Srečati kolarja, ki bi vam izdelal leseno kolo, je loterija. Mi smo ga našli v majhni vasi Stara Gora pri Svetem Juriju ob Ščavnici.

To je Edi Leskovar, ki je rojen 29. novembra leta 1943 na Stari Gori, in kot se sam šali, na dan, ko se je rodila SFR Jugoslavija. Kolarskega poklica se je izučil pri Alojzu Dolinšku v Presiki, obrtno šolo pa obiskoval v Ljutomeru. Ker v svojem poklicu ni imel dela, se je preusmeril v kmetovanje. V svojih hlevih je redil 500 bekonov. Sedaj, ko je v pokoju, v njegovih hlevih prašičjerejo nadaljuje najemnik. Kljub kmetijski dejavnosti pa ni mogel mimo svojega kolarskega poklica. Ko pride kakšno kolarsko naročilo, se posveti kolarstvu in zavihti kolarsko sekiro. Njegovo življenjsko kolarsko delo je izdelava lesenih zobatih mlinskih koles in drugega postrojenja v slovitem mlinu na veter na Stari Gori.

Edi nam je o kolarskem delu povedal: »V turističnem društvu Sveti Jurij ob Ščavnici, ki ga vodi kovaški mojster Janez Mir, so v svojem Kmečkem muzeju na Stari Gori imeli strohneli koleselj, ki je bil izdelan leta 1898. Okovje koleslja so želeli oddati na odpad. Prav to okovje (in tudi nekaj ohranjenih lesenih delov) mi je služilo za osnovo, da sem lahko izdelal lesene dele koleslja, kot mi pravimo temu luksuznemu kmečkemu vozilu. Koleslje, bargle in lincer vagne, slednjemu pravijo zapravljivček, so imeli le bogatejši kmetje, ki so imeli tudi konje. Z njimi so se vozili po opravkih v bližnja mesta, ob nedeljah in praznikih pa tudi k maši. Ker sem kolar, sem v okovju videl možnost izdelave natančno takega vozila, kot ga je nekoč imel kdove kateri kmet. Izdelava koleslja zahteva veliko kolarskega znanja in spretnosti.«

Edi ima svoj kolarski poklic rad, čeprav ga ne more opravljati, ker pač ni naročil. Tu in tam pa za svojo dušo naredi kaj »kolarskega«. »Moram reči, da prihajajo posamezna naročila za kolarske izdelke od tistih, ki želijo ohraniti kmečka orodja in naprave. Še lani decembra sem za Turistično kmetijo Firbas v Cogetincih pri Cerkvenjaku izdelal originalne »tolige« ali »šajtrgo«, samokolnico iz lesa, ki jo je okoval kovaški mojster Janez Mir iz Grabonoša. Za naročnika v pri Šent Petru, Malečniku pa sem izdelal tudi »kankole«, ki jih je imela vsaka hiša, saj so na njih vozili sveže nakošeno travo za živino. Oba, kovač Janez Mir in jaz, sva v širši okolici edina živeča in delujoča v kolarskem in kovaškem poklicu. Kot vam je znano, je to poklic, ki je izumrl. Tu mislim na kolarski in vozno podkovski poklic, ki sta močno povezana. Kolar je izdelal lesene dele, kovač pa jih je okoval in tako je bil izdelek uporaben. Vozove, tudi druge priprave in naprave iz lesa in okovane od kovača, je imela vsaka kmetija.«

Besedilo in fotografija: Ludvik Kramberger