Danes lahko v Sloveniji legalno odkupuje in prodaja les kdorkoli, ki ima registrirano dejavnost. Nikjer niso določene omejitve in odgovornosti osebe oz. podjetja, ki to opravlja. Pri naivnem lastniku gozda je dovolj, da imaš starega golfa, mogoče v prtljažniku še »motorko«, gotovina niti ni potrebna, plačilo je tako ali tako obljubljeno, pogodba o storitvi in odkupu pa redkost. Že vsaj 30 let pa v javnosti in strokovnih debatah kroži krilatica, da vsako leto v Sloveniji neznano kam izgine en milijon kubičnih metrov nezakonito posekanega lesa. Koliko tega je posledica neprijavljenega dodatnega poseka poškodovanih dreves ob legalni sečnji, koliko nelegalnega poseka lastnikov gozdov in koliko je to predmet kraj najetih izvajalcev sečnje ali tretjih oseb, ni možno ugotoviti. Zato tega podatka nihče ne more z nekimi argumenti ne zavreči in ne potrditi. A tam, kjer je dim, je tudi ogenj in slej ko prej tudi požar, če ni dovolj tistih, ki bi gasili.

Velik delež lesa iz zasebnih gozdov odkupijo tudi sami vozniki gozdarskih kamionov. Pogosto se les pri nakladanju niti ne izmeri, napiše se knjigovodska listina z oceno količine in zakonu je zadoščeno. Premalo se kasneje kontrolira, kam je bil ta les prepeljan, kdo ga je kupil, kdo ga je predelal, ali je bil izdan račun za les, ali je bil izdan račun za posek in spravilo tega lesa, ali je bil les odpeljan v tujino ali pa na domačo žago. Takšno početje je vsaj deloma onemogočeno pri tistih lastnikih gozdov, ki posek in spravilo opravijo sami oz. so ves čas izvajanja del osebno prisotni in vsak izdelan hlod sami tudi premerijo. Pa še potem sledijo pogajanja o klasah, napakah, izgovorih o stanju na trgu … In na koncu je lahko opeharjen tudi najskrbnejši lastnik in gospodar gozda.

SAMO PRIBLIŽNO VEMO, KOLIKO POSEKAMO

Slovenija razen podatka Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) o odkazilu drevja nima konkretne evidence pri prometu z lesom, zato lahko le ugibamo, koliko je bilo iz tega drevja izdelanih gozdnih lesnih sortimentov (GLS). Odkazilo pa je na žalost iz leta v leto bolj ocena kot pa natančna meritev, še posebej v primeru večjih kalamitet, ko se izdajajo odločbe za posek na podlagi ocenjenih m3 ali m3, ki jih poročajo lastniki. To je bila izjema, ki so jo dovolili v času žledoloma, ko dejansko ni bilo mogoče označiti drevja za posek. A je postala že skoraj pravilo in danes preveč revirnih gozdarjev še vedno uporablja to »hitro metodo odkazila«.

So tudi primeri, ko revirni gozdar dejansko ne izmeri drevesa v prsni višini, ne določi vrste poseka, drevesne vrste in v odkazilni manual ne vpiše dejanskega števila označenih dreves. Poleg tega se pri izračunu kubature odkazila pojavlja vprašanje ustreznih tarif, ki se uporabljajo pri izračunu bruto odkazane lesne mase, nadalje pa še uporaba faktorjev za preračun iz bruto v neto m3. Še večji pa je problem evidentiranja dodatno posekanih, neodkazanih dreves, saj vemo, da je popolnih prevzemov delovišč s štetjem števila panjev na terenu zelo malo.

Zavod praviloma uporablja metodo sprejemanja informacij s strani izvajalca poseka – koliko dodatnih dreves je moral iz takega ali drugačnega razloga posekati. Tako lahko zlahka trdimo, da je uradna številka ZGS o realizaciji možnega poseka približek dejanskemu poseku (vsaj 15 % razlike). Količine lesa, ki jih zbira Statistični urad RS, pa so vezane na poročanje samo legalnih prodajalcev in kupcev lesa. Vse ostalo v teh evidencah ni zajeto. Vsi, ki delujejo v tem sektorju, pa vedo, da gre velik delež lesa v izvoz in tam zelo radi sprejmejo les brez ustreznih dokumentov, saj lahko tudi kupci v tujini v naslednji fazi svoje polizdelke in izdelke prodajo brez računa naprej, ker jih vhodna količina lesa ne bremeni in jim ni treba dokazovati razlike med nabavljeno in prodano količino.

