Nekdanjemu politiku ZDA Henryju Kissingerju pripisujejo rek: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad celim svetom.« A teh besed menda ni nikoli izrekel, kot tudi Albert Einstein ni nikoli izrekel besed: »Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja.« Morda je tisto o čebelah malce pretirano, saj je še mnogo drugih žuželk opraševalk, nenazadnje cela vrsta tudi divjih čebel, pa domnevnim Kissingerjevim besedam, kot se kaže v praksi, zagotovo lahko zgolj prikimamo. Danes praktično nekaj globalnih korporacij obvladuje »industrijsko« pridelavo hrane: od kemičnih gnojil, fitosanitarnih sredstev, semen ipd. No, tem pa se pridružujejo še nenasitni mogotci, največji premožneži, ki po svetu kupujejo kmetijska in gozdna zemljišča. Verjetno se zavedajo, da kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad državami, politikami in na koncu nad ljudmi, ki jim lahko na koncu koncev prodajo kar koli. Tudi zgolj užitne stvari namesto normalne hrane, kot jo poznamo tisočletja. Zavedajo se, da imajo v rokah orodje, v skrajnem primeru je to lahko tudi orožje, s katerim pokorijo narode oz. vzamejo suverenost. In to lahko store brez klasičnega orožja, zgolj s t. i. sprožitvijo prehranske vojne proti neki državi. Za suverenost nekega naroda, pa ne samo v nekih izrednih razmerah, je tako prehranska suverenost bistveni del varnosti njegove države.

Temelj prehranske varnosti je vsekakor obdelovalna zemlja, čeprav bi nas nekdo rad prepričal, da je prihodnost v »digitalnem kmetijstvu«, v »laboratorijski hrani« … v »kmetovanju brez kmetov«. In v »kmetovanje brez kmetov« svet drvi že desetletja. Na desetine milijonov malih kmetov, praktično po vsem svetu, je propadlo zaradi nezmožnosti konkurirati korporacijam, izgubilo svojo zemljo in postalo kupec hrane. Ta fenomen ni prihranjen niti Evropi in niti Sloveniji. Pravzaprav bi se morali prav v Sloveniji, glede na to, da smo med članicami EU na repu po površini obdelovalne zemlje na prebivalca (okrog 800 m²), še posebej zamisliti.

Dobrih 13 let je, odkar je državni zbor sprejel novelo zakona o kmetijskih zemljiščih, po kateri se »kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč«. Vladi je bila naložena določitev potencialnih območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč, ki naj bi bila strateškega pomena za pridelavo hrane in katerim se njihova namembnost ne bi smela spreminjati. Konkretna določitev trajno varovanih zemljišč v naravi pa je naložena lokalnim skupnostim, torej pravzaprav županom. In se do danes še ni zgodilo prav nič – niti kvadratnega metra obdelovalne zemlje nimamo trajno zaščitenega. Župani se izgovarjajo po dolgotrajnih postopkih sprejemanja občinskih prostorskih načrtov … Ko gre za postavitev Magne, Yskave, trgovin Hofer, Lidl, Spar, Mercator … gradnje kolesarskih stez … so pri prostorskih načrtih kar naenkrat lahko zelo hitri. Če se ob tem poslužimo črnega angleškega humorja, bi celo lahko rekli, da se župani pa res močno trudijo trajno zaščititi kmetijska zemljišča. Za veke vekov jih zaščitijo z betonom ali asfaltom.

»Čas je, da si jasno in glasno priznamo, da ima Slovenija pri zaščiti kmetijskih zemljišč velike težave, ki jih ne moremo več ignorirati,« je pred dobrim tednom dejala kmetijska ministrica Mateja Čalušić. In dejansko v današnjem »Orwelovskem« svetu, polnem vsakršnega nadzora in odvisnosti, tega res ne moremo več ignorirati. Ob omenjanju potencialne krize, ekonomske, hude naravne katastrofe ali lahko tudi vojne, pa se lahko vprašamo, kako naj suverenost države in naroda brani lačna in bolna vojska in kako naj delo opravlja zaposleni v delovnih organizacijah, korporacijah … če je lačen in bolan. Kako naj preživijo za delo nezmožni, kako naj preživijo ostareli, otroci …? Vsi hrano nujno potrebujemo tudi v mirnem času brez kakršnekoli krize. In da ne bo kakršnekoli krize ali ogrožanja suverenosti, mora biti ta hrana nujno pridelana in predelana na lastni zemlji. Ob tem se nam dejansko sploh ni več treba spraševati, ali so kmetijska zemljišča strateška dobrina. Dejstvo je, da so – saj narod brez dovolj kmetijskih zemljišč ne more biti dolgoročno suveren in v skrajnem primeru niti ne more imeti lastne države. Če vendarle ne bomo ustrezno ukrepali okrog zaščite kmetijskih zemljišč, pa ne samo tiste velikih lastnikov, temveč tudi srednjih in malih, se bomo lahko le še spraševali, komu je svet pripisal rek: »Tako malo njiv kot Slovenija, tako majhna suverenost.«