GOZD IN SONARAVNO GOZDARSTVO V SLOVENIJI

Slovenija je dežela naravnih in ohranjenih gozdov in je s svojim sonaravnim pristopom pri gospodarjenju z gozdovi znana po vsej Evropi. Gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji temelji na načelih trajnosti, sonaravnosti in večnamenskosti gozdov ter načrtnega dela z njimi. Pri usmerjanju razvoja gozdov želimo čim bolj posnemati naravne procese, kot ti potekajo v pragozdovih in na takšen način trajno ohranjati in krepiti gozdne ekosisteme ter opravljanje vseh vlog gozdov. V sodelovanju z lastniki gozdov ter ob upoštevanju njihovih potreb in interesov se določajo optimalni in racionalni gozdnogospodarski ukrepi, javna gozdarska služba pa usmerja njihovo izvedbo v praksi.

Dve ključni načeli sonaravnega gospodarjenja sta:

• naravna obnova, ki omogoča oblikovanje rastišču prilagojenega mladega gozda z naravno zmesjo drevesnih vrst in ustrezno zgradbo gozdnih sestojev in

• uporaba nege kot osnovnega orodja za usmerjanje razvoja gozdov v vseh njegovih razvojnih fazah.

SLOVENSKI GOZDOVI IN PODNEBNE SPREMEMBE

Danes so pred slovenski gozd postavljeni veliki izzivi, ki so posledica vse večjih potreb družbe po materialnih in nematerialnih dobrinah iz gozda na eni in vse pogostejših in močnejših motenj zaradi podnebnih sprememb na drugi strani.

Napovedi predvidenih vplivov podnebnih sprememb v Sloveniji kažejo na zviševanje povprečne letne temperature zraka, večjo sušnost v vegetacijskem obdobju, drugačno razporeditev padavin preko leta, spremembe v zastopanosti drevesnih vrst v gozdovih, pogostejši pojav naravnih ujm (požari, vetrolomi, snegolomi in žledolomi), širjenje tujerodnih vrst ter hitrejše širjenje bolezni ter škodljivcev v naravnem okolju.

Ključni odziv gozdarstva na podnebne spremembe je prilagajanje gospodarjenja z gozdovi. S prilagajanjem gospodarjenja z gozdovi želimo zmanjšati negativne posledice podnebnih sprememb na gozd in zagotoviti uresničevanje vseh funkcij gozdov tudi v prihodnosti.

Izrazite podnebne in družbene spremembe imajo pomemben vpliv tudi na načrtovanje in izvajanje nege gozda. Poleg vzgoje najkakovostnejših gozdnih lesnih sortimentov stopa v ospredje nega gozda, s katero krepimo stabilnost in odpornost gozda na negativne posledice podnebnih sprememb ter istočasno ohranjamo njegovo biotsko in genetsko pestrost kot glavno zagotovilo za preživetje gozdov v prihodnosti.

 PODNEBNE SPREMEMBE ZAHTEVAJO PRILAGAJANJE NAČINOV NEGE

Tradicionalni način nege mladega gozda, ki je v uporabi v gozdarski praksi, predvideva, da v sestoj posegamo dokaj pogosto. Ekonomski izračuni kažejo, da tradicionalna nega in visoka vlaganja danes pogosto niso več ekonomsko upravičena, a obenem nege nikakor ni smiselno opuščati, zato je v smeri racionalizacije smiselno prilagajati obstoječe negovalne ukrepe. V sklopu tradicionalne nege lahko stroške zmanjšujemo tako, da v največji meri upoštevamo naravne procese in samodejne negovalne mehanizme, ki potekajo v gozdu – npr. naravni proces razslojevanja mladja, odmiranje šibkejših in napredovanje tekmovalno boljših dreves. Še večje prihranke lahko zagotovimo, če se osredotočimo le na najnujnejše ukrepe nege, v delih sestoja, kjer je to najbolj potrebno, ostali del sestoja pa prepustimo naravnemu razvoju. Raziskave kažejo, da je smiselna neposredna nega le za drevesa, ki kažejo potenciale najvišje kakovosti, medtem ko preostalemu delu sestoja namenimo le najnujnejšo nego za stabilnost, če je to potrebno.

