Evropska komisija je predlagala novo strategijo za gozdove, ki močno poudarja varovanje in ohranjanje ekosistemov. V vrsti ukrepov sta tudi napoved zakonodajnega predloga glede spremljanja stanja gozdov in načrt za posaditev treh milijard dodatnih dreves v Evropi do leta 2030. O novi strategiji je beseda tekla tudi na okrogli mizi na sejmu v Gornji Radgoni. Prve odzive na ta dokument so podali državni sekretar na MKGP Anton Harej, Mihael Koprivnikar iz Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, podpredsednik Zveze lastnikov gozdov Rok Sedminek in direktor Zavoda Sloles Edo Oblak.

Anton Harej je o tem strateškem dokumentu povedal: »Nova strategija izpostavlja več izzivov na nacionalni ravni in do njih se bo potrebno opredeliti medsektorsko. Strategija na piedestal postavlja predvsem eno funkcijo gozda, in sicer ponor CO2. Na kakšen način se bo to odrazilo na nivoju celotne EU, pa je v tem trenutku težko reči, ker še čakamo pojasnila Komisije glede posameznih točk strategije. Okrogla miza pa je priložnost, da skupaj zgradimo razumevanje strategije in njenega pomena za nas.« Harej je dodal, da nekatere zahteve niso dovolj jasno opredeljene, kot so to recimo določila o zaščiti gozdov. Strategija zahteva blažjo zaščito 30 % gozdov, kar za Slovenijo ne bo problem, saj to že sedaj močno presegamo z Naturo 2000.

Skrb vzbujajoča pa je zahteva po strogi zaščiti 10 % gozdov. To pa bo za Slovenijo, ki že tako ali tako z gozdovi gospodari sonaravno, lahko velik problem.

To bo v prihodnjih letih zagotovo predmet usklajevanja med članicami in na to se je treba dobro pripraviti. Poseben izziv pa bo tudi zahteva po zmanjševanju lesa, lesne biomase, v energetske namene. Napoveduje se še nek sistem certificiranja, verjetno v duhu ugotavljanja in nadzora nad ponorom CO2.

Mihael Koprivnikar iz KGZS je izpostavil, da strategija daje premalo poudarka lesu kot trajnostnemu materialu in da je napisana enostransko, saj preveč izpostavlja gozd zgolj kot ponor CO2, torej njegovo okoljevarstveno funkcijo. Ne upošteva pa pripomb in želja evropskih lastnikov gozdov, ki so jih posredovali Komisiji in za katere pričakujejo, da bodo v kar največji meri upoštevane. Nikakor pa lastniki gozdov ne pristajajo na kakršnokoli opuščanje gospodarjenja z gozdovi brez odškodnin. Vprašal se je, ali si Slovenija sploh lahko privošči, da bi imela 10 % gozdov, v katerih bi popolnoma opustila gospodarjenje, in sicer tako z vidika odškodnin kot z vidika zmanjšanja dodane vrednosti lesne predelovalne industrije. Poleg tega bi ti gozdovi lahko pomenili grožnjo za razvoj podlubnikov, vprašljiva bi bila tudi požarna varnost.

MLADI GOZDOVI USTVARJAJO NAJVEČJI PONOR CO2

Rok Sedminek iz Zveze lastnikov gozdov Slovenije je izpostavil že tako nizko stopnjo rabe lene biomase v Sloveniji kot alternativnega vira energije. Po njegovem je tudi zmotno forsiranje starih gozdov kot skladišča CO2. »Mladi gozdovi so tisti, ki ustvarjajo največji ponor CO2, in samo z resnim gospodarjenjem in koriščenjem lesne mase bomo lahko izpolnjevali tako okoljske ukrepe kot razvoj gozdarstva in lesne industrije.

Se pa nikakor ne moremo strinjati s kakršnimikoli posegi v lastninske pravice posameznikov brez dogovorjenih odškodnin.

Ne verjamem, da si Slovenija lahko privošči plačevanje odškodnin lastniku, ki ne bo smel gospodariti s svojim gozdom.« Sedminek se je dotaknil tudi pereče sonaravne obnove slovenskih gozdov, ki predstavlja za lastnike izjemno velike stroške, če želijo v prihodnje imeti vredne gozdove.

Slovenija bi morala vztrajati pri tem, da se najprej ostale države približajo našemu načinu gospodarjenja z gozdovi tako po zelo velikem odstotku naravne obnove kot po nizkem odstotku koriščenja biomase, šele nato se lahko pogovarjamo o omejevanju.

Edo Oblak, direktor Slovenskega lesnega združenja Sloles, je izpostavil: »Zavedati se moramo, da v EU naši gozdovi predstavljajo manj kot 1 % zaloge lesa. Če odštejemo še površine z raznimi omejitvami, pa imamo gospodarskih gozdov še manj. Nikakor nas ne sme zavajati floskula o tretji najbolj gozdnati državi EU. Na nivoju EU smo po količini lesa popolnoma nepomemben člen, prav pridemo le avstrijskemu in italijanskemu trgu za blaženje nihanj v njihovi industriji. Kot predelovalec in trgovec z lesom ter kot predstavnik lesnopredelovalne industrije menim, da bo nova strategija gozdarstva EU kljub vsem omejitvam lahko zelo dobrodošla vsaj v delu, ki govori o negi gozda in pogozdovanju. Rak rana naših gozdov je namreč iz leta v leto manj opravljenih negovalnih del v gozdovih. Obdobje zmanjševanja pa traja že več kot 30 let. V Sloveniji imamo izjemno kakovostno in tehnološko visoko razvite mizarje, ki želijo imeti tudi visoko kakovost vhodne surovine – žaganega lesa. Tega pa je zaradi skoraj popolne opustitve negovalnih del v gozdovih iz leta v leto manj. Tudi ostala lesnopredelovalna industrija, ki se ponovno vzpostavlja, modernizira, povečuje zmogljivosti, ima vse več težav z dobavo domače hlodovine. Edini resni dobavitelj je SiDG, a občutno premajhen. In tudi svoje muhe ima. V zasebnem sektorju pa je že desetletja redna sečnja premajhna. In zato naša industrija zadnja tri leta postaja vse večji uvoznik hlodovine. Reči moram tudi, da imamo popolnoma neurejen trg z gozdnimi lesnimi sortimenti, da imamo premalo gozdov vključenih v sistema PEFC in FSC in da praktično nimamo nadzora nad tokovi okroglega lesa.

Dejstvo je, da lastna predelava lesa daje od 10- do 20-krat več delovnih mest kot zgolj sečnja in prodaja hlodovine.

Vsaj na področju nege in vzgoje gozdov, in s tem dviga kakovosti gozdnih lesnih sortimentov, menim, da bo strategija prinesla pozitivne rezultate. Omejitvam pa smo se navajeni prilagajati, a nikakor za vsako ceno. Država bo morala najti instrumente in denar za vzpodbudo negi in gospodarjenju z gozdovi ter predelavi lesa, ki bo pozitivno vplivala na razvoj gozdarstva in gozdov. Če se bomo strategije lotili s pravega konca in znali Evropi povedati, zakaj bomo to počeli po naših željah in potrebah, nam bo lahko v korist in ne v breme. Vse pa bo odvisno od tega, koliko poguma in denarja bosta imeli naša država in njena birokracija.«