Kuhanje žabe oziroma genocid nad podeželjem

28 februarja, 2023
0
0


Imamo tri tihe genocide, je dejal predsednik Zveze lastnikov gozdov Marjan Hren na posvetu o zvereh in njihovem škodljivem vplivu na slovensko podeželje: genocid avtohtonih drevesnih vrst, genocid avtohtonih domačih živali in genocid podeželskega kmečkega prebivalstva. Naše ministrstvo za naravne vire se hvali s tem, kako zelo razpoznavni smo v Evropi kot dobri skrbniki zveri in da imamo zato do zveri še toliko večjo odgovornost. Odgovornosti do ljudi, še posebej s podeželja, pa ni zaznati. In ministrstvo za naravne vire se še pohvali, da imamo dobre podlage za odločitve – a odločitev ni. Vse se naredi za razpoznavnost, upravljanja z zvermi (volkom in medvedom) pa enostavno ni. Na milijone evrov se porabi za promocijo tega »zverinjaka«, za neučinkovita zaščitna sredstva, za odškodnine, za takšne in drugačne projekte … Vse v skrbi za volka in medveda in za ugodno stanje njunih populacij. Pa smo se z ugodnimi populacijami hvalili že ob vstopu v EU, ko je bila številčnost volka in medveda vsaj trikrat nižja kot danes. In ob tem imamo izjemno veliko prepričevanja in siljenja v sobivanje z zverjadjo, mnogo govorjenja o pomoči in nič o reševanju problemov.
Populacije zveri rastejo, populacije kmetov padajo! Izjemna skrb za ugodno stanje zveri pol stoletja raste, skrb za kmeta in podeželje pa pada! Ljubši kot pogled na kmečko podeželje je pogled na trgovske police. Tudi pogled na gozdove je lep, a ne vidimo dreves, ne vidimo, kaj se pod njimi dogaja. Medveda nekateri vidijo le, ko gredo po gobe – kmetje ga vsak dan.
Vsa zgodba pa je zavita še v »javni interes«. In katera javnost ima interes za več in več zveri? Podeželska gotovo ne! Problem je, ker se ta »javni interes« izvaja na zasebni lastnini. Vse skupaj je podobno kuhanju žabe. Začneš z mrzlo vodo in jo segrevaš; preden žaba to ugotovi, je kuhana. Vsak dan je nekaj več zavarovanega, malo več rezervatov, malo več ostrejših pogojev … Kje in kako bomo pridelali hrano, pa »javnega interesa« ne zanima več.
»Adijo, pamet, Bruselj; adijo, pamet, Slovenija,« je bil v Državnem svetu slikovit predsednik Komisije za kmetijstvo Branko Tomažič. Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved pa je »javnemu interesu« pod nos navrgel: »Če se je morda komu zdela smešna izjava na prireditvi Bob leta, da v Sloveniji samo zveri jedo slovensko meso, državljani pa poljsko, naj povem, da to že nekaj časa ni več smešno.« In zakaj politični vrh, ki ga druži tudi ljubezen do živali, ter »javni interes« ne vidita trpljenja domačih živali, ju pa strašno skrbi divji lov? O tem je dal jasen odgovor predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač: »Povzročitelj divjega lova je tisti, ki ne upravlja z zverjadjo.« Ob tem je še spomnil, da tik pred lovno sezono ministrstvo za naravne vire še ni dalo soglasja k lovsko upravljavskim načrtom.
Skratka, če povzamem posvet o zvereh v Državnem svetu, bi bil glavni zaključek vprašanje: Kdaj bo Ministrstvo za naravne vire in prostor ugotovilo, da sta kmetijska zemlja in kmet, poleg vode, najpomembnejša naravna vira za preživetje naroda?
Na omenjenem posvetu sta bila kmetijska ministrica in minister za naravne vire – v zadovoljstvo in tudi priznanje razpravljavcev – prisotna do konca razprave. Bosta uspela rešiti problem zverjadi? Ali pa bo dobra volja kmetijske ministrice in morebiten pogum ministra za naravne vire premalo, da bi se zgodil miselni preobrat ozkega, a vplivnega »javnega interesa«?
Da je bilo umotvorov in govorjenja doslej že preveč ter da so namesto t. i. »pomoči« potrebne rešitve, so si bili na posvetu enotni predstavniki kmetijstva, gozdarstva in lovstva. »Javni interes« pa bo moral dojeti, da kmet ni žaba.

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.