Z novimi spoznanji o razvoju gozdnih sestojev zaradi vse večjega pomena ekonomike gospodarjenja z gozdovi in zaradi večanja potreb po večji odpornosti sestojev so se razvile ideje za izpopolnjevanje in posodabljanje ukrepov nege. Tradicionalna nega je bila razvita v času, ko je bila cena lesa in njegova poraba visoka, medtem ko je bila cena dela nizka in zato nega donosna. Danes smo priča odpiranju tržišč, nizkim transportnim stroškom ter višanju cene delovne sile. Obenem so se zaradi nazadovanja realizacije negovalnih del v zadnjih letih ter znatnega povečevanja površin mladega gozda zaradi nedavnih ujm v Sloveniji močno povečale potrebe po negi. Vlaganja v gozdove so smiselna le do tiste mere, ko se bodo stroški naših ukrepov v mladem gozdu povrnili z izkupičkom ob končnem poseku odraslega gozda.

V obdobju vedno večje pogostosti in jakosti naravnih ujm postajajo vse pomembnejša vprašanja stabilnosti in odpornosti gozdnih sestojev. Z večkratnim enakomernim ukrepanjem po celotnem sestoju s tradicionalno nego kratkoročno izraziteje zmanjšujemo stabilnost sestoja kot pri sodobni negi, kjer je ukrepanje manj intenzivno in manj pogosto in se tako ohranja več stikov med krošnjami dreves, kar zagotavlja večjo stabilnost sestojev.

Sodobna nega gozda upošteva klasična načela nege, usmerja pa se na manjše število izbrancev, ki jih v tem primeru imenujemo ciljna drevesa. Dele gozdnega sestoja lahko prepustimo naravnemu razvoju in naravni samodejnosti.

Pri izbiri ciljnih dreves velja načelo, da imata vitalnost dreves in njihova stabilnost prednost pred kakovostjo, ta pa pred razdaljo med ciljnimi drevesi. Jakost odstranjevanja konkurenčnih dreves posameznim ciljnim drevesom prilagajamo razmeram v gozdnem sestoju in drevesni vrsti.

SODOBNA NEGA GOZDA PO RAZVOJNIH FAZAH GOZDA

Nega mladja

Mladje predstavlja prvo zasnovo bodočega gozdnega sestoja, ko se razvijejo posamezna drevesca v zeliščnem in delno grmovnem sloju (od vznika do 1,5 metra višine). Z nego mladja želimo vzgojiti čvrsto goščo določene zmesi drevesnih vrst, zgrajeno iz številnih kakovostnih, kar najbolj obetajočih drevesc v zgornjem sloju. Mladje lahko negujemo posredno, po naravni poti s pomočjo zastora odraslega gozda, ki je najbolj racionalen pristop k oblikovanju bodočega gozda.

Kjer pa mladje nima zaščite odraslih dreves v matičnem sestoju, je nujno neposredno izvajanje ukrepov nege, ki obsega:

• čiščenje mladja, ko iz mladja odstranimo silake, močno razraščena drevesca, predrastke in košate osebke, poškodovana in bolna drevesca, ovijalke ter grmovne vrste, ki ovirajo razvoj želenih mladic drevja,

• rahljanje pregostih skupin mladja,

• uravnavanje drevesne zmesi z odstranitvijo mladic neželenih vrst,

• obžetev trav in zelišč okoli mladih drevesc,

• izpopolnjevanje mladja z dosaditvijo,

• zaščita mladja pred divjadjo.

Izvajamo samo tiste ukrepe, ki so nujni in bodo dali največje učinke. Z izjemo obžetve izvajamo nego mladja na začetku ali ob koncu vegetacijske dobe.