NADZOR V SOSEDNJIH DRŽAVAH

O tem, kako imajo to področje urejeno po sosednjih državah, smo povprašali lastnika slovenskega podjetja za odkup in predelavo lesa ter izvajanje del v gozdovih (naslov imamo v uredništvu), ki to dejavnost opravlja ne le v Sloveniji, temveč tudi v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in v drugih državah.

Kot je povedal, hrvaški sistem oddaje lesa temelji še na dobavnicah, ki jih po potrebi naročijo pri »Hrvatski komori inženjera šumarstva i drvne tehnologije« v Zagrebu. Vsaka dobavnica je oštevilčena in vezana na kladivo z žigom, s katerim morajo označiti vse sortimente. Nadzor opravljajo hrvaška carina, gozdarska inšpekcija in policija. Kontrole so zelo pogoste. Poleg tega imajo ločeno odpremo lesa iz gozdnih in negozdnih površin (zaraščanje). Sistem nadzora pa je povezan tudi z izdajo dovoljenj za posek. Slovensko podjetje je moralo pridobiti licenco za izvajanje sečnje na Hrvaškem in licenco za odkazilo. Po pridobitvi teh licenc je pridobilo tudi dve odkazilni kladivi za odkazilo v zasebnih gozdovih Hrvaške. Če bi hoteli imeti tudi licenco za odpremo lesa, pa bi potrebovali redno zaposlenega gozdarskega tehnika na Hrvaškem z ustreznimi delovnimi izkušnjami. A so se odločili, da odpremo lesa iz Hrvaške opravijo prek podizvajalca, ki ima licenco, lahko pa tudi plačajo državnemu podjetju Hrvatske šume 14 kun po m3 (cena ni fiksna, je možno pogajanje), da jim ta napiše dobavnico za odvoz lesa iz zasebnega gozda. Izdajatelj licenc pa je hrvaška Zbornica inženirjev gozdarstva.

Avstrijci so znani po redu in trdnih dogovorih med vsemi členi v verigah, v tem primeru v gozdni lesni verigi. Kdor si privošči kakršno koli špekulacijo, je izločen iz verige praktično za vedno, z njim pa se praviloma ukvarja policija. V Avstriji pri nalaganju GLS dobavnico napiše prevoznik, prevzem lesa pa se opravi navadno pri kupcu, v večjem delu z elektronsko izmero. Na osnovi te izmere se določi natančna količina in sortimentna struktura, ki je podlaga za izstavitev računa. Se pa v Avstriji pripravlja neke vrste digitalna odprema lesa, tako da je premik lesa iz kamionske ceste zaveden v sistemu takoj, ko je naložen.

Pravo nasprotje so Italijani, ki pa so v zadnjih desetletjih gozdarstvo in promet z domačim lesom popolnoma zanemarili. Tam je ocena, da se 30 % lesa poseka ilegalno.

NADZOR V SLOVENIJI

V Sloveniji je za nadzor na področju gozdarstva zadolžena gozdarska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (IRSKGLR). Gozdarska inšpekcija je v letu 2020 štela 16 inšpektorjev, vključno z direktorjem gozdarske inšpekcije ter dvema svetovalcema.

952 prijav (rekordno število),

 329 prekrškovnih postopkov, 291 izrečenih prekrškovnih ukrepov (86 glob) je bilo v letu 2020.

Postopki ugotavljanja kršitev in odgovornosti zanje običajno zahtevajo terenski ogled, zaslišanje, ukrep in spremljanje izvršitve ukrepov.

