Opatje selo je gručasta kraška vas na skrajnem zahodnem delu slovenskega Krasa nad Mirnom pri Novi Gorici. Med 1. svetovno vojno je bila v celoti porušena in po njej obnovljena po načrtu znamenitega arhitekta Maksa Fabianija. Ljudje so se tam večinoma ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom, kar pa je bilo zaradi skromnosti tal dovolj le za golo preživetje. Zato se je že v času Avstro-Ogrske tam razvilo kamnarstvo, sodarstvo in bičarstvo. Danes bi temu rekli dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Še posebej je bilo razvito bičarstvo oziroma v tamkajšnjem narečju izdelava »škarabacev« (pletenih bičev), izdelanih iz lesa navadnega koprivovca. Na teh temeljih se je razvilo družinsko podjetje Žaga Marušič, ki danes daje 75 delovnih mest in je v lasti Kazimirja Marušiča in njegovih sinov Dimitrija, Davida in Miloša.

»Z lesom se naša rodbina nepretrgoma ukvarja že več kot stoletje,« je ob obisku povedal direktor podjetja Dimitrij Marušič. »Prvi pisni dokument, ki priča o tem, datira v leto 1903, ko je županstvo našemu pradedu Karolu Jelenu izdalo soglasje za opravljanje obrtne dejavnosti izdelovanja sodov. Sodarstvo se je v družini ohranilo do leta 1947. Naše današnje podjetje pa je zraslo na temeljih bičarske delavnice v sklopu kmetijske zadruge, ki je šla leta 1965 v likvidacijo. Tedaj je ded Just Marušič od zadruge odkupil stroje in zaloge ter tako ponovno oživil lesno dejavnost. Delavnici je dal dodaten zagon njegov sin, naš oče Kazimir. Glede na dolgoletne izkušnje in znanje o lesu, ki je več rodov prehajalo z očetov na sinove, se je povpraševanje po naših proizvodih večalo in leta 1989 je bilo ustanovljeno podjetje Marušič. Danes v podjetju predelujemo bukovino, ki jo odkupujemo tako od državnega podjetja SiDG (po letnih pogodbah) kot od zasebnih lastnikov gozdov.«

Kazimir Marušič (v sredini), na desni sin Dimitrij in na levi strani družinski prijatelj, znameniti oblikovalec Oskar Kogoj

SODOBNA PREDELAVA LESA

»Danes smo največji predelovalec bukove hlodovine v regiji. Skrbno nadzorujemo celotno lesnopredelovalno verigo, to je od razreza hlodovine do nastanka elementa, kar nam omogoča nadzor nad kakovostjo. V podjetju skrbimo za stalna vlaganja v posodobitev proizvodnje. V preteklih letih smo posodobili razrez hlodovine, sušenje in ogrevanje. Po celotnem kompleksu imamo vzpostavljeno interno optično omrežje. V kompleksu imamo dve sodobni žagi za razrez hlodovine, kurilnico na biomaso, več sušilnih komor, lupilec hlodov, tračne žage ter tovornjake za prevoz naših izdelkov. S stalnimi izboljšavami in vlaganji skrbimo, da smo v koraku s časom. Skrb do okolja nam je bila že od nekdaj pomembna, zavezanost temu potrjujemo tudi s certifikatoma FSC in PEFC. Izdelujemo bukove elemente različnih dimenzij po naročilu kupca, debelin 25, 32, 38, 45 ali 50 milimetrov. Elementi so neparjeni in kakovosti A, AB in B. Po želji kupca elemente posušimo na vlažnost od 12 do 18 %. Kot stranski proizvod nastajajo tudi leseni odrezki za kurjavo in nadaljnjo predelavo, ki jih prodajamo samo na debelo. Stranski proizvod pa je tudi suha in sveža žagovina, ki je uporabna za energetske namene, izdelavo MDF-plošč in peletov. Slovenski trg je zaradi propada pohištvene industrije za nas povsem premajhen. Največ izdelkov zato izvozimo predvsem v Italijo, v porastu pa je tudi izvoz na trge izven EU, predvsem v Južno Ameriko. Naša posebnost je tudi naravno sušenje razrezane bukovine na za naš Kras značilni burji. Sušenje desk na burji je pomembno predvsem za kupce, ki izdelujejo krivljene elemente za pohištvo. Vendar zaradi konkurenčnosti na trgu brez umetnega sušenja v sušilnih komorah tudi ne gre. Se pa zaradi burje tudi proces sušenja v sušilnih komorah odvija hitreje. Z umetnim sušenjem lesu močno povečamo njegovo stabilnost, biološko odpornost, zmanjšamo težo in izboljšamo mehanske lastnosti. Prednost sušenja v sušilnih komorah je predvsem v tem, da je lahko neodvisno od vremenskih razmer, da je lahko strogo nadzorovano in vodeno, predvsem pa je postopek sušenja precej krajši v primerjavi z naravnim sušenjem in zato tudi na koncu cenejši.«