Danes prilagajamo ukrepe nege mladja tako, da čiščenje omejimo le na močno moteče predrastke, zelišča, grmovnice in ovijalke, ki omejujejo rast mladih drevesc, ki jih želimo obdržati v sestoju (npr. svetloljubne drevesne vrste).

Rahljanja se zaradi vzdrževanja kolektivne stabilnosti sestojev pri sodobni negi redko poslužujemo.

Pri uravnavanju zmesi sproščamo le posamezne osebke konkurenčno manj sposobnih drevesnih vrst (npr. javor, jesen, češnja, hrast, oreh, brek, skorš).

Pred obžetvijo je pri redkem naravnemu mladju smiselno s količkom označiti želena drevesa in jih obžeti. Obžetev naj bo lijakasta ob drevesu in ne po celotni površini pomladka – z delom na celotni površini bi odstranili tudi samoniklo naravno mladje.

Nega gošče

V gošči se mlada drevesca sklenejo v višini pasu. Med drevesci se začne močan konkurenčni boj za svetlobo in hranila, oblikujejo se sloji. Sestavni del konkurenčnega boja je naravno izločanje dreves. Z nego smo usmerjeni predvsem na zgornji sloj gošče. Naš cilj je vzgoja vitalnega in stabilnega letvenjaka z veliko kakovostnimi osebki. Pri negi gošče si lahko pomagamo z zastorom starega sestoja, kar je najcenejša in hkrati celovita oblika nege.

H kakovosti, stabilnosti in raznovrstnosti gošče bistveno pripomoremo z neposrednimi ukrepi:

• rahljanje pregoste gošče,

• čiščenje – odstranjevanje drevesc z neželenimi lastnostmi (negativna izbira),

• redčenje – poiščemo drevesca s pozitivnimi lastnostmi in jim pomagamo tako, da odstranimo dva do tri tekmece (pozitivna izbira),

• uravnavanje zmesi drevesnih vrst,

• stopničasto oblikovanje robov gošče,

• varstveni ukrepi (npr. zaščita pred divjadjo).

V današnjih podnebno nestabilnih razmerah prilagajamo nego gošče na način, da čiščenje v gošči izvajamo le, kadar se pojavljajo posamezni moteči predrastki, ki omejujejo rast drevesc, ki jih želimo obdržati v sestoju (npr. svetloljubne drevesne vrste).

Rahljanje zaradi pomena kolektivne stabilnost sestoja pri sodobni negi izvajamo le redko.

Redčenje v gošči omejujemo na enkratno pospeševanje manjšinskih, svetloljubnih, konkurenčno manj sposobnih vrst (npr. javor, jesen, češnja, hrast, oreh, brek, skorš) na razdalji 5–10 metrov med posameznimi osebki.

Še vedno lahko uravnavamo zmes drevesnih vrst, in sicer tako, da sproščamo krošnje posameznih osebkov konkurenčno manj sposobnih drevesnih vrst.

 Nega letvenjaka in drogovnjaka

Letvenjak označuje odraščajoči gozd, visok nekaj metrov, drevesa pa imajo do 10 centimetrov premera. Zanj je značilen boj mladih dreves za rastni prostor tako v nadzemnem kot v podzemnem prostoru. Drogovnjak predstavlja sestoj dreves, ki imajo od 10 do 30 centimetrov prsnega premera.

Glavni ukrep v letvenjaku in drogovnjaku je izbiralno redčenje, s katerim krepimo kakovostno podobo gozda, njegovo stabilnost in zdravstveno stanje. Pospešujemo drevesa, ki kažejo pozitivne kakovostne lastnosti in odstranjujemo konkurente (najprej slabo vitalna, poškodovana in več vrhata drevesa). S tem oblikujemo somerne krošnje. V letvenjaku lahko z izločanjem določene drevesne vrste še vedno uravnavamo zmes drevesnih vrst.

