Škode po divjadi

Obsežne škode po divjadi kmetom povzročajo nepremostljive eksistenčne težave. Obseg škod po divjadi narašča, divjad pa je danes prisotna tudi v predelih, kjer je nekoč ni bilo. V začetku letošnjega julija se je Državni svet seznanil z zaključki posveta Problematika evidentiranja škod od divjadi – stanje in možnosti izboljšav – ter pozval Vlado, da jih prouči in se do njih opredeli v roku 30 dni. Omenjeni posvet sta v maju soorganizirala Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Lovska zveza Slovenije.

Med zaključki je bilo predlagano: »Število divjadi in zveri je treba uravnotežiti glede na kapaciteto okolja, tako da se določi optimalen stalež divjadi v Sloveniji, ki omogoča sobivanje med kmeti, lovci, državo in gospodarstvom. Posamezne vrste divjadi, kot so na primer divji prašič, navadni jelen in šakal, so namreč dosegle populacijske vrednosti, ki jih z običajnim načinom gospodarjenja (načrti upravljanja z divjadjo) ni mogoče več nadzorovati oz. znižati. Populacijo divjadi je treba zmanjšati z odstrelom, prekinitvijo zimske krme in uvedbo finančnih spodbud za odvzem jelenjadi iz narave po vzoru divjega prašiča. Če se ne bo ustrezno in pravočasno ukrepalo, bo to vodilo v demografske spremembe in še večje opuščanje kmetovanja, kar bo imelo daljnosežne negativne posledice za kmetijstvo in biotsko raznovrstnost.«

Škode po divjadi v letu 2023

Letno poročilo Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) za leto 2023, ki je praktično edini uradni vir podatkov o stanju divjadi, pravi: »Za jelenjad in divjega prašiča je še naprej značilen naraščajoč trend odvzema. Pri divjem prašiču smo v letu 2023 zabeležili drugi največji odvzem v zgodovini (16.791 osebkov), pri jelenjadi pa najvišji odvzem (11.115 osebkov). V letu 2023 je drastično narasel tudi odvzem šakala (844 osebkov oz. 142 % več kot v letu 2022), kar je odraz nadaljnjega naraščanja številčnosti vrste v Sloveniji.

Škoda po jelenjadi in divjem prašiču je v obravnavanem obdobju v splošnem naraščala in je bila lani po obeh vrstah rekordna (jelenjad: 360.399 evrov, divji prašič: 572.414 evrov), kar je poleg naraščanja številčnosti obeh vrst in njunih vplivov na okolje predvsem posledica splošne rasti cen. Škoda po srnjadi (11.562 evrov) je razmeroma majhna, po ostalih vrstah divjadi pa v primerjavi s škodo po divjih prašičih in jelenjadi zanemarljiva.«

Premalo prijavljenih škodnih dogodkov

»Škoda po divjadi v kmetijstvu je eden od pokazateljev usklajenosti divjadi z njenim okoljem in deloma odraža dolgoročno dinamiko populacij divjadi,« še pravi poročilo ZGS. »Vendar pa se je treba zavedati, da je zabeležena škoda pogojena tudi z doslednostjo prijavljanja škod s strani lastnikov zemljišč oz. oškodovancev. Mnogi škodni primeri namreč nikoli niso prijavljeni in zabeleženi, zato je vrednost škod treba obravnavati z zadržkom. Vir podatkov o škodah so evidence upravljavcev lovišč s posebnim namenom in spletna aplikacija oz. podatkovna zbirka Lisjak za upravljavce ostalih lovišč (lovske družine). V letu 2023 je bila ocenjena škoda najvišja, odkar beležimo podatke, kar je poleg dejanskega obsega škod deloma tudi odraz naraščajoče višine odškodnin (kot posledica rekordnega dviga cen). Največ škode v Sloveniji povzročijo divji prašiči (okrog 60 % vrednosti vseh škod), dinamika te škode v obdobju 2014–2023 pa medletno močno niha glede na nihanje številčnosti populacije divjega prašiča. Škoda po jelenjadi je v tem obdobju naraščala in je lani dosegla rekordno vrednost, kar gre zlasti na račun škode po jelenjadi v Pomurskem LUO.«

LZS o divjadi in škodi

Letno poročilo Lovske zveze Slovenije (LZS) 2023 pravi, da je bilo med drugo divjadjo iz narave odvzeto 34.891 srnjadi, 7040 jelenjadi in 15.622 divjih prašičev. Od tega je bilo z odstrelom odvzeto: 28.073 srnjadi, 6488 jelenjadi in 15.377 divjih prašičev. Lovskim družinam (LD) je bilo prijavljenih 2438 prijavljenih škod. Poravnava škod naj bi lovce skupaj (izplačilo, material in vrednost delovnih ur) stala 475.783 evrov. V denarju so LD oškodovancem skupaj izplačale 309.511 evrov, v materialu pa še 95.251 evrov. Pri sanaciji škod pa so opravili 7114 delovnih ur, katerih skupna vrednost je bila po njihovem 71.141 evrov. Največ škodnih primerov je povzročil divji prašič, lovci pa so za to poravnali škodo v znesku 370.644 evrov. Po navadnem jelenu pa beležijo 267 škodnih dogodkov in škodo v vrednosti 81.876 evrov.

