnih jarkov. Nad območjem HMS Brezovica pa je zraslo še veliko naselje, ki še nima urejenega kanalizacijskega sistema. Ob močnem deževju zato pride do izlivanja odplak v jarke HMS, ki zaradi slabe pretočnosti poplavijo polja.

Kot pravijo tamkajšnji kmetje, so njihova polja in pridelki izpostavljeni tako meteornim vodam iz cest in streh višje ležečega naselja kot tudi fekalijam in raznim čistilnim sredstvom.

Zgodi se, da se po poplavljenih travnikih in poljih naredi kar pena, verjetno od pralnih sredstev. Jarke bi bili pripravljeni čistiti tudi lastniki zemljišč sami, a je to prepovedano. Težave imajo že s tem, če želijo ob robovih posekati grmovje.

Marija Veršič in njen mož Heinz, Kristina Žust z oddelka za urbanizem, okolje in prostor ter turizem v Občini Brezovica in Anton Bukovšek pri ogledu območja osuševalnega sistema Brezovica.

SLABŠE MOŽNOSTI ZA KMETOVANJE

Kot še pravijo kmetje, so se jim na splošno možnosti za kmetovanje v zadnjih desetletjih poslabšale. Zgodila se jim je močna urbanizacija in poleg ukinjanja železniških prehodov na poljskih poteh še izgradnja avtoceste. Dostop do polj je zaradi vse gostejšega prometa iz dneva v dan težji. Kot je povedala Branka Zalar Štritof, zadolžena za kmetijstvo in gospodarstvo na Občini Brezovica, je za upravljanje z večjimi osuševalnimi jarki na njihovem območju zadolžena Direkcija za vode. Skupaj z izvajalcem vzdrževalnih del se sicer trudita za vzdrževanje teh jarkov, a žal (zaradi pomanjkanja sredstev) očitno premalo. Občina Brezovica zato vsako leto za vzdrževanje jarkov zagotovi nekaj sredstev, kolikor proračun pač dopušča. Za prihodnje leto so že dali v načrt, da s temi sredstvi očistijo enega od najbolj problematičnih jarkov prav na območju polj (ledinsko ime Pod postajo) pod »problematičnim« naseljem. Kristina Žust z oddelka za urbanizem, okolje in prostor ter turizem v Občini Brezovica pa je dejala, da so pripravili vse potrebno za izvedbo komasacije, saj trenutni potek obdelovanih površin ob jarkih ni v skladu s katastrom.

MOREBITNA REŠITEV V BODOČNOSTI

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravlja uredbo o potrditvi območij osuševalnih in namakalnih sistemov, na katerih se vzdrževanje ni izvajalo. Kot nam je povedala Nika Šifrar iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, naj bi predlog te uredbe vključeval območja namakalnih in osuševalnih sistemov, ki so bili uvedeni pred 1. januarjem 1999 in za katere v letu 2015 s strani kmetijskega ministrstva niso bili potrjeni programi vzdrževanja. Vsi stroški v zvezi z vzdrževanjem teh sistemov se bodo (preko nadomestila za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih in namakalnih sistemov) odmerili lastnikom ali zakupnikom zemljišč na območju posameznega sistema.

Na območju hidromelioracijskega sistema Brezovica je potrebna tudi komasacija, saj obdelovalne površine, ki jih kmetje obdelujejo v medsebojnem dogovoru, ne sledijo katastrskemu načrtu.