Najvrednejša ciljna drevesa, ki se slabo čistijo vej, lahko obvejimo. Dreves, ki so v konkurenčnem boju potonila, praviloma ne izločamo. Izločila se bodo sama, s svojo prisotnostjo pa prispevajo k stojni stabilnosti gozdnega sestoja tudi potem, ko že odmrejo.

Sodobni načini nege letvenjaka in drogovnjaka so usmerjeni na manjše število izbrancev, ki jih imenujemo ciljna drevesa. Končno število ciljnih dreves je odvisno od drevesne vrste in se giblje med 80 in 250 drevesi na hektar.

Pri izbiri velja načelo, da imata vitalnost in stabilnost prednost pred kakovostjo, ta pa pred razdaljo med drevesi. V vmesnih prostorih med ciljnimi drevesi ne ukrepamo in redčenje prepustimo naravnemu razvoju. Ciljnim drevesom odstranjujemo konkurente (od enega do treh na drevo) z namenom razvoja velike in somerne krošnje, dobrega priraščanja v debelino in krepitve stabilnosti.

Nega odraslega gozda

O debeljaku govorimo, ko drevje preraste povprečni prsni premer 30 centimetrov. To je najdaljše obdobje v življenju gozda. V debeljaku z izbiralnimi redčenji še oblikujemo končno podobo gozda in hkrati pridobivamo pomemben dohodek za lastnika gozda od prodanih posekanih dreves. Redčenja z naraščajočo starostjo ponavljamo vse bolj poredko.

Ukrepi, ki jih izvajamo v odraslem gozdu:

• obvejevanje – najvrednejša ciljna drevesa, ki se slabo čistijo vej, lahko obvejimo in s tem povečamo kakovost debla,

• svetlitvena redčenja nadomestijo izbiralna – v začetni fazi odstranjujemo manj kakovostna ali poškodovana drevesa, s tem sproščamo krošnje izbrancem in povečujemo njihov vrednostni prirastek,

• s postopnimi redčenji oblikujemo semenska drevesa in začnemo s pripravo sestoja na obnovo,

• nega polnilnega sloja – z odstranjevanjem bujno razvitih dreves iz polnilnega sloja zaustavimo odmiranje spodnjega dela krošenj odraslih dreves. Polnilnega sloja ne odstranimo popolnoma zaradi ugodnega vpliva na mikroklimo, varovanja pomladka in preprečevanja zapleveljenja tal z grmovnimi vrstami.

Uvajanje sestoja v obnovo začnemo s postopnimi sečnjami, ki omogočajo nasemenitev in vznik mlademu gozdu, istočasno pa z njimi posredno negujemo tako nastalo mladje.

S posredno nego mladja po naravni poti, s pomočjo odraslega gozda, z zastorom krošenj varujemo mladje pred nezaželenimi zunanjimi vplivi okolja (sneg, toča, veter, pripeka, suša …) in uravnavamo razmerje med deležem senčnih in svetloljubnih drevesnih vrst v nastajajočem sestoju, kar je odvisno od količine sončne svetlobe, ki jo prepušča sloj krošenj matičnega gozdnega sestoja.

OBSEG IZVEDENIH NEGOVALNIH UKREPOV V GOZDOVIH JE TREBA POVEČATI

Zadostno, pravilno in pravočasno izvajanje negovalnih ukrepov v gozdu je postalo zelo ključno ob vse večjih tveganjih za gozd zaradi negativnih posledic podnebnih sprememb in zaradi izrazitih sprememb družbenega okolja, kot sta npr. energetska in prehranska kriza. Zaradi velikega pomena nege gozda in zaradi vrste splošnih koristi, ki jih nudijo gozdovi, država podpira ustrezno gospodarjenje tudi z zagotavljanjem brezplačnega strokovnega servisa lastnikom gozdov preko javne gozdarske službe v okviru Zavoda za gozdove Slovenije in s sofinanciranjem vlaganj v gozdove.

