Ko je človek spoznal moč konja, njegovo hitrost, vzdržljivost in odpornost, je postal pomemben pomočnik človeštva tako v miru kot v vojni. Izjemne lastnosti, nepogrešljivost pri kmečkih opravilih, transportu in vojskovanju, pa tudi pri razvedrilu, so skozi stoletja konja označile za najbolj plemenito žival. Temu primerna je bila tudi človekova skrb za vzrejo te plemenite živali.

In ni čudno, da je krščanski svet konju »dodelil« tudi varuha in zavetnika sv. Štefana, kateremu ljudsko izročilo pripisuje čudežno moč, saj naj bi z znamenjem križa ukrotil divjega konja, da je ta pokleknil predenj. Tisto, kar ljudem v njihovem življenju predstavlja zelo velik pomen, pa naj bi bilo še posebej blagoslovljeno. Na dan, ko goduje sv. Štefan, zato že stoletja potekajo blagoslovi konj. O slavnostnih blagoslovih na Kranjskem in posebej v Nevljah pri Kamniku pa priča tudi Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske. Po njegovem zapisu je takrat blagoslov bolj ali manj množično potekal v vseh slovenskih pokrajinah.

Kljub temu, da je skozi pretekle čase odvisnost ljudi od konj počasi plahnela, pa se je tradicija blagoslova konj na Štefanji dan ohranila do današnjih dni, včasih iz političnih razlogov tudi na skrivaj. Še posebej je ta običaj ponovno množično oživel, odkar imamo Slovenci lastno državo in na štefanovo praznujemo tudi državni praznik dan samostojnosti in enotnosti. A zadnje (v letu 2020) štefanovo je bilo povsem drugače. Množičnega žegnanja konj, ki je marsikje preraslo predvsem v družabno prireditev, zaradi ukrepov proti širjenju epidemije ni bilo. Ponekod pa so župniki izrazili pripravljenost deliti blagoslov mimoidočim konjenikom in vpregam ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov.

Na fotografiji sta brata Kramžar iz Radgonice v snežnem metežu s konji spravljala les iz »farovškega« gozda na Magolniku. Njuno delo je za dokumentarni film o spravilu in sečnji lesa po starem s konji pred desetimi leti posnela nacionalna televizija.