Zabovci pri Ptuju

Na širšem Ptujskem je bilo kar nekaj mlinov na vodni pogon: na Polskavi, Pesnici, Studenčnici, Rogoznici in kot posebnost tistega časa plavajoči mlini na Dravi. V vasi Zabovci sta bila dva plavajoča mlina in sicer Tementov in Koroščev, ki pa je oba narasla Drava odnesla in sta pristala nekje pri Borlu kot pravi razvalini. Nekoliko podrobnejši opis – kronologijo nam je podal najstarejši mlinar tega območja in verjetno tudi cele Slovenije, Vlado Korošec (rojen 28. 10. 1932), ki nikakor ne more brez mlina, saj še vedno vsak dan v njem preživi kar nekaj ur. »Zgodovinski viri navajajo, da so moji predniki imeli mlin že leta 1773, ko je naša posest spadala pod zemljiško gospostvo Dornava, kjer je bil na tej posesti vpisan Jakob Korošec, kasneje je posest in obrt prevzel Jakobov sin Martin, za njim pa je očeta nasledil Jožef Korošec in po Jožefovi smrti je za vse skrbela vdova Margareta. Naslednji, ki je nadaljeval na posesti je bil Margaretin sin Franc ter nato njegov sin Jožef, moj oče.  Jaz sem vse skupaj nadaljeval z letom 1960. Od leta 2007 pa nadaljuje mlinarsko obrt sin Daniel ob pomoči vnuka Vlada Nika. Moj oče Jožef Korošec je leta 1939 začel graditi sodobnejši mlin na električni pogon in bi moral začeti obratovati čez dve leti, vendar je dela in načrte prekinil začetek druge svetovne vojne. Klub temu so v času vojne uspeli mlin dograditi in opremiti in maja 1945 je začel z obratovanjem. Nova ureditev države v smislu nacionalizacije in kolektivizacije je mlin leta 1948 zaplenila in nacionalizirala ter postavila kot obratovodjo Petek Ferda, ki pa očitno ni bil kos zaupani nalogi in tako sem postal zakupnik – najemnik za tri leta svojega mlina in plačeval letno zakupnino Krajevnemu ljudskemu odboru Zabovci. Leta 1955 sem sklenil najemno pogodbo za deset let in letno najemnino 4.000 dinarjev. Na vse načine smo poskušali mlin dobiti nazaj v našo last in do spremembe je prišlo leta 1960, ko mi je bilo omogočeno naš mlin odkupiti in tako je postal Koroščev mlin spet Koroščev«.

Leta 1974 so se v družini odločili za investicijo obnove in dograditve mlina, saj je bila stara mlevska oprema dotrajana in je odslužila svojemu namenu. »K mlinu smo zgradili prizidek v katerem je bilo šest betonskih silosov in sušilnica za zrnje, predvsem za lastne potrebe sušenja. Leta 1992 smo dogradili še silose za moko zmogljivosti  okrog 350 ton, upravno stavbo s pisarnami, garderobo, sanitarijami in laboratorijem. Leta 2000 pa smo pričeli z gradnjo zunanjih betonskih silosov za zrnje volumna okrog 5000 ton, kar je tudi skrajšalo čas odkupa in tudi vso zrnje smo imeli doma, saj smo prej pšenico skladiščili v Intesovih silosih v Mariboru in tako sta odpadla dva prevoza tja in nazaj. Leta 2003 smo zamenjali stare mlinske valje in tudi ostale stroje kot so plansko sito, čistilci zdroba, razni filtri in tako povečali kapaciteto mletja s 40 na 65 ton zrnja na dan. Danes zmeljemo 20 ton koruze in 80 ton ostalega zrnja v 24 urah, torej poskušamo kolikor se le da slediti modernizaciji in napredku v mlinarski panogi.«

Ignac Habjanič