Gozdarski inšpektorji so opravili 2774 pregledov, izdali 155 odločb v inšpekcijskem postopku, 96 sklepov v zvezi s temi postopki in 22 sklepov v izvršilnih postopkih. Povsem v vrhu kršitev predpisov je še vedno posek brez ali v nasprotju z izdano odločbo ZGS, saj je bilo lani izvedenih 363 pregledov legalnosti sečnje. Nekateri revirni gozdarji ZGS drevje na terenu označijo le z barvno piko brez žiga na koreničniku, kar oteži ali pa celo onemogoči obravnavanje nedovoljenega poseka dreves oz. sečnje v nasprotju z izdano odločbo ZGS. Gozdarska inšpekcija prejme poročila o poseku brez odločbe od ZGS oz. si podatke o nedovoljenih sečnjah pridobi z neposrednim vpogledom v njihove evidence, vendar vseh kršitev zaradi velikega števila ne more obravnavati. Drugi najpogostejši razlog inšpekcijskega ukrepanja pa so posegi v gozd brez soglasja ZGS.

NADZOR PROMETA Z GLS

Po zakonu o gozdovih mora GLS, ki so naloženi na vozilo ali se prevažajo po cesti, spremljati knjigovodska listina zaradi spremljanja sledljivosti prometa in izvajanja nadzora. Za nadzor sta poleg gozdarskih inšpektorjev pristojna tudi FURS in policija.

Gozdarska inšpekcija ne more ustavljati vozil v prometu, zato nadzor vrši ob nalaganju GLS ter ob pregledovanju dokumentacije pri pošiljateljih, prevoznikih in prejemnikih lesa, običajno skupaj z nadzorom potrebne skrbnosti po določbah Uredbe (EU) 995/2010. Gozdarska inšpekcija je v letu 2020 pri prevoznikih opravila 19 nadzorov, pri pošiljateljih GLS pa 29. Izdala je tri opomine, dve opozorili in nobene globe.

Uredba (EU) 995/2010 določa, da je dajanje nezakonito pridobljenega lesa ali proizvodov iz takega lesa na trg prepovedano. Subjekti, ki dajejo les ali lesne proizvode na trg, morajo imeti vzpostavljen sistem potrebne skrbnosti (SPS).

 Trgovci z lesom in lesnimi proizvodi morajo biti v celotni dobavni verigi sposobni navesti dobavitelje in kupce proizvodov.

Nadzor je bil opravljen pri 229 subjektih, pri čemer je bilo pregledanih 205 fizičnih in 24 pravnih oseb. Pri nadzoru SPS je bilo izdanih 15 opozoril in 15 opozoril z rokom za odpravo pomanjkljivosti, trije opomini in 10 glob.

V več primerih je bilo ugotovljeno, da je ZGS prevzel sečišča kot zaključena, še preden je bil les iz gozda dejansko odpeljan. Lastniki gozdov pa ZGS običajno ne sporočajo količine in strukture dodatno posekanih dreves, kar je inšpekcija opazila ob razkoraku med podatki, ki so navedeni na dovoljenju za posek, in količino prodanih gozdnih lesnih sortimentov. Gozdarska inšpekcija večinoma obravnava dajanje nezakonito posekanega lesa na trg, ko sta odvoz in prodaja lesa že izvršena.

Pred žledolomom je država uvedla t. i. prevoznice. A se je leta 2014 zgodil žledolom in prevoznice so bile začasno odpravljene. In tako danes nimamo samo liberalnega, temveč anarhični trg gozdnih lesnih sortimentov. Prevoznice so pozabljene, pri lastnikih gozdov sicer obstajajo in se vodijo t. i. evidenčni listi, na opevano digitalizacijo pa v tem pogledu nihče noče niti pomisliti.

Povsem preprosto bi bilo na vsak hlod nabiti ploščico z ustrezno kodo, ki bi vsebovala podatke za popolno sledljivost od prodajalca prek odkupovalca do porabnika. Nadzor pa bi s pametnim telefonom opravljala za to pooblaščena oseba, recimo gozdarska in tržna inšpekcija, policija, carina, ZGS in še kdo.

Za uvedbo t. i. e-oddaje lesa bi zagotovo lahko pridobili evropska sredstva, namenjena digitalizaciji. Kar pa je najbolj pomembno, uvedli bi red na tem »sivem področju«, ki trenutno koristi samo špekulantom in prevarantom.

En gozdarski inšpektor je zadolžen za nadzor dobrih 68.000 hektarjev gozdov. Zato gozdarska inšpekcija le stežka sama zaznava kršitve. Večina postopkov tako bazira na dokumentaciji, ki jo beleži ZGS, in na prijavah tretjih oseb.