Kakšna je danes kmetijska politika? Z eno besedo: nikakršna!

Kakšna je danes kmetova realnost?

Glede na neustrezno politiko – če si zelo velik, boš še večji, če si srednji, boš manjši, če si manjši, te ne bo! To bodo posledice nikakršne politike in neustrezne kmetijske zakonodaje.

Bi pa ju primerjal z lego kockami. Pred desetletji so bile lego kocke še sila enostavne. Škatla z nekaj sto kockami, spretnost, razmišljanje in domišljija so bili osnova, da si kaj sestavil. In kocke so vzpodbujale kreativnost ter razmišljanje. Danes so lego kocke mnogo bolj sofisticirane, prirejene za sestavljanje posameznih objektov – igrač, recimo hiš, vlakov, avtomobilov … Za sestavljanje pa ni potrebne nobene domišljije, niti razmišljanja ne – bereš in slediš le od nekaj do nekaj deset stranem navodil in postaviš igračo v kot ter je nikoli več ne razstaviš in ponovno ne sestaviš.

Popolnoma enako je s kmetijsko politiko, posledično pa tudi s kmetijsko dejavnostjo. Poglavitna razlika je v številu strani. Na nekaj tisoč do nekaj deset tisoč straneh so zapisani zakoni, predpisi, evropska in domača kmetijska politika, pa program razvoja podeželja …, ki neposredno vplivajo na današnjo kmetijsko dejavnost. In kje sta tu domišljija in kreativnost? Evropska in domača politika in njuno uradništvo imajo neizmerno domišljijo pri kreiranju in pisanju novih tisočev strani. Ko jih spišejo, kmeta potisnejo v kot, nanj pa zlagajo spisane zahteve, navodila, predpise. In zatem se lotijo novih. Ne le v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, na kmeta, tako kot na ostale državljane, praktično pade vse iz vseh resorjev oz. ministrstev. Kmet pa mora imeti neizmerno potrpežljivost in uporabiti izjemno veliko kreativnega razmišljanja, da se prebije skozi vso to papirologijo, preden enkrat zamahne z motiko. In pot od travnika ali pašnika do govejega gobca je neizmerno zamotana, še bolj pa od njive do ust. In zakaj državno uradništvo le piše nove paragrafe in izumlja razne projekte? Ker res nima nobene domišljije niti volje spopasti se z realnimi problemi.

»Včasih se sprašujem, ali svet vodijo pametni ljudje, ki nas zavajajo, ali imbecili, ki resno mislijo,« je pred več kot stoletjem dejal Mark Twain. Pa se tudi danes marsikdo sprašuje, ali nam vlada 100 norcev ali 100 genialcev, ki nas ima za norce.

No, ne glede na to, kakšni ljudje vodijo to našo podalpsko dolino, in ne glede na to, kaj mislijo, vedno se jim pustimo vleči za nos. In če se jih najde nekaj med njimi, »ki zlo ne mislijo«, jih ostali, žal tudi ob naši pomoči, zaradi za nas značilnih folklornih vzgibov zatrejo. In tudi zato danes narod, še posebej pa kmetstvo, nima zaupanja vrednih liderjev, avtoritet, ki bi jim sledili. Žal se ne najde junak, ali pa ga nočemo, ki bi mu kmetstvo zaupalo in sledilo in ki bi kmetstvo povezal v ekonomskem in političnem smislu. Stanovske organizacije sicer vsake toliko časa pripravijo kak resnejši protest. Izkazalo pa se je, da za dosego zahtev ni dovolj enodnevni izlet s traktorjem v Ljubljano in paradiranje pred parlamentom.

A očitno je kmetijski sektor tako na tleh, da niti »štrajkati« ne more do izpolnitve zahtev. Takšen štrajk si pač danes lahko privoščijo le tisti najbolje plačani. Slovenska davčna politika je namreč narejena tako, da bogati še bolj bogatijo. Dejansko davke v Sloveniji plačujeta nižji in srednji razred – kolikor ga je še, torej ljudje, ki praktično razpolagajo le s svojo plačo. In plača kmeta? Izjemno nizka, če kmet nanjo sploh lahko računa. Zasluži vsekakor si jo! A večina jih mora hoditi v službo, da potem plačo vlagajo v kmetijo. In ti so bili od nekdaj označeni za dvoživke.

No, dvoživke že lep čas vsako leto prenašamo čez ceste, da jih obvarujemo pred tragičnim koncem. Kmeta, ki s svojo plačo vzdržuje kmetijo pri življenju, pa nihče ne nosi po rokah. Na njegov tragični konec marsikdo komaj čaka, še posebej na njegov kos obdelovalne zemlje, ki je tako priročen za kak nov hipermarket ali kolesarsko stezo. Eno izmed zadnjih poniževanj si je privoščil minister za naravne vire, ko je nedavno za poplave okrivil kmeta in ob tem navrgel, da pri urejanju vodotokov ne gre le za vprašanje urejanja voda, ampak vprašanje civilizacije. Ja, to je stvar civilizirane družbe, kot je redno čiščenje vodotokov, urejanje hudournikov in osuševalnih jarkov, česar zadnjih trideset let žal ni bilo. Zdaj bi namesto tega po njivah gradili nasipe, kar je seveda lažje in donosnejše kot prej našteto. Ob donosnosti je seveda treba omeniti izjemno inflacijo pohlepa, ki je mnogo višja kot inflacija cen. Žal se tema dvema inflacijama pridružuje deflacija zdrave pameti in treznega razmišljanja. In potem se zgodi, da na ministrstvu za kmetijstvo niti ne znajo izračunati, koliko denarja potrebujejo za ukrepe KOPOP.

Morda ne bi bilo napak, če bi se visoko uradništvo in politika vsaj za nekaj časa posvetila zlaganju lego kock, in to tistih izpred 50 let, da si tako pridobi moč treznega razmišljanja in reševanja realnih problemov ter da vsaj v tem času ne povzroča dodatne škode.