Ostanke od predelave, ki so neprimerni za nadaljnjo prodajo, porabijo kot energent v toplotni postaji, ki zagotavlja toplotno energijo tako sušilnim komoram kot ogrevanju proizvodnih in poslovnih prostorov.

OPATJE SELO JE BILO PREPOZNAVNO PO CELOTNEM AVSTRO-OGRSKEM CESARSTVU

Oče Kazimir je kljub letom še vedno dejaven v podjetju in pri najpomembnejših odločitvah še vedno sodeluje ter po svojih močeh pomaga sinovom. Njegovo mnenje zaradi dolgoletnih izkušenj sinovom Dimitriju, Davidu in Milošu zelo veliko pomeni. Kazimir pa je tudi eden še redkih pričevalcev o izdelovanju bičev, škarabacev po kraško, na območju Opatjega sela. »Ta obrt je v Opatje selo prišla okoli leta 1870 iz Furlanije. V vasi je bilo takrat kar osem delavnic s 50 delavci. Bič ali škarabac se izdeluje iz koprivovca, ki raste večinoma ob njivah. Deblo mora biti gladko vsaj 170 cm v višino in debelo od 20 do 30 centimetrov, da se ga lahko razkolje na 8 do 10 delov, iz vsakega dela pa je potem izdelan po en škarabac. Izbrano palico (naklani del) se je najprej nažagalo po dolžini na štiri lesene trakove, del za ročaj je ostal neprežagan, ki so jih nato obdelali s posebej ukrivljenim rezilom – faučem – in obliči. S kuhanjem pod paro so nato trakove spletli v kito, ki se je proti koncu palice stanjšala. Nato je sledila še obdelava ročaja, na vrh pa so privezali daljši ali krajši usnjen jermen ali vrvico. Po naročilu so škarabace tudi pobarvali in okrasili z usnjenimi ali kovinskimi okraski. Izdelovali so gladke in dolge od 150 do 200 centimetrov za konje ter pletene dolžine od 90 do 120 centimetrov za vole. Izdelane biče so povezali po 15 do 18 v snop, jih v lesenih zabojih zaščitili z oblovino in jih tako pripravili za transport in kasneje za prodajo po celotnem avstro-ogrskem cesarstvu. Pred 1. svetovno vojno so v Opatjem selu izdelali tudi po 100.000 bičev na leto. Izdelava škarabacev se je ohranila tudi med obema vojnama in še tudi po 2. svetovni vojni, ko je bila bičarska dejavnost združena v kmetijski zadrugi. Po letu 1960, ko so konje in vole zamenjali traktorji, pa se je prodaja začela postopoma zmanjševati in izdelava škarabacev je zamrla. Na temeljih te dejavnosti in sodarstva v naši družini pa je zraslo današnje podjetje.«

Hlodovino pred razžaganjem olupijo.