Vlaganja v gozdove, kamor spada tudi izvedba negovalnih del, so v Sloveniji trenutno financirana iz treh virov – iz proračuna Republike Slovenije, Programa razvoja podeželja 2014–2020 in Gozdnega sklada. Vsako leto se za sofinanciranje ukrepov nege v gozdovih nameni določena višina finančnih sredstev (ok. 700.000 evrov v letu 2021), ki pa zadošča le za izvedbo četrtine predvidenega programa negovalnih del v zasebnih gozdovih. Treba je poiskati možnosti za povečanje razpoložljivih sredstev v okviru trenutnih finančnih virov in poiskati nove vire teh sredstev.

Pogoj za pridobitev finančnih sredstev za dela, ki jih bo izvedel lastnik gozda, je, da so ta zajeta v gozdnogojitvenem načrtu in letnem programu vlaganj v gozdove. Revirni gozdar na krajevni enoti Zavoda za gozdove Slovenije praviloma ob koncu leta za naslednje leto vsebinsko in prostorsko določi potrebna dela za letni Program vlaganj v gozdove. Lastnik gozda lahko sodeluje pri izdelavi tega programa tako, da pravočasno sporoči svoje predloge revirnemu gozdarju, ki jih glede na strokovno oceno nujnosti ukrepov vključi v program. Revirni gozdar lastniku gozda svetuje glede potrebnih negovalnih del in kako pridobiti finančna sredstva.

Če so dela, ki so v tekočem letu vključena v letni program vlaganj v gozdove, opravljena v predpisanem roku in kakovostno, se lastniku gozda stroški dela sofinancirajo.

Za povečanje realizacije nege v zasebnih gozdovih je Zavod za gozdove Slovenije skupaj z Zvezo lastnikov gozdov Slovenije, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Sindikatom kmetov Slovenije in Združenjem večjih gozdnih posesti v letu 2022 pripravil več pobud, s katerimi bi lahko prispevali k višji in bolj učinkoviti realizaciji ukrepov nege v zasebnih gozdovih. Prvenstveno je treba zagotoviti profesionalizacijo izvedbe negovalnih ukrepov v zasebnih gozdovih s prilagoditvami sistema (so)financiranja teh ukrepov in stimulativnim nagrajevanjem izvajalcev in lastnikov gozdov. To lahko dosežemo z bolj intenzivnim usposabljanjem izvajalcev del v gozdovih glede nege, s podporo dopolnilnim dejavnostim na kmetiji, ki obsegajo tudi profesionalno izvajanje nege kot storitve, s promocijo negovalnih del med izvajalci, s promocijo možnosti za najem profesionalnih izvajalcev pri lastnikih gozdov, s poenostavitvijo postopkov sofinanciranja negovalnih ukrepov in z dvigom deleža sofinanciranja negovalnih del.

Omogočiti je treba nadaljnji razvoj in prenos širokega izbora rešitev pri negi gozdov v gozdarsko prakso, ki bodo omogočale izbor najustreznejših načinov nege v danih podnebnih razmerah in njihovo racionalizacijo, s čemer bi nega postala bolj zanimiva za lastnike in izvajalce del v gozdovih.

Avtorji:

Kristina Sever, mag. Andrej Breznikar – Zavod za gozdove Slovenije

Dr. Gal Fidej – Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire

VIRI:

Sodobna nega gozda – brošura. 2022. Zavod za gozdove Slovenije (neobjavljeno)

Diaci J., Roženbergar D., Fidej G., Arnič D. 2021. Sodobna izhodišča redčenj: povezovanje načel izbiralnega redčenja, situacijskega redčenja, redčenja šopov in skupin ter redčenja spremenljive gostote. Gozdarski vestnik, 79, št. 9: 299–311

Sever K., Fidej G., Breznikar A., Roženbergar D., Rantaša B. 2022. Sodobna nega gozda – zgibanka. Zavod za gozdove Slovenije.

http://www.zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/CE/Javnost/Teden_gozdov_2022/zgibanka_SODOBNA_NEGA_GOZDA_2022_FINAL.pdf