V LZS deluje tudi komisija za upravljanje z divjadjo. A kot kaže letno poročilo, se ta komisija bolj kot z upravljanjem divjadi ukvarja z ugledom lovstva v družbi.

Lani je potekala raziskava o problematiki ritja divjih prašičev (CRP V4-2223), katere namen je bil ugotoviti razloge za ritje ter ukrepe za zmanjšanje škod, ki bremenijo LD. Morda bi bilo bolj smiselno raziskati, na kakšen način jih odloviti čim več, ne pa odkrivati nekaj, kar je človeku znano že stoletja.

V poročilu je bila izpostavljena tudi tematika popašenosti travinja na kmetijskih površinah s strani jelenjadi. Komisija je obravnavala problematiko in dala pobudo, da LZS apelira na resorno ministrstvo, da pripravi ustrezen pravilnik za ocenjevanje popašenosti in s tem prepreči izsiljevanje za odškodnino pri posameznih upravljavkah. In kot še pravi poročilo LZS, je komisija za upravljanje z divjadjo »v svojih razpravah izpostavila pomen strokovnega delovanja lovske organizacije v družbi, saj se njen ugled kaže v odnosu javnosti tako do slovenskega lovstva, vpliva na življenjsko okolje divjadi ter nadaljnje družbene – tudi politične pritiske nekaterih interesnih skupin za spremembe slovenskega lovstva, pritiske na upravljavke lovišč, poslabšanje nekaterih življenjskih okolij divjadi ter spodbujanje nestrpnosti do divjadi z zavajanjem glede številčnosti in vpliva na kmetijstvo in gozdarstvo.«

Skratka, v vrsticah poročila LZS (še posebej pa med njimi) nam je dano vedeti, da je kmet pravzaprav nebodigatreba v prostoru, ki zgolj moti in zavaja »varuhe narave«.

Toča jim je prizanesla, prašiči in lovci pa ne

V začetku poletja smo obiskali tudi kmete v Lukovcu (planota nad Savo pri Sevnici), ki imajo letošnje leto velike težave z divjimi prašiči. In če bi strnili njihova pričevanja, bi zapisali: »Kmetje smo menda zlo za divjad, ker ne dovolimo, da bi se pasla po naših njivah in travnikih. Mi imamo živali doma v hlevih, in če nimamo dovolj krme, jo kupimo. Za divjad pa velja, da če je nima dovolj v gozdu, si postreže na naših njivah. Načrti odstrela so absolutno prenizko zastavljeni, odstrel se planira na počez. Tukaj je okrog 150 prašičev, odstreli se jih 50. Dejanskega stanja številčnosti pa nihče ne ve. Lovci oz. lovske družine so stimulirane za odstrel, kar odstrelijo nad planom, dobijo plačano – menda 100 evrov za svinjo in 50 evrov za merjasca. A jih tudi to ne vzpodbudi dovolj. Jih razumemo – starajo se tako kot mi kmetje.

V naših mladih letih smo komajda vedeli za divje prašiče, zdaj nam vsak dan dajo vedeti, da so tu in da jih je preveč. Letos smo morali skoraj vsi kmetje dosejati koruzo, nekateri pa na novo posejati cele njive. Prašiči so nam že v noči po setvi prerili in pojedli zrnje. Danes imamo praktično vse ograjeno, pa še pridejo na njivo. Lovci so nam dali po kakšnih 100 metrov vrvice, in še to kot odškodnino za povzročeno škodo. Zdaj imamo po tri žice na pastirju, vsak čas ne bo dovolj niti mreža. Menda bomo nazadnje morali postavljati betonske stebre in žično pletivo … To ni ničemur več podobno.«

»Kmetje na tej planoti obdelujemo okrog 150 hektarjev površin. Ali naj imamo vse v ograjah? Zvečer vseješ, drugo jutro bi ogradil, a ugotoviš, da so ti čez noč prašiči že pojedli večino posejanega zrnja. Če pa ograjujemo pred setvijo, pa to pomeni, da moramo znotraj ograjenega puščati prostor za manevriranje s traktorjem in sejalnico. In to takoj pomeni občutno zmanjšanje obdelovalne površine na že tako majhnih parcelah.«

»Ko pa pokličemo lovce za električnega pastirja, pa nam rečejo: saj smo vam enega že dali. Ali naj imamo torej enega pastirja za celo vas? In ko že postaviš električnega pastirja, ga moraš praktično vsak dan pregledovati. Ali nam je treba vsega tega?«

Julija se je pritisk prašičev nekoliko umiril, a se kmetje sedaj, ko koruza postaja vse bolj mlečna, bojijo ponovne prašičje invazije na njihove, sicer z električnimi pastirji varovane njive.

Do kdaj bodo Branko, Tone, Neža, Cvetka, Jerica in Stanko še imeli voljo kmetovati ob preštevilčni divjadi? Preostanek krompirja morajo varovati kar z dvojno ograjo.

»Ker jim ni uspelo priti v koruzo, so se lotili travnika. Tega so ga razrili že lani, pa smo ga sanirali, a jim je letos ponovno zadišal,« pravi Tone.

»Ko sem sejal prvič, so mi prašiči že do naslednjega jutra pospravili ves posevek. Ko sem sejal drugič, pa jih tudi pastir ni zaustavil,« pravi Stanko.