Po bitki bi bili vsi generali. Sicer nimam nič proti velikemu številu generalov, bi pa bilo dobrodošlo, da jih je dovolj pred bitko in ne šele po njej. Še bolje pa bi bilo imeti veliko generalov in malo bitk. In da bo bitk manj in ne vsako leto več, bi bilo prav, da generali uberejo takšne preventivne ukrepe, ki bodo onemogočali potencialne naslednje bitke. V mislih imam nedavni katastrofalni požar na Krasu in t. i. slovensko gozdarsko šolo. Slednja se po prsih trka s sonaravnim gospodarjenjem z gozdovi. A v praksi se po večini to odraža kot – narava naj opravi svoje, mi pa opazujmo in proučujmo te lepe gozdove. In narava je na Krasu opravila svoje.

Dim se niti še ni dobro polegel, pa strokovnjaki že snujejo obnovo pogorišča. Morda ne bi bilo napak, da ob tem pogledajo nazaj v več kot stoletno pogozdovanje Krasa. Kras je namreč najzahtevnejše področje za obnovo gozda. In kot mi je te dni povedal eden od že upokojenih gozdarjev (šolan še po avstrijskih standardih), se po žledu in podlubnikih uničenih večnamenskih, tudi visokoproduktivnih gozdov, ni bog ve kako mudilo sanirati. Pa bi se moralo, ker se dobra tla hitro zaplevelijo, kar otežuje in draži sanacijo. Seveda so bile po žledu in podlubnikih površine še zelene in ljudstvu manj vidne, kot so po zadnjem požaru pogoreli gozdovi. V glavnem so bili to malodonosni, proizvodno nepomembni gozdovi, ki pa imajo pomembno ekološko vlogo. In tudi po požaru bodo na Krasu le malodonosni gozdovi s poudarjeno ekološko vlogo. A za razliko od žledoloma in vetrolomov bi bilo v primeru požara dobro počakati do naslednje pomladi, da se bo videlo, kaj bo pognalo iz panjev in korenin, ter šele takrat izdelati sanacijski program. Na plitvih tleh je možna le sadnja črnega bora, na globoko zemljenih delih pogorišča pa je smiselno saditi tudi listavce, ker le tu lahko pričakujemo uspeh. Hitenje s sanacijo pogorišča zaradi všečnosti ljudem in politiki ter podleganje pritiskom raznih naravovarstvenih organizacij je nesmiselno zapravljanje ugleda stroke in denarja. Tako je časa dovolj, da se v domačih (slovenskih) drevesnicah vzgoji primerne sadike ter izkoristi letošnji obrod.

Kakšnega razpisa za nabiranje semen še ni bilo zaslediti. Iz prve roke pa vem, da je podjetje, ki se profesionalno ukvarja z nabiranjem gozdnih semen, letos že nabralo 800 kilogramov semena divje češnje. Nekaj ga bodo prodali v Sloveniji, večino pa izvozili. Ko sem pred časom spraševal Zavod za gozdove o zalogah semena, sem med drevesnimi vrstami, primernimi za Kras, našel le 1,74 kilograma semena črnega bora. Kot pravijo na ZGS, bo uspešnost obnove zalog semena odvisna predvsem od odzivnosti registriranih dobaviteljev na povpraševanje. Razpoložljivih sredstev za ta namen pa je letos zgolj 6000 evrov. In potem se bodo generali čudili, da vojske, ki bi nabirala seme pod zapleveljenimi točno določenimi drevesi, ni nikjer. Vsaj za ta denar ne. A s semenom se vse začne, nadaljuje s setvijo in vzgojo sadik ter sadnjo in potem nego. Žal tudi nega v skladu s tako opevano sonaravnostjo strahotno izostaja – praktično je ni več. Bo že narava naredila vse, kot je prav, da le nam ne bo treba.

Nekoč, ko so Kraševci še smeli dejansko kmetovati sonaravno in so po kraških gmajnah pasli živino, imeli poti, protipožarne preseke in suhozide, so izbruhe požarov hitreje ukrotili. Celo gozdarji so imeli opazovalce, zadolžene za hitro javljanje pojava požara. Danes se eden na drugega zanašamo – češ, vsi imamo mobitele, nekdo bo že javil. In ko nam požar pogoltne skoraj 400.000 hektarjev, so podnebne spremembe edini krivec. Pa so se katastrofalne suše v zgodovini že dogajale, in to brez požganih na sto tisoče hektarjev.

Žalostno je, da se je kar nekaj generacij trudilo pogozditi Kras, mi pa ga v času ene nismo uspeli vsaj ohraniti. Prav bi bilo, če bi se nehali trkati po prsih s svojo gozdarsko šolo in vzeli pot pod noge na sosednjo Hrvaško na ogled protipožarnega varovanja gozdov. Imajo nekaj tisoč kilometrov požarnih presek in cest, okrog 400 opazovalcev in okrog 90 kamer, šest gasilskih letal canadair, ponekod celo hidrante ob gozdnih cestah … Sadimo pa lahko v prihodnjih letih pri nas vzgojene sadike. Seveda, če bodo generali dojeli, da sonaravnost pomeni tako delo ljudi kot narave, in ne zgolj delo narave.