Buen camino – življenje je dobro

Vse življenje se trudimo spoznavati domače kraje in tudi zanimivosti po širnem svetu. Ena izmed opcij spoznavanja dežele in krajev je peš hoja po Caminu. S portugalskim delom poti Camina smo se spoznali v soboto, 13. januarja, saj sta ga prehodila Alenka in Sašo. Na povabilo KUD Fran Maselj Podlimbarski sta nam z besedo in sliko opisala pot in ob tem dodala besede Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Pogovor je povezovala Mojca Avbelj Korošec. Najprej smo prisotni izvedeli, zakaj Camino oz. zakaj portugalska in ne francoska pot. Kako je bilo s pripravami, kaj vse sta imela s seboj, kako je s prenočitvami, prehrano, potjo, koliko je popotnikov in še in še. Na vprašanje, zakaj portugalska, je bil odgovor, ker je krajša in poteka ob morju, čeravno smo potem slišali, da so vmes tudi hribčki in hribi. Za spoznavanje s potjo sta iskala različne vire in v veliko pomoč jima je bila tudi knjiga Mojce Kepic Moj Camino. A kljub dobro pripravljenem programu je treba včasih tudi improvizirati in to jima je tudi uspevalo. Za vse tiste, ki jih mika, da bi poskusili Camino, sta povedala, kaj sodi v nahrbtnik. Poleg oblek seveda obvezno dokumenti in potni list Camina. Ker na dan prehodiš 25 do 30 kilometrov, potrebuješ tudi vodo, ki jo nosiš s seboj. Sicer ljudje pravijo, da Camino vse »zrihta« in res je to, saj ko si v največji krizi, se najde kdo, ki ti pomaga. Na koncu izvemo še to, da v nobenem od priročnikov ne piše opozorilo, da ko enkrat prehodiš Camino, boš poskusil ponovno, le da drugo vejo poti, in ravno zato bomo lahko o novi prehojeni poti poročali naslednjič.

Drago Juteršek